Aleš Šabeder: »Iztrošenost stavb UKC Ljubljana je 87-odstotna, iztrošenost medicinske opreme pa 85-odsotna«

Aleš Šabeder: »Iztrošenost stavb UKC Ljubljana je 87-odstotna, iztrošenost medicinske opreme pa 85-odsotna«

Po najaktualnejših in najodmevnejših dogodkih v slovenskem zdravstvu, ki koreninijo v ljubljanskem UKC, bi lahko sklepali, da ta največja slovenska zdravstvena ustanova po kadrovski plati razpada v prafaktorje in da preprosto ne bo mogla biti kos več kot milijonskemu prilivu bolnikov, ki vsako leto v njej iščejo strokovno pomoč.

Aleš Šabeder: »Iztrošenost stavb UKC Ljubljana je 87-odstotna, iztrošenost medicinske opreme pa 85-odsotna«
Aleš Šabeder, generalni direktor UKC Ljubljana (Foto: Diana Zajec)

Poslovanje v rdečih številkah je stalnica, ta zdravstveno-storitveni kolos pa program, ki mu ga plača zdravstvena blagajna, v dobršni meri izvede že v prvih sedmih mesecih, nakar je zdravljenje tako rekoč brezplačno, cena pa se izpisuje v poslovnem izidu. Kako sanirati delovanje in poslovanje, kako v takšnih razmerah bolnikom zagotoviti varnost in kako spodbuditi izboljšave?

Zanimalo nas je, kakšne odgovore na ta že vse predolgo akutna vprašanja ima Aleš Šabeder, generalni direktor UKC Ljubljana.

Aleš Šabeder
»Problematika otroške kardiologije in srčne kirurgije se vleče že leta ali desetletja. Letos je prišlo do skrajne točke, predvsem z vidika stroke, zato moramo sprejemati veliko dnevnih ukrepov, da vse skupaj sploh lahko deluje.«
Aleš Šabeder
»Problem ni le pomanjkanje zdravnikov, ampak, predvsem v zadnjih letih, tudi pomanjkanje medicinskih sester. Razlogi so zelo raznoliki, od razpisanih specializacij do omejitev pri vpisih, ključni problem pa je zagotovo sistem, ki ni stimulativen, saj dobrega, izstopajočega dela ne moremo nagrajevati.«
Aleš Šabeder
»Zdravstvo je tako zelo specifično in za državo pomembno, da bi morali plačni sistem zdravstva absolutno izločiti iz javnega sektorja! To je edina rešitev.«
Aleš Šabeder
»Žilne opornice so dokaz, da je pri medicinski opremi mogoče še veliko prihraniti – je pa problem, ker še vedno opažamo, da se na določenih področjih, pri večjih naložbah, dobavitelji dogovorijo in pripravijo nerazumno visoke ponudbe – ne moremo pa nabavljati neposredno pri proizvajalcu, kajti lokalni ali nacionalni distributerji tega preprosto ne dovoljujejo.«

UKC Ljubljana vodite že od začetka leta, najprej kot vršilec dolžnosti, 14. februarja vas je za generalnega direktorja potrdil tudi svet zavoda. Postopki so se potem morali odvrteti do konca, pa vendar – ko ste prišli na ta položaj, ste imeli zaupanje politike. Vas je doslej tudi stroka vzela za svojega? 

Stik s stroko navezujem že od prvega dne, odkar sem tu, saj sem se čim prej želel seznaniti z bistvom vseh težav in problemov, ki jih je UKC imel takrat ali jih ima še danes. Tako sem tudi najhitreje spoznaval specifike kliničnega centra, ki jih pred prihodom na to funkcijo nisem poznal.

Kako se odvijajo komunikacije, usklajevanja in dogovori v tem kolosu, v katerem nenehno vre?

Komunikacija poteka dvosmerno, odprto, celotno vodstvo komunicira z zaposlenimi z vseh strokovnih ravni, uvedli smo tudi dan odprtih vrat, enkrat na mesec, ko zaposleni lahko pridejo do nas, mi pa se trudimo reševati njihove prošnje, zahteve, težave. Vključujemo se tudi v dogajanje na klinični ravni, udeležujemo se rednih kolegijev klinik, da smo seznanjeni s tekočo problematiko. Osebno se pogosto odpravim v bolnišnico, na klinike in klinične oddelke, med zdravnike in druge zaposlene, med bolnike, vsak konec tedna pa grem tudi na urgenco, da spremljam potek dela in morebitne organizacijske in druge izzive, ki se pojavljajo vsak dan.

Verjetno je težko reči, kateri izzivi so ključnega pomena, pa vendar je nekaj takih, ki jih je zaradi njihove kompleksnosti mogoče izpostaviti. Eno izmed žarišč, ki zahteva celovito ukrepanje, je zagotovo otroška srčna kirurgija. Kakšna so vaša predvidevanja glede začetka delovanja Nacionalnega inštituta za otroške srčne bolezni, kakšna je vaša prognoza?

Problematika otroške kardiologije in srčne kirurgije se vleče že leta ali desetletja. Letos je prišlo do skrajne točke, predvsem z vidika stroke, zato moramo sprejemati veliko dnevnih ukrepov, da vse skupaj sploh lahko deluje. 

Nacionalni inštitut je projekt ministrstva za zdravje in vlade. Težko rečem, kakšna je časovnica za začetek delovanja inštituta, saj tudi sam nimam vseh informacij, vendar pa v UKC upamo, da bo v tem smislu, kakor je njegovo delovanje začrtalo vodstvo inštituta, zaživel čim prej, saj bo to tudi nam v veliko pomoč. Seveda pa vzporedno tudi sami iščemo rešitve, saj moramo zagotavljati varno zdravstveno oskrbo pacientov.

Nacionalni inštitut za otroške srčne bolezni je projekt ministrstva za zdravje in vlade.

Težko rečem, kakšna je časovnica za začetek delovanja inštituta, saj tudi sam nimam vseh informacij, vendar pa v UKC upamo, da bo v tem smislu, kakor je njegovo delovanje začrtalo vodstvo inštituta, zaživel čim prej, saj bo to tudi nam v veliko pomoč.

Seveda pa vzporedno tudi sami iščemo rešitve, saj moramo zagotavljati varno zdravstveno oskrbo pacientov.

Navsezadnje je tudi z vašega vidika ključnega pomena, da program otroške srčne kirurgije ostane v Sloveniji in da malih pacientov ne bo treba voziti na zdravljenje v tujino.

Seveda, kajti pomoč v sklopu tega programa potrebujejo otroci, pri katerih je zdravljenje zahtevno, kompleksno, specifično. Navsezadnje pa je UKC Ljubljana ne le največja slovenska bolnišnica in terciarna ustanova, zato je ta program pomemben tako za nas kot za celotno državo – in tudi zaradi tega je nujno, da program ostane, če bo to le mogoče, znotraj kliničnega centra.

Seveda pa ta problem ni osamljen. Zagotovo velja omeniti problem hematologije – klinični oddelek je zdaj obnovljen, povsem drugače pa je s prostori na polikliniki, kamor oboleli hodijo na ambulantne preglede ali na zdravljenje v sklopu dnevne bolnišnice, in kjer lahko staknejo hudo okužbo, ki lahko ogrozi tudi njihovo življenje. Kako daleč ste prišli z reševanjem tega problema?

Ta problem poznamo, nanj nas nenehno opozarjajo tudi pacienti in združenja bolnikov, in ga, seveda, poskušamo rešiti. Žal pa smo, kar se tiče prostora, zelo omejeni. Poliklinika je objekt, star nekaj desetletij; narejena je bila v drugem času, za druge dejavnosti in za bistveno manj pacientov.

Trenutno lahko naredimo edino to, da poiščemo rešitve znotraj kliničnih oddelkov. Klinični oddelek za žilne bolezni je že odstopil dve sobi, intenzivno smo se dogovarjali in iskali rešitve s psihiatrično bolnišnico, ki ima na polikliniki prostore v istem nadstropju kot hematologija, vendar nam prostorov ne morejo odstopiti, zaradi specifičnosti njihovih pacientov.

Problema hematologije na žalost kratkoročno ne bo mogoče rešiti, je pa predvidena kompletna prenova poliklinike, v strateškem načrtu za obnovo nepremičnin sta obnova in prilagoditev prostorov poliklinike med prednostnimi nalogami. Začeli pa smo tudi že s projektom obnove in prenove prostorov Zavoda za varstvo pri delu, objekta, ki že nekaj let sameva, kar je res velika škoda prav zaradi prostorske stiske, s katero se spopadamo v UKC. Tu bomo v prihodnje izvajali osnovne zdravstvene dejavnosti, med njimi tudi del hematologije.

Problema hematologije na žalost kratkoročno ne bo mogoče rešiti, je pa predvidena kompletna prenova poliklinike.

Začeli smo tudi že s projektom obnove in prenove prostorov Zavoda za varstvo pri delu, objekta, ki že nekaj let sameva, kar je res velika škoda prav zaradi prostorske stiske, s katero se spopadamo v UKC.

Tu bomo v prihodnje izvajali osnovne zdravstvene dejavnosti, med njimi tudi del hematologije.

Kakšen pa je terminski načrt, tako za prenovo poliklinike kot stavbe ZVD?

Po novi strategiji, ki smo jo pripravili za naslednje petletno obdobje in ki jo je svet zavoda že potrdil, je prenova poliklinike umeščena v ta petletni okvir, zagotovo pa dela ne bodo končana prej kot v letu ali dveh.

Za obnovo ZVD pa bomo potrebovali bistveno več denarja, kot ga je UKC trenutno sposoben investirati v ta projekt, zato bomo potrebovali tudi finančno pomoč ministrstva za zdravje.

Pa je to že konkretneje opredeljeno?

Za ZVD je že v pripravi projekt, ki ga bomo poslali v potrditev ministrstvu, temu pa sledi druga faza – zagotovitev proračunskih sredstev.

Na splošno so resni problemi prisotni skorajda v vseh specialnostih, pripišemo pa jih lahko pomanjkanju kadra, zastareli, amortizirani opremi, nemogočim bivalnim pogojem – in še marsičemu. Toda začniva s kadrovskim problemom …

V UKC so razlogi za pomanjkanje kadra večplastni. Problem ni le pomanjkanje zdravnikov, ampak, predvsem v zadnjih letih, tudi pomanjkanje medicinskih sester. Razlogi so zelo raznoliki, od razpisanih specializacij do omejitev pri vpisih, ključni problem pa je zagotovo sistem, ki ni stimulativen, saj dobrega, izstopajočega dela ne moremo nagrajevati. Nimamo vzvodov, s katerimi bi lahko zadržali zaposlene, ki, logično, s težjih delovišč odhajajo na lažja, manj stresna – pri tem mislim zlasti na medicinske sestre, medtem ko zdravniki odhajajo predvsem v tujino.

Kako nameravate preprečiti nadaljevanje bega možganov, je to sploh (še) mogoče?

Razlika je že v izhodiščnih plačnih razredih. Ti, ki delajo na najbolj zahtevnih deloviščih, na intenzivni terapiji 3, imajo maksimalno dva plačna razreda več od ostalih – govoriva o 50 do 100 evrih bruto na mesec! To pa zagotovo ne odtehta teh izjemno težkih delovnih pogojev. Če te primerjamo z delom v ambulantah v zdravstvenih domovih ali v regijskih urgentnih centrih, je razlika v plačilu minimalna, medtem ko je zahtevnost dela bistveno manjša, obremenitve prav tako, plača pa le nekoliko nižja, za približno 85 evrov bruto. 

To je zagotovo eden od glavnih razlogov za odhajanje. Drugi vzrok pa tiči v pomanjkanju kadrov na trgu. Za najbolj zahtevne klinične oddelke nenehno ponavljamo razpise. Prav zdaj smo dosegli »rekord« – na kliničnem oddelku za interno intenzivno medicino smo že devetič objavili razpis za diplomirane medicinske sestre, saj na prvih osem razpisov nismo prejeli niti ene prijave.

Prav zdaj smo dosegli »rekord« – na kliničnem oddelku za interno intenzivno medicino smo že devetič objavili razpis za diplomirane medicinske sestre, saj na prvih osem razpisov nismo prejeli niti ene prijave.

Se motim, če predvidevam, da podpirate izvzetje zaposlenih v zdravstvu iz plačnega sistema za javni sektor?

Zdravstvo je tako zelo specifično in za državo pomembno, da bi morali plačni sistem zdravstva absolutno izločiti iz javnega sektorja! To je edina rešitev – vprašanje pa je, kako bo s posluhom politike in države za ta ukrep in ali bodo našli sredstva za to spremembo, ki je nujna.

Kako pa je z iztrošenostjo sofisticirane diagnostične opreme v UKC in z zastarelostjo bolnišničnih prostorov? Navsezadnje so stavbe ljubljanskega UKC že v častitljivi starosti, pri kateri v razvitih državah ne razmišljajo več o obnovi, ampak o novi gradnji … 

Iztrošenost stavb UKC Ljubljana je 87-odstotna, iztrošenost medicinske opreme pa 85-odstotna. 

V tako velikem zdravstvenem zavodu so vsako leto nujna milijonska vlaganja – zgolj za ohranitev oziroma vzdrževanje dosežene ravni, tako pri stavbah kot pri opremi. Bilo je kar nekaj obdobij, ko je bilo teh naložb bistveno manj, pred leti je začel veljati zakon za uravnoteženje javnih financ, ki je omejil obseg naložb in ustvaril finančni rep, ki ga je zelo težko ujeti. 

To se dogaja tudi v drugih zdravstvenih zavodih – prišli smo na točko brez vrnitve, na kateri so potrebne naložbe, vredne več deset milijonov ali celo več sto milijonov evrov, da bi vsaj obnovili objekte in drago opremo.

Prišli smo na točko brez vrnitve, na kateri so potrebne naložbe, vredne več deset milijonov ali celo več sto milijonov evrov, da bi vsaj obnovili objekte in drago opremo.

Naša glavna stavba je iz leta 1976 in vse od takrat ni bilo prav nobene bistvene prenove, razen vzdrževalnih del. Trenutno so najbolj ozko grlo dvigala. Iz sredstev za amortizacijo, ki je praktično edini vir financiranja našega zavoda, pa komaj pokrivamo tekoče potrebe, kaj šele, da bi šli v tako veliko naložbo, kot je prenova dvigal. 

Kaj konkretno lahko na letni ravni pokrijete iz sredstev za amortizacijo? 

UKC ima na letni ravni približno 15 milijonov evrov amortizacije, od tega gre približno tri milijone evrov v skupni sklad ministrstva za zdravje. Ostane nam še 12 milijonov evrov, od katerih dobro polovico porabimo za obročna odplačila ali za že vnaprej predvidene naložbe v tiste segmente, kjer so problemi najbolj akutni. 

Od preostanka denarja (nekje med pet in šest milijonov evrov) 20 odstotkov vrnemo klinikam, da imajo sredstva za pokrivanje nujnih, sprotnih zadev, najsi gre za luči v operacijski sobi, klime ali kaj drugega – te naložbe odobri vodstvo vsake klinike. Ostanejo le še trije do štirje milijoni evrov, kar pa je za celotni UKC seveda še vedno bistveno premalo. 

V poslovnem načrtu imamo seznam prednostnih zadev, ki bi jih morali urediti – a ta seznam je vedno treba še nekajkrat prevetriti in ga skrčiti tako, da na koncu na njem ostanejo le še prioritete od prioritet.

Kaj pa se dogaja s tremi milijoni, ki gredo v skupni sklad ministrstva?

Ministrstvo ta denar nameni za skupne projekte vseh slovenskih zdravstvenih zavodov, najsi bo to nakup drage medicinske opreme, gradnja ali vlaganje v osnovno infrastrukturo. Ta denar, tako ali drugače, dobimo nazaj. 

Trenutno je bil eden takšnih večjih projektov nakup desetih računalniških tomografij, CT-jev; tri bo dobil UKC Ljubljana. 

Kako pa je z zagotavljanjem novih načinov zdravljenja?

Če ni osnovnih sredstev za delo, potem novih načinov zdravljenja, ki jim naša stroka absolutno sledi in jih uvaja, tudi pionirsko, ni mogoče zagotoviti. To je ena od ključnih težav, za katero bo treba najti pravo rešitev, če hočemo opravljati svoje poslanstvo.

Ena od ključnih težav slovenskega zdravstva so javna naročila, tudi v UKC ste se z anomalijami na tem področju pobliže srečali. Zdaj je računsko sodišče vaše popravljalne ukrepe ocenilo kot zadovoljive. Lahko spremembe ponazorite s konkretnim primerom, denimo s pravkar končanim postopkom javnih naročil za koronarne stente, kjer ste podpisali pogodbe, na letni ravni vredne 700.000 evrov?

V UKC smo zadovoljni, da je računsko sodišče naše odzivno poročilo ocenilo kot zadovoljivo. Pripravili smo popravljalne ukrepe, upoštevali pa smo tudi vsa priporočila računskega sodišča, zato bodo ukrepi zagotovo prispevali k napredku tudi pri nabavi, bodisi z boljšimi cenami ali z ugodnejšimi nakupi medicinske opreme. 

Prav žilne opornice so dokaz, da je pri medicinski opremi mogoče še veliko prihraniti – je pa problem, ker še vedno opažamo, da se na določenih področjih, pri večjih naložbah, dobavitelji dogovorijo in pripravijo nerazumno visoke ponudbe – ne moremo pa nabavljati neposredno pri proizvajalcu, kajti lokalni ali nacionalni distributerji tega preprosto ne dovoljujejo. Tako se vmes pojavi še ena distribucijska stopnja, ki pobere svojo maržo, posledično pa je nakup dražji.

Javna naročila sicer zagotavljajo pregleden način nabave po povprečnih cenah, ki niso niti najboljše niti najslabše, vendar rešitev ni optimalna. Zasebniki, ki res obrnejo vsak evro, ne sodelujejo pri javnih naročilih, ampak se pogajajo neposredno s proizvajalci – in tako dosežejo bistveno nižje cene.

Javna naročila sicer zagotavljajo pregleden način nabave po povprečnih cenah, ki niso niti najboljše niti najslabše, vendar rešitev ni optimalna.

Zasebniki, ki res obrnejo vsak evro, ne sodelujejo pri javnih naročilih, ampak se pogajajo neposredno s proizvajalci – in tako dosežejo bistveno nižje cene.

Smo pa, denimo, lahko podaljšali plačilne roke dobaviteljem, s 30 na 60 dni; podlago za to smo dobili s sprejetjem interventnega zakona, posledično sta se naša finančna situacija in likvidnost nekoliko izboljšali. Intenzivno si prizadevamo za zniževanje cen – in lahko rečem, da bomo letos na tem področju kar nekaj privarčevali. Predvsem pa želimo povečati delež pokritja nabav iz javnih naročil in tako zaustaviti dosedanji negativni trend, kajti glavni očitek računskega sodišča je bilo za 70 milijonov naročil preko naročilnic.

Ste tudi v sanacijskem postopku.

Sanacija je posledica interventnega zakona in pokrivanja izgub iz preteklih let; UKC je lani iz tega naslova prejel 88 milijonov evrov. Žal pa se izguba le še povečuje, za nekaj deset milijonov evrov na leto – v tem se odražajo vse anomalije zdravstvenega sistema in plačevanja storitev. 

S sanacijo smo določili več kot 600 ukrepov, ki jih treba v naslednjih štirih letih izvesti, da bomo sanirali zdajšnje finančno stanje. Pasti je veliko. Največji izziv, ki ga vidim, pa je sprememba kulture in pripravljenost zaposlenih na spremembe.

Je v pogojih za delo, ki tudi v vaši ustanovi niso optimalni, poskrbljeno za kakovost zdravljenja, za varnost pacientov? 

Nikjer, ne le v zdravstvu, ni mogoče zagotoviti 100-odstotne varnosti. Tudi takrat, ko človek vstopi v letalo, nima zagotovila, da bo polet 100-odstotno varen. Res je sicer, da letala ne morem primerjati z zdravstvom ali z zdravstveno ustanovo, vendar verjamem in si upam trditi, da je obravnava pacientov v UKC Ljubljana varna in da naši strokovnjaki naredijo absolutno vse, kar zmorejo in znajo, v možnostih, ki so na voljo.

Seveda prihaja do napak. Skozi bolnišnična in ambulantna vrata UKC Ljubljana se v letu dni zvrsti več kot milijon pacientov – in povsem nemogoče je, da se pri toliko pacientih ne bi zgodila tudi kakšna napaka.

Seveda prihaja do napak.

Skozi bolnišnična in ambulantna vrata UKC Ljubljana se v letu dni zvrsti več kot milijon pacientov – in povsem nemogoče je, da se pri toliko pacientih ne bi zgodila tudi kakšna napaka.

Kako pa je s pritožbami pacientov, z odškodninskimi zahtevki?

Pritožbe so dveh vrst. Na eni strani so pritožbe in pohvale, ki jih prejemamo vsak dan, tudi po elektronski pošti; tako sva s strokovno direktorico sproti seznanjena tudi z vsemi težavami, do katerih pride, in lahko takoj ukrepava. To področje je obvladljivo; služba za pritožbe dela odlično, odzove se takoj, v reševanje zapleta nemudoma vključi stroko in v sodelovanju s pacientom problem tudi reši oziroma zaplet odpravi.

Glede tožb pa bi rekel, da se njihovo število ne povečuje, vendar opažamo nov trend: zahtevani zneski v tožbah se zvišujejo. Čeprav so iztoženi zneski potem bistveno manjši, pa vendarle prehajamo v »amerikanizacijo« tožb, zato smo letos pri zavarovalnici povečali zavarovalni znesek za primer tožb.

Prehajamo v »amerikanizacijo« tožb, zato smo letos pri zavarovalnici povečali zavarovalni znesek za primer tožb.

Ste kdaj obžalovali, da ste prevzeli to funkcijo?

Odgovoril vam bom zelo iskreno: ko sem prihajal v UKC, sem bil seznanjen z veliko večino težav in nasploh s stanjem v tej instituciji. Seveda sem bil potem še dodatno presenečen, ker so bile nekatere zadeve alarmantne bistveno bolj, kot bi si upal predstavljati celo v sanjah. 

Ko pride kak težek dan, se človek res vpraša, ali je bila odločitev prava ali ne – a še vedno sem prepričan, da ta zavod lahko saniramo, odpravimo ključne težave in vse skupaj premaknemo v pravo smer. Bi pa rekel, da je ta služba – za vodenjem vlade – ena najtežjih v državi.

Koliko denarja bi UKC pravzaprav moral dobiti na letni ravni, da bi lahko deloval čim bolj nemoteno?

Eno so nujno potrebna vlaganja v osnovna sredstva in drago medicinsko opremo – ta delež dobimo s pomočjo ministrstva za zdravje –, drugo pa so sredstva za opravljanje osnovne zdravstvene dejavnosti in za plačilo zdravstvenih storitev, ki jih prejmemo od zavoda za zdravstveno zavarovanje. 

Za prvi del bi po naših izračunih v naslednjih petih letih potrebovali 200 milijonov evrov oziroma nekje med 30 in 40 milijoni evrov na letni ravni – za realizacijo najnujnejših projektov na posameznih klinikah in kliničnih oddelkih in za zagotovitev medicinske opreme, ki jo klinični center nujno potrebuje.

Kar pa tiče plačila zdravstvenih storitev, pa je UKC lansko leto zaključil s 33 milijoni evrov izgube. Tudi letos je poslovni rezultat negativen; dodatni negativni učinek je imel sistemski ukrep, sprememba plačnih razredov, medtem ko cena storitve temu ni sledila, zato se je razkorak le še povečal. 

Na nacionalni ravni je lani v prvih petih mesecih le 11 zdravstvenih zavodov poslovalo negativno – letos pa nas je v enakem obdobju že 44 v rdečih številkah. Že samo podatek, da je letos v izgubi štirikrat več bolnišnic kot pred letom dni, je alarmanten, saj nam sporoča, da je v našem zdravstvu nekaj res hudo narobe!

Že samo podatek, da je letos v izgubi štirikrat več bolnišnic kot pred letom dni, je alarmanten, saj nam sporoča, da je v našem zdravstvu nekaj res hudo narobe!

Plačilo storitev je sistemska zadeva; pri podcenjenih storitvah poskušamo s pogajanji in z mesečnimi sestanki z ZZZS na osnovi internih cen in izračunov, ki so zelo pregledni, dokazati, da so storitve podcenjene. Ker smo terciarna ustanova in je razvoj ena od ključnih dejavnosti, imamo veliko novih metod zdravljenja, ki pa še niso priznane kot program in niso plačane, zato na ta način ustvarjamo negativen rezultat. Problematičen pa je tudi obseg plačanih programov; že danes, sredi julija, na nekaterih klinikah močno presegamo celoletni program in bolnike zdravimo tako rekoč brezplačno – in tako bo do konca leta.

Dejstvo je, da je celovita reforma zdravstva nujno potrebna.

Mislim, da je v tem trenutku v naši državi to največji izziv, s katerim se bo morala nova vlada nemudoma spopasti.  

Dejstvo je, da je celovita reforma zdravstva nujno potrebna.

Mislim, da je v tem trenutku v naši državi to največji izziv, s katerim se bo morala nova vlada nemudoma spopasti. 

​​

UKC Ljubljana
V sklopu sanacije UKC Ljubljana je predvidenih več kot 600 ukrepov, ki jih treba izvesti v naslednjih štirih letih, kajti le tako bo mogoče sanirati zdajšnje finančno stanje. Pasti je veliko. So zaposleni pripravljeni na spremembe?
UKC Ljubljana
Če ni osnovnih sredstev za delo, potem novih načinov zdravljenja, ki jim zdravniška stroka sledi in jih uvaja, tudi pionirsko, ni mogoče zagotoviti. To je ena od ključnih težav, za katero bo vodstvo UKC moralo najti pravo rešitev.
UKC Ljubljana
V UKC so podaljšali plačilne roke dobaviteljem, s 30 na 60 dni; podlago za to so dobili s sprejetjem interventnega zakona, posledično sta se njihova finančna situacija in likvidnost nekoliko izboljšali.
UKC Ljubljana
Skozi bolnišnična in ambulantna vrata UKC Ljubljana se v letu dni zvrsti več kot milijon pacientov – in povsem nemogoče je, da se pri toliko pacientih ne bi zgodila tudi kakšna napaka.

 



Aleš Šabeder: Zdravstvo je treba izločiti iz plačnega sistema javnega sektorja!

»Zdravstvo je tako zelo specifično in za državo pomembno, da bi morali plačni sistem zdravstva absolutno izločiti iz javnega sektorja! To je edina rešitev – vprašanje pa je, kako bo s posluhom politike in države za ta ukrep in ali bodo našli sredstva za to spremembo, ki je nujna.«

Najbolj brano