V domovih za starejše doplačevanje za kopanje, povijanje nog, nameščanje slušnega aparata ... – apel za takojšnjo ukinitev nedopustnega zaračunavanja »razkošja«, ki to ni

V domovih za starejše doplačevanje za kopanje, povijanje nog, nameščanje slušnega aparata ... – apel za takojšnjo ukinitev nedopustnega zaračunavanja »razkošja«, ki to ni

Zaradi vedno bolj sramotnih razmer, v katerih so varovanci v socialno-varstvenih zavodih in domovih za starejše prisiljeni plačevati tako rekoč skorajda za sleherno »dodatno« storitev, je društvo Srebrna nit, združenje za dostojno starost, ponovno pozvalo odgovorne k takojšnjemu ukrepanju. Na prvi javni poziv (pred dobrima dvema mesecema) sta se odzvali dve zastopnici pacientovih pravic in ombudsmanka – vse so se strinjale, da je ukrepanje res nujno –, medtem ko se z ministrstva za delo, družino in socialne zadeve ter z zavoda za zdravstveno zavarovanje (ZZZS) sploh niso odzvali, na ministrstvu za zdravje pa so obljubili sestanek, do katerega ni nikoli prišlo. Spremenilo se ni nič.

V domovih za starejše doplačevanje za kopanje, povijanje nog, nameščanje slušnega aparata ... – apel za takojšnjo ukinitev nedopustnega zaračunavanja »razkošja«, ki to ni
Kako je mogoče, da so se varovanci v domovih za starejše znašli v brezizhodnem položaju, ko so primorani plačevati za »razkošje«, ki v resnici ni nič drugega kot osnovna pomoč oziroma nega? Doplačati je treba, na primer, za nameščanje slušnega aparata ali za dodatno menjavo inkontinenčnih pripomočkov (plenic), pri čemer je plačilo za menjavo plenic obvezno, če oskrbovanec preseže z zakonom predpisani normativ. Je res mogoče, da obstajajo tudi tovrstni normativi? Je to del družbenih ali institucionalnih prizadevanj za zagotavljanje dostojnega staranja? Bo taka naša prihodnost? Foto: iStock

Tako so varovanci v domovih za starejše še vedno primorani plačevati za »razkošje«, ki pa v resnici ni nič drugega kot osnovna pomoč, nega oziroma obravnava, najsi gre za kopanje, tuširanje, striženje nohtov, povijanje nog, nameščanje slušnega aparata ali za nego, če so okuženi z eno od najtrdovratnejših in tudi najbolj ogrožujočih bolnišničnih okužb (MRSA). Nevzdržno je, da v družbi, ki se še vedno (vsaj navzven) ponaša z zavezanostjo enakosti, pravičnosti in solidarnosti, prihaja do tako očitne diskriminacije, pred katero si odgovorne institucije očitno z mirno vestjo zatiskajo oči in ušesa.

Biserka Marolt Meden
Biserka Marolt Meden (Foto: STA)

Predsednica Srebrne niti Biserka Marolt Meden v imenu združenja opozarja, da je diskriminacija starejših na področju zdravstva pri nas resnično skrb vzbujajoča, tudi glede izbire osebnega zdravnika v domovih starejših ter dostopnosti do zdravnika in storitev.

 »V domovih posebej bode v oči in kliče po takojšnjem ukrepanju zaračunavanje nadstandardnega bivalnega prostora (lastne sanitarije, balkon, dodatna oprema in podobno – in tako imenovanih dodatnih storitev, kajti oblikovanje teh cen je manj nadzorovano kot cene osnovnih storitev in tako prikladna možnost za povečevanje prihodkov domov,« je v javnem pismu, naslovljenem na predsednika vlade Marjana Šarca, obe ministrstvi (za delo in za zdravje), varuha človekovih pravic, ZZZS in zastopnike pacientovih pravic, zapisala predsednica združenja.

V domovih za starejše poleg nadstandardnega bivalnega prostora zaračunavajo tudi tako imenovane dodatne storitve, ki pa so v resnici del osnovne pomoči oziroma nege varovancev.

Nadzor nad oblikovanjem teh cen je manjši kot pri cenah osnovnih storitev – in tu se, kot kaže, skriva možnost za povečevanje prihodkov domov, ki pa nima ustreznih okvirov, niti formalnih, kaj šele etičnih.

Kakšno je torej »razkošje«, za katerega je treba posebej plačevati? Kot je zapisano v javnem apelu, ki zahteva takojšen odziv in ukrepanje odgovornih, »se na cenikih domov najdejo 'dodatna plačila' za kopanje, tuširanje, striženje nohtov, povijanje nog oziroma pomoč pri oblačenju elastičnih nogavic, za stroške ukrepov ob okužbah, za vse vrste diet ... Doplačati je treba za nameščanje slušnega aparata in za dodatno menjavo inkontinenčnih pripomočkov (plenic).

Plačilo za menjavo plenic je obvezno, če oskrbovanec preseže z zakonom predpisani normativ; v tem primeru si mora inkontinenčni pripomoček priskrbeti sam oziroma za to poskrbijo svojci, doplačilo za presežno število menjav pa je navedeno v ceniku doma za starejše. V Srebrni niti (se) ob takšnih nedopustnih nesmislih sprašujejo: »Zanima nas, kateri zakon v Sloveniji določa, koliko menjav plenic oskrbovanec torej lahko dobi na dan, na mesec ... – oziroma kolikokrat na dan sme človek odvajati blato ali urin.«

Kakšno je torej »razkošje«, za katerega je treba posebej plačevati?

Kot je zapisano v javnem apelu, ki zahteva takojšen odziv in ukrepanje odgovornih, »se na cenikih domov najdejo 'dodatna plačila' za kopanje, tuširanje, striženje nohtov, povijanje nog oziroma pomoč pri oblačenju elastičnih nogavic, za stroške ukrepov ob okužbah, za vse vrste diet ... Doplačati je treba za nameščanje slušnega aparata in za dodatno menjavo inkontinenčnih pripomočkov (plenic).

Plačilo za menjavo plenic je obvezno, če oskrbovanec preseže z zakonom predpisani normativ.

V nekaterih domovih dodatno zaračunavajo tudi ukrepe, ki so nujni pri varovancih, okuženih z najpogostejšo in vse prej kot nenevarno bolnišnično okužbo MRSA (z na meticilin odporno bakterijo Staphylococcus aureus – čeprav je jasno, da je do okužbe prišlo ali v bolnišnici ali v domu. »Zato strošek dodatnih ukrepov zaradi okužbe ne more in ne sme biti breme varovanca!« trdi Marolt Medenova in dodaja: »V tem smislu tudi poraba razkužil in osebna varovalna sredstva ne morejo biti strošek pacienta oziroma uporabnika. Zahtevamo, da se takšna praksa konča takoj – in pozivamo, da se vsi odgovorni z ZZZS takoj dogovorite za kritje stroškov zdravstvene obravnave iz zdravstvene blagajne, če to še ni v celoti urejeno.«

Odgovorni za zdaj še brez (pravega) odgovora

Združenje do danes ni prejelo nobenega odgovora, tudi na naša vprašanja, ki smo jih naslovili na odgovorne institucije, odziva ni bilo.

Zdajšnje razmere, ki jih je – če želimo (p)ostati družba, odgovorna in spoštljiva do vseh, predvsem pa do najbolj ranljivih, nemočnih in betežnih – nujno treba sanirati, naj bi sicer izboljšal dolgo pričakovani zakon o dolgotrajni oskrbi, ki pa je že več kot leto dni »v mirovanju« na resornem ministrstvu.

Za izboljšanje nesprejemljivih razmer, na katere opozarjajo v združenju Srebrna nit, bo v dobršni meri poskrbljeno šele z uveljavitvijo tega zakona (po nekaterih informacijah naj bi dokument v parlamentarni postopek poslali jeseni, po drugih pa šele prihodnje leto) in s sprejetjem dokumenta o poklicnih aktivnostih in kompetencah v zdravstveni negi, ki se je, kot je znano, prav tako zataknil na ministrstvu za zdravje. Glede tega dokumenta na ministrstvu pravijo takole: »Nadaljujemo z dialogom, da bi v pogovorih prišli čim bliže rešitvi, ki jo bo sprejel novi minister za zdravje.«

Po drugi strani pa ni dvoma o tem, da bi za odpravo neupravičenega plačevanja »dodatnih« storitev, ki to niso, lahko poskrbeli že v tem trenutku – če bi obstajala volja za to.

Za izboljšanje nesprejemljivih razmer, na katere opozarjajo v združenju Srebrna nit, bo v dobršni meri poskrbljeno šele z uveljavitvijo zakona o dolgotrajni oskrbi (po nekaterih informacijah naj bi dokument v parlamentarni postopek poslali jeseni, po drugih pa šele prihodnje leto) in s sprejetjem dokumenta o poklicnih aktivnostih in kompetencah v zdravstveni negi, ki se je, kot je znano, prav tako zataknil na ministrstvu za zdravje.

Po drugi strani pa ni dvoma o tem, da bi za odpravo neupravičenega plačevanja »dodatnih« storitev, ki to niso, lahko poskrbeli že v tem trenutku – če bi obstajala volja za to.

 

Vaš komentar?

Komentirate lahko na naši facebook strani.

 



Primerjava med Dunajem in Slovenijo – kot noč in dan

Kot zelo povedni odmev na javni poziv za odpravo neupravičenega zaračunavanja »dodatnih« storitev (kopanje, tuširanje, striženje nohtov, povijanje nog ...) v domovih za starejše na Slovenskem se zdi današnje sporočilo z Dunaja, kjer so ravnali drugače kot pri nas – niso začeli vsevprek zaračunavati storitev, ampak so, nasprotno, še dodatno razširili paket storitev za upokojence. Ta po novem vključuje tudi večurno dnevno spremstvo in podaljšano odprtje dnevnih centrov.

Medtem ko je v Sloveniji konec leta 2017 v 97 tovrstnih institucijah bivalo 17.556 varovancev, starejših od 65 let, imajo na Dunaju trenutno 91 tovrstnih stacionarnih ustanov, kjer domuje skupno 22.200 ljudi, ter 17 dnevnih centrov, ki jih obiskuje 2200 oseb. Sklad za nego in oskrbo krije stroške v višini več kot milijardo evrov – dve tretjini z javnimi sredstvi, tretjino pa iz pokojnin in prejemkov za nego uporabnikov.

Znano je, da v avstrijski prestolnici trajnostno skrbijo in odgovarjajo na izziv, ki ga prinaša staranje prebivalstva – čeprav imajo za nego starejših že zdaj poskrbljeno tako, da pokrivanje teh stroškov ne povzroča osebnih stisk, kajti sklad za socialni Dunaj organizira in financira nego in oskrbo za približno 60.000 starejših.

Pri nas je, žal, bistveno drugače. Razmere v domovih za starejše, ki so zdaj tudi zaradi izjemno slabe kadrovske pokritosti res kritične, se bodo popravile po sprejetju zakona o dolgotrajni oskrbi, ki naj bi slovenski družbi z na glavo obrnjeno demografsko piramido in s pravzaprav najhitreje starajočim se prebivalstvom na stari celini končno zagotovil dodatna sredstva za omogočanje dostojne(jše)ga staranja. Seveda pa še ni znano, kdaj natanko se bo to zgodilo.

Najbolj brano