Mag. Martin Lisec, logoterapevt in mediator, direktor inštituta Stopinje:

»Preventivna skrb za lastno zdravje je zagotovo najpomembnejša in najboljša naložba našega življenja​​​«

Med nami živi veliko ljudi, ki imajo oziroma so kadarkoli v življenju imeli izkušnjo s prebolevanjem raka – in so to preizkušnjo, čeprav izjemno težko, dobro prestali. Kaj lahko dodate k temu na podlagi osebnega izkustva? Zakaj je tako pomembno, da se človek zaveda pomena skrbi za lastno zdravje in, seveda, tudi možnosti, ki so mu oziroma ki so nam na voljo, najsi gre za presejalne programe ali za redne preglede, ki povedo, kakšno je naše zdravstveno stanje in kakšni so izzivi za naprej?

Res je, kar pravite. Ljudje prestanemo marsikaj. In tudi moja osebna izkušnja je takšna.

Veliko predavam in že pred lanskoletno izkušnjo z rakom prostate sem velikokrat, če smo na predavanju prišli do te teme, omenil evropsko statistiko, po kateri naj bi vsak tretji Evropejec dobil diagnozo rak. Zelo zanimivo mi je bilo, da takrat, ko sem to pripovedoval drugim, nikoli nisem pomislil, da bi bil sam lahko tisti tretji. V glavi sem bil vedno ali prvi ali drugi, kar pomeni, da je bilo to nekaj, kar se lahko zgodi samo nekomu drugemu, ne pa meni samemu.

Ker pa sem doživel to izkušnjo, se mi zdi pomembno poudariti predvsem to, da je preventivna skrb za lastno zdravje zagotovo najpomembnejša in najboljša naložba našega življenja. Krasno je, da imamo v Sloveniji tako razvite preventivne presejalne programe – Svit, Zora in Dora – in da se zdaj uvaja pilotni projekt Peter za presejanje za raka na prostati. 

Na podlagi svoje izkušnje pa tudi glede na znane številke bi res spodbudil vse, da se udeležujemo ne le presejalnih programov, ampak da tudi sami naredimo vse, kar je v naši moči, da bi zaščitili svoje zdravje.

In kaj je po vaši oceni tisti prvinski razlog, zaradi katerega se moški pravzaprav tako težko odločajo za odhod k zdravniku, za pregled, medtem ko za svoj avto zlahka redno in zelo dobro skrbijo?

Ne vem, ali je to sram ali zgrešen mačizem ali strah pred ranljivostjo ... Razlogov je verjetno več. Splošno mnenje je, da smo moški močni in da ne potrebujemo ne zdravnika ne kogarkoli drugega, vendar temu še zdaleč ni tako.

Sam nisem imel nobenih simptomov, ki bi me opozarjali na raka na prostati. Bolezen je bila odkrita v sklopu preventive. Po tej izkušnji sem začutil osebno poslanstvo, da o tem govorim, da o tem govorim javno, da o tem govorim glasno in da o tem govorim tudi v zasebnem življenju – tudi prijatelje in znance, s katerimi se srečujemo, spodbujam k preventivi. Kajti ranljivost v končni fazi ni šibkost. Ranljivost je človeška. Zato se mi zdi tako zelo pomembno, da to ranljivost negujemo in zanjo skrbimo.

In v tej ranljivosti je izjemno pomembno, da človek dobi pravega sogovornika, kajti vemo, da nekdo, ki izve za diagnozo, v tistem trenutku, ko mu zdravnik to pove in mu pojasnjuje vse nadaljnje korake v postopkih zdravljenja, večino tega presliši. Je namreč v šoku, v strahu. Zato potrebuje nekoga, ki mu roko poda kasneje in mu pomaga skozi vso kalvarijo, ki sledi. 

Natančno tako. Moja izkušnja je v tem smislu zelo zanimiva. Včeraj smo ves dan sodelovali s skupino 15 udeležencev, za katero smo pripravili predavanja; dogodek sem zaokrožil z movembrom oziroma s spodbudo, o kateri se pogovarjava. Eden od udeležencev je takoj dvignil roko in povedal, da je istega raka tudi sam preživel pred petimi leti. Dva sta do mene prišla po predavanju in zagotovila, da bosta v roku dveh tednov zagotovo odšla na testiranje za ugotovitev vrednosti za prostato specifičnega antigena (PSA), saj da je tudi oče imel tovrstne težave ...

Res je: točka, ko se zgodi diagnoza, je točka šoka. In prav zaradi tega – glede na to, da sem psihoterapevt logoterapevt – pripravljam skupaj z društvom Onkoman (in upam, da bomo pridobili še druge partnerje) podporni terapevtski program za moške v trenutku, ko dobijo diagnozo (proces soočanja z diagnozo), v času operacije in po njej. Ko govorimo o raku prostate, pa je, seveda, pomembno, da bo v ta program, če bo želela, vključena tudi soproga oziroma partnerka, saj rak prostate vpliva tudi na njuno spolno življenje.

Seveda pa je tovrstna podpora pomembna tudi kasneje, ko se človek vrne nazaj v delovno okolje, ko na novo zaživi ne le v partnerskem odnosu, ampak tudi širše. Na kakšen način načrtujete tovrstni program, kako dolgo bo ta 'odprt' za posameznega pacienta, člana društva Onkoman?

To bomo še videli. Za zdaj je ključnega pomena to, da smo identificirali potrebo po tem programu – v točki, ko nekdo izve za diagnozo. Tako je bilo tudi po moji izkušnji, ko sem bil v bolnišnici. Mnogi me pokličejo, prav tako na tej točki oziroma v tej fazi. 

Vemo, da je veliko programov psihosocialne pomoči za druge oblike raka, kar je super. Toda programa za raka prostate in za raka mod, torej nišnega programa za moške, ni – zato se zdi zelo dragoceno, da ga bomo vzpostavili. Po kakšnih kriterijih in na kakšen način, bomo še ugotovili. Trenutno je pomembno predvsem to, da odpremo to pot, na kateri bo tako profesionalni, psihoterapevtski program kot tudi prostovoljski del.

Gospod, ki je včeraj povedal, da je tudi sam prestal preizkušnjo z rakom na prostati, je po predavanju prišel k meni in povedal, da se želi vključiti v ta program, prispevati svoj delež in pomagati drugim. To, da moški, ki imamo za seboj to (pre)izkušnjo, želimo pomagati in drug drugega spodbujati, se mi zdi nekaj res dragocenega.

Ko nas bo več in ko bomo o tem javno govorili, mislim, da bomo pripomogli k izboljšanju preventive, k spodbudi za povečanje deleža udeležbe v presejalnih programih tudi med moško populacijo, kajti v programu Svit precej zaostajamo za ženskami. 

In tu je še en vidik: vemo, da je v našem zdravstvu tako, da presneto dolgo traja, da človek pride v sistem, da pride do diagnoze – ko pa je enkrat v sistemu, je pravzaprav zanj, vsaj praviloma, zelo dobro poskrbljeno. Na voljo so vsa (vsaj večina njih) najsodobnejša zdravljenja. Po drugi strani pa se zdravstvo sooča s številnimi težavami, najsi bo to pomanjkanje kadra, dotrajanost aparatur ... Izzivov je veliko. Kaj bi k temu dodali glede na lastno izkušnjo, glede na potek zdravljenja – kaj je bilo dobro, kaj ste pogrešali, kaj predlagate, kaj se vam zdi, da bi se morda vendarle moralo spremeniti?

Operiran sem bil v Splošni bolnišnici Slovenj Gradec. Moja izkušnja je bila res zelo dobra, lahko rečem izjemna, tako v procesu diagnosticiranja kot tudi komunikacije z zdravnikom, ki me je kasneje operiral – od načina pojasnjevanja do sprejetja skupne odločitve. Zdravniki običajno rečejo 'zadeva je takšna in takšna, vi pa se odločite, kaj boste naredili'. Sprva sem lahko vprašal le, kaj to pomeni – ali je razvoj raka prostate predvidljiv v smislu, ali bo napredoval ali bo nekaj časa stagniral. Ko mi je zdravnik rekel, da tega ni mogoče predvideti, sem ga vprašal, kaj bi naredil, če bi bil na mojem mestu. Dejal mi je, da bi se odločil za operacijo. In to me je prepričalo.

Izkušnja je bila dobra. Enako velja za operativni poseg. Kar se tiče bivanja v bolnišnici, lahko rečem le, da je osebje zelo prijazno. Dan po operaciji so me presenetili, kajti medicinska sestra, ki je prišla v sobo, me je vprašala, kdaj želim kavo – pred zajtrkom ali po zajtrku. Vprašal sem, kakšno kavo – in dobil odgovor: »Turško kavo, ki smo jo pravkar skuhale.« Take in podobne drobne stvari, ki se dogajajo ob vseh siceršnjih problemih v zdravstvu, so zaznamovale mojo izkušnjo z zdravstvom: po eni strani profesionalno po drugi strani pa človeško toplo.

Mislim, da politika nosi ogromno odgovornost, kako ravnati z javnim zdravstvom oziroma z zdravstvenim sistemom. To, kar se dogaja v zadnjem letu – razvrednotenje, nespoštljiv odnos, obračanje javnosti proti zdravnikom –, ne koristi nikomur. Ne politiki, ne zdravstvu kot takemu, še najmanj pa nam, pacientom. Zdravstvo je namreč eden od ključnih stebrov blagostanja, h kateremu teži sodobna, razvita družba.