Značka: Božidar Voljč

Značka: Božidar Voljč

Etika

»S cepljenjem smo v preteklosti odpravili otroška pokopališča in močno podaljšali pričakovano življenjsko dobo – zdajšnja nezadostna precepljenost pa vzdržuje epidemijo in ogroža zdravje ljudi«

Čeprav sta bili zadostna precepljenost proti nalezljivim boleznim in posledično nizka stopnja otroške umrljivosti že doslej odraza civilizacijske in zdravstvene kulture, so se povsod pojavljali predsodki in nasprotovanja tovrstni zaščiti pred boleznimi. Takšen odziv je izviral iz strahu pred nepoznanim, iz predsodkov, ki so narekovali kategorično nasprotovanje, pa tudi iz subjektivnih prepričanj in dvomov, temelječih na opozorilih o možnih stranskih učinkih, brez katerih pa, kot vemo, ni prav nobeno zdravilo in tudi nobeno cepivo. Koristi so vedno izrazito prevladale nad možnimi tveganji – in tako je v preteklosti izginila prenekatera bolezen, ki bi sicer še dandanes ugašala življenja otrok in odraslih. Tokratno dogajanje, ki smo mu priča v sklopu pandemije COVID, je drugačno. Izrazito drugačno. In na to opozarja današnji javni poziv najvišjega etičnega foruma v zdravstveni sferi, republiške Komisije za medicinsko etiko (KME).

Redke bolezni

Ali vemo, kaj prinaša življenje z redko boleznijo? Se zavedamo, kaj pomeni novost, ki bo omogočila zgodnje odkritje 40 neozdravljivih bolezni – bolezni, ki bi sicer počasi, a vztrajno ugašale življenja obolelih malčkov?

Redke bolezni. Zdi se, da poimenovanje te skupine obolenj pove vse. Toda v resnici je teh bolezni veliko – okrog 8000. Za mnoge med njimi še vedno niso odkrili zdravila, zato otroci pri najtežjih oblikah teh bolezni začno usihati pred očmi staršev, ki imajo pogosto zvezane roke, kljub temu, da so pripravljeni narediti vse, da bi svojemu malčku lahko pomagali, mu olajšali trpljenje in zaustavili napredovanje bolezni, ki je tako boleče zaznamovala njegov prihod na svet.

Etika

»Zdravniki morajo upoštevati, če pacient odkloni zdravljenje, tudi če bo zaradi te odločitve umrl. Ko pa taka odločitev ogroža življenja drugih, je drugače!« – doc. dr. Božidar Voljč o etičnih dilemah, ki jih sproža COVID-19

V času epidemije COVID se odpirajo številne etične dileme in vprašanja, še več pa je poskusov minimaliziranja tega resnega zdravstvenega problema, kar je v zadnjem času na družbenih omrežjih dobro prikazala metafora Titanika in odzivov na tragedijo. Potop Titanika bi današnji iskalci in ustvarjalci teorij zarot ter spletni vedeži v hipu ovrgli kot izmišljotino, kot nekaj, kar se v resnici sploh ni zgodilo, saj da sami ne poznajo niti enega človeka, ki bi bil izpostavljen temu tragičnemu dogodku. Neresen odnos do resnega problema je dobro ponazorjen v opisanih odzivih, ki poskušajo potapljanje Titanika pavšalizirati na vse (ne)mogoče načine: "Kapitan in posadka širijo lažno novico o nesreči, da nas lahko kontrolirajo kot ovce. Lažejo nam, da se ladja potaplja, čeprav vsi vidimo, da se krma dviguje. Ne bomo nosili rešilnih jopičev, ker nas utesnjujejo, človeško telo ni za nošnjo rešilnega jopiča. Ne bodo nam omejevali svobode gibanja s pošiljanjem v rešilne čolne. Zakaj bi nas skrbelo, utopijo se samo starci in neplavalci ...". Res, prebiranje takih odzivov bi bilo smešno, če ne bi bila metaforična primerjava z aktualnim dogajanjem tako zelo resnična in skrb vzbujajoča.

Ukrepi

V 11 domov za starejše zaradi dvoma v ustreznost zdravstvene oskrbe prihaja izredni strokovni nadzor

Ministrstvo za zdravje se je odzvalo na zaskrbljenost in ogorčenost, ki so ju v javnosti sprožili očitki glede ukrepanja v nekaterih domovih za starejše v času epidemije COVID-19; ponekod so se namreč na navodila glede priprave rezimejev zdravstvenega stanja varovancev odzvali tako, da so vnaprej določili, katere od oskrbovancev bodo, če se okužijo z novim koronavirusom, poslali na zdravljenje v bolnišnico, katere pa ne. Ker gre, če te navedbe držijo, za strokovno in etično nedopustno ravnanje, je takšno dogajanje nemogoče prezreti ali ga omiliti s pavšalnimi pojasnili, zato je nadzor v konkretnem primeru smiseln – in tako je minister za zdravje vendarle zahteval takojšnjo izvedbo izrednega strokovnega nadzora s svetovanjem v 11 ustanovah.

Ukrepi

Epidemija je, tudi ali predvsem na področju skrbi za starejše, brutalno razgalila sistemske slabosti

»Najhujša krivica, ki se je v času epidemije zgodila stanovalcem v domovih za starejše, so bili številni okuženi in tudi (pre)številni smrtni primeri, saj se zdravstvena politika ni odločila za premestitev obolelih v bolnišnice, ki so imele dovolj zmogljivosti, ampak so jih pustili v domovih – kljub temu, da zakon in pravilnik o nalezljivih boleznih zapovedujeta izolacijo v zdravstveni ustanovi. Razlika v obravnavi starejših v primerjavi z drugimi državljani pomeni hudo diskriminacijo in tudi hud udarec medgeneracijski solidarnosti,« ob današnjem evropskem dnevu medgeneracijske solidarnosti opozarja Biserka Marolt Meden, predsednica združenja Srebrna nit. Kaj se pri nas torej dogaja na področju zdravstva in socialnega varstva – kje smo in kam gremo v smislu upoštevanja vrednot medgeneracijskega sožitja in etike?

Starejši

Napačno in etično nesprejemljivo bi bilo pomanjkljivosti zdravstva reševati z evtanazijami – nujno je sprejetje zakona o dolgotrajni oskrbi

»Napačno in etično nesprejemljivo bi bilo pomanjkljivosti zdravstva reševati z evtanazijami,« je prepričan doc. dr. Božidar Voljč, predsednik državne komisije za medicinsko etiko. Člani komisije se zavedajo, da se na vseh ravneh zdravstva »zaradi neustreznega zdravljenja, intervencij ali predolgega čakanja marsikatero zdravljenje, poseg ali življenje konča s prezgodnjo smrtjo – in da pomanjkljiva oskrba umirajočih lahko povzroča nepotrebno trpljenje in vsakršne stiske«, vendar v iskanju rešitev po njihovem trdnem prepričanju ni ključnega pomena uzakonitev evtanazije, temveč sprejetje nujno potrebnega zakona o dolgotrajni oskrbi.