Razmere v zdravstvu so resne, vendar politika – kot vedno – igra svojo igro

Razmere v zdravstvu so resne, vendar politika – kot vedno – igra svojo igro

Po dolgotrajnem čakanju sem danes prišla na vrsto za specialistični kontrolni pregled v eni izmed regionalnih bolnišnic, pri zdravniku, ki mu preobremenjenost v zdaj veljavnem sistemu še ni načela duha – česar o nekaterih, ki so hiteli po dolgem hodniku, na gosto posejanem s čakajočimi pacienti, ne bi bilo mogoče z gotovostjo trditi. Ko sva se z zdravnikom v skopo odmerjenem času pogovorila o ključnih stvareh, je mimogrede, prejkone v šali, vprašal: »Ste slišali, da so se čakalne vrste skrajšale?«. Seveda, odvrnem, z nečim je treba umiriti razgrete duhove, čeprav pacienti pripovedujejo drugačno zgodbo; odgovorni se pač morajo pohvaliti, da upravičijo svoj obstoj. In vprašam: »Kaj pa zdravniki, ali to skrajšanje v resnici občutite, je zares prišlo do tega premika?« Odgovor je bil jasen. Pozna ga vsakdo, ki obsedi v eni od čakalnic za specialistične ambulantne preglede v kateri izmed bolnišnic – in prisluhne izpovedim čakajočih, ki ne (po)vedo prav ničesar o skrajšanju čakalnih dob.

Razmere v zdravstvu so resne, vendar politika – kot vedno – igra svojo igro
Zakaj revolt zdravnikov in tudi drugih zaposlenih v zdravstvu, zlasti v zdravstveni negi? Sindikat Fides je danes javno zagotovil, da ne organizacija ne njen predsednik nikoli nista vodila »ne odkritih ne prikritih akcij s ciljem privatizacije zdravstva«, kar mu zdaj poskuša naprtiti politika. Ta pospešeno gasi požare, problemi na pogoriščih pa ostajajo. Kako dolgo še? Foto: iStock

In v tem kontekstu je izjemno zanimiva razprava, ki se odvija v zadnjem času – češ da zdravniki, specialisti družinske medicine, s svojimi odpovedmi, ki bodo v kratkem udejanjene, želijo pod okriljem sindikatov Fides in Praktik.um izsiliti privatizacijo zdravstva. Neumnost, ki ji ni para, na tovrstne trditve odgovarjajo poznavalci. Vendar te teze, razumljivo, med državljani, ki imajo vrh glave anomalij v zdravstvenem sistemu – za katere pa, resnici na ljubo, niso krivi tisti, ki v njem delajo, razen redkih posameznikov, ki so se brez pomislekov pridružili prikritim izkoriščevalcem v zdravstvenem sistemu –, ne dobijo pričakovanega aplavza. 

Bistvo problema v slovenskem zdravstvu je, da lahko zanj vedno znova namenimo vedno nove, dodatne kvote denarja za izboljšanje zdravljenja, vključno s skrajšanjem čakalnih dob in omogočanjem dodatnih programov, vendar se ta denar vsakič sproti v dobršni meri izgubi neznano kam, čakalne dobe pa ostajajo. 

Sistem je preveč okoren, da bi se lahko učinkovito zoperstavil pričakovanim tihim cunamijem, ki nimajo prav nič skupnega s skrbjo za celovito, ažurno, kakovostno in varno zdravljenje. Obremenitve zaposlenih v zdravstvu se povečujejo, reforme ni, anomalije v sistemu ostajajo in vztrajajo. In pred tem si preprosto ni več mogoče zatiskati oči – izjema so edino »slepi« zagovorniki določenih političnih opcij, nekdanjih in zdajšnjih, ki niso dosegle izboljšav, saj so želele ostati politično všečne, zato je bilo smotrneje krivdo za nevzdržne razmere prevaliti na najbolj priročne »krivce«.

Obremenitve zaposlenih v zdravstvu se povečujejo, reforme ni, anomalije v sistemu ostajajo in vztrajajo.

In pred tem si preprosto ni več mogoče zatiskati oči – izjema so edino »slepi« zagovorniki določenih političnih opcij, nekdanjih in zdajšnjih, ki niso dosegle izboljšav, saj so želele ostati politično všečne, zato je bilo smotrneje krivdo za nevzdržne razmere prevaliti na najbolj priročne »krivce«.

In kje smo zdaj?

Na ravni ministrstva za zdravje se dogaja veliko, pospešeno. Resnici na ljubo je treba priznati, da minister za zdravje Aleš Šabeder od začetka ministrovanja še ni mogel niti dobro zajeti sape, da bi se seznanil z vsemi problemi v zdravstveni sferi, ki jih ni malo, ampak je moral takoj začeti z reševanjem, dogovarjanjem, iskanjem možnosti za preprečitev razpada osnovnega zdravstva. Pa je pri tem uspešen?

Resnici na ljubo je treba priznati, da minister za zdravje Aleš Šabeder od začetka ministrovanja še ni mogel niti dobro zajeti sape, da bi se seznanil z vsemi problemi v zdravstveni sferi, ki jih ni malo.

Takoj je moral začeti z reševanjem, dogovarjanjem, iskanjem možnosti za preprečitev razpada osnovnega zdravstva.

Ukrepi so. Pa so pravi?

Na današnji skupščini zavoda za zdravstveno zavarovanje (ZZZS) je Šabeder znova zagotovil, da bo letos razpisanih najmanj 95 mest za specializacijo iz družinske medicine, za katero se mladi zdravniki v zadnjih letih preprosto niso odločali, ko so videli, kako nevzdržne so razmere za delo v zdesetkanih in bistveno preobremenjenih ambulantah, v katerih so se zdravniki splošne oziroma družinske medicine vse bolj sesedali pod naraščajočimi obremenitvami. 

V tem smislu je zagotovo spodbudno, da se je danes znova sestala delovna skupina za sprejetje ukrepov za primarno raven, ki naj bi pripomogla k zmanjšanju nepotrebne administracije. 

Do konca maja bo sprejet tudi aneks številka ena k splošnemu dogovoru; sestanek o tem se bo med partnerji, ki se dogovarjajo o delitvi finančne pogače za to leto, odvijal jutri.

Predlog aneksa je upravni odbor ZZZS sicer nedavno zavrnil – vendar je dokument, po katerem bodo zdravniki lahko zavračali nove paciente, če bodo že dosegli oziroma presegli 1895 glavarinskih količnikov, tako rekoč predpogoj za umiritev razgrete situacije v osnovnem zdravstvu. Ta je najbolj boleče odjeknila na območju Kranja, podobni ukrepi pa so že napovedani tudi drugod po Sloveniji. Pri tem zdravniki poudarjajo, da omenjeni kvorum (1895 glavarinskih količnikov) nikakor ne pomeni, da bo posledično, kot sicer razlagajo na ZZZS, kar 325.000 zavarovancev nenadoma ostalo brez zdravnika. 

Danes se je znova sestala delovna skupina za sprejetje ukrepov za primarno raven, ki naj bi pripomogla k zmanjšanju nepotrebne administracije. 

Veliko je nerazumevanj, veliko podtikanj, namerno napačnih razlag. Kakšne pa bodo posledice tega dogajanja, ki nikomur ne more biti v ponos? Se bo odpovedim zdravnikov družinske medicine (in sčasoma tudi drugih) v resnici sploh mogoče izogniti?

Spomladi bo, kot zagotavlja minister Šabeder, prišlo na vrsto 62 specializacij iz družinske medicine – 45 za območje celotne države, 17 za posamezne izvajalce. Predviden je tudi uvoz več kot 50 tujih zdravnikov, pri katerih pa se moramo zavedati, da bo potem, ko bodo začeli delati v ordinacijah, komunikacija trd oreh – posledično pa bosta na preizkušnji tudi kakovost in varnost zdravljenja. Jasno je namreč, da že tako ali tako med bolnikom in zdravnikom v (spo)razumevanju vse prehitro pride do komunikacijskega šuma. Lahko si le predstavljamo, do kakšnih situacij utegne priti v tem dialogu med človekoma, ki govorita različna jezika – s »pomočjo« prevajalca ali brez nje.

Predviden je uvoz več kot 50 tujih zdravnikov, pri katerih pa se moramo zavedati, da bo potem, ko bodo začeli delati v ordinacijah, komunikacija trd oreh – posledično pa bosta na preizkušnji tudi kakovost in varnost zdravljenja.

Veliko je dilem, ogromno težav, ki bi jih odgovorni morali rešiti že zdavnaj, ne šele danes ali jutri. Vendar do tega ni prišlo – kot je videti v javnosti, pa je še vedno veliko nerazumevanj glede krivde in krivcev za nastali položaj. Mnogi, pa čeprav brez tehtnih argumentov, želijo krivdo prevaliti ne le na sindikat Praktik.um, ampak tudi ali predvsem na sindikat Fides in njegovo vodstvo. 

Fides: Do zdajšnjih razmer je pripeljalo (politično) ribarjenje v kalnem

»Dejstvo, da zdravstveni sistem šepa, ni novo. Stanje se slabša zadnjih deset let, od krize naprej, ker politični odločevalci ali zainteresirani iz ozadja niso znali ali hoteli poiskati ustreznih rešitev. Zakaj? Zaradi neštetih oblik ribarjenja v kalnem!« je danes opozorilo vodstvo (zobo)zdravniškega sindikata Fides.

Ob tem v sindikatu Fides odločno zavračajo očitke, ki letijo tako na sindikalno organizacijo kot na njihovega dolgoletnega predsednika Konrada Kuštrina. »V Fidesu zagovarjamo uspešen in učinkovit javni zdravstveni sistem, ki se mora odlikovati predvsem po hitri dostopnosti za paciente. Zdajšnji sistem 'državnega' zdravstva pa tega ne omogoča – in v njem se ne počutijo dobro ne uporabniki in tudi ne zdravniki kot odgovorni nosilci zdravstvene dejavnosti, ki zadnjih deset let na delovanje zdravstvenega sistema in na njegove spremembe nimamo prav nobenega vpliva.« 

Vodstvo (zobo)zdravniškega sindikata Fides:

V Fidesu zagovarjamo uspešen in učinkovit javni zdravstveni sistem, ki se mora odlikovati predvsem po hitri dostopnosti za paciente.

Zdajšnji sistem 'državnega' zdravstva pa tega ne omogoča – in v njem se ne počutijo dobro ne uporabniki in tudi ne zdravniki kot odgovorni nosilci zdravstvene dejavnosti, ki zadnjih deset let na delovanje zdravstvenega sistema in na njegove spremembe nimamo prav nobenega vpliva.

Zato ni nič nenavadnega, da bi v tem trenutku večina zdravnikov iz takega utesnjenega, omejujočega, vse prej kot optimalnega sistema najraje ušla. Najbolj jasno so to – pa ne pod taktirko sindikalnih vodstev – pokazali družinski zdravniki. A nič kaj dosti drugačna ni situacija v pediatriji, ginekologiji ali zobozdravstvu; še več – problematične niso le organizacijsko-izvedbene možnosti v osnovnem zdravstvu, podobno je tudi na bolnišnični, torej na sekundarni ravni pa tudi na terciarni ravni, v obeh Univerzitetnih kliničnih centrih, v Mariboru in v Ljubljani.

Razmere v zdravstvu so resne, vendar politika – kot vedno – igra svojo igro. 

Razmere niso problematične le v družinski medicini, ampak tudi v pediatriji, ginekologiji, zobozdravstvu – in nič kaj dosti drugače kot na primarni ravni ni tudi na sekundarni in terciarni ravni zdravstvenega varstva.

Sindikati zatrjujejo, da ne zagovarjajo privatizacije zdravstva

In v tem kontekstu sindikat Fides zagotavlja, da ne organizacija ne njen predsednik nikoli nista vodila »ne odkritih ne prikritih akcij s ciljem privatizacije zdravstva«, kar mu zdaj poskuša naprtiti politika. 

Resnica je pač taka, da vsakdo verjame tistemu, čemur želi verjeti, najsi bo to politika, zdravniški ceh ali osebno izkustvo v čakalni vrsti, ko posameznik trepetaje čaka na diagnozo, ki je ni od nikoder – ko pa pride, je marsikdaj prepozno.

Resnica je pač taka, da vsakdo verjame tistemu, čemur želi verjeti, najsi bo to politika, zdravniški ceh ali osebno izkustvo v čakalni vrsti, ko posameznik trepetaje čaka na diagnozo, ki je ni od nikoder – ko pa pride, je marsikdaj prepozno.

Zelo poveden je današnji medklic predsednika sindikata Fides Konrada Kuštrina pri sklicevanju na aktualne izjave predsednika vlade, »ki nas, neuke in zaplankane državljane, poduči, da ne razumemo govorice novodobne politične elite«, zato naj se je niti ne bi trudili razumeti.

Zdravniki pa so premierovo sporočilo, kot pravijo, razumeli: politika spet noče spremeniti ničesar – gasi požare, problemi na pogoriščih pa bodo ostali.

Politika spet noče spremeniti ničesar – gasi požare, problemi na pogoriščih pa bodo ostali.

(iz današnje izjave vodstva sindikata Fides)

Bodo na novo razporejeni in na vladno šahovnico umeščeni politični odločevalci in tudi ali predvsem njihovi svetovalci in prišepetovalci, ki vztrajajo na starih okopih, res odgovorni za razpad javnega zdravstva? Dogajanje na razpotju, na katerem smo se znašli, bo kmalu prineslo ali vsaj nakazalo možne odgovore. 

Ti se ne bi smeli skrivati v merjenju moči, ampak v argumentih, ki, vsi po vrsti, zahtevajo ukrepanje v dobro obolelih. Tu ni izgovora, tu ni slepomišenj – posledice zdajšnjih ukrepov bodo prinesle jasno sporočilo, ki, upajmo, ne bo šlo v smeri napovedi krovnega zdravniškega sindikata. V Sloveniji si kaj takega preprosto ne zaslužimo.

Posledice zdajšnjih ukrepov bodo prinesle jasno sporočilo, ki, upajmo, ne bo šlo v smeri napovedi krovnega zdravniškega sindikata. V Sloveniji si kaj takega preprosto ne zaslužimo.

 

Vaš komentar?

Komentirate lahko na naši facebook strani.

 



Posledice političnega držanja fige v žepu – tudi v zdravstveni negi

S podobnimi posledicami političnega držanja fige v žepu se spopadajo v še eni poklicni skupini v zdravstvu – zdravstveni negi, kjer politika prav tako še vedno ni sprejela ključnega dokumenta o poklicnih aktivnostih in kompetencah. 

Na četrtkovi letni konferenci sindikata delavcev v zdravstveni negi bo zato tekla beseda o tem dokumentu, ki naj bi ga pristojno ministrstvo (po sklepu nedavne nujne seje parlamentarnega odbora za zdravstvo) sprejelo 18. maja. Če se to ne bo zgodilo, se bodo, kot je mogoče predvidevati, začele odvijati sindikalne aktivnosti in njihovo zaostrovanje, ki ne izključuje stavke. 

Več kot očitno je, da imajo prav vse poklicne skupine – pa ne le v zdravstvu – praznih obljub politike vrh glave. Zdravniki bodo, ne glede na politične okoliščine in pritiske, vztrajali pri uresničitvi standardov in normativov, že pred 11 leti zapisanih v Modri knjigi, in kasneje umeščenih tudi v stanovski kolektivni pogodbi, ki pa v tem segmentu ne zaživi.

Zakaj bodo vztrajali? Zato, ker hočejo uveljavljati najosnovnejši pogoj za strokovno poglobljeno in pacientom prijazno zdravniško obravnavo. In kaj je ta osnovni pogoj? Čas. Dovolj časa za anamnezo, za pogovor, za pregled, za zagotovitev primerne, kakovostne in varne zdravstvene oskrbe. 

Kakšno ukrepanje v zvezi z opisano problematiko predlagate ministru za zdravje?

Ales Sabeder, minister za zdravje - pobude bralcev

Vaše predloge in zahteve zapišite v komentarje na naši facebook strani. Ko se jih bo nabralo dovolj, jih bomo strnili v knjigi, ki jo bomo kot civilno pobudo za nujno ukrepanje na področju zdravstva izročili ministru.

Najbolj brano