Varnost in kakovost

»Tak zakon o psihoterapevtski dejavnosti je nevaren za paciente!« so si edini klinični psihologi, pedopsihiatri in psihiatri, ki se jim v tej oceni pridružujejo tudi bolniki

Se Slovenija zakonodajnega urejanja področja psihoterapije res loteva tako, da bosta ogroženi tako raven strokovne obravnave kot (posledično) tudi varnost pacientov? Zakaj glas medicinske stroke, ki v zdravstvu na klinični ravni že tako rekoč od nekdaj izvaja tovrstno dejavnost, pri resornem ministrstvu ostaja preslišan? Kako to, da so poslanci v obravnavo prejeli predlog zakona, po katerem se zdi, kot da gre pri psihoterapiji za novo dejavnost, ki da doslej v zdravstvu ni obstajala – obenem pa znižuje standarde zdravstvene obravnave? In kako je mogoče, da omenjeni dokument na to izjemno občutljivo področje vnaša zelo nerazumne in strokovno sporne vsebine, kot so si edini klinični psihologi, otroški psihiatri in psihiatri treh terciarnih zdravstvenih ustanov (Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana, Onkološkega inštituta Ljubljana ter Univerzitetnega rehabilitacijskega inštituta Soča)? Kliniki, ki v vsakodnevni skrbi za bolnike z najrazličnejšimi obolenji uporabljajo tudi psihoterapijo, zaradi vseh nanizanih retoričnih vprašanj, na katera niso dobili sprejemljivih odgovorov, pričakujejo umik predlaganega zakona.

Varnost in kakovost

Apel več kot 4000 zdravnic in zdravnikov: »Kdo bo sprejel odgovornost, ko bo obravnav vse manj – in vedno več nepotrebnih, lahko tudi tragičnih posledic za paciente?«

»Zdravstvo je preveč pomembno področje, da bi ga obravnavali skozi prizmo ideoloških in populističnih interesov. To ni vprašanje zmage ali poraza, temveč vprašanje dostojanstva, zdravja in prihodnosti nas vseh,« več kot 4000 zdravnic in zdravnikov sporoča poslancem državnega zbora pred odločanjem o predlaganih spremembah zakona o zdravstveni dejavnosti. Če bodo poslanci predlagane novosti tudi v resnici sprejeli, bodo po trdnem prepričanju slovenskega zdravništva uvedli »številne omejitve, ki ne temeljijo na tehtnih strokovnih analizah in ocenah, temveč na ideoloških usmeritvah, ki v praksi ne bodo izboljšale dostopnosti do zdravstvenih storitev in ne okrepile produktivnosti znotraj javne zdravstvene mreže.«

Varnost in kakovost

Kam plove zdravstveni titanik?

Iskreno me zanima, ali je kdo med pacienti, ki so v zadnjem času opravili širšo paleto diagnostičnih preiskav in posvetovanj, v resnici prepričan, da zdravstvena reforma – takšna, ki bi v resnici izboljšala pogoje za zdravljenje na vseh ravneh zdravstvenega varstva – ni nujna. Zanima me, ali se pacienti, ki so mesece ali celo leta čakali na preiskavo in začetek kompleksnega, celovitega zdravljenja, res strinjajo s trditvami, češ da zdravniki zlorabljajo sistem, se okoriščajo z luknjami v sistemu in vztrajno iščejo vedno nove možnosti, da bi se – na tej ali oni strani sistema – okoristili, tudi na račun ustvarjanja vedno novih in vedno daljših čakalnih vrst? In tako me, seveda, zanima tudi to, ali je morda takšno, ničkolikokrat očitano »okoriščanje« narekovalo novi pristop k obravnavi onkoloških bolnikov, ki zdaj, ko prihajajo v Ljubljano na preiskave in zdravljenje – in za katere vemo oziroma si lahko vsaj približno predstavljamo, kolikšen napor je to zanje –, tega ne opravijo več v enem dnevu, ampak se morajo vrniti še enkrat.

Varnost in kakovost

Ko se sesuje Hipokrat

Prenatrpani hodniki, polne čakalnice. Bolniki se med čakanjem na obravnavo – nekateri z nasmehom, drugi prostodušno, spet tretji s popolno resigniranostjo in zaskrbljenostjo zaradi bolezni – odzivajo na prijazne pozdrave mimoidočih zdravnic, zdravnikov, medicinskih sester, reševalcev. Številnih izmed zaposlenih, ki si brez oziranja po polni čakalnici podajajo kljuke ambulantnih vrat ali zgolj hitijo mimo, čakajoči niti ne opazijo, ujeti v svoje misli ali med zrenjem v lepe podobe narave, ki se na velikem monitorju, obešenem v čakalnici, vrstijo ob spremljavi meditativne glasbe. A ta prijetni, pomirjujoči glasbeni odtenek kliničnega vsakdana hitro preide v kontrastni stik z bolečo resničnostjo javnega zdravstva. V tej nad glavami pacientov z odprtega stropa čakalnice visijo prepleteni kabli, čemur sredi dopoldneva sledita pojasnilo in opravičilo, češ da se bo čakanje na celotni diagnostični proces nepredvidljivo podaljšalo, ker je v celotnem Univerzitetnem kliničnem centru (UKC) Ljubljana prenehal delovati računalniški sistem Hipokrat. Tako je bilo danes. Jutri bo drugače, namesto Hipokrata se sesuje nekaj drugega; enkrat sredi preiskave odpove diagnostična naprava vitalnega pomena, spet drugič morajo pacienti kljub hudi diagnozi in slabemu počutju zaradi pomanjkanja bolniških postelj med preiskavami ležati kar na bolnišničnem hodniku, vsem na ogled in »v napoto« ... Vse preveč je takšnih zgodb, ki preprosto ne spadajo v čas sodobne medicine in njenih neverjetnih dosežkov – vendar so tu in jim ni videti konca.

Varnost in kakovost

»Novela zakona ne prinaša rešitev za probleme javnega zdravstva, ampak jih poglablja!«

Na kako trdnih ali trhlih temeljih so zasnovane tokratne zakonodajne spremembe, ki naj bi po presoji vlade pripomogle k izboljšanju delovanja javnega zdravstva in k boljši dostopnosti do zdravstvenih storitev? Zagotovila se ne zdijo najtrdnejša – glede na končni paket sprememb, začrtanih šele tik pred obravnavo na vladi, in sodeč po odzivih medicinske oziroma strokovne javnosti. Ta je prepričana, da bodo ne dovolj skrbno domišljeni in premišljeni prijemi pripomogli zgolj k dodatnemu poslabšanju razmer, ki narekujejo delovanje javnega zdravstva in ki že dolgo niso niti blizu optimalnega. Ker jim vlada ne prisluhne, so po sprejetju po njihovi oceni spornega zakona že zdaj napovedali ustavno presojo.

Organizacija

»To, kako so zdravstvene storitve obračunane, ne sme vplivati na strokovno delo«

»Vsi ukrepi, vse motivacije, ki jih vnašamo v sistem javnega zdravstva, morajo prispevati h kakovosti obravnave,« poudarja ministrica za zdravje dr. Valentina Prevolnik Rupel. Ob rob aktualni polemiki na račun spremenjenega obračunavanja storitev v pediatriji in družinski medicini po novem modelu, ki so ga pripravili na zavodu za zdravstveno zavarovanje (ZZZS) in ki bo glavarinske količnike zamenjal z utežmi, pa dodaja: »To, kako so storitve obračunane, ne sme vplivati na strokovno delo. Sistem je treba spremljati, proračunske modele pa spreminjati na leto ali dve – in nikoli več ne smemo dopustiti, da bi to področje ostalo nespremenjeno 30 let.«

Reforma

Bodo nove uteži, kakršne predlaga ZZZS, olajšale ali otežile delo pediatrov in družinskih zdravnikov?

Otrokom in mladostnikom, ki se znajdejo v tako hudi duševni stiski, da ta zahteva takojšnjo strokovno obravnavo in pomoč, tovrstno ukrepanje pri nas ni zagotovljeno – vsaj ne pravočasno, ko bi bilo še mogoče preprečiti nastanek posledic, ki človeka lahko spremljajo vse življenje. Pedopsihiatri na nevzdržno stanje opozarjajo tako resorno ministrstvo kot plačnika, zavod za zdravstveno zavarovanje (ZZZS), vendar sistemskega premika v dobro boljše zaščite zdravja ranjenih in ranljivih otrok ni. Se podobna zgodba napoveduje tudi z aktualnimi prijemi plačnika, ki z novim obračunskim modelom posega v dejavnost pediatrije in družinske medicine na primarni ravni zdravstvenega varstva?

Organizacija

Vedno večji priliv bolnikov na urgenco je odraz majavih okvirov javnega zdravstva, ki se zrcalijo tudi v oteženem izvajanju najzahtevnejših zdravljenj

Pri vrednotenju uspešnosti saniranja okvirov javno-zdravstvenega sistema prve besede ne bo imela politika, ampak bolniki – in vsi, ki v procesu zdravljenja skrbijo zanje. Dokazov o (ne)učinkovitosti udejanjenih ukrepov nihče ne bo iskal v papirologiji in zakonih, ampak v klinični praksi. O tem, v koliko boljšem ali slabšem stanju bo javno zdravstvo po končanem sistemskem urejanju, bodo največ povedali zelo preprosti kazalniki, ki izdatno vplivajo na kakovost in varnost obravnave pacientov. Eden izmed teh pokazateljev je stanje bolnišničnih prostorov, ki na prenekaterem kliničnem oddelku ne omogočajo ustrezne obravnave posameznega bolnika, zlasti ne z vse pogostejšim zdravljenjem kar na hodnikih bolnišnice, ker v sobah ni dovolj prostora. Drugi je stanje medicinske opreme, ki je v postopkih zdravljenja nepogrešljiva, njena amortiziranost in ponavljajoče se ter nepredvidljivo odpovedovanje med postopki zdravljenja pa sta za obolelega lahko tudi usodna. Tretji dejavnik so kadri, od katerih sta kakovost in učinkovitost procesa zdravljenja – pa tudi ali predvsem doslednost in varnost izvedbe teh postopkov – najbolj odvisni. Zdravstveni timi, ki so vedno bolj okleščeni in vse bolj obremenjeni, kar pa, seveda, ne more biti izgovor ali opravičilo za marsikdaj vse preveč usihajočo empatijo, ki jo, ko pride huda bolezen, potrebuje tako oboleli kot njegovi bližnji.

Varnost in kakovost

Kaj se bo zgodilo s slovenskim javnim zdravstvom?

Veliko Slovencev se še vedno spominja skritih interesov, ki so pripeljali do razprodaje naših nekdanjih gospodarskih velikanov pa tudi bank, ki se danes dičijo v rokah tujega zasebnega kapitala. Se tudi javnemu zdravstvu obeta podobna usoda? O tem se v kontekstu aktualnega zdravstveno-sistemskega dogajanja sprašujejo številni, med njimi tudi strokovno združenje zasebnih (zobo)zdravnikov. Če je odgovor na omenjeno retorično vprašanje pritrdilen, si v tem trenutku ne moremo niti predstavljati, kaj to pomeni za slovenskega slehernika, ki bo oziroma ko bo potreboval pot do čim hitrejše diagnoze, kajti to lahko omogočita le sistematična, multidisciplinarna obravnava, kompleksna diagnostika in čim hitrejši začetek celostnega zdravljenja ter rehabilitacije. Ti pristopi pa v našem zdravstvu zaradi povsem neustreznih sistemskih okvirov vse bolj opazno usihajo.

Reforma

Si res želimo takšno javno zdravstvo?

Poglejmo en sam diagnostični primer, ki ga je mogoče razumeti kot nadvse povedno prispodobo morebitne prihodnosti slovenskega javnega zdravstva, v kateri bo za paciente po črnem, vendar zelo realnem scenariju poskrbljeno precej drugače kot danes. Gnojni oziroma septični artritis je hitro napredujoče vnetje sklepa, ki zahteva takojšnje zdravljenje: mehansko izpiranje prizadetega sklepa, kajti kirurška drenaža gnojnega izliva je ključnega pomena za izid zdravljenja, ter intravensko antibiotično terapijo v visokih odmerkih, ki bakterijam prepreči nadaljnje povzročanje škode v organizmu. Če zdravljenje ni pravočasno, so posledice lahko nepopravljive in povzročijo invalidnost ali smrt. Pojavnost septičnega artritisa se v zadnjih desetletjih povečuje, tovrstna (praviloma bakterijska) okužba najpogosteje prizadene starejše in otroke.