Sto dni je mimo. Kaj je minister za zdravje Aleš Šabeder naredil doslej in kaj obljublja za naprej?

Sto dni je mimo. Kaj je minister za zdravje Aleš Šabeder naredil doslej in kaj obljublja za naprej?

Sto dni ministrovanja Aleša Šabedra je mimo. Njegova strokovna pot v zdravstvenem menedžmentu ni dolga, po nekaj več kot leto dni trajajočem vodenju Univerzitetnega kliničnega centra (UKC) Ljubljana, je po predčasnem odhodu prejšnjega ministra za zdravje Sama Fakina prevzel vodenje tega resorja. Počitka v tem času ni bilo, kajti izzivi, začenši z revoltom zdravnikov družinske medicine, so zahtevali takojšen in neprekinjen angažma. Je bil ta dovolj ažuren in verodostojen? Iskanje rešitev za ureditev najbolj akutnih problemov slovenskega zdravstva, med katerimi zagotovo izstopajo nedopustno dolge in nenehno daljšajoče se čakalne dobe, se je v resnici šele začelo, dela bo še ogromno. Kaj vse se je znašlo na agendi resornega ministra in kakšne so njegove obljube za ureditev razmer v zdravstvu, tudi ali predvsem v dobro pacientov?

Sto dni je mimo. Kaj je minister za zdravje Aleš Šabeder naredil doslej in kaj obljublja za naprej?
Foto: Diana Zajec

Bi po dosedanjih izkušnjah lahko rekli, da je zdravo biti minister za zdravje?

Po izkušnjah, ki sem jih pridobil v prvih 100 dneh, bi si z gotovostjo upal trditi, da opravljanje funkcije ministra za zdravje ni ravno pozitivno za lastno zdravje. Ne, zagotovo ni zdravo. (smeh)

Vaš domicil v zdravstvenem menedžmentu in zdravstveni politiki ni dolg, zato pa je bilo dogajanje, povezano z njim, toliko bolj intenzivno. Katere so ključne izkušnje in spoznanja o zdravstvenem sistemu, ki ste jih pridobili v tem času?

Večino izkušenj sem pravzaprav dobil v času prvega kratkega službovanja v zdravstvenem sistemu v UKC Ljubljana, ki ni samo največja bolnišnica v Sloveniji, ampak s klinikami, ki delujejo v njenem sklopu, »pokriva« tako rekoč vse vrste zdravstvenih storitev, zato sem se z večino sistemskih težav srečal že tam. 

Zdaj, v vlogi ministra, ugotavljam, da je veliko teh težav nastalo predvsem zato, ker nismo dovolj hitro sledili spremembam na dveh področjih – demografije in zdravstvenih storitev. Kot država ali kot sistem smo pri sledenju ključnim spremembam in trendom, najsi gre za staranje prebivalstva, pomanjkanje zdravnikov, neprilagojenost izobraževalnega sistema in še marsikaj drugega, preprosto zaspali. 

In to je nujno treba spremeniti. Ker pa je zdravstvo kompleksen in multidisciplinaren sistem, bi bilo utopično pričakovati, da bo mogoče rešiti vse težave, kajti te so vedno bile in vedno bodo prisotne.

Veliko težav je nastalo predvsem zato, ker nismo dovolj hitro sledili spremembam na dveh področjih – demografije in zdravstvenih storitev.

Kot država ali kot sistem smo pri sledenju ključnim spremembam in trendom, najsi gre za staranje prebivalstva, pomanjkanje zdravnikov, neprilagojenost izobraževalnega sistema in še marsikaj drugega, preprosto zaspali. 

Reševanje problemov družinske medicine je bilo brez dvoma prvi preizkusni kamen po prihodu na Štefanovo pet, ko vas je pričakala kopica problemov – zaradi nespretne komunikacije v kabinetu pa je izzvenelo, kot da zavračate socialni dialog. Kako je danes s tem dialogom, kako blizu ali daleč so rešitve, s katerimi naj bi uredili pereče razmere v osnovnem zdravstvu? S tem povezana vprašanja še vedno nimajo jasnih odgovorov. Kako bo s finančno realizacijo aneksa številka dve k splošnemu dogovoru za to leto, ki se je že prevesilo v drugo polovico? 

Komuniciramo z vsemi ključnimi deležniki v zdravstvu, tako z vsemi poklicnimi skupinami kot tudi s sindikati. Na začetku je bilo mogoče res nekaj nespretne komunikacije; še danes ne vem, kako je lahko prišlo do tega. Zagotovo pa so sindikati in socialni partnerji pomemben deležnik v zdravstvu – zato je naša komunikacija z njimi odprta in konstruktivna, probleme rešujemo skupaj.

Na začetku je bilo mogoče res nekaj nespretne komunikacije; še danes ne vem, kako je lahko prišlo do tega. Zagotovo pa so sindikati in socialni partnerji pomemben deležnik v zdravstvu – zato je naša komunikacija z njimi odprta in konstruktivna, probleme rešujemo skupaj.​

Kar se tiče aneksa številka dve, ki je pravkar v pripravi, je tako, da tudi arbitraža ni prinesla odgovora na večino odprtih vprašanj, zato bo vlada tista, ki bo odločala o vsebini tega aneksa. Trenutno je v pripravi finančni model oziroma način nagrajevanja zdravnikov oziroma celotnega tima, ki skrbi za paciente na primarni ravni. Ključna skrb je zagotovitev ustreznega financiranja tistih timov, ki presegajo povprečje 1895 glavarinskih količnikov, zato smo pripravili lestvico dodatnega nagrajevanja.

Trenutno je v pripravi finančni model oziroma način nagrajevanja zdravnikov oziroma celotnega tima, ki skrbi za paciente na primarni ravni.

Ključna skrb je zagotovitev ustreznega financiranja tistih timov, ki presegajo povprečje 1895 glavarinskih količnikov, zato smo pripravili lestvico dodatnega nagrajevanja.

In kako v tem kontekstu ocenjujete sodelovanje s stroko, strokovnimi združenji in sindikati pa tudi s plačnikom?

Dogovarjanje in reševanje problemov je trenutno res zelo konstruktivno. Seveda nikoli ne bomo imeli enotnega mnenja, toda s pomočjo dialoga težave rešujemo – vedno več je odgovorov in vedno manj vprašanj, kar nakazuje, da smo na dobri poti.

Kako pa gledate na dialog med sindikatom zdravnikov družinske medicine Praktik.um in zavodom za zdravstveno zavarovanje (ZZZS), ki se je v zadnjem času odvijal v javnosti? Razhajanja so še vedno aktualna, predvsem na račun (ne)verodostojnosti podatkov o obremenjenosti zdravnikov.

Res je, podatki so ena izmed bolj perečih tem v zdravstvu – in to ne le na relaciji med sindikatom Praktik.um in ZZZS. Nenazadnje to lahko ponazorim tudi z ministrstvom za zdravje, kjer smo popolnoma odrezani od vseh informacijskih sistemov in podatke dobivamo v excelovih tabelah. Nimamo neposrednega dostopa do nobenega informacijskega sistema – ne od zdravstvene zavarovalnice in drugih javnih zavodov, niti od družinske medicine in zdravstvenih domov. 

Kot odločevalec smo na informacijskem področju osamljen otok, ki nima dostopa do ključnih podatkov v zdravstvu. Prav zaradi tega smo na ministrstvu sestavili projektno skupino za integracijo podatkov v zdravstvenem sistemu, ki je že pospešeno začela z delom.

Podatki so ena izmed bolj perečih tem v zdravstvu – in to ne le na relaciji med sindikatom Praktik.um in ZZZS.

Nenazadnje to lahko ponazorim tudi z ministrstvom za zdravje, kjer smo popolnoma odrezani od vseh informacijskih sistemov in podatke dobivamo v excelovih tabelah. Nimamo neposrednega dostopa do nobenega informacijskega sistema – ne od zdravstvene zavarovalnice in drugih javnih zavodov, niti od družinske medicine in zdravstvenih domov. 

Več v zgornjem videu.

Torej priznavate, da je informacijski sistem ena od ahilovih pet slovenskega zdravstva?

O tem odkrito govorimo, ničesar ne skrivamo – nenazadnje so podatki o čakalnih vrstah eden izmed perečih problemov, o  čemer smo na ministrstvu za zdravje zelo jasno in javno spregovorili. Težav, ki vedno so in bodo, ne skrivamo, ampak jih rešujemo.

Kako pa se odvija reševanje težav s temi podatki v sklopu Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ)?

Tu je bil postopek nekoliko daljši, kajti svet zavoda NIJZ ni potrdil revizije, s katero bi prišli do ključnih odgovorov in do izvora težav. Zato smo bili primorani v svetu zavoda zamenjati člane, ki so bili predstavniki ustanovitelja. Novi svet zavoda je sprejel sklep, da se opravi revizija, ki jo bo izvedlo računsko sodišče. 

Pa gre v tem primeru le za zamenjave na ravni sveta zavoda ali boste posegli tudi v vodenje inštituta?

V tem trenutku bi bilo preuranjeno govoriti o kakršnihkoli drugih kadrovskih zamenjavah. Najprej moramo počakati na rezultate računske revizije. Ko bomo odkrili »krivca« oziroma odgovorne, pa bomo razmišljali o morebitnih nadaljnjih korakih.

Novi svet zavoda NIJZ je sprejel sklep, da se opravi revizija, ki jo bo izvedlo računsko sodišče. Ko bomo odkrili »krivca« oziroma odgovorne, pa bomo razmišljali o morebitnih nadaljnjih korakih.

Katere probleme v zdravstvu pa nasploh uvrščate med bolj akutne: pomanjkanje kadra, dotrajanost opreme, amortiziranost stavb, začetek zaostajanja slovenske medicine za najsodobnejšimi metodami zdravljenja, ne dovolj prožno financiranje, pomanjkanje denarja, poroznost sistema, nabavne luknje, korupcijo, komunikacijo, skrhane medosebne odnose v timih, ne dovolj celovito in dosledno udejanjanje kakovosti in varnosti – ali morda kaj drugega?

V bistvu ste že našteli vse ključne, najbolj pereče probleme slovenskega zdravstva. 

Po medicinski doktrini so ključnega pomena kadri, potem zdravila, medicinska oprema in šele na zadnjem mestu stavbe. In v tem smislu poskušamo tudi delovati, zato je na prvem mestu področje kadrovske politike in kadrovanja. Vemo, da imamo v sistemu premalo zdravnikov – predvsem to velja za področje družinske medicine. Kakorkoli obračamo številke, zdravnikov ni dovolj.

Poleg tega je tudi zanimanje za razpisane specializacije majhno. Lani se je zgodil presedan, saj je bila zasedena le približno tretjina razpisanih mest za specializacijo iz družinske medicine, kar je eden od resnih pokazateljev, da je v sistemu nekaj hudo narobe. Zato si prizadevamo za premike na področju kadra. Zato smo, denimo, z rektorjem in vodstvom medicinske fakultete v Mariboru iskali možnosti za povečanje vpisa, enako bomo naredili tudi na ljubljanski medicinski fakulteti. 

Začenjamo torej z ukrepi v izobraževalnem sistemu, veliko pa se ukvarjamo tudi s specializanti družinske medicine. Tudi sam jih pogosto, med predavanji, nagovorim, poskušamo jih motivirati za opravljanje tega poklica. Trenutno je v sistemu 28 specializantov družinske medicine, kar pa je glede na obseg dela in glede na obstoječe potrebe res malo, premalo. Stanje je dobesedno alarmantno.

Zato si tudi v sklopu aneksa številka dve prizadevamo, da bi zagotovili ustrezno financiranje tistim, ki delajo več. Podpisal pa sem tudi odredbo o uvozu zdravnikov iz tretjih držav, kjer pa je zanimanje takšno, kakršnega smo pričakovali – zagotovo ne moremo pričakovati, da bi se k nam pripeljali avtobusi, polni zdravnikov iz tretjih držav. Trenutno tečejo postopki za pridobitev dovoljenja za delo za pet zdravnikov iz držav, ki niso članice EU.

Trenutno je v sistemu 28 specializantov družinske medicine, kar pa je glede na obseg dela in glede na obstoječe potrebe res malo, premalo. Stanje je dobesedno alarmantno.

In reševanje drugih problemov?

Trenutno se z ministrstvom za finance dogovarjamo glede proračunov za leti 2020 in 2021. Zdravje je glavna prioriteta te vlade in koalicije. Zato iščemo dodatna sredstva – in verjamem, da se bomo znotraj koalicije lahko dogovorili, da bo ministrstvo za zdravje v prihodnjih letih imelo na voljo več sredstev, predvsem za naložbe, za ukrepe na področju čakalnih vrst, za ključna področja, na katerih je treba doseči izboljšanje delovanja sistema.

Omenili ste tudi korupcijo. Ta je zagotovo eden izmed problemov v zdravstvu, pred katerim si ni mogoče zatiskati oči, ampak ga je treba reševati. S tem se veliko ukvarjam, tudi v UKC sem se – vendar sam proti sistemu korupcije ne moreš veliko doseči. Nemalokrat sem bil v teh poskusih osamljen, tudi del medijev se je zelo negativno odzval nanje ... Pri izkoreninjenju oziroma zmanjšanju korupcije bo moral (so)delovati celotni sistem, tudi represivni organi. Seveda bo treba spremeniti tudi tovrstno »kulturo«, kar je dolg in zahteven postopek.

Korupcija je zagotovo eden izmed problemov v zdravstvu, pred katerim si ni mogoče zatiskati oči, ampak ga je treba reševati. S tem se veliko ukvarjam, tudi v UKC sem se – vendar sam proti sistemu korupcije ne moreš veliko doseči. Pri izkoreninjenju oziroma zmanjšanju korupcije bo moral (so)delovati celotni sistem, tudi represivni organi. Seveda bo treba spremeniti tudi tovrstno »kulturo«, kar je dolg in zahteven postopek.

Pa imate v teh prizadevanjih res celovito podporo vlade? Zdravstveni ministri so v preteklosti v merjenju moči med različnimi resorji skorajda vedno ostali med najšibkejšimi, kljub nedvoumnim dokazom, kako pomembne so naložbe v zdravje – za celotno državo in njen razvoj. Se to zdaj res spreminja?

Lahko povem, da imamo maksimalno podporo predsednika vlade, ki razume problematiko v zdravstvu, zato je zdravstveni sistem na prvem mestu med prednostnimi nalogami te vlade. To podpira celotna vlada, tudi drugi ministri, ki vedo, da zdravstvo mora biti prioriteta družbe kot celote.

Imamo maksimalno podporo predsednika vlade, ki razume problematiko v zdravstvu, zato je zdravstveni sistem na prvem mestu med prednostnimi nalogami te vlade. 

Več v zgornjem videu.

Tako zdravniške organizacije kot druga strokovna združenja s področja zdravstva dolga leta niso imela verodostojnega sogovornika, ki bi jim bil pripravljen prisluhniti in pristati na dialog, na skupno iskanje rešitev za sistemske izboljšave, ki so nujne. Ste jim tokrat na ministrstvu v resnici »odprli vrata«?

Kabinetnega ministrovanja pravzaprav že dolgo ni več, vodenje ministrstva se odvija z izvajanjem proaktivne politike in sodelovanjem z vsemi deležniki. Nismo najpametnejši, nimamo vseh rešitev, zato moramo prisluhniti rešitvam s terena in iz njih izluščiti najboljše predloge, ki jih je mogoče tudi uresničiti. Je pa na terenu toliko akutnih zadev, da se po treh mesecih še vedno v glavnem ukvarjamo z gašenjem požarov, z reševanjem najbolj pereče problematike, nekoliko manj pa se – in to pogrešam – usmerjamo v dolgotrajne ukrepe in spremembe.

Nismo najpametnejši, nimamo vseh rešitev, zato moramo prisluhniti rešitvam s terena in iz njih izluščiti najboljše predloge, ki jih je mogoče tudi uresničiti. 

Sicer pa smo pripravili nabor prioritet za to in prihodnje leto. V tem dokaj kratkem časovnem obdobju želimo izpeljati ukrepe, ki smo jih razdelili na tri področja – zakonodaja, upravljanje javnih zdravstvenih zavodov in kakovost storitev, med katerimi je ključnega pomena skrajševanje čakalnih vrst. 

Ukrepamo pa tudi v smislu ustroja ministrstva, ki ga želimo narediti bolj proaktivnega, odzivnejšega, prožneje organiziranega in samostojnega. Opažam namreč, da zaradi pogostih menjav ministrov projekti v tem času povsem zastanejo, tako kot tudi delovanje celotnega ministrstva, kar zagotovo ni dobro. Treba je zagotoviti, da bodo ključne stvari na ministrstvu tekle ne glede na to, kdo ga vodi, kdo prihaja in kdo odhaja.

Ukrepamo pa tudi v smislu ustroja ministrstva, ki ga želimo narediti bolj proaktivnega, odzivnejšega, prožneje organiziranega in samostojnega. Treba je zagotoviti, da bodo ključne stvari na ministrstvu tekle ne glede na to, kdo ga vodi, kdo prihaja in kdo odhaja.

Kadrovska zasedba na ministrstvu za zdravje je že pregovorno šibka. Nameravate ekipo tudi strokovno okrepiti?

Kadrovska sestava zagotovo ni optimalna, pred tem si ne smemo zatiskati oči. Ena izmed ključnih težav je, da zaradi pogostih menjav ministrov prihajajo tudi nove ekipe, ki po odhodu ministra ostanejo. Tako imamo več različnih skupin, za katere ne bom rekel, da med seboj ne sodelujejo, ampak imajo različne poglede. In v takih razmerah je zelo težko ustvariti homogeno celoto. Ne razumite me narobe – ne govorim, da so ti ljudje slabi, le njihovi pogledi so raznoliki. 

In res je, problem je pomanjkanje znanja – predvsem bi si upal trditi, da imamo na ministrstvu premalo zdravnikov, ki prihajajo iz stroke in obenem dobro poznajo delovanje sistema.

Kadrovska sestava ministrstva zagotovo ni optimalna, pred tem si ne smemo zatiskati oči. In res je, problem je pomanjkanje znanja – predvsem bi si upal trditi, da imamo na ministrstvu premalo zdravnikov, ki prihajajo iz stroke in obenem dobro poznajo delovanje sistema.

Kakšna pa bo usoda dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja – ostaja ali odhaja?

Dopolnilno zdravstveno zavarovanje sicer v koalicijski pogodbi oziroma v dogovoru z Levico govori o tem, da bo treba najti nadomestni način financiranja dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. Sam menim, da je to stvar strokovne, ne politične odločitve. Dopolnilno zdravstveno zavarovanje je namreč eden izmed pomembnih virov financiranja, saj na ta način za zdravstveni sistem zberemo več kot 500 milijonov evrov na leto. Odločitev bo morala biti pragmatična, temeljiti bo morala na podatkih, kajti če tukaj naredimo napako, lahko resno ogrozimo delovanje zdravstvenega sistema.

Po časovnici, ki smo jo pripravili za zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, bo prvi osnutek dokumenta pripravljen proti koncu leta, sledila bo javna razprava, junija prihodnje leto pa ga bomo posredovali vladi in potem državnemu zboru. Do takrat bo treba narediti resne makroekonomske analize o tem, kaj pomeni ukinitev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja in katera izmed možnosti, ki jih bomo predlagali, je najboljša in najbolj stabilna, saj je po ukinitvi tega zavarovanja treba zagotoviti dolgotrajen in stabilen vir financiranja.

Rešitve po Evropi so različne – videti moramo, kateri modeli so bili v tem prostoru dobri in katera od rešitev bi bila v prihodnje najboljša za naš zdravstveni sistem oziroma za državo. Odgovora, iskreno povedano, še nimam, ker imamo premalo podatkov, da bi se lahko na njihovi podlagi že zdaj suvereno odločili.

Dopolnilno zdravstveno zavarovanje je eden izmed pomembnih virov financiranja, saj na ta način za zdravstveni sistem zberemo več kot 500 milijonov evrov na leto. Odločitev bo morala biti pragmatična, temeljiti bo morala na podatkih, kajti če tukaj naredimo napako, lahko resno ogrozimo delovanje zdravstvenega sistema.

Več v zgornjem videu.

Kakšni pa bodo ukrepi za skrajševanje čakalnih dob, ki so na nekaterih področjih res akutne, nedopustne dolge in kot take še dodatno ogrožajo zdravje obolelih? 

Čakalne vrste so zelo kompleksen problem, saj je tudi razlogov za njihov nastanek veliko. Ne glede na (ne)točnost podatkov, ki so trenutno na voljo, lahko iz njih razberemo, katera so akutna področja, na katerih se čakalne vrste še podaljšujejo in kjer je delež tistih, ki čakajo nedopustno dolgo, največji. To so kardiologija, ortopedija, nevrologija, revmatologija in dermatologija. 

V tem sklopu je ortopedija pilotni projekt, ki smo se ga lotili zelo analitično. Na eni strani s »čiščenjem« čakalnih seznamov pri izvajalcih, ki niso povsem ažurirani – tako bomo prišli do nedvoumnih podatkov o resničnem stanju. Na drugi strani delamo popis zmogljivosti na trgu, vmes pa je treba definirati normative in standarde glede izvedbe storitev. Vedno je predmet razprave tudi financiranje – vendar ni dvoma o tem, da je treba zagotoviti financiranje timom, ki bodo z dodatnim obsegom dela pripomogli k skrajšanju čakalnih vrst.

Imamo delovno skupino, v katero so vključeni predstavniki ministrstva za zdravje, zdravniške zbornice in izvajalcev; dobivamo se enkrat na teden in pripravljamo omenjeni pilotni projekt, na osnovi katerega bomo ukrepali na vseh petih kritičnih področjih.

Ne glede na (ne)točnost podatkov, ki so trenutno na voljo, lahko iz njih razberemo, katera so akutna področja, na katerih se čakalne vrste še podaljšujejo in kjer je delež tistih, ki čakajo nedopustno dolgo, največji. To so kardiologija, ortopedija, nevrologija, revmatologija in dermatologija. 

Trenutno na področju ortopedije izvajamo pilotni projekt, na podlagi katerega bomo ukrepali na vseh petih kritičnih področjih.

Več v zgornjem videu.

Kar se tiče čakalnih vrst, bi posebej izpostavil, da bo po opravljenih dodatnih prvih specialističnih pregledih treba sprejeti ukrepe tudi za funkcionalno diagnostiko in potem za hospitalni oziroma operativni del zdravljenja, saj vemo, da se bodo čakalne vrste, ki jih bomo »počistili« na eni ravni, preselile na drugo raven. Najprej nameravamo odpraviti nedopustno dolge čakalne vrste, potem pa pripraviti nabor ukrepov, ki bodo zagotavljali, da se zgodba ne bo ponovila. 

V zadnjih letih se je namreč pokazalo, da je pravzaprav vsaka aktivnost, ki je bila izvedena na področju čakalnih vrst, te na določenih področjih kratkoročno sicer skrajšala – po koncu ukrepanja pa so se te spet nemudoma podaljšale oziroma postale celo daljše, kot so bile prej. Zato bo načrtovane ukrepe treba izvajati ažurno in tako dosledno preprečevati podaljševanje čakalnih vrst.

Zagotovo pa trditev, da čakalnih vrst ne bo, ni resna oziroma ni vredna resnega odziva. Čakalne vrste povsod so in tudi bodo – bistveno je, da jih skrajšamo tam, kjer so nedopustno dolge in tam, kjer se pacientu med čakanjem zdravstveno stanje lahko bistveno poslabša. Trenutno je to absolutno naša prednostna naloga!

Bistveno je, da čakalne vrste skrajšamo tam, kjer so nedopustno dolge in tam, kjer se pacientu med čakanjem zdravstveno stanje lahko bistveno poslabša. Trenutno je to absolutno naša prednostna naloga!

Kaj pa zobozdravstvo in ortodontija? Tudi tu so čakalne dobe nevzdržne, tako zavarovanci kot izvajalci zaradi tega že dolgo bijejo plat zvona ...

Zagotovo sta tudi zobozdravstvo in ortodontija z vidika čakalnih vrst med bolj perečimi. Vendar imamo na tem področju specifično situacijo, kajti približno polovica izvajalcev je zasebnikov, približno polovica pa je zaposlena v javnih zdravstvenih zavodih. V vseh drugih specialnostih je bistveno več zdravnikov zaposlenih v javnih zavodih. 

Popolna privatizacija, ki jo nekateri zagovarjajo, zagotovo ni dobra – to potrjuje prav stanje na področju zobozdravstva, kjer vemo, kakšna je dostopnost do zdravstvenih storitev.

Tudi tukaj smo že začeli z ukrepanjem na področju izobraževalnega sistema, v dogovarjanju z obema medicinskima fakultetama. Mariborski fakulteti smo odobrili povečanje vpisa za dentalno medicino za 25 študentov. Tam, kjer mreža javnih zdravstvenih zavodov ne zagotavlja optimalne dostopnosti do storitev, pa bo treba razmišljati tudi o dodatnih koncesijah. Tako je trenutno v Ljubljani že objavljen razpis za tri koncesije za ortodontsko dejavnost.

Popolna privatizacija, ki jo nekateri zagovarjajo, zagotovo ni dobra – to potrjuje prav stanje na področju zobozdravstva, kjer vemo, kakšna je dostopnost do zdravstvenih storitev.

Seveda se ta vprašanja dotikajo tudi financiranja programov, njihovega obsega ... Kakšen pa je, tudi v tem smislu, odnos med ZZZS in ministrstvom za zdravje, ki je bil že pregovorno, milo rečeno, napet? 

Sodelovanje med ministrstvom in zavodom je korektno, odvija se na številnih področjih, kjer skupaj iščemo rešitve, da bi s čim učinkovitejšim ukrepanjem sanirali aktualne probleme. Kar pa se tiče organiziranosti, ta ni optimalna, daleč od tega. Ministrstvo za zdravje in minister kot ključni odločevalec, ki je odgovoren za zdravstveni sistem, ne razpolaga s proračunom oziroma s finančnimi sredstvi; s tem denarjem razpolaga ZZZS, kar je v tej konstelaciji zelo zelo težavno. 

Tudi struktura skupščine ZZZS ministrstvu ne omogoča aktivne vloge, saj imamo v 50-članski skupščini samo dva člana. Toda glede na ta ustroj oziroma organiziranost poskušamo sodelovati čim bolj konstruktivno, kajti to je edina pot. Seveda ima vlada kot zadnja instanca vedno možnost, da dopolnitve ali spremembe k splošnemu dogovoru sprejmemo s pomočjo aneksov. 

Ministrstvo za zdravje in minister kot ključni odločevalec, ki je odgovoren za zdravstveni sistem, ne razpolaga s proračunom oziroma s finančnimi sredstvi; s tem denarjem razpolaga ZZZS, kar je v tej konstelaciji zelo zelo težavno. 

Kako pa komentirate v zadnjem času vse pogostejše očitke, češ da zavod deluje vse preveč okorelo in tako vse manj v dobro zavarovancev oziroma pacientov pa tudi izvajalcev?

Lahko potegnem vzporednico z ministrstvom za zdravje ali s celotnim zdravstvenim sistemom – tudi zdravstvena zavarovalnica ni sledila ne demografskim trendom ne spremembam na področju zdravstva. Ima enak problem kot ministrstvo. Na področju zdravstva se je veliko spremenilo, potreba po določenih zdravstvenih storitvah se je zaradi staranja prebivalstva bistveno povečala, financiranje pa temu ni sledilo. V splošnem dogovoru imamo premalo prospektivnih programov. 

Mislim, da je eden od problemov ZZZS, da se zelo počasi prilagaja. Temu je verjetno kriva tudi zelo pisana sestava skupščine, zato je na ravni zavoda za zdravstveno zavarovanje zelo težko doseči kakršnekoli spremembe.

Mislim, da je eden od problemov ZZZS, da se zelo počasi prilagaja. Temu je verjetno kriva tudi zelo pisana sestava skupščine, zato je na ravni zavoda za zdravstveno zavarovanje zelo težko doseči kakršnekoli spremembe.

Pravkar poteka nacionalna stroškovna analiza, v sklopu katero bodo vrednosti posameznih zdravstvenih storitev na novo ovrednotene – to je bilo res nujno potrebno. V analizo so bile vključene vse večje bolnišnice, zdaj so jo razširili še na velike zasebnike, da bomo dobili tudi strukturo cene zasebnika oziroma koncesionarja. Na tej osnovi bo ZZZS pripravil nov  predlog vrednotenja standardnih primerljivih primerov, tako imenovanih spp-jev, kar je nujno, saj sprememb v financiranju ni bilo že najmanj 14 let. To potrjuje, da je zavarovalnica na tem področju zamudila precej časa.

Kakšen pa je vaš pogled na celovito reformo zdravstva? Jo udejanjate že v sklopu ukrepov in sprememb, ki jih naštevate? Kako v tem smislu čim prej doseči raven, ki bo slovenskemu zdravstvu omogočila čim bolj nemoteno delovanje?

Res je, spremembe na vseh področjih, tako v zakonodaji kot upravljanju, ki se že dogajajo, so pravzaprav del zdravstvene reforme, o kateri se v zadnjih letih toliko govori. To, da se vsi ključni deležniki v zdravstvu zavedamo, kje so bistveni problemi, me navdaja z optimizmom.

Po drugi strani pa, če se kronološko ozremo v preteklost, vidimo, da so prioritete danes praktično povsem iste. Že nekaj let vemo, kaj je v zdravstvu treba spremeniti – vprašanje pa je, zakaj se to ni zgodilo. Težko presodim, ali so bile temu krive prepogoste menjave ministra ali pomanjkanje (politične) volje za ukrepanje. 

Zdaj vemo, kateri so bistveni izzivi in kaj je nujno treba spremeniti – upam, da bo dovolj volje, na vseh ravneh, da se to tudi zgodi.

Že nekaj let vemo, kaj je v zdravstvu treba spremeniti – vprašanje pa je, zakaj se to ni zgodilo. Težko presodim, ali so bile temu krive prepogoste menjave ministra ali pomanjkanje (politične) volje za ukrepanje. 

Je pa res, da prihaja do premikov na številnih področjih, ki so bila dolga leta v leru – najsi gre za standarde in normative zdravnikov ali za kompetence medicinskih sester. Vendar, kot kaže, rešitve, kljub temu, da so tu, niso optimalne, včasih se zdi, da gredo v povsem nepravo smer ... Pri tem se navezujem na javno pismo zdravnice, ki opozarja na nesmisle, vkomponirane v dokument o kompetencah v zdravstveni negi, predvsem na račun medicinskih sester s srednješolsko izobrazbo. Kako se odzivate na to pismo?

Dokument, ki ureja kompetence na področju zdravstvene nege, je zagotovo dokument, ki je nujen, saj opredeljuje, kaj kdo dela in kakšne so kompetence znotraj posameznih struktur zdravstvene nege. Pri tem dokumentu, ki nas je pričakal na mizi, je bilo problematično to, da je vlada decembra v sporazumu s sindikati opredelila tudi odobritev tega dokumenta – v roku treh mesecev. V tem času bi ministrstvo za zdravje moralo dokument smiselno dopolniti, vendar do tega sploh ni prišlo.

Dokument smo torej dobili, ko so bili zamujeni že vsi roki, zato bi moral biti sprejet takšen, kakršen je bil predlagan v osnovi – kljub temu smo skupaj s predstavniki zdravstvene nege dosegli vsaj to, da je končno sprejeti in podpisani dokument nekoliko bolj življenjski.

Nadaljevanje tega dokumenta pa je priprava standardov in normativov, ki se mi zdijo pomembnejši kot kompetence. Ta proces že teče, rok se izteče septembra.

Seveda pa so pogledi različnih poklicnih skupin precej raznoliki. Razumljivo je, da imajo določene pomisleke tako zdravniki kot predstavniki nege – treba je najti življenjsko rešitev, ki bo v praksi tudi delovala.

Dokument, ki ureja kompetence v zdravstveni negi, smo torej dobili, ko so bili zamujeni že vsi roki, zato bi moral biti sprejet takšen, kakršen je bil predlagan v osnovi – kljub temu smo skupaj s predstavniki zdravstvene nege dosegli vsaj to, da je končno sprejeti in podpisani dokument nekoliko bolj življenjski.

Zdaj pa je na vrsti priprava standardov in normativov, ki se mi zdijo pomembnejši kot kompetence. Ta proces že teče, rok se izteče septembra.

Kaj pa skrb za zdravje, tudi z vidika zagotavljanja pogojev za zdravo življenje, če se navežem na najaktualnejše probleme, med drugim na požar v proizvodnem obratu v Podskrajniku, kjer z vidika zdravja tamkajšnjega prebivalstva posledice nikakor še niso sanirane – ukrepi, odzivi in odgovori pristojnih služb pa se zdijo vse preveč zapozneli, nejasni, pomanjkljivi? Za verodostojne rezultate bi bilo treba meritve izvesti pri več neodvisnih, akreditiranih laboratorijih, vendar tega pri nas ni. Vaše mnenje?

Na ekološke nesreče in katastrofe pravzaprav nimamo vpliva – vedno so se dogajale in vedno se bodo. Zato je nujno treba delovati preventivno in tako doseči, da bi bilo takih dogodkov čim manj. Kadar pa do njih pride, se je treba v najkrajšem možnem času odzvati in ukrepati, tudi strokovno.

Tudi sam sem v konkretnem primeru zaznal problem, o katerem me sprašujete. Pri požaru v Podskrajniku je nacionalni laboratorij zamujal s podatki, zato sem moral osebno posredovati, da so vendarle sporočili izsledke analiz.

Na tem področju zagotovo še ne zagotavljamo optimalnega delovanja. Na dilemo, ali je bolje imeti en laboratorij ali mrežo laboratorijev, v tem trenutku težko odgovorim, vsekakor pa stanje na tem področju ni idealno.

Ministrstvo za zdravje v ta sistem ni vključeno neposredno, vendar v njem sodelujejo organi, ki so v sestavi ministrstva, kot sta, denimo, nacionalni laboratorij in NIJZ. Glede na to, kar smo se naučili pri zadnjih ekoloških nesrečah, bo, o tem ni dvoma, treba sprejete določene ukrepe in izboljšati odzivnost.

Pri požaru v Podskrajniku je nacionalni laboratorij zamujal s podatki, zato sem moral osebno posredovati, da so vendarle sporočili izsledke analiz. Na tem področju zagotovo še ne zagotavljamo optimalnega delovanja. Na dilemo, ali je bolje imeti en laboratorij ali mrežo laboratorijev, v tem trenutku težko odgovorim, vsekakor pa stanje na tem področju ni idealno.

Kateri so ključni cilji, za katere ste si ob prevzemu ministrske vloge zadali, da jih uresničite čim prej?

Poleg reševanja akutne situacije predvsem na področju družinske medicine je eden izmed osebnih ciljev in ključnih prioritet – skrajševanje čakalnih vrst. Čakalne vrste so tiste, v katerih državljan občuti vse težave zdravstvenega sistema. V trenutku, ko zboliš, ko moraš na pregled in se postaviti v čakalno vrsto, je najtežji trenutek zagotovo ta, ko ti nekdo reče, da boš moral čakati nekaj mesecev ali celo nekaj let.

Na izgube bolnišnic ali na težave s korupcijo morda lahko gledamo indiferentno; zdravstveni sistem se nas najbolj dotakne, ko sami zbolimo. Zato mislim, da so čakalne vrste in kakovost zdravstvenih storitev tisto, kar je najpomembneje – in zaradi tega oboje umeščam na vrh prednostnega seznama.

Na izgube bolnišnic ali na težave s korupcijo morda lahko gledamo indiferentno; zdravstveni sistem se nas najbolj dotakne, ko sami zbolimo.

Zato mislim, da so čakalne vrste in kakovost zdravstvenih storitev tisto, kar je najpomembneje – in zaradi tega oboje umeščam na vrh prednostnega seznama.​

In če na tej ravni pogledamo tudi težave, ki se pojavljajo v kasnejših starostnih obdobjih, trčimo ob težave domov za starejše in vse glasnejša so opozorila glede nevzdržnih razmer v domovih in socialnih zavodih. Zakon o dolgotrajni oskrbi je v pripravi – je realno, da bo sprejet v tem letu?

To problematiko poskušamo sistemsko urediti z zakonom o dolgotrajni oskrbi, ki je na vrhu zakonodajnih prioritet. Predlog zakona bomo vladi predstavili v oktobru oziroma novembru; največji izziv bo zagotoviti stabilni vir financiranja.

Kaj pa dialog s predstavniki bolnikov, s civilno družbo?

Z različnimi združenji bolnikov se srečujemo, predstavili so svoje probleme, ideje, pobude. Osebno se mi sodelovanje s predstavniki pacientov zdi zelo pomembno. Tudi v UKC smo oživili svet pacientov in na podlagi njihovih pobud izvedli marsikatero rešitev, ki je bila v dobro ne le teh skupin, ampak pacientov nasploh. 

Zato se mi takšno sodelovanje na ravni ministrstva zdi še toliko pomembnejše. Tu nimamo celovitega sveta pacientov, vendar razmišljamo, da bi vsa ta društva, ki jih ni malo, združili pod okriljem enega organa, ki bi potem sodeloval z ministrstvom.

Na ministrstvu nimamo celovitega sveta pacientov, vendar razmišljamo, da bi vsa ta društva, ki jih ni malo, združili pod okriljem enega organa, ki bi potem sodeloval z ministrstvom.

Več v zgornjem videu.

Ali morda razmišljate tudi o tem, da bi predstavnike splošne javnosti vključili v pripravo sistemskih sprememb?

Zagotovo. Ko sestavljamo posamezne projektne skupine, najsi gre za čakalne vrste ali za probleme v vrstah družinskih zdravnikov, informacijsko tehnologijo ali nove metode zdravljenja, vedno vključujemo vse ključne deležnike. Tam, kjer je smiselno vključevati tudi posamezna društva pacientov, bomo to vedno naredili – in to počnemo tudi že zdaj.

Kako pa komentirate novelo tobačnega zakona, ki jo je vložila skupina poslancev, odbor za zdravstvo pa je dokument, ki je nastajala pod vplivom tobačne industrije, 1. julija zavrnil, ker zakon ni bil primeren za nadaljnjo obravnavo?

Ministrstvo za zdravje je vztrajalo, da gre ta zakon naprej v skladu s predvideno časovnico in se s 1. januarjem uvede enotna embalaža tobačnih izdelkov. Na ministrstvu bomo še naprej delali vse, da se omeji uporaba tobačnih izdelkov, ki je po našem mnenju eden izmed največjih problemov – in tudi stroški zdravljenja bolezni, ki so posledica kajenja, so med največjimi, saj presegajo pet odstotkov bruto družbenega proizvoda države. Uvrščamo se med države, ki imajo enega izmed najvišjih stroškov zaradi posledic kajenja.

Osebno – kot minister in kot državljan – pa sem kategorično proti vsem razvadam, ki negativno vplivajo na zdravje, najsi bodo to tobačni izdelki, droge ali alkohol.

Na ministrstvu bomo še naprej delali vse, da se omeji uporaba tobačnih izdelkov, ki je po našem mnenju eden izmed največjih problemov. 

Osebno – kot minister in kot državljan – pa sem kategorično proti vsem razvadam, ki negativno vplivajo na zdravje, najsi bodo to tobačni izdelki, droge ali alkohol.

In še osebno vprašanje: si v zdajšnjem tempu sploh lahko vzamete čas, v katerem bi se posvetili tudi svojemu zdravju, ne le zdravju zdravstva in prebivalstva?

Zelo težko oziroma vedno težje. Sicer se veliko ukvarjam s športom, vendar mi pri teh obveznostih to v najboljšem primeru uspe le še enkrat na teden.

In še osebno vprašanje: si v zdajšnjem tempu sploh lahko vzamete čas, v katerem bi se posvetili tudi svojemu zdravju, ne le zdravju zdravstva in prebivalstva?

Zelo težko oziroma vedno težje. Sicer se veliko ukvarjam s športom, vendar mi pri teh obveznostih to v najboljšem primeru uspe le še enkrat na teden.

 

Vaš komentar?

Komentirate lahko na naši facebook strani.



Na naši facebook strani smo takoj po imenovanju Aleša Šabedra za ministra za zdravje začeli zbirati vaše predloge in zahteve za nujno ukrepanje na najbolj ranljivih in ranjenih področjih slovenskega zdravstva, kot civilno pobudo za nujno ukrepanje. To smo ministru prenesli tudi v sklopu intervjuja, saj smo številna vprašanja v dobršni meri zasnovali tudi na podlagi vaših komentarjev.

Najbolj brano