Bo Slovenija valilnica medicinskega kadra za druge države ali pa bomo vendarle izboljšali razmere v zdravstvu in v akademski medicini, tudi z novim Nacionalnim univerzitetnim medicinskim centrom?

Bo Slovenija valilnica medicinskega kadra za druge države ali pa bomo vendarle izboljšali razmere v zdravstvu in v akademski medicini, tudi z novim Nacionalnim univerzitetnim medicinskim centrom?

Dobro leto je minilo, odkar so akademiki na vlado naslovili pobudo za izgradnjo novega Nacionalnega univerzitetnega medicinskega centra, ki bo namenjen zdravljenju najtežjih obolenj in obravnavi bolnikov z vseh koncev Slovenije – da v prihodnje ne bi bilo več tako, kot je zdaj, ko sta oba univerzitetna klinična centra, ljubljanski in mariborski, istočasno tudi v vlogi regijske bolnišnice. To namreč pomeni, da bolniki z najtežjimi obolenji »tekmujejo« s prebivalci Ljubljane in Maribora za iste postelje. Za postelje, ki bi jih bilo morda dovolj, vendar ni zadosti strokovnega kadra, tako zaradi slabega načrtovanja v preteklosti kot tudi zato, ker zdravniki, medicinske sestre in predstavniki drugih profesij v zadnjih letih pospešeno bežijo bodisi iz svojega poklica bodisi iz Slovenije, kajti razmere, ki omogočajo strokovno, kakovostno in varno delo, so drugje neprimerljivo boljše. Odziva na omenjeno pobudo ni, vsaj ne omembe vrednega – kljub temu, da po izkustveni plati tudi vsak pacient dobro ve, kako mukotrpno in nemalokrat tudi nedopustno dolgo zna biti čakanje na diagnostiko in zdravljenje, na strokovno obravnavo, ki je za obolelega nemalokrat vitalnega pomena.

Bo Slovenija valilnica medicinskega kadra za druge države ali pa bomo vendarle izboljšali razmere v zdravstvu in v akademski medicini, tudi z novim Nacionalnim univerzitetnim medicinskim centrom?
Prof. dr. Zlatko Fras, strokovni direktor Interne klinike UKC Ljubljana in eden od pobudnikov za novi Nacionalni univerzitetni medicinski center: »Imamo zglede; Klinični oddelek za hematologijo, denimo, je vesoljska ladja. Vendar je do tega lahko prišlo šele po dolgih letih moledovanja ter uporabljanja najrazličnejših trikov in zvijač za prikaz tega, kako hudo je bilo za bolnike v starih razmerah, na starem oddelku; z novim pa se je odprl nov svet. Želimo si, da bi bilo takih svetov več – oziroma da bi bilo tako v celotni medicini.« (Portret Zlatka Frasa: Diana Zajec)

Jasno je, da poslanstvo univerzitetnega kliničnega centra ni le zdravljenje najkompleksnejših obolenj, bolnikov z najtežjimi boleznimi, ampak tudi akademska medicina oziroma klinično in raziskovalno translacijsko delo na eni ter izobraževanje bodočih zdravnikov na drugi strani. A v preteklosti se v slovenskem zdravstvu niso zamajali le temelji obstoječega sistema, ampak so se močno porušila tudi omenjena razmerja. Tako Slovenija danes po eni strani nima stabilno financirane akademske medicine, ki bi omogočala najzahtevnejše klinično in raziskovalno delo ter skrbela za vzgojo novih rodov zdravnikov in raziskovalcev, ampak celo bolniki ostajajo brez strokovne pomoči – ne le na terciarni, ampak tudi na primarni ravni, kajti brez osebnega zdravnika je danes že približno 130.000 Slovencev.

Bo torej Slovenija postala valilnica kadra za države z dobro urejenim zdravstvenim sistemom ali pa bo končno, po dolgih letih in desetletjih preslišanih opozarjanj, vendarle prišlo do vzpostavitve pristopa, ki bo vsakemu pacientu oziroma zavarovancu tudi v resnici, ne le na papirju, zagotavljal pravočasne, dostopne, varne in kakovostne zdravstvene storitve? Vprašanje je, seveda, retorično; pri iskanju pravega odgovora ne bi smelo biti prav nobenega oklevanja in omahovanja. 

Ko zdravstvo izgubi skoraj petino vseh diplomantov ...

Zakaj? Med drugim zato, ker se, kot sporočajo zdravniške asociacije, v letih od 2015 do vključno 2020 kar 138 od skupno 1648 diplomantov obeh medicinskih fakultet ni odločilo za opravljanje zdravniškega ali zobozdravniškega poklica v Sloveniji. Od preostalih se jih je v petih letih še 150 odločilo, da opustijo delo v medicini, kar pomeni, da je zdravstvo izgubilo skoraj petino vseh diplomantov. 

Ob prižiganju stanovskega alarma, o katerem bodo predsedniki štirih zdravniških združenj spregovorili tudi na današnji novinarski konferenci, je skrb vzbujajoč tudi podatek, da so samo v desetletnem obdobju (med letoma 2010 in 2020) v tujini zahtevano kvalifikacijo za delo priznali 557 zdravnikom in 34 zobozdravnikom, ki so izobrazbo pridobili v Sloveniji. 

Samo v obdobju od leta 2010 do leta 2020 so v tujini zahtevano kvalifikacijo za delo priznali 557 zdravnikom in 34 zobozdravnikom, ki so izobrazbo pridobili v Sloveniji. 

... napoči čas za (ponovni in doslej vedno preslišani) stanovski alarm

Vprašanje, kje smo in kam (v tem smislu) gremo, ostaja brez uradnega odgovora. Tako kot apel za izgradnjo Nacionalnega univerzitetnega medicinskega centra, ki, vsaj za zdaj, ostaja preslišan, zapisan na papirju, na katerega sta se poleg vidnih akterjev slovenskega zdravstva in predstavnikov akademske medicine podpisala tudi predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti akad. prof. dr. Peter Štih ter predsednik sveta za razvoj pri SAZU akad. prof. dr. Igor Emri.

O tem, kakšna bo usoda pobude, pred letom dni naslovljene na vlado in pred pol leta predstavljene tudi javnosti, sem se pogovarjala s prof. dr. Zlatkom Frasom, sopodpisnikom in strokovnim direktorjem Interne klinike UKC Ljubljana, ki je trdno prepričan, da bi bila nujna tudi zakonodajna opredelitev, s katero bi nedvoumno opredelili status referenčne akademske medicinske ustanove nacionalnega pomena, ki si jo Slovenci zaslužimo. Kajti, kot poudarja prof. Fras: »Akademska medicina ni elitizem. Ukvarjamo se s preprostimi, s krvavimi stvarmi – zdravimo bolnike.«

Akademska medicina ni elitizem. Ukvarjamo se s preprostimi, s krvavimi stvarmi – zdravimo bolnike.

Video pogovor s prof. dr. Zlatkom Frasom o (za zdaj še vedno preslišanem) pozivu za novi Nacionalni univerzitetni medicinski center

Zlatko Fras
Zlatko Fras

Da je slovenska medicina kakovostna, vemo. To Sloveniji priznavajo tudi v tujini. Pa vendar je vsem, ki delujejo oziroma delujete v zdravstvu, jasno, da tako resni, dolgo trajajoči, poglobljeni problemi, ki spremljajo delo v stroki, tako na klinični kot na znanstveno-raziskovalni, akademski ravni, niso dober obet. Kaj storiti, da bi omogočili razvoj slovenske medicine, takšnega, kakršnega si želi vsak Slovenec – zlasti takrat, kadar zboli?

Na tem področju bi morali iskati zglede v državah, ki jim je na ravni klinične, terciarne medicine uspelo zagotoviti prebivalcem res vrhunsko medicino v najširšem smislu, torej za kar največje število ljudi. Tam je jasno pripoznan pomen referenčnih institucij, v katerih izvajajo resnično napredne storitve, pri čemer je, seveda, racionalno, da tega ne izvajajo v vsaki bolnišnici. 

Za državo, kakršna je Slovenija, lahko ugotovimo, da delež terciarne medicine, ki se trenutno izvaja v dveh univerzitetnih kliničnih centrih, ni zadosten oziroma je zelo zreduciran – zlasti zato, ker so tako v Ljubljani kot v Mariboru te storitve omejene zaradi pritiska bolnikov, ki potrebujejo sekundarno raven specialistične zdravstvene dejavnosti.

Pri nas se obseg terciarne, univerzitetne klinične medicine zmanjšuje. V začetku 90. let prejšnjega stoletja je namreč ta v UKC Ljubljana predstavljala približno 30 odstotkov dejavnosti, medtem ko danes zajema le še 12- ali 13-odstotni delež, na nekaterih klinikah še manjšega. V takem stanju se jasno odraža odsotnost stabilnega pogleda na to področje. Svojo dejavnost sicer poskušamo po najboljših močeh, ob spremljanju vrhunske medicine in učenju pri kolegih v tujini prinašati in prenašati v slovensko okolje, vendar smo pri tem vedno bolj omejeni. 

Ker pa sta prepletenost visokošolskega oziroma univerzitetnega študija in klinične medicine stalna, menimo, da je ta status treba (vz)postaviti na novo, v skladu s tem, kar smo v 30 letih pravzaprav zamudili – če ne gre drugače, z zakonom o univerzitetnem medicinskem centru, ki bi lahko predstavljal vrh medicinske stroke za vso državo. Nenazadnje imamo v Sloveniji dva milijona ljudi, zato je treba vedeti, da ne gre za elitizem, še manj pa za tekmovanje, katera regija to potrebuje in katera ne. 

V resnici pri tej pobudi ne gre za nikakršno determiniranost, center je lahko kjerkoli, sodelujejo lahko najboljši strokovnjaki iz vse Slovenije. Menimo pa, da bi bilo razumno razmišljanje o enem samem centru.

V Sloveniji delež terciarne medicine, ki se trenutno izvaja v dveh univerzitetnih kliničnih centrih, ni zadosten – zlasti zato, ker so tako v Ljubljani kot v Mariboru te storitve omejene zaradi pritiska bolnikov, ki potrebujejo sekundarno raven specialistične zdravstvene dejavnosti.

Učinkovitost takšnega modela, takšne ureditve potrjujejo primeri številnih razvitih držav. Lahko okvirno predstavite, kakšna je tovrstna praksa drugod?

V zahodnem oziroma v razvitem delu sveta so taki centri obarvani z dobro kombinacijo klinične medicine – ta predstavlja 50- do 60-odstotni delež – ter (v ustreznih deležih) raziskovalne in pedagoške dejavnosti. 

Nenazadnje tudi pri nas že danes učimo velik del študentov in specializantov, vendar je to nekako 'za zraven', saj nima ustrezne opredelitve ne v pogodbi o delu ne v vrednotenju s strani plačnika. Želeli bi si, da se to spremeni, saj bi potem imeli manj težav pri pridobivanju novih sodelavcev za to dejavnost. Želimo si postati bolj tekmovalni tudi v primerjavi z institucijami iz tujine, kajti imamo veliko povezav. Na marsikaterem področju smo cenjeni kot posamezniki, vendar menimo, da bi morali narediti več na 'korporativni' prepoznavnosti slovenske medicine.

Na marsikaterem področju smo cenjeni kot posamezniki, vendar menimo, da bi morali narediti več na 'korporativni' prepoznavnosti slovenske medicine.

In navsezadnje bi s takim pristopom verjetno oziroma skoraj zagotovo preprečili odhajanje mladih, perspektivnih kadrov, raziskovalcev v tujino.

To je, seveda, eden od ciljev – če omogočiš dobre pogoje za delo v lastni državi, potem je najmanj, kar lahko pričakuješ, to, da se bodo tisti, ki so se šli učiti v tujino, vrnili nazaj in pridobljene izkušnje 'dali na oltar domovine'. 

Pretok znanosti in stroke je v razvitem svetu nekaj vsakdanjega. Slovenci smo sorazmerno malo mobilni; delež tistih, ki res odidejo, morda ni tako velik, kot bi bil, če bi živeli v manj privlačni državi. Toda gre za to, da želimo privabiti tudi tujce. Zakaj ne bi vrhunski tujci, ki imajo ideje, voljo in ki poznajo načine, kako v svetu biomedicinske znanosti, ki je krut, dobro preživeti, pri nas delali prebojnih stvari?

Pri nas tako zdravstvo kot znanost še vedno razumemo kot potrošnika. Kot strošek. In to miselnost želimo spremeniti. Zdravstvo drugod že dolgo ni razumljeno kot strošek, ampak kot naložba, znanost pa kot investicija v prebojne projekte in nenazadnje v razcvet družbe.

Pri nas tako zdravstvo kot znanost še vedno razumemo kot potrošnika. Kot strošek. In to miselnost želimo spremeniti.

Kaj torej predlagate kot optimalno rešitev za medicinsko znanost in kakšni so odzivi na vašo pobudo?

Želimo si, da bi bili naši pogledi najprej uslišani, potem razumljeni in zatem prepoznani kot priložnost oziroma kot nuja. Če želimo v starajoči se družbi ostati dolgoživi, potrebujemo trdno zdravstvo – pri tem pa imamo tudi razvojne priložnosti. 

Gre za priložnost, šele potem pride na vrsto konkretizacija; predstavili smo nekaj rešitev, predvsem formalno, zakonsko, legalno opredelitev terciarne medicine. Zato, da se nikomur, ki to počne ali o tem razmišlja, ne bo več treba počutiti krivega. Da bo jasno, da ne gre za hobi, ampak za trdo delo v sodelovanju z mnogimi drugimi strokami. Na zahodu, denimo, imajo medicinske univerze, razvojne kampuse ... 

Naši predlogi so tudi povsem konkretni: če bi se odločili za tako pot, ne bi investirali zgolj v sanacijo obstoječih, že dolgo ne več aktualnih zadev, ampak v nekaj res modernega. Imamo zglede: Klinični oddelek za hematologijo, denimo, je vesoljska ladja. Vendar je do tega lahko prišlo šele po dolgih letih moledovanja ter uporabljanja najrazličnejših trikov in zvijač za prikaz tega, kako hudo je bilo za bolnike v starih razmerah, na starem oddelku; z novim pa se je odprl nov svet. Želimo si, da bi bilo takih svetov več – oziroma da bi bilo tako v celotni medicini. Poskusiti je treba stopiti na novo pot; da smo tega sposobni, smo dokazali v zadnjih desetletjih. Konec koncev še vedno velja, da v Sloveniji za en evro dobiš največ zdravja ... 

Klinični oddelek za hematologijo, denimo, je vesoljska ladja. Vendar je do tega lahko prišlo šele po dolgih letih moledovanja ter uporabljanja najrazličnejših trikov in zvijač za prikaz tega, kako hudo je bilo za bolnike v starih razmerah, na starem oddelku; z novim pa se je odprl nov svet. Želimo si, da bi bilo takih svetov več – oziroma da bi bilo tako v celotni medicini.

Da pa bi tovrstni razvoj lahko dosegli na vseh ravneh, tega zagotovo ne bo mogoče zagotoviti tako kot pri Kliničnem oddelku za hematologijo, med drugim tudi z zbiranjem finančnih sredstev za pomoč pri uvajanju novih tehnologij, novih metod zdravljenja. Ne z akcijami zbiranja donatorskih sredstev, ampak s premikom v glavah odločevalcev, da bodo ti končno vendarle razumeli, da vsaka naložba v zdravje, v zdravstvo in v razvoj na tem področju pomeni dobesedno naložbo in ne strošek. Nekaj, kar je dobro za vsakogar, ki potrebuje pravočasno in kakovostno pomoč pri iskanju izgubljenega zdravja.

Vsekakor. Prepričani smo, da je treba poskrbeti za sistemsko platformo, ki bo bolje vrednotila tovrstne dosežke. Vsakomur, ki pogleda te številke, je jasno, da je absolutna količina denarja, ki ga v Sloveniji namenjamo zdravstvu, daleč od tovrstnih naložb v razvitem svetu. 

Da bi lahko vzdrževali ustrezno raven za vse, (si) bo treba priznati, da dobrih osem odstotkov BDP preprosto ni dovolj. Tudi vsi milijoni evrov, ki naj bi izginjali neznanokam, k marsikomu, ki je prisesan na sistem, ne odtehtajo tega, kar manjka. Sem med prvimi, ki želijo, da se te stvari uredijo in da se tem ljudem stopi na prste. A četudi bi to naredili že danes zjutraj, še vedno ne bi bilo dovolj sredstev za to, kar ljudje potrebujejo.

In potem so tu še nenehne sanacije v zdravstvu ... Vse to precej utruja zaposlene, ki imajo sicer veliko volje, da bi v poklicu nekaj dosegli; mnogi postanejo apatični, se ne izpostavljajo in ne borijo za nekaj več, ampak zapadejo v dnevno rutino. To ni dobro, zlasti ne v kliničnih centrih.

Da bi lahko vzdrževali ustrezno raven za vse, (si) bo treba priznati, da dobrih osem odstotkov BDP preprosto ni dovolj. Tudi vsi milijoni evrov, ki naj bi izginjali neznanokam, k marsikomu, ki je prisesan na sistem, ne odtehtajo tega, kar manjka.

Zagotovo pa ne kaže obupati, ne glede na danosti, ki smo jim priča v sistemu, ampak si je treba prizadevati za nenehni razvoj, tudi na akademski ravni.

Ne gre za jadikovanje ali za obupavanje, ampak za zrel pogled, za oceno, kje smo in kje bomo, za opis stanja, ki ponuja izbire. Vsak posebej in vsi skupaj se bomo borili za to, da iz trenutnih danosti izvlečemo najboljše. Kakšen bo končni izplen, je odvisno od družbe. 

Nismo kot razvajeni otroci, ki bi želeli imeti najboljše igrače takoj in zdaj. Toda kar nekaj časa je že preteklo, odkar izražamo to svojo željo – in upamo si reči, tudi na podlagi tega, kako 'pridni' oziroma uspešni smo, da si to tudi zaslužimo. Je pa to seveda odvisno od odločevalcev. Mi lahko opozarjamo, delamo načrte, smo pripravljeni sodelovati – če nas bo, seveda, sploh kdo hotel poslušati. Če pa se to ne bo zgodilo, naj ponovim, da vse te pobude niso osebno naravnane. 

Če v tem trenutku začnemo graditi nacionalni univerzitetni medicinski center, bomo vsi, ki smo danes sedeli za skupno mizo, takrat, ko bo ta dograjen, že zdavnaj v drugačni družbeni vlogi. Gre za prihodnost. Morda tudi za koga izmed nas v starosti, če jo bomo doživeli. V resnici pa gre za Slovenijo.

Ne gre za jadikovanje ali za obupavanje, ampak za zrel pogled, za oceno, kje smo in kje bomo, za opis stanja, ki ponuja izbire. Vsak posebej in vsi skupaj se bomo borili za to, da iz trenutnih danosti izvlečemo najboljše. Kakšen bo končni izplen, je odvisno od družbe. 

Portret Zlatka Frasa: Diana Zajec; simbolične fotografije: iStock

Vaš komentar?

Komentirate lahko na naši facebook strani.



Značke

zdravstvena reforma

Najbolj brano

logotip

 

Video

video ikona