Napačno in etično nesprejemljivo bi bilo pomanjkljivosti zdravstva reševati z evtanazijami – nujno je sprejetje zakona o dolgotrajni oskrbi

Napačno in etično nesprejemljivo bi bilo pomanjkljivosti zdravstva reševati z evtanazijami – nujno je sprejetje zakona o dolgotrajni oskrbi

»Napačno in etično nesprejemljivo bi bilo pomanjkljivosti zdravstva reševati z evtanazijami,« je prepričan doc. dr. Božidar Voljč, predsednik državne komisije za medicinsko etiko. Člani komisije se zavedajo, da se na vseh ravneh zdravstva »zaradi neustreznega zdravljenja, intervencij ali predolgega čakanja marsikatero zdravljenje, poseg ali življenje konča s prezgodnjo smrtjo – in da pomanjkljiva oskrba umirajočih lahko povzroča nepotrebno trpljenje in vsakršne stiske«, vendar v iskanju rešitev po njihovem trdnem prepričanju ni ključnega pomena uzakonitev evtanazije, temveč sprejetje nujno potrebnega zakona o dolgotrajni oskrbi.

Napačno in etično nesprejemljivo bi bilo pomanjkljivosti zdravstva reševati z evtanazijami – nujno je sprejetje zakona o dolgotrajni oskrbi
Komisija za medicinsko etiko v trdnem prepričanju, da dobra paliativna oskrba odpravlja potrebo po evtanaziji, odgovorne poziva k pospešenemu sprejetju zakona o dolgotrajni oskrbi. Zakaj? Zato, ker pomanjkljivosti na področju zdravstva in sociale ni dopustno reševati z možnostjo evtanazije, ampak je treba poskrbeti za zagotavljanje celovite paliativne oskrbe. Simbolični fotografiji: iStock; portret: STA

Komisija za medicinsko etiko je že pred 22 leti – takrat jo je vodil zdaj že pokojni prof. dr. Jože Trontelj, ki je evtanazijo ocenil kot »zablodo«, ki je v preteklosti nemalokrat omogočila številne zlorabe – opozorila na nujo, da se v Sloveniji hudo bolnim in umirajočim zagotovi celovita paliativna oskrba. Danes člani komisije ta poziv ponavljajo v prepričanju, »da dobra paliativna oskrba, ki jo zagotovimo vsem starostnim skupinam, odpravlja potrebo po evtanaziji«.

Kot je predsednik komisije za medicinsko etiko (KME) doc. dr. Božidar Voljč opozoril v Zdravniškem vestniku, glasilu Slovenskega zdravniškega društva, naj bi evtanazija v končni fazi življenja ohranjala človeško dostojanstvo umirajočih in zagotovila spokojno smrt, vendar bi, kot dodaja, »dovoljena evtanazija že sama po sebi med aktivne in samostojne državljane v visoki starosti vnesla pomisel ali občutek potrebe, da se umaknejo in niso nikomur v breme. Kajti evtanazija se ne ponuja samo na smrt bolnim, ampak tudi tistim, ki iz različnih osebnih razlogov, po samostojnem premisleku in odločitvi, ne želijo več živeti.«

Božidar Voljč

Doc. dr. Božidar Voljč, predsednik državne komisije za medicinsko etiko:

Dovoljena evtanazija bi že sama po sebi med aktivne in samostojne državljane v visoki starosti vnesla pomisel ali občutek potrebe, da se umaknejo in niso nikomur v breme. Kajti evtanazija se ne ponuja samo na smrt bolnim, ampak tudi tistim, ki iz različnih osebnih razlogov, po samostojnem premisleku in odločitvi, ne želijo več živeti.

Z evtanazijo bi se tako v življenja najšibkejših vnesla nova razmerja. V državah, kjer je evtanazija dovoljena, to že doživljajo. Tam evtanazijo praviloma opravijo domači zdravniki – kar na domu obolelega. A pri tem ne gre za preprosto slovo, ko življenje morda iz enega ali več razlogov postane neznosno, ampak, nasprotno, razlage trpljenja, ki naj bi bilo tehten in zadosten razlog za evtanazijo, postajajo vedno bolj prožne.

Kot opozarja Božidar Voljč, nekdanji minister za zdravje, »se število evtanazij vsako leto povečuje. 'Evtanazirajo' tudi otroke, psihiatrične bolnike in starejše osebe z demenco. Z odvzemanjem organov evtanaziranih za transplantacijski program takoj potem, ko so ti izdihnili, se evtanaziji dodaja povsem nova vsebina. Pojavil se je pojem 'altruistične evtanazije', ki naj bi pomenil umreti v korist drugih, kajti zaželeni so vitalni organi ...«.

Altruistična evtanazija?

'Evtanazirajo' tudi otroke, psihiatrične bolnike in starejše osebe z demenco.

Z odvzemanjem organov evtanaziranih za transplantacijski program takoj potem, ko so ti izdihnili, se evtanaziji dodaja povsem nova vsebina. Pojavil se je pojem 'altruistične evtanazije', ki naj bi pomenil umreti v korist drugih, kajti zaželeni so vitalni organi ...

Takšna odstopanja so vse prej kot dopustna. Po mnenju Voljča oziroma celotne KME se velja ob takih dilemah vprašati, v kolikšni meri se v tako različnih primerih spoštujeta pogoj samostojnega odločanja in dostojanstvo smrti – in, denimo, ali prekinitev življenja nekomu, ki se zanj ni odločil ali zanj prosil, lahko opredelimo kot naklepni umor. »Življenje je s človeško naravo vred preveč nepredvidljivo, da bi ob evtanaziji ob še tako dobro premišljenih natančnih določilih lahko vsakomur zagotovili spoštovanje vseh pogojev, ki naj bi jo opravičevali.«

Po prepričanju komisije za medicinsko etiko je »neetično vztrajati pri medicinskem ukrepanju, ko nobeno zdravljenje ne more več premagati napredujoče bolezni. Pride čas, ko je prenehanje zdravljenja, ukrepanja ali kakršnegakoli vplivanja na bolezen edina etična odločitev«.

Pri nas obstoječa zakonodaja omogoča zagotavljanje človeškega dostojanstva in spokojne smrti, kajti vsak bolnik lahko zavrne bodisi zdravljenje bodisi vzdrževanje življenja. »Zdravniki morajo spoštovati tako odločitev, četudi ima ta za posledico smrt tistega, ki se je tako odločil. Toda to ne pomeni, da umirajočim ne bi lajšali bolečin in drugega trpljenja, kar naj vsakomur omogoči mirno in nebolečo smrt,« poudarja Božidar Voljč.

Zato člani KME slovensko politiko in zdravstvo pozivajo k spoštovanju zakonov, ki opredeljujejo odnose med bolniki, zdravstvom in družbo, h krepitvi paliativne oskrbe in k sprejetju zakona o dolgotrajni oskrbi. »Vse to naj ob spoštovanju samostojnih odločitev bolnikov omogoči kakovost življenja in kakovost odhajanja vseh, ki potrebujejo in bodo v prihodnosti potrebovali našo pomoč«.

paliativna  oskrbaIn kakšna je v tem kontekstu usoda zakona o dolgotrajni oskrbi, na katerega Slovenija čaka že več kot ducat let? 

Dr. Alenka Oven, direktorica Inštituta za dolgotrajno oskrbo, je v pogovoru za zdravstveni portal poudarila, da razmere na področju skrbi za starejše v Sloveniji niso optimalne.

»Dolgo čakamo na sistemske rešitve na področju dolgotrajne oskrbe. Problematika bo iz leta v leto še težja. Podatki, ki so na voljo – tako v Evropi kot v Sloveniji – nakazujejo, da se staramo, da naraščajo kronične nenalezljive bolezni, da se soočamo s potrebo po oskrbi tudi pri mlajši generaciji, ki pa se s tem spopada še teže kot starejša generacija, pri kateri onemoglost ali opešanost pravzaprav pričakujemo,« poudarja dr. Ovnova.

Po njeni oceni je res skrajni čas za sprejetje sistemskih rešitev. Po njenem mnenju razmere v domovih za starejše niso tako skrb vzbujajoče, kot kažejo podatki – »dejstvo pa je, da nimamo dovolj zmogljivosti glede na potrebe. Posamezniki s prihodom v dom za ostarele čakajo do zadnjega, ker je to, seveda, stresna odločitev – tako za tistega, ki tja odhaja, kot tudi za svojce. Domovi se trenutno spopadajo s pomanjkanjem izvajalcev predvsem mlajše generacije, to pa brez dvoma povzroča slabšo kakovost izvajanja socialnih storitev in številne pritožbe, ki smo jim v zadnjem času vedno pogosteje priča, tudi v medijih.«

Ovnova je sicer tudi članica Mreže nevladnih organizacij 25 X 25. Vodstvo mreže je nedavno javno opozorilo, da se mora Slovenija začeti aktivneje odzivati na družbene in demografske spremembe, pa tudi na spremembe na trgu dela ter v strukturah družin. Predstavniki mreže so pri tem pripravljeni sodelovati, saj menijo, da ob pomanjkanju izvajalcev storitev dolgotrajne oskrbe tudi nevladne organizacije lahko strokovno in stroškovno pripomorejo h kakovostnemu in dostojnemu staranju celotnega prebivalstva.

Dr. Alenka Oven, direktorica Inštituta za dolgotrajno oskrbo:

Razmere na področju skrbi za starejše v Sloveniji niso optimalne. Dolgo čakamo na sistemske rešitve na področju dolgotrajne oskrbe – in problematika bo iz leta v leto še težja.

Domovi se trenutno spopadajo s pomanjkanjem izvajalcev, to pa brez dvoma povzroča slabšo kakovost izvajanja socialnih storitev in številne pritožbe, ki smo jim v zadnjem času vedno pogosteje priča, tudi v medijih.«

Več v spodnjem videu.

 

 

Vaš komentar?

Komentirate lahko na naši facebook strani.



Kam se je izgubil zakon o dolgotrajni oskrbi?

Kot je v intervjuju za Zdravstveniportal.si, ki smo ga objavili pred tednom dni, zagotovil minister za zdravje Aleš Šabeder, je omenjeni zakon med prednostnimi nalogami na zakonodajnem področju. Resorno ministrstvo naj bi dokument vladi predstavilo predvidoma čez tri mesece, pri čemer pa Šabeder priznava, da bo med največjimi izzivi zagotovitev stabilnega vira financiranja.

Najbolj brano

IZ PRVE ROKE

RAK PROSTATE

rak prostate

Gregor Hlebič, specialist urologije, Tina Burgar, diplomirana medicinska sestra s specialnimi znanji, in pacient Mitja Rovanšek o vseh vprašanjih, dilemah, pomislekih in razmislekih, s katerimi se sreča bolnik, ko mu postavijo diagnozo rak prostate.