Čakalne dobe

Skoraj 80.000 bolnikov na zdrav(ljen)je čaka nedopustno dolgo – quo vadis, slovensko javno zdravstvo?

Kaj se skriva za navidezno suhoparno, nezanimivo, nemalokrat tudi vprašljivo, na splošno pa skrb vzbujajočo statistiko slovenskega javnega zdravstva, po kateri bistveno dlje od še dopustne čakalne dobe na diagnostiko in zdravljenje zdaj čaka že skoraj 80.000 obolelih, zaradi kadrovskega manka predvsem medicinskih sester in tudi zdravnikov pa v vse več vejah medicine tako pacienti kot zaposleni (p)ostajajo nemočni, ukleščeni v prepletu organizacijsko-logističnih težav? Ali spremembe zdravstvene ureditve, ki jim v zdravstvu zaposleni vse pogosteje in vse glasneje izrecno nasprotujejo, pri čemer pa ostajajo ne(u)slišani, upoštevajo dejavnike, ki vplivajo na dobrobit in na zdravje posameznika in družbe, v kateri delež starejših od 65 let zajema že skoraj četrtino celotnega prebivalstva?

Varnost in kakovost

»Nočemo več biti brezzobi tiger, aktivno želimo prispevati k učinkovitosti in kakovosti javnega zdravstva«

Je Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) kot zdravstvena blagajna, v katero državljani vse svoje delovno aktivno življenje prispevajo – da bi takrat, ko zbolijo, imeli zagotovljeno pravočasno, kakovostno, varno, sodobno zdravljenje –, 33 let po ustanovitvi zrel za uvedbo ključnih sprememb, ki bodo sinhronizirane tako z razmerami v našem javnem zdravstvu kot tudi z rapidno spreminjajočimi se in naraščajočimi potrebami po zdravljenju? Je v tem trenutku pravi ali skrajni čas za strateško načrtovanje novih prijemov, ki naj bi zdravstvene storitve naredili dostopnejše, zaposlenim v zdravstvu pa omogočili delo v kadrovsko in logistično ugodnejših okoliščinah od teh, o kakršnih iz različnih zdravstvenih ustanov, predvsem bolnišnic in tamkajšnjih kliničnih oddelkov, poročajo tako zaposleni kot pacienti? Bo to pripomoglo tudi k spremembam, ki bodo bolnikom, izpostavljenim nenehnim sistemskim turbulencam – od izgube osebnega zdravnika ter kalvarije v čakanju na postavitev diagnoze in začetek zdravljenja do zapiranja bolnišničnih oddelkov in kaskadnega odpovedovanja ali prelaganja posegov –, omogočile bistveno hitrejše diagnostične postopke in celovito zdravstveno varstvo?