Ukrepi

Je mogoče, da vlada z načrtovanimi interventnimi ukrepi na področju zdravstva želi stlačiti krog v kvadrat?

V kontekstu petkovega sprejetja interventnega zakona za zdravstvo na vladi, ki mora, seveda, prestati še zakonodajno pot, se družinski zdravnik Rok Ravnikar, donedavnega član strateškega sveta za zdravstvo, javno sprašuje o smiselnosti, upravičenosti in sprejemljivosti predlaganih ukrepov. V smislu parodije jih vzporeja s šolstvom, kjer bi, če bi bil načrtovan in sprejet takšen zakon, obveljalo, da bodo zaradi pomanjkanja učiteljev uvedli »povečanje razredov na 60 učencev, obvezne premestitve učiteljev med šolami, prepoved izrabe letnega dopusta in obvezno vključevanje vseh s končano pedagoško fakulteto v šole«. Kakšni so torej ukrepi, ki jih je vlada v petek popoldne po sprejetju na dopisni seji po nujnem postopku predlagala poslancem v obravnavo?

Reforma

Lahko verjamemo, da bo ministrici za zdravje uspelo presekati gordijski vozel zdravstva?

V zdravstveni politiki piha nov, drugačen veter. Čutimo ga vsi – ker o tem ne padajo velike besede, ampak poskušamo prisluhniti predvsem zgovornemu molku, katerega posledic (še) nihče ne zna, ne želi, noče ali jih ne upa opredeliti. V slovenskem zdravstvu so posledice dolgoletnih turbulentnih dogajanj, včasih primerljivih s tramontano, občasno celo s tornadom ali cunamijem, spet drugič pa z umirjeno bonaco, danes na dlani. In niso optimalne – ne za bolnike, kajti nekateri med njimi zdaj ne le mesece, ampak že kar leta čakajo na preiskave in diagnostiko, in ne za zaposlene. Teh je vedno manj, saj odhajajo novim, prijaznejšim izzivom naproti, Slovenija pa se je znašla v začaranem krogu, v katerem številne čakalnice samevajo, klinični oddelki se praznijo, na urgenci pa oboleli nemalokrat prenočujejo kar na hodniku – namesto da bi jih prepeljali v najbližjo bolniško sobo, ki je prazna, a kaj, ko tam ni (vsaj ne vedno) tima, ki bi lahko bdel nad hospitaliziranimi bolniki. Kakšen veter bo moral zaveti, da se bodo razmere in razmerja v zdravstvu spet postavila na svoja mesta, da bo zdravstvo prestalo sistemske ujme, ki so počasi, a vztrajno izničile njegovega duha, pacienta pa zvrtinčile v komaj prepoznavno točko, ki v sistemskem kolosu postaja vse bolj izgubljena?

Varnost in kakovost

»Fokus ministrice bo moral biti usmerjen v enako in pravočasno dostopnost do zdravstvenih storitev – za vse«

Metka Petek Uhan je zdravnica družinske medicine in direktorica zdravstvenega doma na Ptuju. Z vidika obeh poslanstev do obisti pozna delovanje zdravstvenega sistema nasploh, ne le na primarni ravni. Ima celovit uvid v njegove kvalitete in slabosti, saj skupaj s pacienti v praksi izkuša neprijetne posledice sistemskih kratkih stikov, ki bi jih pri nas morali že davno odpraviti. Zato upa, da bodo načrtovane spremembe na področju družinske medicine tokrat v resnici zaživele.

Revolt

»Če bodo na ministrstvu za zdravje delali tako, kot mislimo, da delajo, imamo tako zdravniki kot bolniki vendarle razlog za optimizem,« meni predsednik sindikata Praktik.um Igor Muževič, ki namerava tožiti Glas ljudstva

»Mislim, da je treba ljudem iskreno povedati, da osnovnega zdravstva, kakršnega smo poznali, ni več – deluje le še na papirju, osebni zdravnik pa postaja privilegij,« je v izčrpnem pogovoru za zdravstveni portal že pred poldrugim letom poudarila Polona Campolunghi Pegan, ki v sklopu novogoriškega zdravstvenega doma kot specialistka družinske medicine skrbi za varovance dveh domov za starejše, v Novi Gorici in v Podsabotinu. Toda že v tistem obdobju je dolgotrajno bitje plati zvona za družinsko medicino odzvanjalo v prazno, družinski zdravniki – in skupaj z njimi tudi pediatri, ginekologi ter zobozdravniki – pa so bili primorani opazovati ugašanje sistema osnovnega zdravstva, ki ga niso zakrivili sami. A takrat so bile razmere v primerjavi z aktualnimi še dokaj dobre, kar najbolje ve sleherni pacient, ki mu je danes kratena tako dostopnost do osebnega zdravnika kot tudi z njo povezana kakovostna in celovita obravnava. Scenarijev, kako povrniti status družinski medicini, ki ji pritiče, je veliko – na to, da niso vsi optimalni, pa opozarja tudi sindikat zdravnikov družinske medicine Praktik.um, o čemer smo se za Zdravstveniportal.si pogovorili s predsednikom sindikata mag. Igorjem Muževičem.

Organizacija

Točno opoldne – telefonska številka 080 18 01, ki naj ne bi nikoli zvonila v prazno

V kako resni stiski je zdravstveni sistem in z njim pacienti pa tudi zaposleni, je znano. Verjetno ni posameznika, ki se, ko je zbolel, ne bi pobliže srečal s posledicami večdesetletnega sistemskega statusa quo. Zaradi takšnega stanja se je nedopustno poslabšala dostopnost do javno-zdravstvenih storitev, začenši že v osnovnem zdravstvu – in ta zgodba se, sicer z nekoliko drugačnimi odtenki, nadaljuje tudi na ostalih ravneh zdravstvenega varstva. Spremembe so nujne. Da bi se vsaj nekoliko približali bolnikom in jim v stiskah zaradi neuspešnega iskanja strokovne pomoči, podpore in obravnave podali sistemsko roko, so na ministrstvu za zdravje sprejeli prehodno rešitev. Ob nadvse simbolični uri – točno opoldne – začne delovati klicni center za pomoč uporabnikom zdravstvenega sistema, saj ti, iščoč rešitve, v zadnjih letih iz najrazličnejših razlogov postajajo njegovi ujetniki.

Varnost in kakovost

»Predlagamo, da se nedostojno obnašanje do zdravstvenih delavcev, blatenje, žaljenje, zmerjanje, poniževanje obravnava enako kot verbalni delikti proti uradnim osebam – na sodišču, po uradni dolžnosti in ne kot zasebna tožba«

Medicina predstavlja prvenstveni azil, kamor se zateče slehernik, ko zboli – v prepričanju, da mu bodo zdravnik in vsi, ki sodelujejo v ožjem strokovnem timu, pomagali po najboljših močeh. Takšno je poslanstvo zdravnikov in drugih zdravstvenih delavcev. In takšno je tudi prepričanje zavarovancev, ki so pripravljeni (ali primorani) vse življenje vplačevati prispevke za zdravstveno zavarovanje, upajoč, da bodo takrat, ko bodo imeli konkretne zdravstvene težave, dobili pričakovano pomoč – strokovno pomoč, ki bo pravočasna, kakovostna in varna. Toda v našem zdravstvenem sistemu se že leta in desetletja dogaja marsikaj, kar bi morali že davno urediti in sanirati, vendar se to ni zgodilo. Zdaj, po hudi izkušnji s pandemijo, ki je vse prej kot optimalno stanje še dodatno poslabšala, že prej nedopustno dolge čakalne dobe pa še podaljšala, so razmere prešle na raven nedopustnega – tudi na ravni komunikacije, na ravni odnosa med bolniki ter zdravniki in drugimi zdravstvenimi delavci. Na plan je v vsej neizrekljivi nedopustnosti izbruhnilo tudi tisto, kar ni vredno civiliziranega človeka – nasilje, verbalno in fizično.

Revolt

Zdravniki in medicinske sestre: v nevzdržnih razmerah vztrajajo le še zaradi odgovornosti do pacientov

»Zaradi odgovornosti, ki jo čutimo do svojih pacientov, vztrajamo v nevzdržnih razmerah, ki jih je epidemija še dodatno poslabšala in povsem razgalila,« poudarjajo zdravniki družinske medicine – tisti, ki nadaljujejo z delom v vztrajno razpadajoči mreži timov v sklopu Zdravstvenega doma Ljubljana. Težave niso nove, niso vzniknile v zadnjem letu, dveh ali treh, ampak se kopičijo že desetletja in niso akutne le na območju prestolnice, ampak povsod po Sloveniji, tudi ali predvsem na odročnih območjih, kjer so ljudje že v preteklosti imeli velike težave s pravočasno zdravstveno oskrbo. Celovitih sistemskih ukrepov kljub številnim apelom in peticijam ni bilo in posledice so tu. K njihovi odpravi pa, resnici na ljubo, ne bo pripomoglo pozivanje civilne družbe k zagotovitvi oziroma vrnitvi osnovnih zdravstveno-varstvenih pravic vsem pacientom, ki so ostali brez osebnega zdravnika, ampak zgolj takojšnje in res skrbno domišljeno ukrepanje odgovornih.

Reforma

»Ne pozabimo: brez zdravnikov in medicinskih sester zdravstvenega sistema ne bo!«

»Za bolnike z rakom je v Sloveniji, gledano na splošno, dobro poskrbljeno, vendar izzivov ne zmanjka. Med glavnimi je (pre)dolga pot do diagnoze in do začetka specialistične obravnave. Dostop do osnovnega zdravstva je slab, kakovost in varnost se občutno krhata, saj se dogaja, da, na primer, bolnik med prejemanjem onkološkega zdravljenja izgubi osebnega zdravnika. Seveda pomagamo, vendar je nujna sistemska ureditev tega problema, nujna je zagotovitev dostopnosti do primarnega zdravstvenega varstva, ki je vstopna točka v zdravstveni sistem, vendar je zdaj močno okrnjena. Na področju onkologije sistemsko še vedno ni poskrbljeno za celostno rehabilitacijo, bolniki z rakom nimajo na voljo poklicne in zaposlitvene rehabilitacije ... Državni program za obvladovanje raka je sicer odličen, predvideva izvrstne rešitve, tako glede rehabilitacije kot paliativne oskrbe, vendar manjka izvedba.«

Pravice pacientov

»Pozivanje k sprejetju višjih normativov za zdravnike družinske medicine je sprevržno, kajti to ni nič drugega kot pozivanje k nestrokovnemu delu in h kaznivemu dejanju malomarnega zdravljenja«

Podpisniki javnega apela za ureditev nevzdržnega položaja preštevilnih Slovencev, ki so ostali brez osebnega zdravnika, vlado in zdravnike družinske medicine pozivajo k takojšnji ureditvi razmer; rešitev vidijo v 5- do 10-odstotnem povečanju normativa osebnih zdravnikov. Ko smo včeraj poročali o omenjenem pozivu, smo nedvoumno opozorili na aktualno dilemo: kako to udejanjiti v Sloveniji, kjer družinski zdravniki ne navajajo fiktivnih preobremenitev, ampak so, nasprotno, nemalokrat izpostavljeni takšni praksi, ko zaradi pomanjkanja kadra ne skrbijo le za svoje paciente, ampak tudi za paciente zdravnika, ki ga nadomeščajo, istočasno pa opravljajo še urgentno službo. Je povečanje obremenitev sploh dopustno, če se na to ozremo z vidika zagotavljanja kakovostne in varne obravnave slehernega pacienta? Vodstvo sindikata Praktik.um, v katerega je včlanjena večina (80 odstotkov) slovenskih zdravnikov družinske medicine, je v odzivu na omenjeni javni poziv slovenskih intelektualcev, združenih v Zavezništvu za demokratično in pravično Slovenijo, odgovorilo tudi na ta vprašanja. V pojasnilih so ovrgli primerjave z razmerami v drugih državah – kot neresnične, nepopolne in zavajajoče.

Pravice pacientov

Kdo bo poskrbel za premnoge Slovence, ki so ostali brez osebnega zdravnika, njihove pravice pa so zapisane le še na papirju?

Prepozno je za (samo)spraševanje o tem, kako je mogoče, da je v socialni državi, za kakršno vsaj na papirju Slovenija še vedno velja, danes že približno 130.000 prebivalcev brez osebnega zdravnika in posledično tudi brez možnosti ustrezne obravnave in dostopa do pravočasnega in učinkovitega zdravljenja, ko oziroma če zbolijo. Tu se tudi enakopravnost in pravičnost nehata, obstojita le še kot prazni obljubi, dve od mnogih, s katerimi se je v zadnjih desetletjih tlakovalo pot do javnega zdravstvenega sistema. Sistema, ki še vedno obljublja veliko – in, nenazadnje, veliko tudi omogoča – a le tistim, ki se prebijejo skozi dolge čakalne vrste, in očitno tudi onim, katerih napotnic za diagnostične preiskave in preglede med najnovejšim urejanjem niso izbrisali iz sistema.