Akcija Od novega ministra zahtevam:    Povezava

Matjaž Turel: »Ponosen sem na naš oddelek in na našo češnjo na torti – transplantacije pljuč«

Matjaž Turel: »Ponosen sem na naš oddelek in na našo češnjo na torti – transplantacije pljuč«

V UKC Ljubljana so prvič in doslej edinič opravili enostransko presaditev pljuč leta 2003. Pred 15 leti. Potem so vse pljučne bolnike, ki so potrebovali zdravljenje s transplantacijo, vozili na Dunaj, medtem ko so jih v Ljubljani na presaditev pripravili, po njej pa skrbeli za nadaljnje zdravljenje in obravnavo. Septembra letos pa je prišlo do že dolgo pričakovane in napovedovane prelomnice. V ljubljanskem UKC je multidisciplinarni tim uspešno izvedel kompleksno in zelo zahtevno zdravljenje – pacientki so, prvič doslej, uspešno presadili obe pljučni krili. Več o programu presaditve pljuč z Matjažem Turelom, ki je v to dejavnost vpet že ves čas.

Matjaž Turel: »Ponosen sem na naš oddelek in na našo češnjo na torti – transplantacije pljuč«
Prim. mag. Matjaž Turel (Fotografiji: Diana Zajec)

Prim. mag. Matjaž Turel, specialist internist pulmolog, vodja bolnišničnega oddelka na Kliničnem oddelku za pljučne bolezni in alergije UKC Ljubljana in vodja internističnega dela programa presaditev pljuč, je izjemno ponosen na doseženo. Na pomlajeno, strokovno izbrušeno ekipo, ki je sposobna prevzeti in privzeti to dejavnost potem, ko je ta pred poldrugim desetletjem pri nas za kratek čas zažarela in takoj ugasnila. 

Kaj pove pogled v preteklost in kje je pulmološka stroka danes, kakšni so njeni glavni dosežki in izzivi?

»Lahko rečem, da ekipa, v kateri imamo nekaj res izvrstnih mladih zdravnikov, ki so nas vsaj dohiteli, če ne že prehiteli, deluje res dobro. Po strokovni plati stremimo k nenehnemu razvoju. Kar se tiče transplantacij pljuč, sem na doseženo res ponosen; ekipa je mlajša, deluje kot res dobro uigran tim – in rezultati njihovega dela bodo nedvomno odmevali, v najboljšem pomenu besede,« je prepričan mag. Turel. 

Kar se tiče transplantacij pljuč, sem na doseženo res ponosen.

Ekipa je mlajša, deluje kot res dobro uigran tim – in rezultati njihovega dela bodo nedvomno odmevali, v najboljšem pomenu besede.

Pred 19 leti prva presaditev pljuč slovenskemu bolniku

V času specializacije, ko zdravniki »krožijo« med posameznimi oddelki in bolnišnicami, je Matjaž Turel med drugim delal v mestni bolnišnici (AKH) na Dunaju, kjer je spoznal prof. dr. Walterja Klepetka, ki je v tej regiji začetnik in guru presajanja pljuč; na Dunaju letno opravijo več kot 120 tovrstnih transplantacij. 

»Takrat sva se s profesorjem spoprijateljila, okrepile pa so se tudi strokovne povezave; na tej osnovi mi je prof. dr. Jurij Šorli, ko sem še delal na kliniki na Golniku, zaupal vodenje tega programa. Leta 1997 je bila opravljena prva presaditev pljuč slovenskemu bolniku, leto kasneje pa sem se zaposlil na pulmološkem oddelku UKC Ljubljana, kjer smo s programom nadaljevali. Leta 2003 smo na željo tedanjega generalnega direktorja UKC Ljubljana prof. dr. Primoža Rodeta pacientki presadili pljuča tudi v Ljubljani – in ta gospa živi še danes,« se spominja Matjaž Turel.

Zelo dobro sodelovanje z Dunajem

Toda zaradi kadrovskih in tehničnih ovir, predvsem pa zaradi podatkov, po katerih je transplantacijski center lahko dober le, če izvede vsaj deset do 15 presaditev pljuč na leto, so se v UKC Ljubljana, kjer so letno opravili tri ali največ štiri transplantacije, odločili, da z zdravljenjem bolnikov, ki potrebujejo nova pljuča, nadaljujejo po že prej ustaljenem postopku. 

Bolnika so na presaditev pripravili v Ljubljani, transplantacijo so izvedli na Dunaju, zdravljenje po posegu pa se je nadaljevalo v sklopu kliničnega oddelka za pljučne bolezni.

Leta 1997 so prvič  presadili pljuča slovenskemu bolniku.

Leta 2003 so v UKC Ljubljana prvič izvedli enostransko presaditev pljuč – pacientki so s tem rešili življenje, gospa še vedno živi.

Zadnjih 15 let so slovenskim bolnikom, ki so potrebovali zdravljenje s transplantacijo, pljuča presadili na Dunaju.

Pred slabima dvema tednoma so v UKC Ljubljana pacientki presadili obe pljučni krili.

Odslej bo celotni program presaditev pljuč izvajal multidisciplinarni tim UKC Ljubljana.

»To sodelovanje je res zelo dobro teklo, brez vsakršnih zapletov. Včasih se zamislim nad 'kruto' resnico, da bistveno laže dosežem premestitev bolnika iz Ljubljane na Dunaj kot iz našega oddelka samo eno nadstropje više, na kardiologijo,« malo v šali, a vendar zelo resno in povedno ugotavlja sogovornik. 

Ob tem pove, da je Slovenija pri potrebah po presaditvah pljuč danes na ravni od osem do deset presaditev na leto, medtem ko je Dunaj dosegel plato; kakršnakoli večja obremenjenost bi bila nedopustna. 

Zelena luč za izvajanje programa v Sloveniji 

»Zato danes zamisel o ponovni uvedbi programa presaditev pljuč v Sloveniji postaja realnost. Slovenska ekipa torakalnih kirurgov, anesteziologov in intenzivistov je bila pol leta na Dunaju, kjer se je pobliže spoznala z vsemi postopki v sklopu kompleksnega zdravljenja s transplantacijo. Imamo sposobne kirurge, zelo dobre anesteziologe, ekipa je izvrstna. Vse to ni osnova le za izvajanje tega programa doma, v Sloveniji, ampak tudi za razmislek o tem, ali bomo nemara v prihodnje postali center za ta del Evrope – nekako tako, kot je bil doslej Dunaj za nas.«

Transplantacijska dejavnost je ena od najbolj zahtevnih vej medicine, ki je izjemno kompleksno in domišljeno organizirana, po drugi strani pa odvisna od številnih spremenljivk in neznank, ki vplivajo na uspešnost zdravljenja. Eden od ključnih dejavnikov je tako imenovani donorski program, v sklopu katerega od možgansko mrtvih darovalcev dobijo organe, ki omogočijo reševanje enega ali več drugih življenj. Za to pri nas skrbi zavod Slovenija-transplant (v sodelovanju z Eurotransplantom) in vsi zdravniki, ki sodelujejo v Centru za transplantacijsko dejavnost ljubljanskega UKC in v donorskih bolnišnicah po državi.

Zgodbe, ki potrjujejo veličino transplantacijske medicine

Težkih, a lepih zgodb, ki jih prinaša tovrstno reševanje življenj, je veliko.

»Ko je pri pacientki zaradi pljučne fibroze prišlo do hude dihalne odpovedi, smo se s kolegi s Kliničnega oddelka za intenzivno interno medicino, KOIIM, s katerimi res dobro sodelujemo, skupaj odločili za ukrepanje. V KOIIM-u so gospe vstavili zunajtelesno membransko oksigenacijo in jo oskrbeli tako, da umetna ventilacija, ki bi lahko zdravstveno stanje še poslabšala, med prevozom s helikopterjem sploh ni bila potrebna. Zaradi takega pristopa so dunajski kolegi naše intenziviste še posebej pohvalili. 

Ko sem naslednji dan poklical na Dunaj, so mi povedali, da upajo, da bodo najkasneje v treh dneh na voljo pljuča, s katerimi ji bo mogoče rešiti življenje. Pet minut po tistem, ko sem odložil telefon, je ta spet zazvonil – sporočili so mi, da so pljuča že prejeli. Sledil je poseg in dan kasneje je bila gospa že brez zunajtelesne cirkulacije, ni več potrebovala aparatov, ki bi ji omogočali dihanje,« mag. Turel opisuje dosedanji potek transplantacijske dejavnosti. In doda: »Še pred desetletjem kaj takega ni bilo mogoče. Te gospe, če bi zbolela takrat, danes ne bi bilo več – zdaj pa se je že vrnila v Slovenijo, s presajenimi pljuči in z novo možnostjo za kakovostno življenje.«

Žal vse zgodbe pacientov, ki zdravnike oziroma celotne strokovne ekipe spremljajo tudi potem, ko bolniki že odidejo, nimajo tako dobrega konca. »Občutka, ko pacientu z novim organom pravzaprav podariš novo življenje, ni mogoče opisati. Pri vsakemu bolniku poskušamo ugotoviti, ali je primeren kandidat za presaditev – obenem pa se zavedamo, da je takšno zdravljenje za marsikoga preveč zahtevno in bi povzročilo vse preveč zapletov, lahko tudi usodnih. V takem primeru moramo bolnika na žalost zavrniti kot kandidata za presaditev.«

Tako se je, denimo, z Dunaja pred kratkim vrnilo tudi dekle s cistično fibrozo, ki je bilo pred tem šest mesecev hospitalizirano v UKC Ljubljana. »Res nas je skrbelo, kako, če sploh, ji bo mogoče pomagati, saj smo morali ukrepati zaradi vrste okužb, ki so se nizale druga za drugo. Zdaj ima nova pljuča, vendar bo še kar nekaj časa potrebovala našo pomoč, zaradi rehabilitacije in zdravljenja okužb. Toda to dekle je tako polno optimizma in pripravljeno sodelovati pri zdravljenju, da preprosto ni druge možnosti, kot da ozdravi,« je prepričan pulmolog.

»Medicina je velik, raznolik tim, ki mora dihati podobno«

Prim. mag. Matjaž Turel se sicer poleg splošne pulmologije in presaditve pljuč usmerjeno ukvarja tudi s kronično obstruktivno pljučno boleznijo, KOPB, kjer skupaj s kolegom asist. dr. Matevžem Harlanderjem, ki mu je bil Turel v času specializacije mentor, opravljata tudi raziskave. 

Pri svojem delu Turel sledi motu: »Medicina je v mojih očeh velik, raznolik tim, ki mora dihati podobno – le tako je mogoče dosegati res dobre rezultate, take, kakršne si želimo, take, kakršni morajo biti.«

Medicina je v mojih očeh velik, raznolik tim, ki mora dihati podobno – le tako je mogoče dosegati res dobre rezultate, take, kakršne si želimo, take, kakršni morajo biti.

In na bolnišničnem oddelku, ki ga vodi, je to mogoče občutiti, na vsakem koraku.

»Treba je vedeti, da to ni nekaj nemogočega. Ne sme nam biti težko stopiti do pacientov, jih povprašati po počutju, jim nameniti spodbudno misel, prijazno besedo, nasmeh. Vem, da to ni vedno lahko, kajti tudi zaposleni imajo težave – vendar jih morajo med delom pustiti doma.

Po drugi strani so tudi pacienti zelo različni, nekateri tako nemogoči, da bi si človek želel, da jih ne bi nikoli več videl. Vendar ne smemo delati razlik. Tega me je naučila mama, učiteljica; ko sem bil majhen, sem pogosto prišel kar k njej v razred, kjer sem sedel in jo poslušal, skupaj z drugimi učenci. In mi je rekla: Veš, Matjaž, v razredu je 25 otrok, tudi več – povsem človeško je, da so ti eni všeč bolj, drugi manj, a pred tablo morajo biti vsi enaki. In to sem si za vedno zapomnil! Takšno je zdaj tudi moje vodilo pri delu: bolniki so različni, obravnava pa je enaka, za vse. Če se človek drži tega pravila, preprosto ne more narediti kakšne hude napake.«

Matjaž Turel pri svojem delu upošteva vodilo, ki ga je privzel od mame, učiteljice ...

»Bolniki so različni, obravnava pa je enaka, za vse. Če se človek drži tega pravila, preprosto ne more narediti kakšne hude napake.«

Zato tudi specializante uči, da je osnova medicine, kljub izjemnemu napredku tehnologije, še vedno klinično delo. »Ključen je prvi stik z bolnikom, dober, poglobljen pregled, vpogled v njegovo stanje, kajti iz tega je mogoče izpeljati zelo dobro strategijo diagnostike in zdravljenja. To je vsekakor bistveno bolje in ceneje, kot če pacienta pogledaš na hitro, nato pa 'vržeš' mrežo preiskav. Po drugi strani pa se spopadamo s številnimi resnimi problemi, tudi kadrovskimi – na Dunaju, denimo, je na takšnem oddelku, kot je naš, vsaj za tretjino ali celo za polovico zdravnikov več kot v Sloveniji, kjer smo res zelo obremenjeni.«

Na Dunaju je na takšnem oddelku, kot je naš, vsaj za tretjino ali celo za polovico zdravnikov več kot v Sloveniji, kjer smo res zelo obremenjeni.

Matjaž Turel

Oddelek je danes bistveno večji, poldrugo leto so v novih, prenovljenih prostorih, ki so bistveno primernejši tako za bolnike kot tudi za osebje in, seveda, za tamkajšnjo strokovno češnjo na torti – presaditve pljuč. Za te bolnike sta zdaj na voljo dve sobi, medtem ko je ena soba namenjena bolnikom s cistično fibrozo. 

Matjaž Turel je kljub številnim težavam, ki že dolga leta tarejo slovensko zdravstvo, optimističen – in tega ne skriva. Kljub bolečim in perečim temam, ki so, poleg dobrih stvari in izvrstnih dosežkov, seveda, postale stalnica slovenske medicine, ostaja trdno prepričan v odličnost našega zdravstva. »Prepričan sem, da bi veliko večino zdravnikov, ki delajo v UKC ali v drugih zdravstvenih ustanovah po Sloveniji, z največjim veseljem sprejeli v katerikoli klinični zdravstveni ustanovi drugod po svetu. Veliko znamo, veliko imamo za pokazati.«

Prepričan sem, da bi veliko večino zdravnikov, ki delajo v UKC ali v drugih zdravstvenih ustanovah po Sloveniji, z največjim veseljem sprejeli v katerikoli klinični zdravstveni ustanovi drugod po svetu. Veliko znamo, veliko imamo za pokazati.

Članek lahko komentirate tukaj



Matjaž Turel: Medicinske sestre imajo res težko delo in so absolutno premalo plačane

Zdravljenje nasploh, ne le pri tako težkih obolenjih, ki zahtevajo zdravljenje s presaditvijo enega ali več organov, je po prepričanju Matjaža Turela izjemno odvisno od pacientovega (ne)sodelovanja.

»Starejši gospod, denimo, ki je prestal zelo težke stvari, ne more prehvaliti, kako skrbne so bile tudi medicinske sestre, ne le zdravniki. Na našem oddelku imamo res odličen sestrski tim na čelu z glavno medicinsko sestro Marijo Špelič. Medicinske sestre imajo težko delo, naredijo ogromno – in z vso verodostojnostjo trdim, da so v resnici absolutno premalo plačane.«

Najbolj brano