Boleče izpovedi zdravnikov o tem, zakaj družinska medicina v Sloveniji na žalost ugaša

Boleče izpovedi zdravnikov o tem, zakaj družinska medicina v Sloveniji na žalost ugaša

Zadnja seja skupščine zdravniške zbornice je izzvenela kot inscenacija dramskega dela z nepredvidljivim dramaturškim lokom, v katerem se je v nizu stanovskih pričevanj vsako naslednje zdelo še bolj boleče in prežeto s še manj upanja, dokler se zgodbe zdravnikov družinske medicine z vseh koncev Slovenije niso zlile v en sam vtis: družinska medicina res ugaša, pred našimi očmi. Nič kaj dosti bolje ni v primarni pediatriji in ginekologiji.

Boleče izpovedi zdravnikov o tem, zakaj družinska medicina v Sloveniji na žalost ugaša
Skupno sporočilo zdravnikov (družinskih zdravnikov, ginekologov, pediatrov), ki so v zadnjih dneh spregovorili o pogojih, ki jim onemogočajo kakovostno in varno oskrbo varovancev oziroma zdravljenje pacientov, je: slovensko osnovno zdravstvo se seseda zaradi pomanjkanja zdravnikov in vse večjih, nerazumnih administrativnih obremenitev timov. Foto: iStock

Po dolgih letih prizadevanj za pravočasno ukrepanje, po stavkah in strokovnih medklicih, dogovarjanjih in pogajanjih se v resnici, razen na papirju, ni zgodilo nič oziroma ne dovolj. Tisti ukrepi, ki jih je pripravila politika, so, kot v posmeh aktualnim problemom pri obravnavi pacientov, stanje le še poslabševali – tako v družinski medicini kot v pediatriji in ginekologiji, ki v slovenskem osnovnem zdravstvu predstavljajo izjemno obliko organizacije; to nam drugod po svetu upravičeno zavidajo. Pa bo še dolgo tako?

Zdravniki pričakujejo spremembe, ki bi morale biti takojšnje in celovite. Po javnem opozorilu mariborskih zdravnikov družinske medicine, češ da ne zmorejo več, se je vsul plaz po vsej Sloveniji. Zakaj?

Zdravniki pričakujejo spremembe, ki bi morale biti takojšnje in celovite. Po javnem opozorilu mariborskih zdravnikov družinske medicine, češ da ne zmorejo več, se je vsul plaz po vsej Sloveniji. Zakaj?

V medicini, zlasti družinski, prevladuje feminizacija poklica. Zato je bilo še toliko bolj zanimivo in boleče prisluhniti zdravniku, ki je nastalo situacijo orisal z izkušnjo kolegov, zdravnikov družinske medicine. Oba sta, kot pravi asist. dr. Rade Iljaž, prisegala na zdrav način življenja, bila sta športnika, nekadilca – a na račun vedno večjih, tako rekoč neobvladljivih obremenitev, ki so se nagrmadile v tej veji medicine, sta omagala, »psihično dekompenzirala. Ne bosta več delala ne v tej ne v kateri drugi veji medicine – upam le, da jima bo uspelo, da si psihično opomoreta«.

Jasno je, da se obremenitve povečujejo v vseh poklicih, v današnjem času izjeme praktično ni – dokaz za to so med drugim milenijci, ki bi, kar se tiče generacijskih primerjav, trenutno morali biti »v špici« delovno aktivne populacije, a klecajo pod obremenitvami. 

Po drugi strani pa si je težko predstavljati, kako preobremenjenost občutijo in se nanjo odzivajo generacije, ki bi lahko uveljavljale pravico do bolj umirjenega delovnega ritma, do (v primeru zdravnikov) bolj poglobljene obravnave pacientov, ki je zagotovilo za kakovostno in varno zdravljenje, s čimer je mogoče preprečevati napake, ki imajo v medicini lahko bistveno težje posledice kot v drugih poklicih oziroma na drugih področjih družbenega življenja.

Slovenci pomen zdravja postavljamo na vrh vrednostne lestvice, zato je povsem logično, da nismo in ne moremo biti neobčutljivi do dogajanj v zdravstvu. Ne moremo in nočemo biti neobčutljivi do nedopustno dolgih čakalnih dob, ki marsikoga prikrajšajo za možnost ozdravitve, ne želimo, da za naše zdravje skrbijo zdravniki, ki jim čas za anamnezo in za iskanje razlogov za bolezen, za postavljanje diagnoze in pravočasni začetek zdravljenja (vse bolj) jemljejo administrativni postopki, ki, kot kaže, ne koristijo ničemur drugemu kot potrebi po več birokracije.

Ne moremo in nočemo biti neobčutljivi do nedopustno dolgih čakalnih dob, ki marsikoga prikrajšajo za možnost ozdravitve, ne želimo, da za naše zdravje skrbijo zdravniki, ki jim čas za anamnezo in za iskanje razlogov za bolezen, za postavljanje diagnoze in pravočasni začetek zdravljenja (vse bolj) jemljejo administrativni postopki, ki, kot kaže, ne koristijo ničemur drugemu kot potrebi po več birokracije.

Poplava administrativnih ukrepov, ki izčrpavajo in kradejo čas, namenjen bolnikom

»Zdravniki družinske medicine se zavedamo, da so v podobni stiski vsi zdravniki, ne glede na to, na kateri ravni zdravstvenega varstva delajo. To, kar nam jemlje voljo in ljubezen do medicine, so administrativni ukrepi, ki kradejo čas, ki bi moral biti namenjen bolnikom. Te stvari preprosto ne sodijo v delokrog nekoga, ki ima 20 let izobrazbe, od tega deset let medicinske,« je prepričan dr. Iljaž, ki po drugi strani verjame, da je v zdravstveni sferi veliko deležnikov, ki si sprememb ne želijo. Toda, kot dodaja, »ne moremo si zatiskati oči pred tem, da se je v zadnjih 20 letih število kroničnih boleznih podvojilo, prav tako se je podvojilo število zdravil za te bolezni, povečalo se je število diagnostičnih postopkov«. 

Povprečna življenjska doba se je podaljšala za pet let, kompleksnost obolenj je vse večja, časa za obravnavo obolelih pa ima zdravnik družinske medicine vedno manj, za kar največ krivde pripisujejo predvsem nenehnim okrožnicam ZZZS (teh je bilo leta 2017 61, lani pa že 75), pri katerih zdravniki preprosto ne vedo več, kaj vse od njih zahtevajo.

Asist. dr. Rade Iljaž, zdravnik družinske medicine:

Ne moremo si zatiskati oči pred tem, da se je v zadnjih 20 letih število kroničnih boleznih podvojilo, prav tako se je podvojilo število zdravil za te bolezni, povečalo se je število diagnostičnih postopkov. 

Povprečna življenjska doba se je podaljšala za pet let, kompleksnost obolenj je vse večja, časa za obravnavo obolelih pa ima zdravnik družinske medicine vedno manj.

Zato je dr. Iljaž članom zbornične skupščine predlagal konkretne sklepe, naslovljene na resorno ministrstvo in zavod za zdravstveno zavarovanje (ZZZS), ki so bili, z nekaj manjšimi dopolnitvami, tudi soglasno sprejeti – vendar šele po koncu večurnih zdravniških izpovedi.

V enem dnevu pregledala 110 pacientov, nakar se je lahko le še zjokala

»Ko danes končaš ambulanto, premišljuješ, ali si zdravnik ali morda birokrat ali zavarovalniški agent,« poudarja specialistka družinske medicine Rahela Simonič, ki so jo (pre)obremenitve pripeljale do tega, da se je, ko je v enem samem dnevu pregledala 110 pacientov, po prihodu domov bridko zjokala, vedoč, da takšen način dela ni več varen, stanje v družinski medicini pa preprosto nevzdržno.

»Smo pridni oslički, ki korenčka ne vidimo, palice pa je veliko. Nadzornika, na primer, ne zanima, če je zdravnik pregledal 110 pacientov v enem dnevu – vidi le, če je v papirologiji izpuščena ena sama oznaka. In za to predpiše kazen, brez oklevanja, brez pomisleka.«

Rahela Simonič, zdravnica družinske medicine:

Ko danes končaš ambulanto, premišljuješ, ali si zdravnik ali morda birokrat ali zavarovalniški agent.

Smo pridni oslički, ki korenčka ne vidimo, palice pa je veliko.

Ob tem dr. Simoničeva opozori na najnovejšo obremenitev – (s)poročanje podatkov glede diagnoz, pri čemer je po njenem prepričanju kopica stvari nejasnih. Zato se sprašuje, kako naj bi bili ti podatki (po izboru programskih hiš) osnova za analize, če niti zdravniki, ki morajo te podatke javljati, nimajo pojma, kaj delajo.

Študenti medicine vidijo popolnoma izčrpane, izgorele, otopele zdravnike – in si tega ne želijo izkusiti

Tanja Petkovič ocenjuje, da družinska medicina danes v resnici ugaša, zato dogorevajoča sveča, ki jo je uporabila v predstavitvi problematike, ni simbolična, ampak odraz dejanskega stanja v tej veji medicine, kajti preobremenitve so povzročile, da se »zdravnik preprosto ne more več vživeti v bolnika. Nezadovoljni zdravniki družinske medicine menjajo bodisi delovno okolje bodisi specializacijo. Študentje, ki pridejo v naše ambulante, vidijo popolnoma izčrpane, izgorele, otopele zdravnike – in si tega ne želijo tudi sami izkusiti.«

Pa bo v prihodnje kaj drugače?

»Cunami pacientov, ki ga čutimo na primarni ravni, se bo prelil,« je prepričana zdravnica družinske medicine Mojca Pibernik. Zdravnik Bojan Rustja s tolminskega, denimo, opozarja, da je njihovim pacientom že dolga leta kršena pravica do enake dostopnosti. Pri pokrivanju Bovca, Kobarida in Tolmina (so)deluje 12 specialistov, med katerimi je šest starejših od 55 let, trije pa so starejši od 50 let; če bi se držali pravil in pravic glede obveznosti dežuranja, bi se v enem samem tednu zrušil celotni sistem dežurstva. Razpisi, s katerimi iščejo kadrovsko okrepitev, pa ostajajo brez odziva.

Razmere nevzdržne tudi v domovih za ostarele

Mirjam Bizjak Velikonja je opozorila tudi na nevzdržne razmere v domovih za ostarele, ki jih je po Sloveniji približno sto, v katerih je vsak peti varovanec dementen, vsi po vrsti pa se spreminjajo v negovalne bolnišnice. 

»Normativi – pet ur na oskrbovanca na leto – se vsa leta niso spremenili, čeprav je jasno, da obravnava v tako kratkem času preprosto ne more biti kakovostna.« Logično je, da so zapleti pogostejši, več je bolnišničnih okužb – najbolj plastično pa je zdravnica družinske medicine razliko v kompleksnosti obravnave varovancev prikazala s primerjavo kartotek, ki so od leta 2002 do leta 2017 postale trikrat debelejše.

Darja Logar iz Zasavja je, podobno kot preostali zdravniki, opozorila na začarani krog oziroma na tri ključne probleme – delo zdravnikov v istem času na več deloviščih, preveč opredeljenih pacientov na enega zdravnika in pomanjkanje zdravnikov družinske medicine –, pri čemer se delo ne meri po kakovosti, ampak po količnikih. 

Kaskadno kopičenje obveznosti onemogoča kakovostno in varno delo

»Bolnikov ne želimo puščati pred vrati – prav tako pa jim ne želimo zagotavljati nekakovostne obravnave v prenapolnjenih ambulantah. Na Švedskem ima zdravnik za pacienta na razpolago 30 minut za obravnavo. Mi pa se počutimo kot delavci za tekočim trakom, ki v takih okoliščinah nikakor ne morejo zagotavljati strokovnega dela v skladu s smernicami. Če želimo delati kakovostno in predano, gre to na račun podaljšanja delovnika – in na račun našega zdravja.«

Darja Logar, zdravnica družinske medicine:

Na Švedskem ima zdravnik za pacienta na razpolago 30 minut za obravnavo. Mi pa se počutimo kot delavci za tekočim trakom, ki v takih okoliščinah nikakor ne morejo zagotavljati strokovnega dela v skladu s smernicami. Če želimo delati kakovostno in predano, gre to na račun podaljšanja delovnika – in na račun našega zdravja.

Kaskadno nizanje težav, s katerimi se srečujejo zdravniki v osnovnem zdravstvu, ima skupne imenovalce v sistemu, ki že vse predolgo ni bil reformiran, spremembe, ki so morale zlepa ali zgrda zaživeti v praksi, pa so bile pripravljene in sprejete (vsaj v zadnjih letih) praktično brez usklajevanja s stroko. 

Slišali smo lahko, s kakšno lahkoto zdravnike razporejajo na več delovišč hkrati, na katerih morajo poleg vsega nenehno prestrezati deževanje »številnih administrativnih nesmislov«, pri čemer se vse bolj zdi, da ima zdravstveni sistem v bistvu en sam moteči element – pacienta.

Ali, kot pravi mag. Tatjana Cvetko: »Zdravniki smo se pred desetimi leti z vlado dogovorili za prekinitev stavkovnih aktivnosti in za uveljavitev standardov in normativov, ki bi morali zaživeti lani. Seveda razumemo, da je takojšnja uveljavitev nemogoča, ker primanjkuje zdravnikov. Ne razumemo pa vseh nesmislov, ki nam jih vsiljujejo in ki nam jemljejo čas za paciente. In danes? Danes smo zdravniki družinske medicine tako utrujeni, da sami govorimo, da ne zmoremo več delati kakovostno, da smo morda nevarni ...«.

Tatjana Cvetko, zdravnica družinske medicine:

Danes smo zdravniki družinske medicine tako utrujeni, da sami govorimo, da ne zmoremo več delati kakovostno, da smo morda nevarni ...

Dr. Zdenka Čebašek – Travnik: »Pogoji za delo se v zadnjih letih niso izboljšali, zato smo pred pomembnimi odločitvami«

Po oceni predsednice zdravniške zbornice dr. Zdenke Čebašek – Travnik se pogoji za delo zdravnikov in zobozdravnikov »v zadnjih letih niso izboljšali, zato smo pred pomembnimi odločitvami. Z novo zasedbo na ministrstvu za zdravje se odpirajo nove možnosti. Toda ali zdravniška zbornica lahko sproži resnične spremembe v zdravstvenem sistemu? Glede tega nisem tako optimistična, vendar upam, da bomo z novim ministrom za zdravje in državno sekretarko našli soglasje – v dobro pacientov.«

V ospredju stanovske razprave so bile na tej seji skupščine težave družinske medicine, posamezni poslanci so opozorili na podobno stanje v primarni pediatriji in ginekologiji, kjer je veliko zdravnikov pred upokojitvijo – in če ne bo takojšnjih ukrepov, bo 300.000 Slovenk kmalu ostalo brez ginekologa.

»Starostna struktura je taka, da se bodo zdravniške vrste v kratkem razredčile zaradi upokojevanja – zato je res skrajni čas, da se skupaj borimo za izboljšanje pogojev za delo v zdravstvu,« ocenjuje Čebašek – Travnikova.

Zdravniki zahtevajo urgentno ukrepanje ministrstva za zdravje, spremembo odnosa ZZZS in takojšnjo uveljavitev normativov

Po več ur trajajoči razpravi, v kateri so si zdravniki dovolili v bolečih podrobnostih spregovoriti o vsakodnevnih stiskah in bridkostih, ki vse izraziteje vplivajo na kakovost in varnost njihovega dela z bolniki, so člani zbornične skupščine soglasno (67 glasov za, nič proti, nič vzdržanih) sprejeli štiri sklepe.

Člani zbornične skupščine so soglasno (67 glasov za, nič proti, nič vzdržanih) sprejeli štiri sklepe:

S prvim sklepom je skupščina vodstvu zbornice naložila, naj pozove tako ministrstvo za zdravje kot ZZZS k takojšnjemu oblikovanju enotne metodologije za analizo preskrbljenosti prebivalstva z zdravniki družinske medicine in primarne pediatrije.

Vse tri institucije morajo skupaj pripraviti ukrepe in spodbude, ki bodo pripomogle k pogostejšemu odločanju mladih zdravnikov za ti dve specializaciji in ki bodo preprečevali odhod obstoječih zdravnikov na druga delovna mesta, ponovno je treba zagotoviti poklicno avtonomijo, zmanjšati delovne obremenitve in v vmesnem obdobju (do prihoda dodatnih specialistov) preobremenjenim zdravnikom na račun prekomernega dela zagotoviti finančne spodbude.

V skladu z drugim skupščinskim sklepom zbornica vladi in resornemu ministrstvu predlaga spremembo zakonodaje – in sicer tako, da se pravila ZZZS z okrožnicami, namenjenimi izvajalcem zdravstvene dejavnosti, ne bodo spreminjala po tekočem traku, ampak le dvakrat na leto in zgolj ob soglasju pristojnih razširjenih strokovnih kolegijev.

Tretji sklep izhaja iz narave dosedanjih sestankov, ki jih organizirajo območne enote ZZZS in so bili v zadnjem času, kot smo lahko slišali na seji skupščine, za zdravnike praviloma izjemno žaljivi, temelječi na marsičem drugem, le na dialogu ne. Zato so zdravniški poslanci sklenili, da morajo biti odslej z vsebino teh sestankov vsaj sedem dni prej seznanjeni tako regijski predstavniki zdravniške zbornice kot tudi zbornična pravna služba, da lahko pripravi mnenje glede predlagane vsebine.

Četrti sklep pa se nanaša na še vedno neupoštevano vsebino sporazuma o začasni prekinitvi stavkovnih aktivnosti, ki ga je vlada podpisala s sindikatom Fides. Zdravniška zbornica vlado poziva k spoštovanju sporazuma in zavezujočih normativov, zapisanih v kolektivni pogodbi – na vseh ravneh zdravstva, predvsem pa brez zavlačevanja z dodatnimi analizami in študijami.

Državna sekretarka Pia Vračko: »Rešitve bomo iskali skupaj«

V zadnjih 25 letih skorajda ni bilo problemske seje skupščine zdravniške zbornice, na kateri bi bil vodstveni predstavnik ministrstva za zdravje prisoten tako rekoč od začetka do konca. Na zadnji seji pa je bilo tako.

Državna sekretarka mag. Pia Vračko je že v uvodnem nagovoru opozorila na namero in zavezanost ministr(stv)a za zdravje, da bodo pri oblikovanju politik zdravja k skupnemu iskanju rešitev – na kratki rok v obstoječih okvirih, srednje- in dolgoročno pa tudi onkraj obstoječih okvirov – spodbudili tako zdravnike, zdravniške organizacije kot tudi vse ostale stroke, ki delujejo v zdravstveni sferi. 

Po oceni Vračkove je bilo zdravstvo v zadnjem obdobju zaznamovano z vrtenjem v začaranem krogu. »Ne zberemo poguma za ključne spremembe, za katere potrebujemo širši družbeni konsenz. Zato v prihodnje računamo na podporo stroke in tudi pacientov, za usklajeno načrtovanje rešitev, ki sicer ne bodo ustrezale vsem, bodo pa najboljše za večino – pri čemer morajo biti prvenstveno dobre za paciente. Rešitve bomo iskali skupaj!«

Mag. Pia Vračko, državna sekretarka:

Ne zberemo poguma za ključne spremembe, za katere potrebujemo širši družbeni konsenz.

Zato v prihodnje računamo na podporo stroke in tudi pacientov, za usklajeno načrtovanje rešitev, ki sicer ne bodo ustrezale vsem, bodo pa najboljše za večino – pri čemer morajo biti prvenstveno dobre za paciente.

Sistem, ki je po njenem prepričanju »zelo zelo dober, kar se tiče zagotavljanja oskrbe bolnika, je dinamičen – zato so potrebne izboljšave«.

Seveda so poslanci zdravniške skupščine državni sekretarki v nadaljevanju postregli z izkustvenimi zgodbami s terena, iz vsakdanje prakse, ki je danes zaradi dolgoletnega neustreznega ukrepanja oziroma zanikanja problemov obtičala v krizi, ki je ne bo preprosto reševati.

Alarm za zdravstveno politiko, za ves sistem. Tudi za celotno družbo?

Ko so problemi, ki vplivajo na strokovno delo, tako resni in kompleksni, da zdravniki sami opozorijo na manko kakovosti in varnosti pri delu s pacienti, je to treba razumeti kot alarm za zdravstveno politiko – za takojšnje ukrepanje, ki ne sme biti več takšno kot v minulih letih. 

V obdobju, ko poslušamo opozorila, češ da izjemno pomembna veja medicine ugaša – pa to ni edini problem slovenskega zdravstva, nasprotno, še vedno govorimo »le« o vrhu ledene gore –, je čas za obljube mimo.

V obdobju, ko poslušamo opozorila, češ da izjemno pomembna veja medicine ugaša – pa to ni edini problem slovenskega zdravstva, nasprotno, še vedno govorimo »le« o vrhu ledene gore –, je čas za obljube mimo.

Napočil je trenutek za ukrepanje, v dobro obolelih, v dobro tistega, kar je še vedno, kljub resnim težavam, predznak slovenskega zdravstvenega sistema: to so kakovost in varnost, pravičnost in dostopnost. Toda vsi ti elementi so že (pre)dolgo na resni preizkušnji. 

Zato je zdaj res skrajni čas za dialog, za dogovorno, konsenzualno sprejemanje reformnih rešitev, ki morajo preprečiti ne le širitev sistemskega požara, ampak s takojšnjimi ukrepi poskrbeti za zdravje, za tisti pol življenja, od katerega je odvisno vse – blagostanje prebivalstva, produktivnost zaposlenih, bruto družbeni proizvod in razcvet države na vseh ravneh.

Smo zmožni tega?  


Osnovno zdravstvo

Družinska medicina

Ginekologija

 

Vaš komentar?

Komentirate lahko na naši facebook strani.

 



V podobni stiski so tudi ginekologi in pediatri, ki delajo v osnovnem zdravstvu

Tudi v ginekologiji se razmere poslabšujejo, dostopnost do osebnega ginekologa je vedno težja, čakalne vrste se daljšajo. 

Tri specialistke ginekologije – Petra Meglič, Tinkara Srnovršnik in Renata Završnik Mihič – so v imenu kolegov opozorile na skrb vzbujajočo starostno strukturo ginekologov na primarni ravni, predvsem pa na pezo administrativnih obremenitev, ki jih je vedno več: od vnosa preštevilnih podatkov v elektronsko čakalno knjigo do vpisovanja pojasnil pri sleherni spremembi napotnice in recepta. Kot pravijo, delo otežuje tudi izjemna omejitev pooblastil, zaradi katerih zdaj medicinski tehniki in diplomirane medicinske sestre nimajo dostopa do izvidov in odpustnic v centralnem registru podatkov o pacientu, zato, na primer, ne morejo pripraviti niti že odobrenega predloga za medicinske tehnične pripomočke, denimo za predloge za srednjo urinsko inkontinenco.

Petra Meglič, specialistka ginekologije in porodništva, ob tem poudarja, da »številni nepotrebni kliki odvračajo pozornost tako medicinskih sester kot zdravnikov od dela s pacientkami, seštevek vseh minut, porabljenih za administriranje, ki mu moramo posvetiti toliko časa, kot pred tem pacientki, pa zmanjšuje dostopnost timov.«

Problemov je, seveda, še veliko več, najsi gre za neustrezno obračunavanje storitev, kajti način plačevanja ne sledi novim spoznanjem v stroki; plačilo preiskav nosečnic, določenih s pravilnikom o izvajanju preventivnega zdravstvenega varstva, ni zagotovljeno; okoreli zavarovalniški sistem ne sledi novostim, novim potrebam, kajti nosečnice so vedno starejše; genetika tudi v ginekologiji napreduje skokovito, stroka pa ji, zaradi neprilagojenega sistema, lahko sledi le z upočasnjenimi koraki, poudarjajo zdravnice. 

Ginekologi imajo toliko vpisanih žensk, da danes novih praktično ne morejo več sprejemati – v Ljubljani se je trenutno mogoče vpisati le pri eni ginekologinji. V kratkem se bo veliko zdravnikov upokojilo – in če ne bo hitrih sprememb, bo v naslednjih petih letih brez ginekologa ostalo približno 300.000 Slovenk. 

Trenutno ima en tim v povprečju opredeljenih 5120 žensk (nekateri jih imajo tudi nad 7000), kar je daleč od strokovno dopustnih obremenitev (4000), ki še zagotavljajo kakovostno in varno obravnavo.

Skupno sporočilo zdravnikov, ki so v zadnjih dneh spregovorili o pogojih, ki jim onemogočajo kakovostno in varno oskrbo varovancev oziroma zdravljenje pacientov, je: slovensko osnovno zdravstvo se seseda zaradi pomanjkanja zdravnikov in vse večjih, nerazumnih administrativnih obremenitev timov.

Na spodnji fotografiji z novinarske konference so specialistke ginekologije in porodništva Renata Završnik Mihič, Tinkara Srnovršnik in Petra Meglič. (Foto: Diana Zajec)

Ginekologinje na tiskovni konferenci o problemih v praksi

Najbolj brano

IZ PRVE ROKE

RAK PROSTATE

rak prostate

Gregor Hlebič, specialist urologije, Tina Burgar, diplomirana medicinska sestra s specialnimi znanji, in pacient Mitja Rovanšek o vseh vprašanjih, dilemah, pomislekih in razmislekih, s katerimi se sreča bolnik, ko mu postavijo diagnozo rak prostate.