Prim. mag. Matjaž Turel:

»Naj se politika končno poenoti in tudi pri zdravstvu naredi tako, kot je pri nuklearki​​​«

Vsak dober zdravnik svoje delo opravlja z vso odgovornostjo, z najboljšim strokovnim pristopom, ki je na voljo, pri čemer skupaj s celotnim timom skrbi, da je zdravljenje opravljeno na kakovostni ravni, z upoštevanjem vseh standardov, ki v te storitve vtkejo tudi varnost. Seveda obstajajo tudi odstopanja, kot v vseh drugih poklicih, pa vendar bi rekla, da je zdravniška predanost – seveda ob podpori vseh profesij, ki sodelujejo pri obravnavi, diagnostiki, zdravljenju in rehabilitaciji bolnikov – tista, ki pešajoče javno zdravstvo že desetletja pomaga držati nad gladino, pod katero se pretaka množica sistemskih anomalij. Zakaj se potem ob zdravniški stavki, ki si jo bomo vsi zapomnili kot najdaljšo stavko na Slovenskem, fokus usmerja v zahtevo po boljših plačah, kot da je to edini imperativ, na katerega ob slabih pogojih za delo v zdravstveni sferi in nedopustno velikem številu čakajočih pacientov cilja zdravništvo? Kakšne utegnejo biti posledice tovrstnega dogajanja?

Na žalost je dogajanje, povezano s stavko, napačno razumljeno. Vlada je dala jasno zavezo: če zdravstveni steber ne bo urejen, bo za ureditev plač zdravnikov poskrbljeno drugače. Med stavko je pogosto poudarjeno, a tudi pogosto preslišano, da želimo boljše delovne pogoje in optimalnejšo organiziranost zdravstva – tako bi namreč odpadlo precej stresa, ki je na ramenih vseh zdravstvenih delavcev, ne le zdravnikov.

Mediji neredko poudarjajo, da smo za čakalne dobe krivi zdravniki – kar, seveda, ni res. Večina mojih kolegov dela predano. Delajo več, kot je treba. Odločevalci v zdravstvu so tisti, ki morajo poskrbeti za ustrezne pogoje – in s tem tudi za skrajšanje čakalnih dob. Analize, ki sem jih videl v zadnjem času, kažejo, da, na primer, v UKC Ljubljana ne delamo nič manj kot prej. V trenutnih razmerah, ko je zaradi obnovitvenih del zaprta osmina stavbe, manjše pa je tudi število bolnišničnih postelj, naredimo praktično enako kot prej – vse to pa zahteva precej večji napor in dodatno organizacijo.

Storilnost nikakor ni nizka, kar potrjujejo tudi primerjalne analize s podobnimi centri v tujini, za katerimi ne zaostajamo. Nasprotno, glede na število zdravnikov oziroma zdravstvenih timov naredimo več – pri čemer ne velja pozabiti, da v naši bolnišnici poleg sekundarne in terciarne obravnave, ki vključuje skrb za bolnike z najzahtevnejšimi stanji, opravljamo še raziskovalno delo, v sklopu katerega med drugim proučujemo, kako izboljšati načine dela, kako prepoznati določene bolezni ... in objavljamo številne znanstvene članke. Smo pa tudi učna ustanova, saj izobražujemo praktične ves kader, ki je vpet v procese diagnostike in zdravljenja.

Kako pa posledice sistemskih neurejenosti, naj gre za pomanjkanje kadra ali za neustrezno organizacijo dela ter slabe pogoje za strokovno, na najsodobnejših standardih temelječe delo, opažate med vsakodnevno klinično prakso, za katero pravite, da je najbolj sofisticirana, najzahtevnejša, pri čemer se lahko navežem tudi na vaše sodelovanje v transplantacijski dejavnosti? Kako vam te težave uspeva presegati?

Politika bi se morala zavedati, da naše zdravstvo v takšnih pogojih še vedno deluje na dokaj zavidljivi ravni, z lepimi uspehi, z dobro obravnavo bolnikov – predvsem na račun še vedno prisotnega entuziazma in vseh tistih, ki poskušajo narediti najboljše, ne glede na to, kar se dogaja okoli nas. To, kar se danes dogaja v javnosti, nas boli. 

V zdravstvenih ustanovah po Sloveniji je vsak dan pregledanih ogromno bolnikov, pri čemer skrbimo za dobro oskrbo in za dobre rezultate zdravljenja, kolikor je le mogoče. Izpostavljeni pa so le neuspehi, napake, ki se pri množici obravnav tudi lahko zgodijo, tako pri nas kot po vsem svetu. Zavedati bi se morali, da je v zdravstvu vsak dan narejeno ogromno dobrega, včasih pa se pripeti kaj, kar tudi nas razžalosti. Medicina je lahko zelo nepredvidljiva, zato se lahko, na primer, zgodi, da določenega stanja – zaradi podobnosti s številnimi drugimi – ne prepoznaš. 

Zdravniki moramo biti najboljši v osnovni šoli in v gimnaziji – da sploh lahko pridemo na medicinsko fakulteto, kjer se šest let izobražujemo in potem še šest let ob delu opravljamo specializacijo. Ta se konča s specialističnim izpitom, na katerem moraš pokazati vse pridobljeno znanje, a tudi takrat se izobraževanje ne konča. Izobraževati se je treba ves čas, pri čemer danes novo strokovno znanje večinoma pridobivamo prek video konferenc, da ne naštevam ur, ki jih človek izobraževanju potem posveča še v domačem okolju. 

Menim, da zdravnik pride v res dobro formo, ko se približuje 40. letu starosti, nakar na strokovnem vrhuncu ostaja do konca 50. let. In zagotovo ne velja pozabiti, da je prav na tem področju zelo velika individualna odgovornost. Odgovornost do bolnika, ki ga obravnavaš, pri čemer je pomembno tudi to, kako ga obravnavaš – kar je odvisno tudi od značaja vsakega zdravnika, tako kot v drugih poklicih. Značaj se odraža tudi v komunikaciji z bolnikom, s svojci. Danes študente medicine o tem poučujejo, medtem ko smo se včasih morali to sami naučiti.

Vsi ne premoremo enake oziroma primerljive empatije. Zato bi rekel, da pacienti ne smejo zameriti tistim zdravnikom, ki so morda nekoliko bolj molčeči, zadržani, kajti za bolnika bodo prav tako naredili največ, kar je mogoče. Tako kot ni nujno, da je tisti, ki je prijazen, po strokovni plati med najboljšimi. 

Seveda se vsi zavedamo, kako pomembna je moč komunikacije, kako veliko je mogoče storiti že na tej ravni, ne samo s strokovnostjo. Ob tem pa bi se vendarle navezala na omembo medijev in objavljanja raznolikih tem, pozitivnih in negativnih. Morda se res zdi, da so pogosteje objavljene negativne, vendar je v resnici problem v tem, da so take teme odmevnejše, tudi na družbenih omrežjih – in tako nastaja napačna, popačena slika zdravstvene resničnosti.

Drži. Zdi se, da je za medije negativna novica »dobra« novica, v smislu večje gledanosti. Zato imamo res morda lahko napačen občutek – zato, ker nas to najbolj zaboli. 

Res pa je, da se v tako obsežnem sistemu zagotovo dogaja marsikaj – včasih komunikacija ni ustrezna, lahko se, na primer, srečata osebnosti, ki ne zmoreta najti skupnega jezika. Mislim, da je malomarnosti malo, verjetno pa je nekaj tudi je. V veliki meri gre za posledice obremenitev in posledičnih stisk; za bolnike imamo, na žalost, odmerjenega premalo časa, kar nam povzroča dodatni stres, zato so naši odzivi morda včasih neprimerni, čeprav se nam ne zdi tako.

Z večino bolnikov in svojcev imamo dobre odnose, lepo komunikacijo; včasih pa se zgodi, da ni tako. Občutek imam, da so včasih mediji in socialna omrežja vžigalna vrvica, zaradi katere v določenem primeru, pri določeni osebi »poči«.

Zagotovo pa so se robovi komunikacije oziroma tovrstnih odnosov zaostrili tudi med pandemijo, kajne? 

Glede pandemije sem veliko razmišljal, a kljub temu ne najdem pravega odgovora na vprašanje, zakaj se je s pozitivnega pogleda na zdravnike in medicinske sestre, ki smo delali ogromno in bili posledično venomer izpostavljeni morebitni okužbi, nenadoma vse začelo obračati proti zdravstvenim delavcem, ki smo sicer opravili res izvrstno delo v smislu obravnave in zdravljenja COVID pacientov; proti nam, ki smo bili še najmanj krivi za nastalo situacijo ali za slabo komunikacijo v povezavi s pandemijo.

Ne vem, zakaj se prav v Sloveniji stroki ni zaupalo. Sicer je res, da so se v ukrepanje proti širjenju okužb primešali politični prijemi in ekonomija, težave z napravami, zapleti, do katerih je prihajalo pri nabavi zaščitnih mask ... To ni bilo prav, saj vse to ni spadalo v isti koš. In če pogledamo dodatke za delo v tem času: dobivali so jih tisti, ki so bili ves čas prisotni, na najtežjih delovnih mestih, drugi so prejeli manj – toda dodatke so prejemali tudi drugi poklicni profili, kar je prav. Vendar se zdaj prejemanje teh dodatkov očita samo zdravnikom.

Splošno nezadovoljstvo je iz nas naredilo skorajda osovražene osebe. Zase lahko rečem, da sem ponosen, ker sem se odločil za študij medicine. Ponosen sem, da sem zdravnik. Ponosen sem, da delam v kliničnem centru. Še vedno z veseljem prihajam v službo, vsak dan, čeprav se moram pripeljati od daleč. 

Nerazumljivo pa mi je bilo, zakaj smo bili zdravniki v javnosti prikazovani na tak način. Kot da ravnamo napak. V nekaterih državah so md pandemijo imeli bistveno strožje ukrepe, pa so dosegli visoko precepljenost. Pri nas z vidika posameznika, ki je moral ostati doma, ukrepi niso bili v redu – vendar za to nismo bili krivi zdravniki. Takrat je ves svet moral delovati na tak način. Mi smo ves čas hodili v službo – in verjamem, da je bilo nekaterim, ki so bili doma, zelo težko. Toda zdravniki smo si ves čas prizadevali za to, da bi ohranili prag bolnikov, za katere bomo še lahko poskrbeli – kajti skrbelo nas je, da se ne bi zgodilo tako, kot se je v nekaterih delih sveta, ko obolelim niso mogli zagotoviti kisika, postelj, obravnave v enotah intenzivne terapije. Pri nas takega primera ni bilo.

Očitno je, da si politika na nek način vedno poskuša oprati roke – in za preusmeritev pozornosti potrebuje nekoga drugega. Imam občutek, da se je tudi v tem primeru zgodilo prav to.

Vaši pacienti pa tudi kolegi vas poznajo kot človeka, ki mu ne zmanjka ne strokovnega elana ne empatije ne predanosti pacientom. Vam v teh časih, ko klinična praksa govori eno zgodbo, politika in družbeni mediji pa povsem drugačno, ta pregovorni zagon, s katerim dajete podporo tudi sodelavcem, kdaj usahne? Kakšni so občutki večine slovenskih zdravnikov, od mladih do starejših, ki danes ne stavkajo le za boljše plačilo, ampak tudi za boljši, bolnikom prijaznejši in dostopnejši sistem? 

Lahko rečem le, da pri meni ta elan ne bo ugasnil. Ne vem, kaj bi se moralo zgoditi, da bi to željo izgubil, kajti za bolnike skrbim z veseljem. Imam krasne sodelavce, s katerimi res dobro sodelujemo. Na našem oddelku imamo resnično dober tim, kjer nihče ne zna reči ne, ampak raje vpraša, ali je treba narediti še kaj. Miljé, v katerem delam, je krasen. Na ta način je delovanje lažje, težkim časom navkljub. Lahko rečem, da nam gre za zdaj dobro, ne obupujemo. Včasih se pojavi tudi slaba volja, jasno, saj skupaj prebijemo več časa kot doma, z družino – toda zamer ni, težave rešimo s pogovorom. Nihče se ne sprašuje, koliko bo »danes« zaslužil – plača je na koncu taka, kot je.

Res je, da so kolegi včasih utrujeni, toda s pravilnim pristopom je to mogoče urediti. Imamo šefa v najboljših letih, ki zna dobro voditi tim, tudi sam je izjemno delaven, je vzor – še danes sem vesel, da sem ga, ko je prišel na pogovor, izbral za »svojega« specializanta. Tako bi moralo veljati na splošno: da se starejši ob pravem času umaknejo in postanejo svetovalci, nakar zadeve delujejo bistveno bolje. To je namreč generacija, ki mora zdravstveni voz z zdaj že močno okvarjenimi kolesi vleči naprej. A kolesa je še mogoče popraviti – in če jih več poprime in porine ta voz naprej, je tudi to izvedljivo. Ne skrbi me za prihodnost tega oddelka; ko bo čas za upokojitev, bom odšel z lahkim srcem.

Poskrbimo za vse bolnike. Kar se tiče stavke, moram reči, da se ta na oddelku in nasploh v UKC malo zazna, kajti večinoma skrbimo za bolnike z nujnimi stanji, za bolnike, ki imajo raka, veliko pacientov je starejših od 65 let, zato imam občutek, da pri nas odpade malo stvari.

To so strokovna pravila, ne le stavkovna, ki veljajo za primere, ko čakanje ni dopustno ...

Bolniku težko odrečeš pomoč. Določene stvari morda lahko počakajo, ampak takih je v UKC malo. 

Karierna pot zdravnika je raznolika. Ko si mlad, se učiš in delaš različne stvari, nadaljuješ kot sobni zdravnik, kot oddelčni zdravnik, kasneje dobiš še kakšno drugo funkcijo. Ko se približuješ 60. letu, ko imaš znanje in sive lase, pa moraš pomagati mladim in postaneš konzultant. Pri nas je to v bistvu neformalna funkcija, medtem ko je v tujini zelo cenjena. 

Na ta račun opravim veliko telefonskih pogovorov, svetovanj kolegom z drugih oddelkov, ki imajo paciente z drugimi bolezenskimi težavami, vendar so se pojavile tudi težave s pljuči – pomagam pri diagnostiki in tudi pri zdravljenju. Podobno je bilo tudi med pandemijo, ko sem pregledal nekaj tisoč slik, nakar smo se po telefonu pogovorili glede terapije oziroma obravnave. Danes to zapolnjuje pretežni del mojega delovnega časa, a moram reči, da tudi to delo opravljam z veseljem, saj se tudi sam vedno znova naučim kaj novega, kajti pljuča so lahko prizadeta tudi ob drugih boleznih, nakar skupaj poiščemo najboljšo pot za diagnostiko in zdravljenje. In vsi smo veseli, če nam to uspeva.

Na jutranjih sestankih se pogovorimo tudi o vsakem bolniku z oddelka, ne pišem pa več odpustnic – to počno mladi zdravniki, kot sem jih nekoč pisal tudi sam. Če je ta zelo dinamični proces dobro organiziran, je vse lažje, kajti čas ob obstoječi kadrovski stiski predstavlja velik problem. Zato vsako jutro naredimo »križanko« – določimo, kaj točno bo kdo tisti dan delal, pri čemer poskušamo biti čim bolj jedrnati in v pol ure sestanek zaključimo, nakar se razbežimo: nekateri na oddelek, jaz v ambulanto ali h konziliarnemu telefonu, drugi gredo opravljati posege, bronhoskopije, kateterizacije ...

Na našem oddelku izvajamo kar nekaj terciarnih storitev, na katere smo res ponosni. Zelo dobro teče program presaditev pljuč, ki ga izvajamo skupaj s torakalnimi kirurgi in anesteziologi. Na področju pljučne hipertenzije smo center, ki dela res dobro – in tudi ta program vodijo mladi. Seveda pa ne smem pozabiti tudi na paciente, ki jih k nam vsak dan pripeljejo z urgence, s tako imenovane internistične prve pomoči (IPP), ki je res velik problem, zaradi velikega priliva obolelih. Na našem oddelku imamo trenutno, zaradi prenove UKC, manj kot 20 postelj, vendar se potrudimo, da vsak dan sprejmemo vsaj enega do dva pacienta z urgence.

Mislim, da politika, ministrstvo za zdravje in tudi plačnik, zavod za zdravstveno zavarovanje (ZZZS), ne vedo povsem dobro, kako deluje UKC Ljubljana, v katerem je približno 8000 zaposlenih, med katerimi je 1500 zdravnikov pa tudi veliko medicinskih sester, ki pa jih je še vedno premalo. Da vse to deluje, se mora vsak dan potruditi zelo veliko ljudi. Bojim pa se, da bodo ljudje počasi izgubili občutek pripadnosti tej hiši. Najmlajša generacija je že precej drugačna, zna ceniti tudi prosti čas – tudi mi ga, vendar je bil prosti čas vendarle vedno nekoliko na stranskem tiru –, kar je prav. Navsezadnje tudi zato, da bodo družine dobro delovale, da otroci ne bodo v tolikšni meri odvisni od dedkov in babic. 

Zame je družina temelj, ki mora dobro delovati – vendar moram biti tudi samokritičen, saj nisem vedno ravnal tako, kot razmišljam danes. Želim si, da bi s svojimi otroci več, kot sem bil, a včasih se to v življenju preprosto ne izide.

Seveda se človek na strokovni ravni ves čas brusi in za razvoj je, kot pravite, po tej plati poskrbljeno. Po drugi strani pa vemo, da sistemske danosti te razvojne poti ne omogočajo več, kar slovenska medicina že opaža. Po drugi strani pa vsi, ki kolikor toliko poznajo ustroj našega zdravstva, vedo, da javni sistem brez dodatnega dela zdravnikov, medicinskih sester pa tudi ostalega kadra ne bi mogel ohranjati dosežene ravni, ki je na prenekaterem področju zgled tudi v tujini. Se bo zdaj, z umikom soglasij in molkom odgovornih predstavnikov izvršilne oblasti, vse doseženo začelo pospešeno slabšati? 

Upam, da ne bo tako. Stavko podpiram, predvsem zaradi tega, da bi se po tej poti pokazalo, da določene stvari v zdravstvu niso urejene. Rezultat tega pa je potem tudi to, da morajo zdravniki in medicinske sestre, ki so na voljo, opravljati tudi nadure in dežurstva, nakar je plača lahko zelo visoka, še zlasti, če gre za profile, ki jih najbolj primanjkuje. Brezplačno pa danes ne dela nihče, ti časi so mimo.

Razumem umik soglasij za nadurno delo – na ta način se bo izkristaliziralo, da nas je res premalo in da nas javnost neupravičeno grdo gleda. Delamo namreč v svojem prostem času. Trenutno najvišja plača znaša nekaj manj kot 3000 evrov neto, vse ostalo, kar se prikazuje v javnosti, pa so različni dodatki in dežurstva. 

Malo je poklicev, kjer zaposleni poleg redne službe delajo tudi med vikendom, ponoči, popoldne. Sam sem, ko sem zbolel, prenehal z dežuranjem, zato tudi vem, kakšne so plače brez dodatkov. Če zdravnik dežura, pa prejme sorazmerno višjo plačo. In te številke se res napačno prikazujejo.

Po drugi strani pa lahko rečem, da sem kot novinarka že ničkolikokrat izpostavila, da politika v tako občutljivem sistemu, kakršen je zdravstveni, v resnici nima kaj iskati. Prav je, če pomaga vzpostaviti okvire, ki omogočajo visoke standarde v skrbi za obolele – vendar tega ne naredi, na reformo oziroma tudi na najnujnejše sistemske ukrepe se čaka že dolgo. Politika se nikakor ne bi smela tihotapiti v vse pore javnega zdravstva – a počne prav to, že desetletja. Politično narekovane odločitve pa, kot vemo in vidimo, na ustroj in delovanje zdravstveno-varstvenih institucij vplivajo uničujoče. Kakšno je vaše mnenje o tem?

Problem je res zelo kompleksen. Že večkrat sem izpostavil, pa so me gledali postrani, kajti na drugi strani so sedeli politiki – sam nisem politik, nisem član nobene stranke, moj pogled je sicer nekoliko bolj konservativen, nisem pa ekstremist na nobenem področju –, da bi se politika morala iz zdravstva umakniti. Tako, kot se je, na primer, zdaj zgodilo pri nuklearki – ali kot smo združili moči pri poplavah. Tako bi morala politika funkcionirati tudi v zdravstvu – in ne, da se na zdravstvu dobivajo ali izgubljajo politične točke.

Sicer mislim, da je ta želja utopična, vendar ne vidim boljše rešitve, vsaj ne kratkoročne, kot da se politika na področju zdravstva poenoti, da uredi stvari, ki zavirajo razvoj na področju zdravstva, vključno z nabavami in slabšo organizacijo – in da nas poskuša razumeti. 

Da so v našem zdravstvu naprave 80-odstotno iztrošene, ne kaže na dobrega gospodarja. Zakaj se s tem zavlačuje? Pri nabavah se vedno znova pojavlja korupcija, kar nam, seveda, ni všeč – na koncu pa smo tudi za to krivi zdravniki, češ da smo skorumpirani. Toda večina mojih kolegov dela pošteno, brez fige v žepu. Korupcije med zdravniki je malo – kot v vsaki družbi in v vsaki profesiji pa vedno lahko najdeš nekoga, ki razmišlja drugače. Politika bi morala te stvari »počistiti«, imeti željo, da to tudi v resnici naredi. Toda ko spremljam tudi drugačna področja, je prisoten občutek, da se tega ne želi narediti. 

In to nas žalosti. Če bi nam omogočili, bi – v sklopu matične ustanove – zelo radi delali tudi takrat, ko bi bile zmogljivosti proste, seveda pa je problem pomanjkanje kadra. Že pri usklajevanju in zagotavljanju rednega dela imamo težave. A tu vidim najhitrejšo možnost za skrajšanje čakalnih vrst. Z veseljem bi imel še eno ambulanto v popoldanskem času, a to potegne za seboj laboratorij, rentgen, osebje ...; če bi bilo to vsaj primerljivo z organizacijo dela v zasebnih institucijah, bi to prineslo najhitrejši odgovor na skrajševanje čakalnih vrst. 

Vendar se denarja ne sme »vreči« v sistem, že v preteklosti smo vedeli, da tako ne bo šlo. Treba je točno opredeliti, kakšna je, na primer, v UKC čakalna doba na področju pulmologije, določiti število popoldanskih ambulant pod točno določenimi pogoji, nato pa se storitve plača po enakem ključu kot v dopoldanskem času. Te zadeve zdaj sicer nekoliko naivno interpretiram; nisem ekonomist, kajti zdravniki nismo študirali medicine zato, da bi se ukvarjali z ekonomijo. Za to so odgovorni drugi.

Vendar pa mora biti zagotovljen celosten, celovit in dobro domišljen pristop, da bo to delovalo.

Tako. Biti mora dobro nadzorovan, da denar ne »pobegne« – in prepričan sem, da bi bilo tako mogoče marsikaj urediti. Če imajo ljudje danes voljo delati pri koncesionarjih, mislim, da bi bila volja tudi za delo tukaj, če bi bilo vsaj približno primerljivo.

Kdo pa je po vaši oceni tisti, na kogar bi lahko danes najbolj upravičeno pokazali s prstom kot na glavnega krivca za nastanek tako dolgih čakalnih dob za posamezne storitve v zdravstvu?

Težko bi s prstom pokazal samo na enega. Politika je zagotovo na zelo visokem mestu, ker ni načrtovala tega, da bo priliv bolnikov tako velik. Za priliv bolnikov je veliko razlogov. Eden je, da se populacija stara. Drugi razlog je dobra medicina, ki ljudem pomaga dolgo živeti, a ti ljudje imajo več bolezni, potrebujejo več oskrbe, kar avtomatično zapolnjuje prostor že v osnovnem zdravstvu, veliko pa jih potrebuje tudi specialistično obravnavo.

Na primarni ravni bo ukrepanje nujno. Ko sem, dolgo nazaj, delal v družinski medicini, je bil način dela drugačen, toda v dopoldanskem času smo pogledali 50 do 60 bolnikov. Eden izmed specializantov družinske medicine, ki prihajajo tudi v našo ambulanto, je bil nedavno presenečen, češ, v vaši ambulanti pa pogledate veliko bolnikov. Sam običajno v sklopu redne ambulante opravim 20 do 25 specialističnih obravnav, od katerih je polovica prvih pregledov, polovica pa kontrol, ki bi jih sicer lahko opravili v sklopu družinske medicine, če bi imeli čas še za obravnavo teh bolnikov. Ta mladi kolega mi je potem povedal, da v njihovi ambulanti pogledajo manj bolnikov, imajo pa veliko obravnav, ki vključujejo elektronsko pošto, napotnice, bolniške staleže, kar pa ni isto, kot pregled bolnika.

Eno je papirologija, drugo pa je konkreten stik med zdravnikom in bolnikom ...

Mislim, da so družinski zdravniki bistveno preveč obremenjeni s papirologijo – in to velja tudi na splošno. Papirologija je, kar se tiče organizacije zdravstva, postala preobsežna, postopki se odvijajo prepočasi, kar opažamo tudi v UKC. Na ravni raznih birokratskih aparatov je ogromno sestankov, zahteva se izpolnjevanje številnih pravil. Zaupanje ne zadostuje, saj smo vsi prestrašeni zaradi korupcije – in postopki tečejo nepredstavljivo počasi. To bo treba pospešiti, z digitalizacijo medicine pa tudi drugače, zdravstveni kader bo treba rešiti bremena birokratskih uteži in dati več možnosti zdravniku in medicinskim sestram za ukvarjanje z bolnikom.

Če se pogovarjava o 80-odstotni iztrošenosti naprav, so, na primer, že samo na področju magnetne resonance aparati veliko prestari, medtem ko so novejši boljši in tudi hitrejši. To pomeni, da bi z njimi lahko pogledali več bolnikov in čakalne vrste bi se lahko skrajšale tudi na račun boljših tehničnih virov.

Glavni problem pa vidim v pomanjkanju kontinuitete. S tako kompleksno stvarjo, kot je zdravstvo, se ne more vsaki dve leti ukvarjati nekdo drug. Tega, kako deluje organizacija zdravstva, se ni mogoče naučiti v petih dneh, to traja leta – in potem se spet zamenjajo. In vse se začne na novo. Nekatere stvari ostanejo v predalih, druge pa nova garnitura začne pripravljati na novo, češ da je bilo prej vse narobe narejeno. Predvsem pa ne moreš obljubljati, da boš vse popravil, kajti nerealno je pričakovati, da bi kvoto 140.000 čakajočih v letu dni bistveno zmanjšal. Kako, kje? Ni ne prostorov ne kadra ne denarja. Četudi temu nameniš milijardo evrov, ta milijarda ne bo padla na plodna tla, če teren ne bo pripravljen.

Tudi sam se ne morem odločiti, da bi operiral možgane. Osnovne korake bi sicer lahko naredil, vprašanje pa je, kaj bi bilo s pacientom. Kožo bi morda še znal prerezati, lobanje že ne več. In podobno bi tudi v politiki morali imeti izkušene kadre, ki bi isto delo opravljali vsaj dva mandata. Enako velja za vodenje tako velikih ustanov, kot je UKC Ljubljana. Ne more biti tako, da se v kliničnem centru direktor in njegova ekipa zamenjata vsaki dve leti. Kar se tiče zdajšnje ekipe, imam zelo dober občutek, ker se res trudi – bo pa potrebovala pomoč ministrstva za zdravje oziroma države in plačnika. Vemo, da so storitve, ki jih opravlja UKC, plačane bolje, vendar še vedno niso vrednotene dovolj dobro glede na to, kaj tu delamo. Koncesionarji delajo dobro, skrajšujejo čakalne vrste, vendar je treba priznati, da določene zapletene in drage posege pri najzahtevnejših pacientih opravlja klinični center. 

Pogoje, o katerih se pogovarjava, je treba ustvariti – za naše bolnike. Morda sem preveč naiven ali preveč optimističen, vendar iskreno upam, da se bo zdravstvena politika in vse, kar spada zraven, poenotilo in da se ne bo (več) metalo polen pod noge, ampak se bo poskušalo narediti nekaj res dobrega. V tej državi so ljudje, ki bi bili sposobni zelo dobro razmisliti, kaj in kako narediti brez pritiskov politike na to področje. Naj se politika končno poenoti in tudi pri zdravstvu naredi tako, kot je pri nuklearki.

Ob vseh teh logističnih, sistemskih izzivih, ki jim praktično že zelo dolgo ni videti konca, predvsem pa ne pravega odgovora, pa se v tem trenutku, ko smo še vedno sredi stavke zdravnikov, je pogled treba usmeriti predvsem v pacienta in v stisko, do katere prihaja tudi zaradi stavke. Kako zaščititi bolnike, če ne bo tvornega dialoga med zdravniki in vlado, kaj ukreniti, če se bo stavka še nadaljevala?

Kljub vsemu upam, da bo zmagal razum in bo sklenjen dogovor. Na področjih, kakršno je zdravstvo, je treba na pameten način priti do dogovora, ob zavedanju, da je zdravstvo res nekaj posebnega in da bo res potrebovalo zelo dober, svoj steber, v katerega bodo vključeni vsi, ne le zdravniki. Zdravniki smo nosilci dejavnosti, kar je treba prav tako doreči – pri tem ni govora samo o denarju, vendar bo nujen dogovor glede dopustov, variabilnega dela plače pa tudi glede odgovornosti. Direktorji bi poleg odgovornosti, ki jo prevzemajo, morali imeti tudi možnost, da na določene stvari vplivajo – da, na primer, nagradijo dobre ali nekaj odvzamejo tistim, ki niso dobri. Enkrat bo treba ugrizniti tudi v kislo jabolko uravnilovke.

Upam, da bo stavke čim prej konec. Upam pa tudi, da se bomo iz stavke – tudi v smislu tega, o čemer sva se pogovarjala – marsikaj naučili. Na primer o tem, da nismo samo zdravniki krivi za aktualno stanje. Da je zdravnikov res premalo, zato nekateri zaslužijo več, nakar se jih prikazuje kot zaslužkarje – čeprav to ne drži, saj za opravljeno delo in prejeto plačilo žrtvujejo ogromno prostega časa. 

Prepričan sem, da je za večino bolnikov tudi v času stavke zelo dobro poskrbljeno, pri čemer ne mislim le na tiste kategorije, za katere je nemotena oskrba določena z zakonom. 

Problem je pri tistih bolnikih, ki ne pridejo do diagnoze oziroma ki res dolgo čakajo na ključne preiskave – kajti potem, ko je diagnoza postavljena in si v sistemu, zadeve stečejo. Zatika se prej ...

Ja, zatika se prej. 

Občutek imam, da se je v času pandemije COVID-19, ko je res prišlo do zastoja, sprožil problem glede čakajočih. To se nadaljuje tudi zdaj. Vstop v sistem je res lahko problematičen, zato bo treba te številke pregledati, ugotoviti, koliko od čakajočih je bilo že obravnavanih drugje, koliko čakajočih je dvakrat ali večkrat evidentiranih ... Mislim, da res dobrih, točnih podatkov nimamo. 

Verjamem pa, da nekateri absolutno predolgo čakajo na določene storitve, za kar pa, vsaj v veliki večini primerov, ni krivo zdravstveno osebje. Naj nam to omogočijo – pa bomo lahko pregledali več bolnikov. Prepričan sem, da je to izvedljivo. Bolnikom se ni treba bati, da smo zdravniki tisti, ki jih ne bi hoteli pregledati.