»Zdravniki morajo upoštevati, če pacient odkloni zdravljenje, tudi če bo zaradi te odločitve umrl. Ko pa taka odločitev ogroža življenja drugih, je drugače!« – doc. dr. Božidar Voljč o etičnih dilemah, ki jih sproža COVID-19

»Zdravniki morajo upoštevati, če pacient odkloni zdravljenje, tudi če bo zaradi te odločitve umrl. Ko pa taka odločitev ogroža življenja drugih, je drugače!« – doc. dr. Božidar Voljč o etičnih dilemah, ki jih sproža COVID-19

V času epidemije COVID se odpirajo številne etične dileme in vprašanja, še več pa je poskusov minimaliziranja tega resnega zdravstvenega problema, kar je v zadnjem času na družbenih omrežjih dobro prikazala metafora Titanika in odzivov na tragedijo. Potop Titanika bi današnji iskalci in ustvarjalci teorij zarot ter spletni vedeži v hipu ovrgli kot izmišljotino, kot nekaj, kar se v resnici sploh ni zgodilo, saj da sami ne poznajo niti enega človeka, ki bi bil izpostavljen temu tragičnemu dogodku. Neresen odnos do resnega problema je dobro ponazorjen v opisanih odzivih, ki poskušajo potapljanje Titanika pavšalizirati na vse (ne)mogoče načine: "Kapitan in posadka širijo lažno novico o nesreči, da nas lahko kontrolirajo kot ovce. Lažejo nam, da se ladja potaplja, čeprav vsi vidimo, da se krma dviguje. Ne bomo nosili rešilnih jopičev, ker nas utesnjujejo, človeško telo ni za nošnjo rešilnega jopiča. Ne bodo nam omejevali svobode gibanja s pošiljanjem v rešilne čolne. Zakaj bi nas skrbelo, utopijo se samo starci in neplavalci ...". Res, prebiranje takih odzivov bi bilo smešno, če ne bi bila metaforična primerjava z aktualnim dogajanjem tako zelo resnična in skrb vzbujajoča.

»Zdravniki morajo upoštevati, če pacient odkloni zdravljenje, tudi če bo zaradi te odločitve umrl. Ko pa taka odločitev ogroža življenja drugih, je drugače!« – doc. dr. Božidar Voljč o etičnih dilemah, ki jih sproža COVID-19
Doc. dr. Božidar Voljč, predsednik državne komisije za medicinsko etiko, o etičnih dilemah v času pandemije COVID

Omenjena parodija na mnenja in odzive »poznavalcev«, ki vedo povedati vse tako o pandemiji koronavirusa kot o domnevnih teorijah zarote pa tudi o izjemni škodljivosti cepljenja, s katerim da medicina uničuje življenja otrok, je prikaz nezanemarljivega dela družbene realnosti. Po drugi strani pa se odpirajo številna filozofska, sociološka in tudi ali predvsem etična vprašanja, ki zahtevajo ovrednotenje ne le trenutnih, ampak tudi dolgoročnih posledic takšnega razmišljanja in odzivanja, ki nemalokrat nimajo kaj dosti skupnega ne z intelektom ne z zdravim razumom. O tem sva se pogovarjala z doc. dr. Božidarjem Voljčem, predsednikom državne komisije za medicinsko etiko, najvišjega etičnega foruma na tem področju, ki presoja o najsubtilnejših in najobčutljivejših dilemah, povezanih z delovanjem medicine in s skrbjo za zdravje posameznika in družbe.

Po prepričanju doc. dr. Božidarja Voljča je pandemija COVID-19 vse zdravstvene sisteme presenetila in jih razgalila kot slabo pripravljene na izziv, ki spreminja podobne aktualne družbe. »Pri nas smo se na epidemijo odzvali dobro, vendar je in bo nujno sprotno spremljanje in analiziranje vsega, kar se dogaja – pa tudi sprotno ugotavljanje, kaj smo se iz tega naučili. Kajti vse, kar nas doleti, naj bo dobro ali slabo, nas lahko nekaj nauči.«

Bozidar Voljc

Pri nas smo se na epidemijo odzvali dobro, vendar je in bo nujno sprotno spremljanje in analiziranje vsega, kar se dogaja – pa tudi sprotno ugotavljanje, kaj smo se iz tega naučili. Kajti vse, kar nas doleti, naj bo dobro ali slabo, nas lahko nekaj nauči.

Dr. Voljč v kontekstu novega koronavirusa, ki ogroža ves svet, opozori na nemoč medicine v trenutku, ko pride do izbruha povsem neznanih virusnih obolenj. »V zdravstvu smo si v minulih desetletjih domišljali, da nalezljive bolezni dobro nadziramo z dovolj visoko precepljenostjo, kar je sicer res – toda potem je prišel v 80. letih hiv, leta 2000 sars, potem influenca, ki je včasih huda, drugič ne, v letih od 2009 do 2011 pa je bila zelo huda in je povzročila res veliko smrti. Potem je izbruhnila ebola ... Kaj nam to pove? Infekcijske, nalezljive bolezni so ves čas z nami in vedno bodo prihajale nove; mutacije so pač nekaj, kar je značilno za življenje.«

Bozidar Voljc

V zdravstvu smo si v minulih desetletjih domišljali, da nalezljive bolezni dobro nadziramo z dovolj visoko precepljenostjo, kar je sicer res – toda potem je prišel v 80. letih hiv, leta 2000 sars, potem influenca, ki je včasih huda, drugič ne, v letih od 2009 do 2011 pa je bila zelo huda in je povzročila res veliko smrti. Potem je izbruhnila ebola ... Kaj nam to pove? Infekcijske, nalezljive bolezni so ves čas z nami in vedno bodo prihajale nove; mutacije so pač nekaj, kar je značilno za življenje.

Ker je po oceni sogovornika v tem kontekstu težko govoriti o zdravstveni etiki, kajti posledice so splošne, prizadenejo vse družbene sisteme, ne le zdravstvo, ki prav tako plačuje visoko ceno, kajti tudi zaposleni v zdravstvu tvegajo svoja življenja, izpostavlja štiri osnovne postulate zdravstvene in javno-zdravstvene etike: največja korist, neškodljivost, avtonomija in pravičnost.

»Kar se tiče največje koristi, v času, ko še nimamo zdravila proti tej bolezni, in ko posameznike, ki so hudo prizadeti, zdravimo klinično, srednjeveška karantena pa nam preostane kot še vedno učinkovito sredstvo nadzora, je največja korist v tem, da omejimo širjenje te bolezni in da se jo trudimo omejiti tako, da razširjenost pade na raven, na kateri je bolezen mogoče nadzorovati,« poudarja doc. dr. Voljč.

Največjo korist lahko kvantitativno spremljamo z vsakodnevnim podatkom o številu na novo zbolelih, umrlih, skupno obolelih in »v to spremljanje vključujemo družbo, kajti COVID-19 ogroža celotno družbo, ki jo je zato treba obravnavati kot bolnika, kot nekoga, ki ga moramo ozdraviti, ga nadzorovati in mu svetovati. Mislim, da je obveščenost slovenske javnosti o tem, kako epidemija poteka, zelo dobra – nihče ne more reči, da s tem ni seznanjen«.

In avtonomija? »Glede avtonomije pa je tako, da ima vsak od nas pravico, da sam razpolaga s svojim zdravjem in svojim življenjem. Lahko tudi odkloni zdravljenje, ki bi ga sicer rešilo; zdravniki morajo to upoštevati, tudi če pacient zaradi te odklonitve potem umre. Ko pa taka odločitev ogroža življenja drugih, pa je drugače,« je nedvoumen dr. Voljč. In nadaljuje: »Če nekdo piše, da je COVID neumnost, so posledice resne, zmanjšuje se zaupanje javnosti – v  razmerah, v kakršnih smo zdaj, pa je nadvse pomembno, da javnost zaupa vsemu, kar se dogaja, da temu sledi, da vsak ravna tako, da bi bilo te bolezni čim manj ...« 

In še glede pravičnosti: »Vse, kar se sprejme, mora veljati za vse, v enaki meri. Kakor hitro si nekdo lasti posebne pravice, bodisi zaradi svojega položaja ali česarkoli drugega, je to velik, resen problem.«

Bozidar Voljc

Glede avtonomije pa je tako, da ima vsak od nas pravico, da sam razpolaga s svojim zdravjem in svojim življenjem. Lahko tudi odkloni zdravljenje, ki bi ga sicer rešilo; zdravniki morajo to upoštevati, tudi če pacient zaradi te odklonitve potem umre. Ko pa taka odločitev ogroža življenja drugih, pa je drugače.

Nekatere ključne dileme, ki jih sproža odzivanje na dogajanje, povezano s pandemijo koronavirusa SARS-CoV-2, odpirajo v družbi nove razsežnosti, ki s postulati etike pravzaprav nimajo nič skupnega – so pa zelo povedne. 

Podrobneje o njih na spodnjih povezavah.

Bozidar Voljc

  • V zadnjih desetletjih se je medicinska etika manj ukvarjala z etičnimi dilemami, ki jih povzročajo velike epidemije – zato, ker epidemij ni bilo, zlasti ne takih, kakršna je pandemija COVID-19. Ta pa je svet zatresla v temeljih – in to v zelo kratkem času, kar izkazuje strahovito potenco – ne le zdravstveno-medicinsko, ampak tudi družbeno.
  • Pravzaprav težko razumem glasove, češ da je COVID-19 neka izmišljotina tistih vlad, ki želijo disciplinirati svoje državljane in podobno. Kot zdravnik lahko rečem, da – ne da bi se mešal v vladno politiko – je to nesmiselno, saj je vsak dan znova očitno, kakšne so posledice te bolezni, v vseh družbenih sistemih.
  • Ta hip ne vidim nekoga, ki bi te zadeve obvladoval tako na široko, do tolikšne mere, da bi o tem lahko kvalificirano govoril.
  • Vedno in v vsaki družbi boste našli ljudi, ki »vedo vse bolje« – mislim, da je slovenska družba v tem še posebno »bogata«. 
  • Cepljenje je eden največjih dosežkov zdravstva v zgodovini človeštva. Samo z cepljenjem lahko nadziramo tiste nalezljive bolezni, pri katerih povzročitelji vedno lahko povzročijo bolezen, zato moramo sami razviti imunost.
  • Davica, škrlatinka, oslovski kašelj, poliomelitis – to so bile bolezni, ki so nekoč terorizirale družbo ter so bile skrb in strah staršev.
  • Dokler še ni bilo rednega cepljenja proti tuberkulozi, smo imeli tudi grbaste otroke. Danes grbastih otrok ne vidite več.
  • Škoda bi bilo, če bi zaradi povsem neutemeljenih predsodkov odstopili od tega, do koder smo prišli.
  • Mislim, da je strah pred koronavirusom vendarle prisoten v slovenski javnosti – in pričakujem, da se bo večina cepila. Ve se, za koga predvsem je to cepljenje priporočljivo.​​​​​

Celotni video intervju si lahko ogledate spodaj.

Portreti: Diana Zajec; grafični elementi: iStock

Vaš komentar?

Komentirate lahko na naši facebook strani.



Značke

virus

tdravilo

cepivo

Video

ikona za play v barvah zdravstvenega portala