Značka: družinska medicina

Značka: družinska medicina

Revolt

Zdravniki in medicinske sestre: v nevzdržnih razmerah vztrajajo le še zaradi odgovornosti do pacientov

»Zaradi odgovornosti, ki jo čutimo do svojih pacientov, vztrajamo v nevzdržnih razmerah, ki jih je epidemija še dodatno poslabšala in povsem razgalila,« poudarjajo zdravniki družinske medicine – tisti, ki nadaljujejo z delom v vztrajno razpadajoči mreži timov v sklopu Zdravstvenega doma Ljubljana. Težave niso nove, niso vzniknile v zadnjem letu, dveh ali treh, ampak se kopičijo že desetletja in niso akutne le na območju prestolnice, ampak povsod po Sloveniji, tudi ali predvsem na odročnih območjih, kjer so ljudje že v preteklosti imeli velike težave s pravočasno zdravstveno oskrbo. Celovitih sistemskih ukrepov kljub številnim apelom in peticijam ni bilo in posledice so tu. K njihovi odpravi pa, resnici na ljubo, ne bo pripomoglo pozivanje civilne družbe k zagotovitvi oziroma vrnitvi osnovnih zdravstveno-varstvenih pravic vsem pacientom, ki so ostali brez osebnega zdravnika, ampak zgolj takojšnje in res skrbno domišljeno ukrepanje odgovornih.

Reforma

»Ne pozabimo: brez zdravnikov in medicinskih sester zdravstvenega sistema ne bo!«

»Za bolnike z rakom je v Sloveniji, gledano na splošno, dobro poskrbljeno, vendar izzivov ne zmanjka. Med glavnimi je (pre)dolga pot do diagnoze in do začetka specialistične obravnave. Dostop do osnovnega zdravstva je slab, kakovost in varnost se občutno krhata, saj se dogaja, da, na primer, bolnik med prejemanjem onkološkega zdravljenja izgubi osebnega zdravnika. Seveda pomagamo, vendar je nujna sistemska ureditev tega problema, nujna je zagotovitev dostopnosti do primarnega zdravstvenega varstva, ki je vstopna točka v zdravstveni sistem, vendar je zdaj močno okrnjena. Na področju onkologije sistemsko še vedno ni poskrbljeno za celostno rehabilitacijo, bolniki z rakom nimajo na voljo poklicne in zaposlitvene rehabilitacije ... Državni program za obvladovanje raka je sicer odličen, predvideva izvrstne rešitve, tako glede rehabilitacije kot paliativne oskrbe, vendar manjka izvedba.«

Pravice pacientov

»Pozivanje k sprejetju višjih normativov za zdravnike družinske medicine je sprevržno, kajti to ni nič drugega kot pozivanje k nestrokovnemu delu in h kaznivemu dejanju malomarnega zdravljenja«

Podpisniki javnega apela za ureditev nevzdržnega položaja preštevilnih Slovencev, ki so ostali brez osebnega zdravnika, vlado in zdravnike družinske medicine pozivajo k takojšnji ureditvi razmer; rešitev vidijo v 5- do 10-odstotnem povečanju normativa osebnih zdravnikov. Ko smo včeraj poročali o omenjenem pozivu, smo nedvoumno opozorili na aktualno dilemo: kako to udejanjiti v Sloveniji, kjer družinski zdravniki ne navajajo fiktivnih preobremenitev, ampak so, nasprotno, nemalokrat izpostavljeni takšni praksi, ko zaradi pomanjkanja kadra ne skrbijo le za svoje paciente, ampak tudi za paciente zdravnika, ki ga nadomeščajo, istočasno pa opravljajo še urgentno službo. Je povečanje obremenitev sploh dopustno, če se na to ozremo z vidika zagotavljanja kakovostne in varne obravnave slehernega pacienta? Vodstvo sindikata Praktik.um, v katerega je včlanjena večina (80 odstotkov) slovenskih zdravnikov družinske medicine, je v odzivu na omenjeni javni poziv slovenskih intelektualcev, združenih v Zavezništvu za demokratično in pravično Slovenijo, odgovorilo tudi na ta vprašanja. V pojasnilih so ovrgli primerjave z razmerami v drugih državah – kot neresnične, nepopolne in zavajajoče.

Pravice pacientov

Kdo bo poskrbel za premnoge Slovence, ki so ostali brez osebnega zdravnika, njihove pravice pa so zapisane le še na papirju?

Prepozno je za (samo)spraševanje o tem, kako je mogoče, da je v socialni državi, za kakršno vsaj na papirju Slovenija še vedno velja, danes že približno 130.000 prebivalcev brez osebnega zdravnika in posledično tudi brez možnosti ustrezne obravnave in dostopa do pravočasnega in učinkovitega zdravljenja, ko oziroma če zbolijo. Tu se tudi enakopravnost in pravičnost nehata, obstojita le še kot prazni obljubi, dve od mnogih, s katerimi se je v zadnjih desetletjih tlakovalo pot do javnega zdravstvenega sistema. Sistema, ki še vedno obljublja veliko – in, nenazadnje, veliko tudi omogoča – a le tistim, ki se prebijejo skozi dolge čakalne vrste, in očitno tudi onim, katerih napotnic za diagnostične preiskave in preglede med najnovejšim urejanjem niso izbrisali iz sistema.

Starejši

»Kje in kako bodo umirali, tudi v hudih bolečinah, vsi tisti, ki ne morejo čakati, da politika uredi razmere in zakonodajo?«

»Nesporno je, da se dostopnost do zdravstvenih storitev v državi poslabšuje, zlasti so prizadeti starejši, saj so ranljivejši, z več (kroničnimi) obolenji, z več poškodbami, operativnimi posegi, rehabilitacijo in več vrstami terapije. K poslabšanju stanja in povečevanju stisk – pa ne le starejših, ampak tudi njihovih bližnjih – je pripomogel tudi COVID, vključno z več kot 2000 vprašljivimi smrtmi v domovih za starejše, da o diskriminaciji pri tako imenovanem triažiranju v teh domovih niti ne govorimo,« je v odprtem pismu ministru za zdravje Danijelu Bešiču Loredanu, poslanem tudi predsedniku vlade, zapisala Biserka Marolt Meden, predsednica združenja za dostojno starost Srebrna nit. Združenje želi spodbuditi konstruktivni dialog z zdravstvenim ministrom in njegovo ekipo, medtem ko so sodelovanje z novo garnituro ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti že vzpostavili.

Etika

»Družinski zdravniki nikakor ne sprejemamo vloge, ki nam jo želijo vsiliti,« poudarja prof. dr. Marija Petek Šter v pogovoru za zdravstveni portal o evtanaziji pa tudi o drugih izzivih na področju družinske medicine

V državah, kjer so postopki za prostovoljno končanje življenja s pomočjo evtanazije legalizirani, v povprečju tri do štiri odstotke ljudi, ki se zaradi kronične, napredujoče, neozdravljive bolezni, pa naj bo to rak, kronična obstruktivna pljučna bolezen (KOPB), srčno popuščanje, multipla skleroza ali amiotrofična lateralna skleroza (ALS) znajdejo v tako rekoč brezizhodni situaciji, prosi za pomoč pri končanju življenja. Pri nas vprašanje evtanazije ni niti dorečeno niti zakonodajno urejeno. Pripravljen je sicer osnutek zakona, oblikovan v sklopu civilne družbe, ki pa mu zdravniki – zlasti družinski zdravniki, ki bi jih uzakonitev predlaganih rešitev spravila v nezavidljiv in z njihovega zornega kota povsem nesprejemljiv položaj – nasprotujejo. Zavedajo se, da je ureditev tega področja nujna, vendar po drugačni poti, s širšim družbenim konsenzom in v dialogu s stroko.

Organizacija

Ministrstvo za zdravje mora najprej potegniti zasilno zavoro in zaustaviti kadrovski beg, potem pa pospešeno urediti razmere v zdravstvu ter pacientom zagotoviti ažurno, kakovostno in varno obravnavo

»Bolniki pogosto opozarjamo, da bi zdravniki morali imeti boljše pogoje za delo, da je razbremenitev dela, ki se marsikje odvija kot za tekočim trakom, nujna. Zelo dobro se zavedamo, da bi zdravniki za posameznega bolnika morali imeti na voljo toliko časa, kot ga konkretni pacient potrebuje – vendar v praksi niti približno ni tako.« Čeprav je že tri leta ni več med nami, njene besede in misli še vedno odmevajo in ostajajo aktualne. Mojca Senčar, dolgoletna predsednica slovenskega združenja Europa Donna in neutrudna borka za pravice pacientov, ki bi morali imeti – ne glede na to, na katerem koncu Slovenije živijo – enake možnosti za zgodnje odkritje bolezni ter za kakovostno, učinkovito, varno in celovito zdravljenje, bi bila aktualnih obetov na tem področju vesela. Na obzorju so namreč številne spremembe, med drugim ustanovitev zveze pacientov, ki bo paciente lahko zastopala še glasneje in odločneje. Eden od pomembnih korakov pa se je zgodil že v sklopu strokovnega dogajanja, povezanega z nizanjem dobrih praks na primarni ravni zdravstvenega varstva in z opozarjanjem na spremembe, ki so, da bi pacientom lahko zagotovili optimalno oskrbo, absolutno nujne.

Varnost in kakovost

So danes, tri leta po revoltu zaradi »umiranja« družinske medicine, razmere v zdravstvu kaj boljše? Ne, še slabše so!

Že zgolj tri danosti, ki danes narekujejo delo (mladih) zdravnikov, povedo veliko o sistemskem in sistematičnem slabšanju pogojev za varno in poglobljeno strokovno delovanje, kar na koncu občutijo predvsem pacienti: delo v nevarnih okoliščinah zaradi prezrtih standardov in normativov, delo brez (ustreznega) mentorstva in istočasna razporeditev na več delovišč. Verjetno se v tem kontekstu marsikdo spomni apela družinskih zdravnikov iz kranjskega zdravstvenega doma, ki so pred tremi leti opozorili na nevzdržne razmere zaradi pomanjkanja strokovnega kadra in preobilice administrativnega dela; to se zajeda v že tako ali tako skopo odmerjeni čas za paciente, kajti ti ne potrebujejo le recepta ali napotnice, ampak tudi pregled in posvet o bolezni, ki jih tare. In do danes se ni kaj dosti spremenilo, vsaj ne na bolje.

Revolt

Za polnjenje polic v trgovini 6,34 evra na uro, za zdravljenje in reševanje življenj v urgentnem centru pa 5,57 evra na uro

»Smo mladi zdravniki res zaslužkarji, kot nam očitajo facebook anonimneži in kot bi lahko sklepali iz pogostih odzivov v javnosti?« Odgovor na omenjeno retorično vprašanje in tovrstne pavšalne trditve v hipu ovrže že obisk spletne strani Mladih zdravnikov Slovenije, kjer je objavljenih nekaj deset njihovih plačilnih list. A ker si marsikdo ne bo vzel časa, da bi pregledal te podatke, velja izpostaviti samo dve primerjavi, s katerima je pravo (ne virtualno!) resničnost ponazoril predstavnik mladih zdravnikov Luka Puzigaća. »Trenutno študentski servis ponuja plačilo za polnjenje trgovinskih polic v višini 6,34 evra neto na uro; to je več, kot prejme zdravnik pripravnik, ki dela v urgentnem centru ljubljanskega UKC in na uro zasluži 5,57 evra neto. Prek študentskega servisa je, denimo, mogoče zaslužiti deset evrov neto na uro za odvzem brisov HAGT; po drugi strani pa specializant anesteziologije, ki dela v COVID enoti intenzivne terapije v UKC Ljubljana – in ki bo nekomu s pozitivnim testom in resnejšimi zapleti po okužbi s SARS-CoV-2 pomagal pri nujnem invazivnem zdravljenju v bolnišnici –, prejme nič več in nič manj kot 8,41 evra neto.«

Reforma

»Mislim, da je treba ljudem iskreno povedati, da osnovnega zdravstva, kakršnega smo poznali, ni več – deluje le še na papirju, izbrani osebni zdravnik pa postaja privilegij«

O tem je Polona Campolunghi Pegan, ki v sklopu novogoriškega zdravstvenega doma kot specialistka družinske medicine skrbi za varovance dveh domov za starejše, v Novi Gorici in v Podsabotinu, pri zdravniški zbornici pa je aktivna kot članica odbora za osnovno zdravstvo, trdno prepričana. Zdravniki družinske medicine so skorajda dve desetletji opozarjali na nevzdržne razmere, ki slabijo delovanje osnovnega zdravstva, zgodilo pa se ni praktično nič, vsaj ne omembe vrednega. Danes so v veliki stiski tako pacienti kot zdravniki in njihovi timi. Dolgoletno bitje plati zvona za družinsko medicino je že pred časom nehalo odmevati, družinski zdravniki pa so danes primorani opazovati ugašanje sistema osnovnega zdravstva.