Slovenskemu združenju bolnikov z limfomom in levkemijo, L&L, je že pred leti uspelo zbrati donacije v višini 850.000 evrov za uresničitev upanja bolnikov s krvnim rakom za rešitev iz primeža hude bolezni, saj jim nobena druga oblika zdravljenja ne pomaga več. Možnost reševanja življenj s CAR-T zdravljenjem se bo kmalu razširila tudi na druge rake, ne le na hemato-onkološke bolezni, pa tudi na druga obolenja. Tako bodo lahko pomagali vsem tistim pacientom, pri katerih je bil običajni nabor terapij uporabljen, vendar je (p)ostal neučinkovit.

O stiski vseh, ki so si v zadnjih letih intenzivno prizadevali za čimprejšnje zaživetje CAR-T zdravljenja z lastnimi produkti in ki v primežu uradnih postopkov, ki jih na noben način ni mogoče pospešiti, ostajajo nemočni, je v intervjuju za Zdravstveniportal.si podrobno spregovorila izvršna direktorica združenja L&L Kristina Modic.

V  javnosti preprosto ni dovoljkrat izpostavljeno, kako pomembna je vloga združenj pacientov, ki si prizadevate, da bolnikov ne bi »pokopala« ne bolezen ne strah pred njo. Vaša vloga mnogokrat ostane pozabljena ali prezrta – kljub temu, da prav združenja bolnikov s premoščanjem sistemskih lukenj in v sodelovanju s stroko svojim članom, torej obolelim in njihovim bližnjim, zagotovite prenekatero storitev, katere dostopnost bi sicer morala biti omogočena v sklopu celovite obravnave v zdravstvenem sistemu. Pri krvnih rakih pa ta razmerja že desetletja predstavljajo unikum – pacienti ste z zdravniki in njihovimi hemato-onkološkimi timi vedno znova premikali meje. V zadnjem primeru ste z odmevno in obsežno akcijo zbiranja denarja omogočili zagon CAR-T programa, ki za mnoge bolnike predstavlja zadnjo oziroma edino možnost za preživetje – a program še vedno ni začel z delovanjem, kajti uradni postopki se ne premaknejo nikamor. Kako razumete takšno dogajanje? Ste dobili kakršnakoli uradna pojasnila, odgovore, zagotovila? 

Ko smo se pred dobrimi štirimi leti pridružili pobudi, da bi Slovenija dobila svoj CAR-T center za zdravljenje krvnih rakov, nismo niti slutili – ne prof. dr. Samo Zver ne mi –, da bo trajalo tako dolgo od nakupa naprav, ki nam jih je uspelo zagotoviti z donacijami dobrosrčnih ljudi in podjetij. Šlo je za veliko vsoto denarja – zbrali smo 850.000 evrov in kupili ne eno, ampak celo dve CAR-T napravi.

V teh letih je nastal sodobni CAR-T center, ki je že opremljen, ima zaposlene in čaka le še na zaključek birokratskih postopkov. Potem se bo proizvodnja CAR-T-ov lahko začela.

Preseneča nas, da tovrstni postopki pri nas tečejo tako počasi. Glede na to, da gre za zdravstveno dejavnost, ki jo družba res potrebuje, si je težko predstavljati, da teh postopkov ni mogoče pospešiti. Razumemo, da je treba zagotoviti varnost te dejavnosti in da je treba vse pregledati in nadzorovati. Toda vseeno smo pričakovali, da bodo vsi, ki so vpeti v ta proces, poskušali narediti malo več – da bi se vse skupaj odvilo hitreje in da bi bilo to zdravljenje bolnikom hitreje na voljo. 

Nenazadnje je čas za bolnika s krvnim rakom zelo pomemben. In prav CAR-T terapija za posamezne bolnike predstavlja edino preostalo možnost za preživetje – nekateri je, žal, niso dočakali.

Čas je večplastni pojem. Z zornega kota uradnika ali regulatorja je lahko nepredvidljivo in neopredeljivo raztegljiv, medtem ko pri bolniku s krvnim rakom (pa tudi prenekatero drugo boleznijo), pri katerem edino možnost za ohranitev življenja predstavlja ta najsodobnejši način zdravljenja, čas teče vse prehitro oziroma ga vedno bolj zmanjkuje. To dobro veste tudi iz lastnih izkušenj pri premagovanju bolezni, izkušenj, ki človeka resda izbrusijo, vendar ga postavijo tudi pred težke preizkušnje ... Kako dopustno ali nedopustno je to minevanje časa v sistemsko-regulatornih mlinih? 

Vsekakor čas bolniku teče povsem drugače kot vsem tem regulatornim mlinom. Zato res poziv – v imenu bolnikov, mojem imenu pa tudi imenu našega združenja – zadnji instituciji, ki mora narediti še zadnjo kljukico za začetek CAR-T zdravljenja: javni agenciji za zdravila in medicinske pripomočke (JAZMP). Poziv, naj resnično naredi vse, kar je v njeni moči, da bi pred iztekom skrajnega, zakonsko določenega 180-dnevnega roka, morda le pregledala vso to dokumentacijo in jo potrdila. 

Nenazadnje so že v dobrih štirih letih, ko se je dokumentacija pripravljala, to pregledovali tudi sproti, tako JAZMP kot druge institucije. Manjka le še zadnja pika na i, ki jo je treba postaviti – zato res poziv, da ne bi čakali do sredine aprila, ko se 180-dnevni rok izteče, ampak da bi naredili vse za čimprejšnjo potrditev in čimprejšnji začetek izvajanja te dejavnosti.

Ko je prof. dr. Samo Zver za Zdravstveniportal.si prvič podrobneje spregovoril o obetih, ki jih prinaša CAR-T zdravljenje in samostojno izvajanje tega najnaprednejšega načina imunoterapije raka, je bil neposreden, rekoč: »Pozdravili bomo lahko tudi nekatere bolezni, pri katerih bi bila naslednja postaja le še pokopališče.« A postopki se odvijajo prepočasi, marsikoga, ki je čakal na to novo možnost, danes, žal, ni več – in zagotovo si prav vsi želimo, da do česa takega ne bi več prihajalo, ampak da bo tovrstni način zdravljenja kmalu na voljo prav vsem, ki jim predstavlja edino možnost za ohranitev življenja.

Zagovornikom bolnikov oziroma predstavnikom združenja L&L, ki smo se pridružili tej akciji, saj se zavedamo, kako pomembne so te naprave za naše bolnike – pa tudi stroki! –, nikakor ni vseeno. Zelo težko nam je ob stiskah bolnikov, ki čakajo na takšno obliko zdravljenja. 

Zato je res pomembno, da bi vsi deležniki, ki so vključeni v te procese, naredili vse, kar je v njihovi moči. Sigurno smo že do zdaj izgubili nekaj življenj. Da se ta trend ne bi nadaljeval, pa je res pomembna čimprejšnja uveljavitev oziroma čimprejšnji začetek tega programa. 

Ob tem bi poudarila, da ne gre za nekakšno eksperimentalno zdravljenje. V sosednjih državah je ta način zdravljenja uveljavljen že več let. S CAR-T zdravljenjem torej ne odkrivamo tople vode, ampak gre za klinično uveljavljeno in, v to verjamem, tudi varno terapijo, zato je res pomembno, da se ne zapravlja časa z nepotrebno birokracijo.

Ob vsem tem si je težko predstavljati, kako se danes počutijo donatorji, ki so omogočili nakup obeh CAR-T naprav z vso pripadajočo opremo, kako se počutite vi kot pobudniki in izvajalci akcije zbiranja sredstev in kako se, nenazadnje, počutijo zdravniki in znanstveniki, ki so na klinični in akademski ravni pripravili vse za zaživetje tega programa, ki težko bolnih konec koncev ne bo le iztrgal iz krempljev težke bolezni, jih rešil pred smrtjo, ampak jim bo pomagal utirati pot k ozdravitvi ... 

Vsem, ki smo vpeti v zagon te nove dejavnosti v Sloveniji, zagotovo ni vseeno za donatorje, ki so prispevali finančna sredstva. Hvaležni smo jim – ne le za njihov dar, ampak tudi za potrpežljivost in razumevanje, da dejavnost še ni zaživela, ker je podvržena različnim postopkom in registracijam. 

Donatorji si ne morejo si predstavljati, kako veliko delo so opravili, kajti naš CAR-T center bo Slovenijo postavil ob bok najrazvitejšim evropskim državam – in ne bo pomemben samo za zdravljenje krvnih rakov, ampak tudi za zdravljenje drugih rakov in drugih bolezni. Skupaj smo omogočili zagon resnično zelo pomembne dejavnosti.

Ste dobili kakršenkoli uradni odziv na javni apel za pospešitev postopkov, ki ste ga objavili minuli teden?

Javni apel smo objavili na družbenih omrežjih, kot odziv na medijsko objavo (na članek, ki smo ga objavili na Zdravstveniportal.si: Prof. dr. Samo Zver o čakanju na odobritev zdravljenja krvnih rakov z lastnim CAR-T produktom: »Mi smo svoje naredili, vsakršen premik je nemogoče spodbuditi – toda ko dobimo odgovor JAZMP, nas nihče več ne ustavi!«, op. a.). V tem apelu smo nagovorili javno agencijo za zdravila in medicinske pripomočke – in jih prosili, naj naredijo vse, da bi jim pred 180-dnevnim zakonsko določenim rokom vendarle uspelo pregledati in potrditi to novo dejavnost. 

Njihovega uradnega odziva nismo prejeli, verjamem pa, da so naš apel slišali. In predvsem upam, da ga bodo upoštevali.

Dobro se spominjam aktivnosti vašega združenja v preteklosti, denimo tam nekje pred poldrugim desetletjem, ko ste skupaj z zdravniki in medicinskimi sestrami ter drugim osebjem javno opozarjali na povsem neustrezne bivalne pogoje v starih bolnišničnih prostorih Kliničnega oddelka za hematologijo ljubljanskega UKC, v katerih so paciente, ki sta jim imunski sistem oslabila bolezen in zahtevno zdravljenje, dodatno ogrožale še bakterijske in glivične okužbe, za katere je bilo treba, da bi jih preprečili, namenjati v povprečju 700.000 evrov letno ... Akcija za ureditev teh razmer, pod katero ste se »podpisali« skupaj s strokovnim osebjem, je bila uspešna, javna podpora velika. Je bila senzibilnost odločevalcev, morda celo družbe kot celote, takrat drugačna? 

Akcija, s katero smo se borili za nove prostore hematologije, je bila veliko težja, predvsem pa zelo dolgotrajna. To ni trajalo le leto ali dve, nismo se borili sami, pridružile so se tudi druge organizacije bolnikov. Na koncu smo morali projekt komunikacijsko izvesti res odločno. In po dveh letih nam je uspelo.

Pri tem sta se izpostavila takratni predstojnik prof. dr. Peter Černelč in prof. dr. Samo Zver, zdajšnji predstojnik Kliničnega oddelka za hematologijo. Bila sta res izjemno pogumna, povsem odkrito sta spregovorila o res težkih razmerah za zdravljenje bolnikov, o tem, da bolniki ne umirajo zaradi bolezni, ampak zaradi okužb, ki jih dobivajo na oddelku. Njun pogum je bil takrat res dobro slišan, tako pri odločevalcih kot v javnosti, kajti z našo pomočjo je prišlo tudi do pritiska javnosti. S skupnimi močmi nam je uspelo.

Želim si, da pri CAR-T dejavnosti, ki jo zdaj tako težko čakamo, ne bo treba prehoditi enake poti. Kajti ta zadeva je zdaj res že daleč – oziroma tik pred začetkom. Zato upam, da bo zadostoval zgolj javni poziv agenciji, naj naredi res vse in zadevo čim prej potrdi, da se lahko izvajanje CAR-T zdravljenja začne tudi pri nas.

Kako pa na splošno, tako po izkustveni plati kot tudi sicer, vidite razmere in razmerja v našem javnem zdravstvu? Kako doživljate, denimo, poteze aktualne politike, zaradi katerih se klinični vsakdan, skupaj s čakalnimi dobami in dostopnostjo do posameznih storitev, močno spreminja?

Vsekakor je zelo skrb vzbujajoče, da se pojavlja vedno več napetosti med odločevalci v zdravstveni politiki in med zdravniki, stroko. To zagotovo ni dobro. 

Skrbijo nas odhodi zdravnikov. Skrbijo nas tudi čakalne dobe; sicer naj bi se te skrajšale, vendar na terenu, med bolniki, tega ne opažamo.

Sicer nisem strokovnjak, da bi vse to lahko poglobljeno ocenjevala, vsekakor pa lahko rečem, da to, kar vidimo, vzbuja skrb. Menim, da je treba narediti vse za vzpostavitev oziroma povrnitev sodelovanja med odločevalci in zdravniki, kjer so zdaj prisotna res velika trenja – na škodo obeh strani, predvsem pa na škodo bolnikov.

Naj pogovor vendarle zaokroživa s poudarkom na zastojih pri uvedbi tako težko pričakovanega CAR-T zdravljenja; ko sem se o tej tematiki pogovarjala z izr. prof. dr. Matjažem Severjem, je ta poudaril: »Omogočili bomo boljše preživetje bolnikov pa tudi večji nabor bolnikov, ki jim bomo lahko pomagali s CAR-T celičnim zdravljenjem z našim lastnim produktom.« Kaj menite, kdaj se bo kolesje sistemskih mlinov premaknilo tako, da bo to zdravljenje lahko zaživelo tudi v praksi?

Če upoštevamo z zakonom določenih 180 dni, ki jih ima na voljo JAZMP, potem se bo to zgodilo (šele) sredi aprila 2026. To bo res velik dan za naše bolnike – in tudi za Slovenijo, saj se bomo uvrstili na svetovni zemljevid držav, ki imajo lastne CAR-T centre.

V zadnjem času na različnih kongresih za zagovornike bolnikov v tujini pogosto poudarjajo, da so države, ki imajo svoje CAR-T centre, naredile zelo veliko, saj na ta način bolnikom omogočajo res najsodobnejša zdravljenja.

To ni pomembno samo za peščico bolnikov s krvnim rakom, kajti ta zdravljenja se bodo širila tudi na druge onkološke bolezni pa tudi na druga obolenja. S tem ne bo ogromno pridobila le medicinska stroka, ampak tudi znanost in raziskovalna dejavnost – in to je dobro. Za bolnike, za državo, za vse.

Video pogovor in portreta: Diana Zajec

Vaš komentar?

Komentirate lahko na naši facebook strani.