Varnost in kakovost

»Vsi bolniki z raki prebavil bi morali biti obravnavani v roku enega meseca,« opozarja Ivka Glas, predsednica združenja Europacolon, ki si prizadeva za udejanjenje tega cilja in s tem tudi za boljše preživetje obolelih

Slovensko združenje Europacolon pomaga bolnikom z raki prebavil in njihovim svojcem, da bi čim laže obšli sistemske ovire, ki podaljšujejo pot do začetka zdravljenja, kajti pri teh boleznih je kakršnokoli čakanje ali zavlačevanje za obolelega lahko usodno. Duša tega združenja je že 16 let Ivka Glas, ki se je s potmi in stranpotmi pri obravnavi obolelih na tem področju pobliže seznanila, ko je pri premagovanju bolezni pomagala svojemu soprogu. Takrat je uvidela, kako zelo so oboleli lahko nemočni v iskanju poti skozi sistemski labirint, pa naj gre za kateregakoli raka prebavil. Znaki teh obolenj so na splošno premalo poznani, slabo prepoznavni, diagnoza je pogosto postavljena (pre)pozno, obeti za preživetje pa so posledično bistveno slabši – to pa je nenazadnje pogojeno tudi s tem, kje in kako se odvija zdravljenje, kako se pri tem spoštuje strokovne protokole in kako je v sistemu poskrbljeno za preverjanje vseh teh vodil, ki bi morala biti vedno zaznamovana tudi z empatijo.

Rak

Rak: izjemni dosežki, spodbudni obeti – pa tudi skrb vzbujajoče projekcije

Napredek medicine je, skupaj z raziskovalnimi dognanji in vse bolj poglobljenim uvidom v etiologijo raka, pripomogel k temu, da onkološka obolenja danes v veliki meri niso več nekaj neobvladljivega. Nasprotno, z usmerjenim ukrepanjem je danes mogoče to bolezen tudi preprečiti ali njen nastanek vsaj zamakniti na kasnejše obdobje, pravočasno odkritje (pred)rakavih sprememb in takojšnji začetek zdravljenja pa lahko vodita v ozdravitev. Medtem ko se je včasih postavitev onkološke diagnoze zdela kot neizbrisna napoved trpljenja in pospešenega približevanja koncu življenja, danes samo v Sloveniji živi več kot 124.000 posameznikov, ki so jim odkrili raka, vendar so po zaslugi zdravljenja, rehabilitacije ter neizmerne notranje moči in volje ne le preživeli, ampak tudi ozdraveli oziroma ustavili napredovanje bolezni. Vendar izzivov tudi na tem področju ne manjka.

Rak

Pravi moški ne zanikajo težav, ki jih zaznajo, ampak raje pravočasno ukrepajo, pa naj gre za raka prostate, mod, debelega črevesja, trebušne slinavke, pljuč – ali za duševne stiske, ki vodijo v razmislek o koncu življenja

Teze o tem, kakšen naj bi bil pravi moški, so bile že ničkolikokrat preigrane, z najrazličnejših zornih kotov. A še vedno je najmočnejši od argumentov ta, da je resnično pravi moški tisti, ki zna poskrbeti tudi za svoje zdravje – še vedno pa drži tudi to, da mu glavno oporo in podporo, predvsem pa spodbudo pri tem predstavlja njegova partnerka oziroma nekdo od bližnjih. S takšno resničnostjo, pa naj jo moški še tako zanikajo, se iz dneva v dan srečujejo tudi zdravniki, zato je prof. dr. Janja Ocvirk, predstojnica sektorja internistične onkologije Onkološkega inštituta (OI) Ljubljana, glede tega zelo neposredna: »Moški se slabše odzivajo na vabila k sodelovanju v sklopu presejalnega programa, ki omogoča odkritje predrakavih sprememb ali raka v najzgodnejši fazi, prav tako pa so tudi redkobesednejši – zato onkologi spodbujamo prakso, da pacient pride k zdravniku skupaj s spremljevalcem, z nekom od bližnjih.« V sklopu meseca novembra, ki je že tradicionalno posvečen ozaveščanju o (marsikdaj prezrtem) zdravju moških in ozaveščanju o resnih obolenjih, ki moške pogosto prizadenejo, je razmislek o pravilnem ravnanju »pravega moškega« dragocen, posledično ukrepanje pa nujno – seveda ne le v tem obdobju, ampak nasploh.