Ob takšnem dogajanju, ki se napoveduje tudi v mnogih drugih vejah medicine, ne le na področju maksilofacialne kirurgije, se velja vedno znova vprašati, ali je za akutno stanje res kriva nova ureditev po zakonu o zdravstveni dejavnosti. Ta sicer resda močno vpliva na pogoje, ki bodo po novem opredeljevali delo zdravnikov v sklopu javnega zdravstva, v prostem času pa tudi v zasebni sferi – vendar sem prepričana, da preplet razlogov, ki krnijo pogoje za klinično delo in s tem za kakovost in varnost dela, korenini tudi v preteklosti, ko za razvojno-logistične vidike vrhunske medicine, s tem pa tudi delovanja javnega zdravstva kot celote, ni bilo optimalno poskrbljeno. Danes ta večdesetletni začarani krog prihaja do kritične točke, na kateri se utegnejo na zelo brutalen način v prafaktorje sesuti nedvoumni dosežki slovenske medicine. Da je aktualno dogajanje nedopustno, poudarja dobra tretjina vseh zobozdravnic in zobozdravnikov na Slovenskem, podpisnikov pisma podpore maksilofacialnim kirurgom.

Odhod štirih vrhunskih strokovnjakov ni nepričakovan, je vse prej kot nepomemben, predvsem pa ga velja razumeti kot posledico dolgoletnih opozoril vodstvu UKC Ljubljana. Ta opozorila je stroka vztrajno nizala, vodstvo UKC in politika pa sta jih vedno znova preslišala, poudarja več kot 760 zobozdravnic in zobozdravnikov. Ti so danes javno stopili v bran četverici vrhunskih strokovnjakov, ki v danih razmerah ne vidijo več možnosti za nadaljevanje strokovne poti v sklopu Kliničnega oddelka za maksilofacialno in oralno kirurgijo UKC Ljubljana.

Napovedani odhodi pa niso le posledica dolgoletnega neukrepanja vodstva in politike, ampak so po trdnem prepričanju njihovih stanovskih kolegov tudi pričakovani in napovedovani rezultat noveliranega zakona o zdravstveni dejavnosti, ki je bil sprejet mimo stroke in brez tehtnega premisleka o njegovih posledicah. Kljub pravočasnemu opozarjanju, da tak zakon, pripravljen brez dialoga s stroko, ne bo izboljšal razmer, temveč jih bo še poslabšal, zdravništvo ni bilo slišano. Nasprotno, prevladujoči politični pol je pri celotni paleti zakonodajnih manevrov jasno pokazal, kaj se mu zdi bistveneje, ko gre za izbiro med argumentom moči in med močjo argumentov.

Vrhunski dosežki, apeli za izboljšanje razmer pa neuslišani

»Ko odhajajoči kirurgi poročajo o tem, da je bila v operacijski sobi poleti ukinjena možnost dela, ker je obstajala nevarnost, da 'bo čez lesen strop padla klima na pacienta ali terapevta', je jasno, da tu ne govorimo o težavah posameznika, temveč o razpadu sistema. Ko stroka na to opozarja leta, odločevalci pa ostajajo tiho, je odgovornost za današnje razmere jasna,« ocenjujejo stomatologi, ki so se odločili javno zavzeti za ohranitev, obstoj, nadgradnjo in nadaljnji razvoj vrhunskih dosežkov v maksilofacialni kirurgiji. 

Se morda še spomnimo slovenske inovacije, ki je pacientki – tej so zaradi kožnega raka morali amputirati nos – omogočila novo življenje? Po rekostrukciji nosu na podlahti s pomočjo tridimenzionalnega modela so namreč oživčeni in ožiljeni nos uspešno prenesli na obraz. Pri posegu je pomembno vlogo odigral tudi prim. Vojko Didanovič, ki se je nedavno prav tako odločil, da preneha z delom na kliničnem oddelku za maksilofacialno in oralno kirurgijo.

Kdo bo pomagal bolnikom, ki bodo potrebovali vrhunsko znanje?

»Kirurgi, ki zapuščajo UKC Ljubljana, so vsak dan stali ob pacientih z rakom, s poškodbami glave in vratu, s prirojenimi deformacijami, s hudimi posledicami nesreč. V operacijskih dvoranah so ure in ure preživeli v najzahtevnejših multidisciplinarnih posegih, pri katerih en napačen rez lahko pomeni trajno invalidnost ali izgubo življenja. To so ljudje, ki se zavedajo, da njihovo delo določa, ali bo bolnik po operaciji jedel, govoril, živel,« poudarjajo podpisniki pisma podpore, pri čemer izpostavljajo, da maksilofacialna kirurgija ni ruvanje zob, ampak »ena najzahtevnejših vej kirurgije, ki združuje znanja medicine, zobozdravstva, rekonstrukcijske in onkološke kirurgije. To je stroka, ki rešuje življenja in ob tem ohranja funkcije, ki določajo človekovo dostojanstvo,« medtem ko ruvanje zob spada na primarno in sekundarno raven zdravstvenega varstva, kjer to delo opravljajo zobozdravniki oziroma specialisti oralne kirurgije.

Javno pismo izpostavlja tudi posledice, ki da jih prinaša in povzroča odnos politike. »Ko javno omalovažuješ strokovnjake, ki so desetletja gradili svojo kariero, ne škodiš njim, ampak bolnikom, ki jih ne bo imel kdo zdraviti ... Čez dva meseca bo za 24 ur na dan in sedem dni v tednu na voljo le še sedem specialistov. Ob nesreči ali raku ne pomaga zakon, ne pomagajo politična prepričevanja in ne lepe besede, da je na prvem mestu bolnik. Pomaga kirurg. Pomaga izkušen tim, ki ga ni mogoče ustvariti čez noč – če, seveda, obstaja.« 

Kakšna bo usoda slovenske maksilofacialne kirurgije?

Bodo v bližnji prihodnosti strokovni temelji tega kliničnega oddelka – in verjetno tudi kopice drugih – izničeni zaradi posledic slabih pristopov k urejanju tegob javnega zdravstva? 

Odgovor je mogoče, vsaj deloma, razbrati tudi iz vsebine odprtega pisma, v katerem so podpisniki med drugim zapisali, da razumejo bolečino kolegov, ki da jih klinika, za katero so delali desetletja, »zdaj javno blati in jim pripisuje motive, ki nimajo nobene povezave z resničnostjo. Tak pristop ni le strokovno nepošten, je moralno vprašljiv in družbeno škodljiv. Zato v imenu zobozdravnikov izražamo neomajno podporo kolegom maksilofacialnim kirurgom. Stojimo za njimi, ker vemo, kaj njihovo delo pomeni. Ker vemo, da je njihov odhod posledica sistema, ne osebne ambicije. Če bi želeli oditi iz javnega zdravstvenega zavoda, bi lahko odšli kadarkoli v zadnjih dvajsetih oziroma tridesetih letih.«

Simbolične fotografije: iStock

Vaš komentar?

Komentirate lahko na naši facebook strani.