Veliko je odgovorov na tovrstna (samo)spraševanja, zelo raznolikih, tudi skrb vzbujajočih. Zdravstvo namreč ni nekaj, s čimer bi se veljalo poigravati – kajti takšne igrice se vedno, tako ali drugače, končajo tako, da kratko potegne tisti, ki zdravstvo in storitve v njem zaposlenih najbolj potrebuje. Pacient. In močno se zdi, da je skrb za dobro pacienta v zadnjem obdobju postala precej zlorabljena. 

Pri številnih potezah, s katerimi naj bi odločevalci zaščitili paciente in jim zagotovili izboljšanje dostopnosti, kakovosti in varnosti zdravstvene obravnave, se je pokazalo, da so bili pacienti, na katere so se snovalci zakonodajnih sprememb sklicevali, pravzaprav zgolj krilatica, v imenu katere se je odvijalo vse prej kot skrbno domišljeno »urejanje« našega javnega zdravstva.

In danes je pacient tam, kjer je bil že dolga leta – globoko v čakalnih vrstah, kajti vrata, ki vodijo do diagnostike, so iz različnih razlogov vse bolj priškrnjena. Zdravniki, medicinske sestre in drugi strokovni profili, zaposleni v zdravstvu, pa so v zadnjem obdobju še tesneje ukleščeni v sistemski primež.

Temu je danes soglasno pritrdilo tudi ustavno sodišče. 

Epilog slabo domišljenega »urejanja« javnega zdravstva

Čeprav ministrstvo za zdravje, vlada in premier v inventuri opravljenega dela, kjer je bila zdravstvena reforma ves čas izpostavljena kot prednostna naloga, zatrjujejo, da se je usmeritev v krepitev javnega zdravstva že začela obrestovati, klinični vsakdan izpričuje drugačno zgodbo, nenazadnje tudi z (napovedanimi) odhodi vrhunskih klinikov, ki za seboj puščajo zevajočo praznino. Ta se je zgolj v zadnjem letu že močno povečala – z novimi zdravniki, ki so šele začeli dobivati poglobljen uvid v kompleksne plasti medicine in njenih številih specialnosti, pa te praznine še dolgo ne bo mogoče zapolniti.

Novelo zakona o zdravstveni dejavnosti je torej zdaj kot nesprejemljivo, protiustavno in tako za bolnike kot za celotni javnozdravstveni sistem škodljivo pripoznalo tudi ustavno sodišče. 

Krhkost sprememb, ki ne temeljijo na konsenzu

Zakaj je bilo treba sprejeti tovrstne spremembe, če imajo zdravstveni zavodi in njihova vodstva že tako ali tako na voljo vse vzvode za odpravo vsakršnih anomalij, povezanih tako s spremljanjem opravljenega dela zaposlenih (v konkretnem primeru zdravnikov) kot tudi z njihovimi odločitvami, povezanimi z dodatnim delom pri drugih izvajalcih? 

To retorično vprašanje je odgovore dobilo v iztekajočem se letu, v okrnjenem delovanju posameznih strok, v številnih odpovedih in v obupanih pacientih. Ti svojih občutij ne izpovedujejo na družbenih omrežjih, kjer imajo glavno besedo dežurni troli oziroma trotlji, ki jim ni mar, četudi bi se vrhunske dobrine in dosežki, ki jih naša družba ima in se z njimi lahko pohvali tudi onkraj meja, na globalni ravni, sesule v prah.

Merjenje moči in nemoč pacientov

Zdravniški sindikat, ki že skorajda dve leti izvaja tiho, z zakonodajo zamejeno stavko, na katero so izven zdravstva praktično že vsi pozabili, po odločitvi ustavnega sodišča poudarja, da je »argumentacija vlade padla«. O sindikatovem zahtevku za presojo ustavnosti določb novele omenjenega zakona ustavno sodišče sicer še ni sklepalo, saj je tokrat pod prav(d)ni drobnogled vzelo pobudo strokovnega združenja zasebnih zdravnikov in zobozdravnikov, ki pa se v konkretnem in že obravnavanem delu pokriva s sindikalnim stališčem, po katerem je poseg v pravico zdravnikov do svobode dela neustaven. Zdravniška združenja so si edina: vladna oziroma zakonodajna prepoved dodatnega dela izven javne zdravstvene službe ni okrepila javnega zdravstva, ampak je dodatno poslabšala kadrovsko sliko sistema.

Kako pa je s poslabšanjem položaja pacientov, predvsem tistih, ki ostajajo brez ustrezne strokovne obravnave? Odločitev ustavnega sodišča še ni prinesla konkretnih sprememb, kajti državni zbor ima na voljo leto dni, da odpravi neustavnost nastalega položaja. Bolnik v teh razmerah in razmerjih ostaja nemočen, prepuščen zmuzljivosti lastnega zdravja in (ne)dosegljivosti zdravstvenih ekip. 

Ni vse idealno ...

In medtem ko se kot pacienti po eni strani srečujemo z izjemno srčnostjo in dobrimi praksami, za katere bi v prenesem smislu lahko rekli, da zdravijo že sami po sebi, se je po drugi strani tudi v zdravstveni sferi še vedno mogoče srečati tudi z arogantnostjo in nespoštovanjem do pacientov, njihovega časa, počutja in občutij. Kako, denimo, lahko pacienta z drugega konca Slovenije naročijo na poglobljen posvet s kirurgom, ko pacient prispe na dogovorjeni posvet, pa ga, brez prisotnosti kirurga, odpravijo v zgolj treh minutah – brez opravičila, brez pojasnila? Kako lahko medicinska sestra pacienta, ki upravičeno pričakuje posvet z osebno zdravnico, ki pozna njegovo občutljivo zdravstveno stanje, odpravi z nekaj hladnimi besedami in dodelitvijo termina na edini dan, ko je njegova zdravnica odsotna?

Veliko je takih »malenkosti«, ki kličejo po izboljšavah. A te se začnejo v sistemu samem, v mikrookolju, pri slehernem posamezniku, ki mora poznati tako pomen človečnosti kot tudi težo samokritike, da je lahko res dober strokovnjak, ki zna svoje znanje unovčiti v dobro vseh, ki jih zdravi.

... in samohvala ni nikoli dobra rešitev

Samohvala ni nikoli dobra rešitev, njena plitkost je vse prehitro razgaljena. Kaj je vlada v zadnjem obdobju naredila dobrega s tem, da je, tudi s spodbujanjem sovraštva in rušenjem zaupanja v obstoječe zdravstvene institute in institucije, izrazito vplivala na slabšanje že tako ali tako krhkega zaupanja med pacienti in zdravniki, medicinskimi sestrami ter drugimi zdravstveni delavci?

Seveda bo zdaj – tem intenzivneje, čim bolj se bodo bližale volitve – prišlo na vrsto kazanje s prstom na krivce za aktualne in akutne tegobe javnega zdravstva, za slabo dostopnost do zdravstvenih storitev in za posledično slabšanje kakovosti in varnosti. A bistveno učinkoviteje od tega bi bilo, če bi se – zdajšnji ali prihodnji – odločevalci zazrli vase in opravili iskreno inventuro ter uvideli, zakaj prezrtje in preslišanje argumentov tistih, ki z medicino sobivajo, škodi predvsem pacientom oziroma bolnikom.

Čas za spremembo fokusa?

Jasno je, da je anomalije v sistemu, ki jih ni malo – in tako je v resnici v vseh sferah in vseh profesijah – treba odpraviti, delovanje izboljšati in ga optimizirati. Vendar ne tako, da s tem nekdo uresničuje zgolj svojo vizijo. Kajti fokus tovrstnih vizij je, kot se je pokazalo in se kaže v celotnem obdobju slovenske samostojnosti, vse prepogosto usmerjen zgolj v politične interese. Ti pa z zdravjem prebivalstva nimajo prav nič skupnega.

Čas bi bil, da se ta fokus spremeni. In res ne bi bilo napak, da se odgovorni zavedo smiselnosti razmisleka o tem. Potem se bomo z veliko večjim veseljem in iskrenostjo pogovarjali tudi o dosežkih medicine, ki se bo lahko posvečala bistvu svojega delovanja – skrbi za paciente in njihovo zdravje.

Simbolične fotografije: iStock

Vaš komentar?

Komentirate lahko na naši facebook strani.