Osteoporoza je med glavnimi krivci za nenadni zlom kolka, pri katerem statistika kaže nadvse skrb vzbujajoči sliko: približno polovica obolelih po zlomu kolka nikoli več ni sposobna za samostojno življenje, petina obolelih jih zaradi dodatnih zapletov umre v 12 mesecih po zlomu. Zagotovo je mogoče narediti marsikaj, da bi izboljšali takšno stanje. Da je tako, potrjujejo tudi strokovnjaki, ki so na različnih ravneh zdravstvenega varstva vpeti v skrb za bolnike z osteoporozo.
Travmatolog Anej Ražem, družinska zdravnica prim. Jana Govc Eržen in endokrinolog prof. dr. Tomaž Kocjan izpostavljajo izkušnje iz vsakodnevne klinične prakse, v katero bi po ustaljenih dobrih prijemih želeli vpeljati tudi novosti, ki bodo med drugim obolelim olajšale pravočasno prepoznavo osteoporoznih težav – pa tudi nove, učinkovite rešitve, ki bodo zmanjševale breme te bolezni. Te rešitve niso inovativne, ne zahtevajo dodatnih pilotnih projektov ali dolgoletnih kliničnih preizkušanj, ampak so poznane iz primerov dobrih praks v tujini, zato bi jih v resnici z lahkoto umestili tudi v slovenski sistem zdravstvenega varstva.
Kaj je torej tisto, kar pri ažurni, kakovostni, učinkoviti in varni obravnavi osteoporoznih bolnikov preprečuje okrepitev preventive, pa naj bo ta primarna ali sekundarna?
»Pogosto se zgodi, da smo pri osteoporozi prav travmatologi tisti, ki prvi pridemo v stik z obolelim. Poleg oskrbe zloma, ki v večini primerov zahteva kirurško zdravljenje, je treba opraviti še dodatne preiskave, nakar sledi multidisciplinarna obravnava, kajti pogosto je tako, da je osteoporozni zlom le ena od diagnoz, ki jih je pri obolelem treba zdraviti. Bolniku svetujemo tudi sekundarno preventivo, ki se je sicer v zadnjih letih izboljšala, vendar si zdravniki prizadevamo za sistemske rešitve, ki bi olajšale obravnavo teh bolnikov,« poudarja travmatolog Anej Ražem, ki kot zdravnik dela v sklopu travmatološkega oddelka Splošne bolnišnice Izola.
Med drugim opozori, da tako ozaveščanje kot sekundarna preventiva trenutno še vedno najbolj obremenita »družinske zdravnike, ki so že tako ali tako prekomerno obremenjeni, ter referenčne medicinske sestre. K izboljšavam bi med drugim pripomogla uvedba specialistov geriatrije.«
Kakšen pristop za boljše obvladovanje bremena osteoporoze predlagajo travmatolog, družinska zdravnica in endokrinolog?
Travmatolog Anej Ražem, družinska zdravnica prim. Jana Govc Eržen in endokrinolog prof. dr. Tomaž Kocjan izpostavljajo izkušnje iz vsakodnevne klinične prakse, v katero bi po ustaljenih dobrih prijemih želeli vpeljati tudi novosti, ki bodo med drugim obolelim olajšale pravočasno prepoznavo osteoporoznih težav – pa tudi nove, učinkovite rešitve, ki bodo zmanjševale breme te bolezni. Te rešitve niso inovativne, ne zahtevajo dodatnih pilotnih projektov ali dolgoletnih kliničnih preizkušanj, ampak so poznane iz primerov dobrih praks v tujini, zato bi jih v resnici z lahkoto umestili tudi v slovenski sistem zdravstvenega varstva.
Podrobneje o tem v nadaljevanju.
Anej Ražem, travmatolog
»V prvi fazi velja splošno priporočilo: zdrav način življenja z veliko gibanja«
V klinični praksi je travmatolog nemalokrat prvi stik pacienta z zdravnikom zaradi osteoporoze, saj pacienti pogosto za to svojo bolezen izvedo šele, ko se poškodujejo oziroma ko pride do prvega zloma zaradi osteoporoze. Pacientu pomagamo, ga oskrbimo in zlom zdravimo bodisi na konservativni način bodisi z operacijo – istočasno pa zdravimo vzrok: začnemo z zdravljenjem osteoporoze, opravimo določeno diagnostiko, nakar vodenje pacienta prepustimo družinskemu zdravniku.
V klinični praksi je travmatolog nemalokrat prvi stik pacienta z zdravnikom zaradi osteoporoze, saj pacienti pogosto za to svojo bolezen izvedo šele, ko se poškodujejo oziroma ko pride do prvega zloma zaradi osteoporoze.
Zagotovo bi bilo tako bolje, za vse.
V osnovi bi si želeli veliko več ozaveščanja, bistveno več informacij. Sicer je res, da so danes informacije dostopne, a ključno je, da človek dobi dobro informacijo.
Zato je treba s skupnimi močmi čim celoviteje skrbeti za ozaveščanje odraslih, starejših o tej problematiki – da se bodo pravočasno odločili za določene preiskave pa tudi za bolj zdrav način življenja. Tako bo bistveno manj pogosto prihajalo do takšnih travmatskih situacij.
S pravočasnim odločanjem za določene preiskave pa tudi za bolj zdrav način življenja bo bistveno manj pogosto prihajalo do takšnih travmatskih situacij.
Naše društvo travmatologov je pripravilo poljudno-znanstveno zloženko, v kateri strokovne informacije prepletemo z zgodbo iz lokalnega okolja, z našo nono Marijo – da bi tematiko osteoporoze še bolj približali pacientom in njihovim svojcem.
Zloženka je usmerjena predvsem v hospitalni del obravnave, v katerem so v pretežni meri zajeti pacienti z osteoporoznim zlomom kolka. Vemo, da se breme osteoporoze odraža tudi na drugih zlomih, ki jih v tej zloženki ne zajamemo – lahko pa rečemo, da je zajet del začetka te zgodbe.
Da bi tematiko osteoporoze še bolj približali pacientom in njihovim svojcem, je naše društvo travmatologov pripravilo poljudno-znanstveno zloženko, v kateri strokovne informacije prepletemo z zgodbo iz lokalnega okolja, z našo nono Marijo.
Določene številke, ki jih lahko zasledimo v strokovni literaturi, sigurno držijo tudi v praksi – v konkretnem primeru naj bi se na letni ravni tako zgodilo v približno do 40 odstotkih primerov.
Realno pa so številke nižje od omenjenih, rekel bi, da se te v Sloveniji gibljejo med 10- do 20-odstotnim deležem. Sicer pa kot travmatolog nimam vpogleda v podatke, pri kolikšnem številu pacientov se ta zgodba konča slabo čez leto ali dve, kajti statusu določenih pacientov sledimo dlje, pri določenih pa ne več kot leto dni, saj to sledenje prevzamejo bodisi družinski zdravniki bodisi drugi specialisti.
Zlomi kolka naj bi bili na letni ravni usodni v približno do 40 odstotkih primerov, realno pa so številke nižje od omenjenih. Rekel bi, da se te v Sloveniji gibljejo med 10- do 20-odstotnim deležem.
V prvi fazi velja splošno priporočilo: zdrav način življenja z veliko gibanja, kajti pri zdravem človeku v dobi odraslosti je telesna aktivnost eden od dejavnikov, ki ga dolgoročno varuje.
Ko pa prihajamo v določena življenjska obdobja, zaznamovana z, na primer, hormonskimi neravnovesji, je smiselno začeti razmišljati tudi o določenih presejalnih preiskavah. V Sloveniji se uporablja DEXA slikanje, ki se po posvetu z družinskim zdravnikom priporoča v določenem življenjskem obdobju.
Sicer pa se vsakemu odraslemu danes že tako ali tako priporoča jemanje vitamina D ter zadrževanje na soncu, seveda v času, ko UV žarki niso tako zelo škodljivi. Če oziroma ko pa pride do osteoporoznega zloma, se priporočila spremenijo. Po posvetu z endokrinologom in družinskim zdravnikom je treba uvesti dodatna zdravljenja – za preprečitev poslabševanje te kronične bolezni.
Pri zdravem človeku v dobi odraslosti je telesna aktivnost eden od dejavnikov, ki ga dolgoročno varuje. Ko pa prihajamo v določena življenjska obdobja, zaznamovana z, na primer, hormonskimi neravnovesji, je smiselno začeti razmišljati tudi o določenih presejalnih preiskavah.
Sicer pa se vsakemu odraslemu danes že tako ali tako priporoča jemanje vitamina D ter zadrževanje na soncu, seveda v času, ko UV žarki niso tako zelo škodljivi.
Prim. Jana Govc Eržen, družinska zdravnica
»DEXA preiskave so pri nas še vedno samoplačniške – in tega, pri vsej kilometrini, ki sem jo opravila na svoji profesionalni poti, resnično ne razumem«
»Na primarni ravni si želimo sodelovanja, ki mora biti kakovostno, predvsem pa bi ga moralo biti več. Ko je pacient v bolnišnici sprejet, operiran in odpuščen, bi želeli dobiti informacijo o tem, ali je šlo za osteoporozni zlom ali ne. Po drugi strani pa je pacienta pri odpustu iz bolnišnice treba spodbuditi, da se z odpustnico oglasi pri osebnem zdravniku,« opozarja prim. Jana Govc Eržen, zdravnica in predstojnica zdravstvene postaje Vojnik, ki deluje v sklopu ZD Celje.
»Odkar imamo digitalizacijo in zVem, so pacienti prepričani, da vse, kar v bolnišnici napišejo v izvidih in v odpustnici, njihov osebni zdravnik avtomatično vidi. To pa ne drži; na to nas je treba opozoriti. Zato po, na primer, osteoporoznem zlomu kolka pričakujem, da me bo pacient o tem obvestil, nakar bomo lahko nadaljevali z ukrepanjem. Seveda pa tudi od kolegov na sekundarni in na terciarni ravni zdravstvenega varstva, najsi bodo to travmatologi ali ortopedi, prav tako pričakujemo ustrezno informacijo ter podporo oziroma pomoč, kako ravnati naprej,« dodaja zdravnica, ki sicer v sklopu Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ) deluje tudi kot nacionalna koordinatorka za preventivo kroničnih bolezni odraslih.
Odkar imamo digitalizacijo in zVem, so pacienti prepričani, da vse, kar v bolnišnici napišejo v izvidih in v odpustnici, njihov osebni zdravnik avtomatično vidi. To pa ne drži.
Ob tem prim. Jana Govc Eržen opozarja, da je zdravnikov družinske medicine sicer resda več kot endokrinologov, »vendar ne obravnavamo le ene kronične bolezni. Ukvarjamo se z zelo širokim naborom bolezni in preventivnih aktivnosti. Zato ni prav nič nenavadnega, če se včasih na določenem področju znajdeš v dilemi, morda glede zdravljenja, ki ni tako učinkovito, kot bi pričakovali, ali morda glede menjave zdravil ... Z vidika zdravnikov družinske medicine je pomen tega, da bolnik DEXA preiskavo opravi pred začetkom zdravljenja, zelo velik. A te preiskave so pri nas še vedno samoplačniške – in tega, pri vsej kilometrini, ki sem jo opravila na svoji profesionalni poti, resnično ne razumem.«
Nacionalna koordinatorka za preventivo kroničnih bolezni odraslih ob tem izpostavlja, da so priporočilo za boljšo dostopnost te preiskave vključili v smernice in problem poskušali reševati na vseh ravneh, vendar se ni zgodilo nič.
»V Sloveniji imamo na voljo res dobro dodelane smernice in protokole za obravnavo – pa tudi vsa sodobna zdravila. Zato je zdaj res skrajni čas, da ta preiskava postane dostopna vsakomur – kajti to nam bo v pomoč pri zagotavljanju kakovostne obravnave bolnikov,« je prepričana Jana Govc Eržen.
V Sloveniji imamo na voljo res dobro dodelane smernice in protokole za obravnavo – pa tudi vsa sodobna zdravila. Zato je zdaj res skrajni čas, da ta preiskava postane dostopna vsakomur – kajti to nam bo v pomoč pri zagotavljanju kakovostne obravnave bolnikov.
Prof. dr. Tomaž Kocjan, endokrinolog
»Zagotovitev sistematične obravnave vseh, ki so utrpeli zlom, pripomore k privarčevanju denarja in k zmanjšanju pogostosti zlomov«
»V razvitih državah imajo že dolgo organizirane tako imenovane službe za koordinacijo oskrbe bolnikov po zlomu. Ta iniciativa se je začela na Škotskem, v pregovorno najvarčnejši državi, kjer so že v predprejšnjem desetletju ugotovili, da se tak pristop splača. Po eni strani zagotovitev sistematične obravnave vseh, ki so utrpeli zlom, pripomore k privarčevanju denarja, po drugi strani pa k zmanjšanju pogostosti zlomov,« poudarja prof. dr. Tomaž Kocjan, ki kot endokrinolog dela na Kliničnem oddelku za endokrinologijo, diabetes in presnovne bolezni ljubljanskega UKC.
»V sklopu mednarodne fundacije za osteoporozo obstaja zemljevid vseh teh služb za zlome po Evropi. In Slovenija je tukaj siva lisa. Nimamo niti ene ustrezno organizirane službe za oskrbo bolnikov po zlomih. Ker pa se radi primerjamo s sosedi, bo mogoče spodbuden podatek, da je prva takšna služba že nastala na Hrvaškem, v zagrebški klinični bolnišnici Dubrava. In bolj ko gremo proti zahodu Evrope, bolj je ta mreža zapolnjena ...,« pojasnjuje profesor Kocjan.
V razvitih državah imajo že dolgo organizirane tako imenovane službe za koordinacijo oskrbe bolnikov po zlomu. Ta iniciativa se je začela na Škotskem, v pregovorno najvarčnejši državi, kjer so že v predprejšnjem desetletju ugotovili, da se tak pristop splača. Slovenija je tukaj siva lisa.
In kako bi to uredili pri nas? Recept je, tako Tomaž Kocjan, preprost in v praksi že dodobra preizkušen: »V sklopu vsake bolnišnice bi morali imeti pridruženo službo za koordinacijo bolnikov po zlomih. Danes sicer obstajajo nekakšni entuziastični poskusi, ki pa ne morejo biti tako uspešni, kajti kirurgi, ki vidijo te zlome, se z osteoporozo ne ukvarjajo. Po drugi strani pa naj referenčne ambulante po protokolu ne bi izvajale samo presejanja 'zdravih' ljudi s pomočjo FRAX, ampak bi v to ambulanto morali napotiti tudi vse ljudi po zlomu kolka ali vretenca – nisem pa prepričan, da se diplomirane medicinske sestre v referenčnih ambulantah kaj dosti ukvarjajo s temi bolniki. Ukvarjajo se s primarno preventivo – ni pa podatkov, kolikšen je delež tistih, ki v to ambulanto pridejo po zlomu kolka ali vretenca. In bojim se, da je ta delež zelo nizek.«
Referenčne ambulante naj po protokolu ne bi izvajale samo presejanja 'zdravih' ljudi s pomočjo FRAX, ampak bi v to ambulanto morali napotiti tudi vse ljudi po zlomu kolka ali vretenca – nisem pa prepričan, da se diplomirane medicinske sestre v referenčnih ambulantah kaj dosti ukvarjajo s temi bolniki.
Zato bi tudi slovenske bolnišnice morale imeti ustrezne službe, v sklopu katerih bi bolnika po zlomu povabili na pogovor, preverili, kakšen je bil mehanizem zloma, ugotovili, ali je šlo za osteoporozni zlom – in posledično določili tudi indikacijo za merjenje kostne gostote.
Po oceni prof. dr. Tomaža Kocjana namreč v našem zdravstvu »ni glavni problem to, da je meritev kostne gostote plačljiva – glavni problem je slaba oskrba ljudi, ki so te zlome že utrpeli, saj se v sistemu preprosto 'izgubijo'. Seveda je na tem področju prišlo do pomembnega napredka, kajti včasih smo se, na primer, potem, ko je bolnik zaradi krhkosti kosti utrpel štiri zlome vretenc, srečevali z izvidi kirurgov, v katerih je bilo omenjeno, naj bi bolnika vendarle poslali tudi na merjenje kostne gostote. Potem je bolnik na to preiskavo čakal leto dni in vmes morda utrpel še kakšen zlom, kar pa je popolna neumnost, saj že zlom vretenc zadošča za postavitev diagnoze osteoporoza.«
Seveda je na tem področju prišlo do pomembnega napredka, kajti včasih smo se, na primer, potem, ko je bolnik zaradi krhkosti kosti utrpel štiri zlome vretenc, srečevali z izvidi kirurgov, v katerih je bilo omenjeno, naj bi bolnika vendarle poslali tudi na merjenje kostne gostote. Potem je bolnik na to preiskavo čakal leto dni in vmes morda utrpel še kakšen zlom, kar pa je popolna neumnost, saj že zlom vretenc zadošča za postavitev diagnoze osteoporoza.
Pri vzpostavitvi modela dobre prakse za obvladovanje osteoporoze se, tako kot nasploh v zdravstvu, zapleta pri denarju in kadru.
»Za opravljanje tega dela bomo potrebovali diplomirano medicinsko sestro. In dokler tak pristop ne bo zagotovljen, izboljšav ne bo – kajti vedeti moramo, da je sekundarna preventiva bistveno učinkovitejša od primarne. Ljudi, ki so že utrpeli zlom zaradi osteoporoze, zelo zelo ogrožajo novi zlomi. Na podlagi velikih epidemioloških raziskav se je pokazalo, da so najbolj ogroženi v prvih dveh letih po zlomu. Pri nas je na tej ravni ukrepanje pogosto zamujeno, zato nima smisla odkrivati tople vode. Rešitve so jasne: pri vsakem travmatološkem ali ortopedskem oddelku oziroma v okviru bolnišnice je treba imeti službo, ki poskrbi za vse. Slovenija mora slediti temu modelu; če oziroma ko nam bo to uspelo, bo bistveno bolje, kajti prava obravnava osteoporoze (sekundarna preventiva) je zelo učinkovita in poceni. Na tem področju je še veliko prostora za izboljšave,« je prepričan prof. dr. Tomaž Kocjan, ki si pri celoviti obravnavi osteoporoze želi izboljšav.
Ljudi, ki so že utrpeli zlom zaradi osteoporoze, zelo zelo ogrožajo novi zlomi. Na podlagi velikih epidemioloških raziskav se je pokazalo, da so najbolj ogroženi v prvih dveh letih po zlomu. Pri nas je na tej ravni ukrepanje pogosto zamujeno, zato nima smisla odkrivati tople vode. Rešitve so jasne: pri vsakem travmatološkem ali ortopedskem oddelku oziroma v okviru bolnišnice je treba imeti službo, ki poskrbi za vse.
Kakšna bo v prihodnje usoda strokovnih pobud ter peticij?
Jasno je, da sodobna medicina preprosto ne bi smela ostajati nemočna v primeru osteoporoznih zlomov in obvladovanju njihovih posledic, prav tako pa tudi ne pri pravočasni prepoznavi ogroženosti zaradi osteoporoze in posledičnih zlomov. Prijemi, ki ne bi zahtevali velikih finančnih naložb, vendar bi izrazito vplivali na zmanjšanje bremena osteoporoze v družbi, so znani. Treba jih je le udejanjiti.
Po drugi strani pa velja spomniti tudi na peticijo Zveze društev bolnikov z osteoporozo Slovenije, ki jo je skupaj z zbranimi 15.000 podpisi zveza že pred leti naslovila na odgovorne, a se do danes ni zgodilo nič. Zveza društev bolnikov z osteoporozo se že desetletje, tudi z omenjeno peticijo, trudi za uvedbo brezplačnega merjenja mineralne kostne gostote pri ljudeh, ki imajo povečano tveganje za osteoporozo – ter pri ženskah po 65. letu starosti.
Prijemi, ki ne bi zahtevali velikih finančnih naložb, vendar bi izrazito vplivali na zmanjšanje bremena osteoporoze v družbi, so znani. Treba jih je le udejanjiti.
Video pogovor z Anejem Ražmom, portreti govorcev in video posnetek razprave: Diana Zajec; simbolične fotografije: iStock
Vaš komentar?
Komentirate lahko na naši facebook strani.
