IZ PRVE ROKE: Rak prostate

IZ PRVE ROKE: Rak prostate

Rak prostate je najpogostejši rak moških. Slovenija se tako glede zgodnjega odkrivanja kot tudi glede uspešnosti zdravljenja te bolezni umešča v evropski vrh. Seveda pa je ključnega pomena, da je diagnoza postavljena dovolj zgodaj, ko bolezen še ni napredovala, saj so v tem primeru tudi uspešnost zdravljenja, preživetje in ozdravitev najbolj verjetni. V članku in videu o tej bolezni – v vseh fazah, od diagnoze do zdravljenja in okrevanja – zdravnik Gregor Hlebič, specialist urologije, Tina Burgar, diplomirana medicinska sestra s specialnimi znanji in pacient Mitja Rovanšek spregovorijo tako rekoč o vseh vprašanjih, dilemah, pomislekih in razmislekih, s katerimi se sreča bolnik, ko mu postavijo to diagnozo.

IZ PRVE ROKE: Rak prostate
O raku prostate iz prve roke z zdravnikom Gregorjem Hlebičem, specialistom urologije, Tino Burgar, diplomirano medicinsko sestro s specialnimi znanji in pacientom Mitjo Rovanškom. Naslovna slika – podlaga: iStock, kreativa: Zdravstveniportal.si

Rak prostate je dedna bolezen. Zato je pri moških, ki imajo bodisi brata ali očeta, ki je takšno bolezen že prebolel, verjetnost, da bodo zboleli za tem rakom, večja. Na splošno velja, da naj bi moški po 50. letu starosti opravil preventivni pregled – bodisi pri izbranem zdravniku bodisi pri urologu –, kjer mu izmerijo PSA (za prostato specifični antigen), se z njim pogovorijo o izmerjenih vrednostih in ocenijo, ali obstaja tveganje za nastanek bolezni.

V tistih primerih, kjer je tveganje za razvoj raka prostate večje, pa se je za tovrstni pregled priporočljivo odločiti že nekaj let prej.

Vidik zdravnika:

Gregor Hlebič
Gregor Hlebič, dr. med., specialist urologije

Gregor Hlebič, specialist urologije, je v pogovoru za zdravstveni portal pojasnil vse postopke, povezane z diagnosticiranjem in zdravljenjem raka prostate. »Če obstaja sum, da je moški zbolel za rakom prostate, urolog opravi pregled, nakar se skupaj z bolnikom odloči za nadaljnjo diagnostiko – odvzem vzorcev iz prostate, čemur sledi histološka oziroma patološka analiza tkiva. Če rezultati analize potrdijo sum, bolnika povabimo na kontrolo, kjer pregledamo vse izvide in ocenimo, v kakšnem stanju je bolezen. Če bolezen odkrijemo v zgodnji razvojni fazi, je možnost za ozdravitev bistveno večja.«

Potem zdravnik skupaj z bolnikom izdela načrt zdravljenja; v začetnem stadiju odkritja bolezni sta, kot pravi Gregor Hlebič, na voljo dve poti: »Na tem 'križišču' se odločimo, ali bomo šli po poti nadzorovanega opazovanja, pri katerem bolnika ne zdravimo, ampak ga zgolj opazujemo in opravljamo meritve PSA; na odvzem vzorcev ga povabimo enkrat na leto. Bolniki, ki bodisi ne želijo opazovanja ali za to niso primerni, pa imajo v začetni fazi bolezni možnost izbire druge poti – aktivnega zdravljenja. To zdravljenje se odvija bodisi kirurško bodisi z obsevanjem oziroma radioterapijo. Vsaka od teh možnosti ima prednosti pa tudi slabosti.«

Radioterapija je v domeni onkologov. Če se bolnik po pregledu pri urologu raje odloči za obsevanje prostate kot za njeno odstranitev, ga napotijo na urološko-onkološki konzilij, nakar njegovo obravnavo oziroma zdravljenje prevzamejo onkologi. Ti pacienta povabijo na kontrolo, se z njim pogovorijo in mu pojasnijo, kako in kolikokrat se bo obsevanje odvijalo, povedo pa mu tudi za težave in zaplete, ki so lahko povezani s tem načinom zdravljenja.

»Pri odločitvi za operacijo pa bolnik ostane 'v naših rokah'. Poseg načrtujemo skupaj, glede na izvide in tudi glede na pričakovanja obolelega. Bolniku pojasnimo možne zaplete, ki so poleg splošnih, vezanih na poseg – na primer krvavitev ali vnetje –, lahko dolgoročni, predvsem v smislu zapiranja oziroma uhajanja urina in izgube spolne funkcije. Med bolniki z rakom prostate so nekateri mlajši moški, po 50. letu, ki so še spolno aktivni in jim spolnost pri kakovosti njihovega življenja pomeni veliko. Po drugi strani pa poseg izvajamo tudi pri starejših moških, ki spolno niso več aktivni ali pa imajo konkretne težave – s tega vidika izguba erekcije po operaciji ne pomeni izgube kakovosti življenja.«

Ob tem Gregor Hlebič poudarja: »Na srečo danes točno vemo, kako je treba izvesti operativni poseg, da bo teh težav čim manj. Lahko rečem, da imamo dolgoročno res malo zapletov, ki bi kazili kakovost življenja. Zapor urina po brazgotinjenju na mestu odstranitve prostate, na mestu spoja sečnice z mehurjem, je zelo malo. Pri operaterjih, ki so vešči, izkušeni in imajo dobre rezultate, je tudi zapletov, povezanih z uhajanjem vode, malo. Nekoliko večji pa je odstotek izgube spolne funkcije, tudi pri moških, ki so bili do odkritja bolezni spolno aktivni – pri njih je ta delež lahko več kot 20-odstoten.« Spolna funkcija se praviloma povrne z zamikom, včasih šele po letu dni, pri nekaterih bolnikih pa šele po dveh letih.

Operativni poseg pri zdravljenju raka prostate načrtujejo približno dva meseca po odvzetju vzorcev. »Zakaj? Zato, ker ni dobro, da bi bolnika operirali takoj po odvzetju vzorcev iz prostate. Bolniki tega ne vedo, zato so pogosto zaskrbljeni zaradi čakanja z operacijo, saj čakanje povezujejo z napredovanjem bolezni. Vendar pri prostati te bojazni ni. Nekaj mesecev po odkritju bolezni, če je ta v zgodnji fazi, ne predstavlja prav nobenega tveganja. Nasprotno: odlog operativnega posega za 6 tednov po odvzemu vzorcev zmanjša možnost za zaplete, povezane s posegom – tako med njim kot takoj po njem,« pove specialist urolog.

Zato bolnika vpišejo v čakalno knjigo za operativni poseg, mesec dni pred posegom ga o bližajočem se terminu obvestijo, mu pošljejo vsa navodila, tudi o preiskavah, ki jih je treba narediti pred posegom. Ponekod bolnika v bolnišnico sprejmejo isti dan, kot je načrtovana operacija, ponekod pa dan prej. 

»Po posegu ima bolnik vstavljeni dve drenažni cevki in urinski kateter; dan kasneje že vstane, normalno je in pije. Če ni povečane sekrecije ali krvavitve po cevkah, ki jih ima za drenažo, lahko te odstranimo že dan po posegu, nakar bolnika drugi ali tretji dan odpustimo v domačo oskrbo – z vstavljenim katetrom,« poudarja Hlebič in dodaja, da pacient potem praviloma po tednu dni pride na kontrolo.

Takrat bolniku odstranijo trajni urinski kateter in mu dajo navodila glede izvajanja Keglovih vaj za krepitev mišic medeničnega dna, ki pomagajo preprečevati uhajanje vode. »Pregledamo pacienta, njegovo zdravstveno stanje, rane. Zanj in za njegovega izbranega zdravnika pripravimo vsa navodila glede nadaljnjega poteka zdravljenja. Deset do 14 dni po posegu odstranimo šive, izbrani zdravnik pa bolniku predpisuje predloge za urinsko inkontinenco – če jih potrebuje. Izbrani zdravnik lahko na podlagi našega predloga predlaga tudi zdraviliško zdravljenje; to praviloma poteka v zdravilišču Dobrna, ki je specializirano za urinsko inkontinenco tako pri moških kot pri ženskah.«

Bolnik je potem v nadaljnji oskrbi pri svojem zdravniku, k specialistu urologu pa hodi na predvidene kontrole. Te so odvisne tudi od končnega stadija bolezni, kajti, kot dodaja Gregor Hlebič, »ko odstranimo prostato in včasih tudi bezgavke, odvisno od predoperativnih izvidov, odstranjeno tkivo ponovno pošljemo na pato-histološko analizo. Ko dobimo končni histološki izvid, ga lahko – skupaj s kontrolno meritvijo PSA po treh mesecih – ovrednotimo in ocenimo, kakšno je končno stanje po posegu. Če bolezen ni bila razširjena izven prostate in je prva meritev PSA 0,0, ima bolnik naslednjo kontrolo v roku šestih mesecev do enega leta – in potem naprej, glede na izvide. Vse ostalo ureja z osebnim zdravnikom, s katerim se, če se pojavijo kakršnekoli težave, lahko dogovori tudi za predčasno kontrolo pri specialistu.«

Če je diagnoza postavljena dovolj zgodaj, v zgodnjem stadiju raka prostate, bolniki največkrat ozdravijo. »To pomeni, da se jim bolezen – tako na krvi kot tudi sicer – ne ponovi najmanj deset let po operativnem zdravljenju. In težave? Krvavitve in vnetja se lahko pojavljajo med posegom ali zgodaj po njem, kasneje je verjetnost tovrstnih težav manjša. Zapiranje ali uhajanje urina in težave z erekcijo pa se lahko pojavljajo še kar nekaj časa po operaciji – vendar to ne pomeni, da bo tako tudi končno stanje,« pove zdravnik.

Zmožnost zadrževanja urina se po takem posegu lahko vrača tudi pol leta, lahko pa tudi leto dni ali več. Še dlje pa traja vračanje spolne funkcije. Če nekdo, ki je bil pred operacijo spolno aktiven, tudi mesec ali dva po posegu spolne funkcije še nima povrnjene, ta ni nujno za vedno izgubljena; ta se lahko vrne po letu dni, v nekaterih primerih šele po dveh letih. »V vmesnem obdobju se z bolnikom o tem pogovorimo in mu, če ga to zanima, ponudimo tudi možnost alternativnega zdravljenja glede spolne funkcije – z zdravili, ki jih dobi pri nas, kasneje pa zdravila lahko jemlje tudi sam.«

Zgodi se tudi, da bolnik pride na pregled pozno, ko se je bolezen s prostate že razširila na druge organe – takrat operativno zdravljenje ni (več) prava rešitev. »Včasih pa se zgodi, da je bolezen že napredovala, vendar v tako majhnem obsegu, da tega pred posegom niti ne vemo; takem primeru bolnika operiramo, nakar spremljamo in obravnavamo njegovo zdravstveno stanje in napredovanje bolezni oziroma njeno širitev na druge organe,« dodaja sogovornik. 

Kar se tiče nadaljnjega zdravljenja, je danes na voljo kar nekaj zdravil – pri nas nekatera od njih predpisujejo urologi, medtem ko so druga v domeni onkologov internistov. Ti bolnike z rakom prostate »prevzamejo« takrat, ko se bolezen na prvi način zdravljenja s hormonsko terapijo ne odziva več; napredovalega raka prostate sicer ni mogoče povsem pozdraviti, mogoče pa je pomembno vplivati na potek bolezni in s pravočasnim zdravljenjem odložiti napredovanje bolezni. 

Ob tem Hlebič pojasni: »Če se bolezen po operaciji ponovi lokalno, na mestu, kjer je bila prostata, drugod po telesu pa ne – to oceno podamo na podlagi preiskav in končnih podatkov, ki so na voljo po operativnem zdravljenju –, pa bolnike lahko na tem mestu tudi obsevamo. Takšno obsevanje lahko pripelje do končne ozdravitve, nakar pacient dodatnega zdravljenja z zdravili ne potrebuje več.«

Bolezen prostate zelo redko napreduje hitro in le redko ogrozi bolnikovo življenje. Prognoza je praviloma dobra, kajti, kot zagotavlja Gregor Hlebič: »V Sloveniji imamo tako glede možnosti za operativno zdravljenje – v smislu tehničnih rešitev, bodisi odprte kirurgije, laparoskopskih operacij ali robotsko asistirane operacije – vse, kar premorejo tudi v najrazvitejših državah. In podobna zgodba velja tudi za obsevalno terapijo oziroma radioterapijo ter za zdravljenje z zdravili. Zdravila, ki so na voljo v državah zahodnega sveta, so registrirana in v uporabi tudi pri nas – praktično brez omejitev.«

Vidik medicinske sestre:

Tina Burgar
Tina Burgar, dipl. med. sestra s specialnimi znanji

O tem, kakšna je skrb za bolnika z vidika zdravstvene nege, pa je za zdravstveni portal, predvsem z vidika ključnih nasvetov in navodil glede nege in rehabilitacije, spregovorila Tina Burgar, dipl. med. sestra s specialnimi znanji.

»Pacient prihaja v okolje, kjer delujemo različni strokovnjaki z različnih področij. Kar se tiče zdravstvene nege, si mora vsak bolnik doma vzeti čas, razmisliti in na listek napisati vprašanja, ki jih ima bodisi za zdravnika bodisi za medicinsko sestro. Napiše naj, katere kronične bolezni ima, zapiše naj, katera zdravila jemlje in kdaj. Ko je v bolnišnici, namreč vsa zdravila delimo medicinske sestre, po navodilu zdravnika, kajti pogosto se zgodi, da ima pacient veliko zdravil, ki jih je treba pravilno razporediti in odmerjati.«

Medicinska sestra opozori, da za britje operativnega polja poskrbijo v bolnišnici, na dan operacije, zato izrecno odsvetuje, da bi to naredili doma, saj bi pri tem lahko nastala ureznina, nevarna za okužbo. Sicer pa je ležalna doba pri raku prostate dva do tri dni. Bolnik lahko po operaciji svojce pokliče sam – ali pa to v njegovem imenu naredi osebje. 

Po posegu je pomembna ocena bolečine, pri čemer medicinske sestre uporabljajo lestvico od 0 do 10. Ocena 3 je stopnja bolečine, pri kateri doma, na primer zaradi glavobola, vzamemo protibolečinsko tableto, »zato želimo, da nas takrat, ko se po posegu pojavi takšna bolečina, pokličete in poveste, da vas boli. Dobili boste zdravilo, saj nočemo, da bi se bolečina stopnjevala do 6, 7 ali 8, saj bomo v tem primeru bolečino bistveno težje zmanjšali,« opozarja Tina Burgar.

V bolnišnici pacienta pred odhodom domov naučijo, kako ravnati z urinskim katetrom; tega mora imeti vstavljenega do prve kontrole pri urologu, ki je opravil operativni poseg. Medicinska sestra pacientu pojasni, kako prazniti urinsko vrečko, pogovorita se tudi o tem, kaj narediti, če se urinski kateter zamaši. Na odpustnem pismu je vedno navedena tudi telefonska številka, na katero je mogoče poklicati v primeru kakršnihkoli težav z urinskim katetrom; če so pred odhodom iz bolnišnice prisotni svojci, je bistvenega pomena, da so s temi navodili seznanjeni tudi oni.

»Če se pri pacientu potem, ko pride domov, pojavijo povišana telesna temperatura, slabo počutje in huda bolečina v trebuhu, je prav tako treba takoj poklicati kirurga ali se oglasiti pri osebni zdravnici, ki bo bolnika napotila v bolnišnico. Na splošno velja, da je pri vsaki dilemi treba poklicati in vprašati za nasvet, ne čakati – to je zagotovilo za uspešno okrevanje,« svetuje Tina Burgar.

Vidik bolnika:

Matija Rovanšek
Mitja Rovanšek, pacient

In kako se je s to diagnozo srečal, se z boleznijo spopadel in zmagal Mitja Rovanšek? 

Rovanšek je bil kot poklicni šofer tako rekoč vse življenje na poti, vozil je po vsej Evropi; ko ga vprašamo, kako naj ga v članku predstavimo bralcem, pa z nasmehom reče: »Napišite samo: zadovoljni pacient po uspešni operaciji raka prostate.« In nadaljuje: »To ni preprosto. Vsakega človeka, ki izve za takšno diagnozo, to prizadene, tako navzven kot tudi navznoter. Tako je bilo tudi pri meni. Vendar sem šok kar dobro prenesel; imel sem precej težko življenje, nikoli mi ni bilo lahko, zato sem zmogel premagati tudi to težavo.«

Mitja Rovanšek pravi, da je v življenju jasno, da se mora človek enkrat tudi posloviti. »S tem sem se sprijaznil in si rekel: kar bo, pa bo – gremo v borbo!«

Za diagnozo je izvedel, ker se je samoiniciativno odločil za preventivni odvzem krvi in merjenje PSA na dve leti. »Dvakrat je bilo vse v redu, tretjič pa je bil PSA zvišan na 6,3. Po pogovoru s prijateljem, ki je to bolezen že prebolel in bil tudi operiran, in nasvetu, naj grem takoj na pregled, sem hitro prišel do urologa. Najprej je bilo vse v mejah normale, potem pa je zdravnik pri pregledu z ultrazvokom odkril malenkostno spremembo na prostati. Zato sem moral na odvzem vzorcev za analizo in po določenem času sem prejel pošto, da se moram oglasiti zaradi pogovora o nadaljnjem zdravljenju. Takrat sem začutil, da je nekaj narobe, vedel sem, da bo treba ukrepati. Na pogovoru sem izvedel za diagnozo in za datum operacije, ki je, hvala bogu, krasno uspela.«

Zanimalo nas je, ali je Mitja Rovanšek po tej izkušnji kaj spremenil v svojem načinu življenja. »Zagotovo, predvsem razmišljanje o življenju, ki je le eno, zato mora človek skrbeti zase. Opustil sem nekatere navade – in zdaj živim naprej.«

Video

IZ PRVE ROKE: Rak prostate

O raku prostate iz prve roke z zdravnikom Gregorjem Hlebičem, specialistom urologije, Tino Burgar, diplomirano medicinsko sestro s specialnimi znanji in pacientom Mitjo Rovanškom.

 

Vaš komentar?

Komentirate lahko na naši facebook strani.



Video

IZ PRVE ROKE: Rak prostate

Gregor Hlebič, dr. med., specialist urolog:

Tina Burgar, dipl. med. sestra s specialnimi znanji:

Matija Rovanšek, pacient:

Najbolj brano

IZ PRVE ROKE

RAK PROSTATE

rak prostate

Gregor Hlebič, specialist urologije, Tina Burgar, diplomirana medicinska sestra s specialnimi znanji in pacient Mitja Rovanšek o vseh vprašanjih, dilemah, pomislekih in razmislekih, s katerimi se sreča bolnik, ko mu postavijo diagnozo rak prostate.