Odgovori na tovrstna vprašanja so zelo raznoliki, vsi pa bi morali imeti enak skupni imenovalec: skrb za dobro prebivalstva. Kajti brez dostopne, kakovostne, celovite, pravočasne in varne zdravstvene oskrbe v delovanju družbe, njenem razvoju in doseganju napredka nastane ogromno kratkih stikov, ki slabijo delovanje vseh ključnih družbenih sistemov – in puščajo opazen odtis tudi na zdravju vedno večjega števila posameznikov. Ko se sproži začarani krog takšnega kolesja, je vse teže vzpostaviti ravnovesje. O tem, kako zagotoviti takšen zdravstveni sistem, ki bo učinkovit, prepreden s čim manj kratkimi stiki, usmerjen v omogočanje čim kakovostnejšega življenja, so razglabljali izvršna direktorica slovenskega združenja za boj proti raku dojk Europa Donna dr. Tanja Španić, generalni direktor Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) mag. Robert Ljoljo in prof. dr. Jože Sambt z Ekonomske fakultete Univerze v Ljubljani.
Vrednotenje zdravja, vrednotenje zdravstva
Govorci so se v razpravi, ki se je odvijala v sklopu 'AmCham fokusa', dotaknili nekaj najaktualnejših momentov, ki vplivajo na zmožnosti in zmogljivosti našega javnega zdravstva pri zagotavljanju čim ažurnejše in čim celovitejše oskrbe in zdravljenja obolelih na poti k ozdravitvi ali vsaj k bistvenemu kakovostnejšemu življenju, ki je pomembno tudi z vidika družbenega razvoja. Beseda je tekla o vrednotenju zdravja, o zaupanju, posledicah na glavo obrnjene demografske piramide pa tudi o absentizmu, kajti stroški nadomestil za bolniško odsotnost so se v zadnjem desetletju z 216 milijonov evrov povzpeli na kar 620 milijonov evrov.
Kako spremeniti tok takšnega »razvoja«, kako omogočiti, da se bo zdravljenje vedno lahko začelo pravočasno, kako obolelim zagotoviti čim hitrejše okrevanje in kako ob pospešenem napredku znanosti in medicine ohranjati vzdržnost zdravstvenega sistema? Kako tem momentom zadostiti tudi v smislu produktivnosti in njenega odražanja v višini BDP? Kakšna je danes pri nas v resnici kakovost upravljanja z naložbami v zdravje?
Vprašanje je veliko, odgovorov in možnih rešitev prav tako – a pot do njihovega udejanjenja je še dolga. Brez dvoma pa je mogoče izpostaviti, da v marsikateri veji medicine slaba dostopnost do storitev, pogojena z neučinkovitim upravljanjem zdravstva, slabo vpliva na razvoj družbe – da zdravja posameznika v tem kontekstu niti ne izpostavljamo ...
Dr. Tanja Španić, izvršna direktorica slovenskega združenja za boj proti raku dojk Europa Donna:
»Premalo se zavedamo, da smo uporabniki zdravstvenega sistema vsi – tudi odločevalci«
»Zdi se mi, da se premalo zavedamo, da smo uporabniki zdravstvenega sistema vsi, ki živimo v Sloveniji – tudi odločevalci,« poudarja dr. Tanja Španić, ki sicer izpostavlja, da – kar se tiče učinkovitosti in dostopnosti zdravljenja – ni vedno nujno, da bi morali priti na vrsto takoj. Podobno je, kot ocenjuje, tudi pri (ne)dostopnosti najnovejših zdravil. Prepričana pa je, da je zaradi pospešenega staranja slovenske družbe nujno treba zagotoviti vzdržnost sistema, ki jo bo mogoče ohranjati, ko bosta na voljo ustrezna komunikacija med vsemi akterji na tem področju na eni strani ter celovitost podatkov na drugi strani. Parcialne rešitve je treba postaviti na skupni imenovalec in jih oživiti ter tako omogočiti optimalno delovanje celotnega sistema.
Tanja Španić, ki je v preteklosti tudi sama prebolela raka na prsih in ki na podlagi dolgoletnega vodstvenega (so)delovanja pri združenju Europa Donna, tako v domačem okolju kot na mednarodni ravni, zelo dobro pozna dosežke v sklopu programa Dora, opozarja tudi na dejstvo, izpostavljeno na aktualnem evropskem onkološkem kongresu: »Tudi preventiva omogoča izjemne rezultate. Vemo, da pri nas v preventivo vlagamo zgolj 1,5 odstotka celotnega deleža zdravstvenega proračuna. Zato je delež, namenjen preventivi, absolutno treba povečati – če, seveda, želimo imeti zdravo in delovno sposobno prebivalstvo.«
Glede podatka o približno 80.000 pacientih, ki na zdravstveno storitev čakajo dlje od najdaljše dopustne čakalne dobe, je po njenem prepričanju bistveno pomembneje, »da vemo, kdo za kaj in zakaj čaka, kajti čakalne dobe nikakor niso le gola statistika. Sistem mora ločevati med nujnim in manj nujnim – in v tem smislu zagotavljati pravično, z oprijemljivimi podatki podkrepljeno obravnavo. Pri raku, denimo, je čakanje psihološko nadvse obremenjujoče, zato je zelo pomembno, da zdravstveni delavec pove, pri katerih obolenjih je čakanje dopustno in pri katerih ne. Pri raku dojke, na primer, pacientka pride na vrsto v roku dveh tednov, pri raku trebušne slinavke pa v dveh mesecih – pri slednjem to lahko pomeni, da bo človek v tem času že umrl. In v veliko primerih se, žal, zgodi prav to.«
Kar se tiče slabšanja dostopnosti do novih zdravil, je Tanja Španić prepričana, da je pri tem vidiku dostopnosti do zdravil oziroma zdravljenja »treba pogledati človeka, ne bolezen – sicer gre za (v primeru rakavega obolenja) tumorizirano in ne personalizirano, konkretnemu bolniku prilagojeno zdravljenje. Nova zdravila namreč niso vedno toliko boljša, da bi jih potrebovali takoj. Ni vse črno-belo. Za pacienta 600 dni lahko pomeni izgubljeno možnost za ozdravitev, a ključ za pravilno ukrepanje je v podatkih – da razumemo, katera terapija res prinaša vrednost in komu. Res pa je, da si tisti, ki se znajde v vlogi bolnika, takšno zdravilo želi prejeti takoj.«
Če pogledamo možnosti, ki so pri nas na voljo za zdravljenje raka dojk, lahko, kot je prepričana Tanja Španić, »ugotovimo le, da imamo zagotovljeno zelo dobro dostopnost do novih terapij – pri čemer nas, na primer, Avstrija, po kateri se nasploh zelo radi zgledujemo, ne prehiteva.«
Kot članica zdravstvenega sveta pa dr. Španić opozarja, da je oziroma bo s stroko nujno treba vzpostaviti dialog in sodelovanje, kar se med drugim potrjuje tudi »pri kliničnih smernicah, kjer na nekaterih področjih tovrstnega odziva še vedno ni. Delovati pa moramo skupaj – sicer se bo neenakost le še povečevala.«
Pri raku dojke, na primer, pacientka pride na vrsto v roku dveh tednov, pri raku trebušne slinavke pa v dveh mesecih – pri slednjem to lahko pomeni, da bo človek v tem času že umrl. In v veliko primerih se, žal, zgodi prav to.
Mag. Robert Ljoljo, generalni direktor ZZZS:
»Novo zdravilo za demenco je EMA odobrila aprila, a na ZZZS vloge za razvrstitev zdravila še vedno nismo prejeli«
»Poguma v Sloveniji ne manjka, težko pa je doseči dogovor,« ocenjuje mag. Robert Ljoljo v času, ko mineva pol leta, odkar kot generalni direktor vodi ZZZS. Zavod je, čeprav je vizija drugačna, še vedno bolj kot ne plačnik opravljenih storitev, vendar si Robert Ljoljo, kot pravi, obeta pomemben premik naprej, ki bo omogočal pravilnejše oziroma pravičnejše vrednotenje dodane vrednosti.
Kar se tiče zgolj 1,5-odstotnega deleža, ki se ga od celotnega proračuna za zdravstvo namenja preventivi, Ljoljo izpostavlja dobro delujoče presejalne programe, »ki bi jih bilo smiselno narediti še učinkovitejše, kajti finančna sredstva je smiselno usmeriti tja, kjer tovrstne naložbe delujejo«. V centrih za krepitev zdravja, za katere ZZZS namenja 30 milijonov evrov, do tovrstnega preobrata še ni prišlo, zato se, tako Ljoljo, zastavlja vprašanje, »zakaj so ljudje pripravljeni tako dolgo čakati na fizioterapijo, ne odidejo pa v center za krepitev zdravja, v katerem je za vsakega udeleženca predvideno kritje stroška storitev v višini 450 evrov«. Na tej ravni pričakuje aktivnejšo vlogo združenj bolnikov pri ozaveščanju o možnosti za iskanje pomoči tudi v centrih za krepitev zdravja.
Sicer pa Ljoljo meni, da je v Sloveniji »dovolj denarja za pokrivanje potreb, ne pa za pokrivanje želja, zato »bo v prihodnje treba ljudem zagotoviti, da bodo čim dlje živeli zdravo, kakovostno življenje«.
Toda kako v aktualnih razmerah, v kakršnih deluje ne le javno zdravstvo, ampak tudi celotna slovenska družba, to doseči oziroma omogočiti?
Pri iskanju modelov za zagotavljanje vzdržnosti bo, tako Ljoljo, treba jasno definirati klinične smernice, na osnovi katerih deluje zdravstveni sistem; na nekaterih področjih medicine so te smernice jasne, skrbno opredeljene, drugod jih ni, zato se bo »agencija za kakovost že na začetku delovanja spopadla z velikim izzivom: kako zbrati repozitorij kliničnih smernic«.
Sicer pa je ZZZS resorno ministrstvo spodbudil k sprejetju ukrepov, ki bi zavodu formalno omogočili soupravljanje čakalnih dob oziroma čakalnih seznamov. Nov sistem upravljanja s čakalnimi dobami bo zaživel v prihodnjem letu, temu bo sledil tudi prehod na nov način plačevanja. Temelje za to naj bi začeli vzpostavljati z dvema projektoma, ki bosta pokrila področji pediatrije in kardiologije. V tem sklopu naj bi ugotovili, ali so podatki, ki so na voljo, pravi, ali je doseženo poenotenje stroke glede kliničnih kazalcev, med ključnimi pa bo tudi vprašanje, ali so zdravstvo in z njim vsi ključni akterji, ki omogočajo njegovo delovanje, v zadostni meri digitalizirani.
Kar se tiče dostopnosti naprednih terapij, je Slovenija še nad povprečjem EU, čeprav se je čas dostopnosti do novih zdravil podaljšal s 400 na 600 dni. Ob podatku, da naj bi bila pri nas na voljo le polovica zdravil, registriranih v EU, pa se Ljoljo sprašuje: »Veliko je novih lansiranj, malo pa je res novih zdravil. Kaj je torej tisto, kar v takšnih primerih upravičuje dvakrat višjo ceno?«
Kot pojasnjuje generalni direktor ZZZS, večino vlog odobrijo v zakonsko določenem času (180 dni), med vlogami, ki so bile zavrnjene, je le 10-odstotni delež vseh. »Nemalokrat pa vlog za razvrstitev zdravila sploh ne prejmemo. Primer: novo zdravilo za demenco je evropska agencija za zdravila (EMA) odobrila aprila, medtem ko na ZZZS vloge še vedno nismo prejeli.«
Zagotovljena je tudi dostopnost do tako imenovanih zdravil sirot za zdravljenje redkih bolezni; pri nas je lani takšno zdravljenje prejelo 1900 obolelih, skupna vrednost zdravljenja je znašala 84.000.000 evrov.
V prihodnje si na ZZZS pri izboljševanju pogojev za delovanje javnega zdravstva veliko obetajo od boljšega upravljanja s čakalnimi dobami, dobrega sodelovanja z zdravniki, predvsem s specialisti družinske medicine, ter poglobljene in verodostojne analize podatkov, ki naj bi zdravstveni blagajni omogočila verodostojnejše odločanje o naboru in financiranju storitev oziroma posegov.
Veliko je novih lansiranj, malo pa je res novih zdravil. Kaj je torej tisto, kar v takšnih primerih upravičuje dvakrat višjo ceno?
Prof. dr. Jože Sambt, Ekonomska fakulteta Univerze v Ljubljani:
»Vrednost podatkovnih analiz, ki povezujejo stroške, izide zdravljenja in kakovost življenja, je izjemna, vendar ne dovolj pogosto in celovito unovčena«
Pri izzivih, ki pomembno vplivajo na podobo družbe in na možnosti njenega razvoja, je po prepričanju prof. dr. Jožeta Sambta bistvenega pomena celovit makropogled, ki temelji na dobrih ekonomskih, podatkovnih podlagah – v tem se, kot pravi, skriva ključ za učinkovito sprejemanje odločitev.
Da je vrednost podatkovnih analiz, ki povezujejo stroške, izide zdravljenja in kakovost življenja, izjemna, vendar ne dovolj pogosto in celovito unovčena, prof. dr. Jože Sambt izpostavi ob paradigmi, po kateri je zdravje treba doumeti oziroma ga razumeti tudi kot gospodarsko dobrino – in v tem smislu sistematično preverjati učinke učinkovitega zdravljenja in preventive na BDP.
»Če nekdo ostane zdrav dlje ali če, ko zboli, ozdravi hitreje, je s tem neposredno ustvarjena dodana vrednost, ki vpliva na blaginjo ne le konkretnega posameznika, ampak celotne družbe. Zato moramo vsak evro, vložen v zdravje, razumeti kot naložbo v prihodnost družbe (ta se pospešeno stara, življenjska doba pa se vztrajno podaljšuje) – in ne kot strošek,« pri čemer prof. Sambt predstavi izsledke analize, v kateri je proučil breme, ki jo določeno obolenje – v konkretnem primeru mulipla skleroza – povzroči posamezniku in družbi.
Vabilu na raziskavo se je odzvalo več kot 500 bolnikov z multiplo sklerozo. In kaj je raziskava pokazala o bremenu (samo) te bolezni? Med drugim tudi to, da več kot polovico stroškov predstavljajo posredne izgube na račun zmanjšane produktivnosti oziroma zmogljivosti.
Multipla skleroza – breme bolezni
10.000 evrov: zdravstveni stroški (zdravila, pregledi, zdravljenje v bolnišnici ...)
4.500 evrov: plačila iz lastnega žepa (prilagoditve v bivalnih prostorih in vozilu, dodatne rehabilitacije in terapije, zdravila, medicinsko-tehnični pripomočki, posebna prehrana, prehranski dodatki, plačila za pomoč ...)
2.000 evrov: pomoč (ovrednotenje časa, prejetega v obliki pomoči družinskih članov, sorodnikov, prijateljev ... – podatek se nanaša zgolj na pomoč pri opravljanju vsakodnevnih aktivnosti)
7.600 evrov: posledice zdravstvenih omejitev (manj opravljenega dela v gospodinjstvu)
9.800 evrov: nižja produktivnost na trgu dela (skrajšani delovni čas, premik na slabše plačano delovno mesto, absentizem, predčasna oziroma invalidska upokojitev)
30.000 evrov neotipljivi stroški/mediana (slabša kakovost življenja, omejitve, utrujenost, trpljenje ...)
Skupni stroški (na leto): 63.900 evrov.
»Ob teh podatkih vznika dilema: ali je morda kdaj za zdravila namenjenega preveč denarja, za kaj drugega pa premalo. Če bi bil minister za finance, bi me namesto osredotočenosti na visoko produktivnost zanimala absentizem in predčasno upokojevanje, kajti govorimo o ljudeh, ki plačujejo visoke davke, kar omogoča zviševanje BDP ... Manjka celovit pristop pri delovno aktivnih, zato bi država morala uvesti zdravstvene naložbene analize (Health ROI), ki bi omogočile bolj premišljeno načrtovanje vlaganja oziroma porabe javnih sredstev za ohranjanje zdravja, kakovosti življenja in tudi delovne aktivnosti.«
Če nekdo ostane zdrav dlje ali če, ko zboli, ozdravi hitreje, je s tem neposredno ustvarjena dodana vrednost, ki vpliva na blaginjo ne le konkretnega posameznika, ampak celotne družbe. Zato moramo vsak evro, vložen v zdravje, razumeti kot naložbo v prihodnost družbe – in ne kot strošek.
Simbolične fotografije: iStock; skupinski portret: Diana Zajec
Vaš komentar?
Komentirate lahko na naši facebook strani.
