»V primerjavi s svetom imamo v Sloveniji redko priložnost, da se lahko vsakdo kadarkoli brezplačno cepi z izbranim cepivom. Višjo precepljenost omejujejo izključno različni pomisleki. V vseh okoljih pa nezadostna precepljenost vzdržuje epidemijo, ogroža zdravje ljudi, omejuje svobodo družbe in vsakega posameznika. Bolnišnično zdravljenje necepljenih oseb, ki so zbolele za COVID-19, drugim bolnikom omejuje dostopnost in pravico do zdravljenja v bolnišnicah, povzroča nepotrebne stroške, podaljšuje čakalne dobe in povečuje nepravične zdravstvene razlike. Po mnenju KME necepljenost ne sme omejevati splošnih pravic, demokracije in družbene svobode,« slovenski javnosti sporoča dr. Božidar Voljč, predsednik tega najvišjega strokovnega organa, ki bdi nad doslednim udejanjanjem medicinske in zdravstvene etike na Slovenskem.

Po prepričanju staroste slovenske medicine bi zato celotna družba na ukrepe za zajezitev epidemije morala gledati skozi prizmo nepristranskega tehtanja vseh človekovih in temeljnih pravic, v katere ti po eni strani posegajo, po drugi strani pa so namenjeni njihovemu varovanju.

Člani državne komisije za medicinsko etiko so si edini, da je v času obolevnosti in umrljivosti, ki ju narekuje valovanje epidemije, »slabljenje učinkovitosti preventivnih in javno-zdravstvenih ukrepov s pretirano kritičnimi, nekonstruktivnimi in politično motiviranimi razlagami predpisov etično nesprejemljivo.«

Strinjajo pa se, da neusklajenost pri sprejemanju in udejanjanju preventivnih omejevalnih ukrepov in neustrezen način obveščanja javnosti o sprejetih novostih »znižujeta zaupanje v stroko, v njene predstavnike in v nujnost ukrepanja«. Predvsem pa člani komisije obžalujejo »javne nastope nekaterih zdravnikov, ki v nasprotju s strokovnimi in etičnimi načeli svojega poklica ne nasprotujejo le cepljenju, ampak omalovažujejo tudi stroko, ki naj bi ji pripadali.«

Dvomi so postali stalnica. Omalovaževanja in nasprotovanja, upravičena in neupravičena, opravičljiva in tudi povsem neopravičljiva, so v poldrugem letu, kolikor traja pandemija, postala stalnica spremenjenega življenja, ki – to je zdaj povsem jasno – nikoli več ne bo takšno, kot je bilo pred izbruhom SARS-CoV-2. 

Prav tako, kot tudi odnos zdravstva in zdravstvene politike do nalezljivih bolezni po koncu te epidemije ne bo nikoli več tak, kakršen je bil v preteklosti, je prepričan dr. Voljč, ki je v pogovoru za Zdravstveniportal.si že pred letom dni poudaril: »Zdravniki morajo upoštevati, če pacient odkloni zdravljenje, tudi če bo zaradi te odločitve umrl. Ko pa taka odločitev ogroža življenja drugih, je drugače!«.

Vse epidemije nevarnih nalezljivih bolezni, ki jih spremljajo visoka obolevnost in umrljivost, spreminjajo družbene razmere. »Zato je v vsaki epidemiji najvišja prioriteta strokovno utemeljeno ukrepanje, ki zmanjšuje nevarnost zbolevanja in rešuje življenja. Omejevalni ukrepi, ki bi bili v normalnih razmerah nedopustni, so v času epidemije neizogibni. Epidemije COVID-19 brez njih, cepljenja in pravila PCT ni mogoče umiriti. Nove variante virusa se rojevajo v necepljenih ali nezadostno cepljenih okoljih,« poudarjajo člani komisije za medicinsko etiko. Po njihovem trdnem prepričanju bo namreč tudi za ustavitev pandemije na svetovni ravni nujno dvoje, pa naj se to z vidika osebne svobode zdi še tako nedopustno: omejitve in globalna precepljenost. 

Člani komisije za medicinsko etiko so se javno odzvali, ker, kot pravijo, z zaskrbljenostjo spremljajo »ponovno širjenje epidemije, saj ta slovenske družbe ne ogroža le z zdravstvenega vidika, ampak načenja njeno gospodarsko moč, hromi vse njene dejavnosti in posega v življenje vsakogar med nami. V njenem omejevanju imata zato tako družba kot vsak posameznik svoje obveznosti in odgovornosti.«

Namen tako preventivnih ukrepov kot cepljenja je zaščita zdravja posameznikov in družbe pred okužbo z novim koronavirusom, saj ta povzroča bolezen, ki nemalokrat zahteva zdravljenje v bolnišnici, pogosto v enotah intenzivne terapije, s pomočjo respiratorja in drugih aparatur ter invazivnih prijemov oziroma posegov, s katerimi zdravstveni timi poskušajo obolelemu rešiti življenje.

»Ta bolezen že več kot leto dni omejuje naša življenja. Ves čas njenega trajanja se slovenska javnost na omejitve odziva bodisi z odobravanjem preventivnih omejitvenih ukrepov bodisi jih iz različnih razlogov zavrača. V razmerah, ko se po medijih in družbenih omrežjih vsak dan pojavljajo najrazličnejše nasprotujoče si informacije o novem koronavirusu, o cepivih in ukrepih, se je državljanom težko odločati, kaj je resnica in kaj naj vsakdo stori, da bo prav. Komisija za medicinsko etiko spoštuje pravico vsakega posameznika do lastnega mnenja o cepljenju in o vzrokih ter naravi nalezljivih bolezni – ne more pa se strinjati z izkustveno in strokovno neutemeljenimi stališči in škodljivimi posledicami njihovega razširjanja,« v imenu vseh članov sporoča dr. Božidar Voljč.

V aktualni preizkušnji, ki ji sodobna družba ne bo kos, če bo razdvojena, bi se morali, kot je prepričan dr. Voljč, »povezati in sodelovati. Obstoječi dvomi in pomisleki naj se ne sprevračajo v medsebojne grožnje in nerazsodna sovraštva, kajti politično izrabljanje okoliščin, ki jih narekuje COVID-19, znižuje zaupanje v politiko in v politike, poglablja družbeno razdvojenost in negativno vpliva na kulturo naše družbe.« Predvsem pa v kontekstu aktualnega dogajanja v družbi po njegovi oceni ne velja pozabiti na dosedanje dosežke na račun cepljenja, s katerim »smo preprečili nekdanjo umrljivost otrok, odpravili otroška pokopališča in močno podaljšali pričakovano življenjsko dobo«.

Po tretjem odmerku 300-krat višja raven protiteles

Znanstveno in strokovno, teoretično in izkustveno utemeljenih argumentov, ki govorijo v prid zaščiti s cepljenjem, je veliko. In danes je jasno, da je možnost za mutacije virusa pogojena s številom posameznikov, ki se ne bodo odločili za zaščito s cepljenjem – več ko jih bo, idealnejše bodo možnosti za nastajanje vedno novih mutacij SARS-CoV-2; samo v naslednjega pol leta naj bi se, kot kažejo matematični modeli valovanja epidemije, pojavile še tri ali štiri nove mutacije.

Po drugi strani pa se zaradi novih različic novega koronavirusa zmanjšuje učinkovitost cepiv, zato se tretji, poživitveni odmerek zdi vedno bolj smiseln, kar je danes potrdil tudi prof. dr. Borut Štrukelj s fakultete za farmacijo. Evropska agencija za zdravila (EMA) sicer o tem še ni odločila, vendar za zdaj velja prepričanje, da je tretji odmerek najbolj smiseln (pa tudi nujen) pri posameznikih z obolenji, zaradi katerih je njihov imunski sistem šibkejši, zato se pri njih po cepljenju tudi ni razvil dovolj visok delež protiteles.

V tem smislu je obetavna aktualna študija, v sklopu katere je, kot je razvidno iz pravkar objavljenih podatkov, 306 udeležencev v petih do osmih mesecih po prejetju drugega odmerka cepiva dobilo še tretji odmerek. Po tretjem odmerku se je, kot poudarja prof. Štrukelj, raven protiteles povečala kar za 300-krat.

Fotografija Božidarja Voljča: Diana Zajec; fotografija Boruta Štruklja: STA; simbolične fotografije: iStock

Vaš komentar?

Komentirate lahko na naši facebook strani.