Pacient, kdo bo tebe negoval, ko medicinskih sester ne bo več?

Pacient, kdo bo tebe negoval, ko medicinskih sester ne bo več?

Ni človeka, ki ne bi vedel, kakšen poklic opravlja medicinska sestra, ki mu ne bi bilo jasno, kakšno predanost zahteva njeno delo v skrbi za paciente, zlasti na bolnišničnih oddelkih, kjer zdravijo bolnike s najtežjimi obolenji, nemočnimi, oslabljenimi, tako rekoč povsem odvisnimi od tuje pomoči. Vsi vemo, kako predano mora biti delo v zdravstveni negi – in kako hudo in nevzdržno je, kadar se poslanstvo tega pomembnega poklica, morda v podobi zgolj ene na tisoč oseb, ki ji (z)manjka empatije in predanosti, etike ali strokovnosti, izjalovi. Tudi to se zgodi. In se dogaja. Vendar tokrat ni govora o tem – trenutno so oči vseh, ki delajo v zdravstveni negi, najsi bodo to bolničarji, zdravstveni tehniki, medicinske sestre ali diplomirane medicinske sestre, uprte v izvršilno oblast, ki je obljubila, da bo s sprejetjem ključnega dokumenta za to profesijo končno pomagala odpraviti krivice, povzročene pred desetletjem – predvsem srednje izobraženemu kadru.

Pacient, kdo bo tebe negoval, ko medicinskih sester ne bo več?
Vse medicinske sestre, ne glede na stopnjo izobrazbe, se zavedajo, da je skrajni čas za odpravo sistemskih anomalij, predvsem v dobro bolnikov. A se pri sprejetju dokumenta o poklicnih aktivnostih in kompetencah spet zatika, o čemer je tekla beseda (tudi v povišanih tonih) na okrogli mizi z naslovom »Kdo bo skrbel za paciente, ko medicinskih sester ne bo več?«. Medicinske sestre so se na odločitev ministra za zdravje Sama Fakina, za katero so izvedele na dogodku, odzvale z ogorčenjem. Foto: Diana Zajec

O razhajanjih med interesi srednjih medicinskih sester na eni in diplomiranih medicinskih sester na drugi strani je bilo v zadnjem desetletju prelitega veliko črnila. Upravičeno. Tudi zaradi izjemno bolečih banalnosti, ko je, denimo, diplomirana medicinska sestra pacientki, ki je prosila za vodo, rekla, da bo o tem obvestila srednjo medicinsko sestro, ker to sodi v sklop njenih delovnih obveznosti. Resda gre za ekstremen primer, ki pa je, na žalost, resničen; danes do tako nedopustnih odstopanj v praksi ne prihaja več, vsaj slišati ni o njih, sistemski okviri pa so še vedno povsem neustrezni. Vse medicinske sestre, ne glede na stopnjo izobrazbe, se zavedajo, da je skrajni čas za odpravo teh sistemskih anomalij, predvsem v dobro bolnikov, pa tudi zaradi vse večje obremenjenosti negovalnega kadra, ki ga je vedno manj. Do premika naj bi prišlo v kratkem, v začetku marca, vendar se je (spet) zapletlo. Upravičeno?

Kdo bo skrbel za paciente, ko medicinskih sester ne bo več? Četrtkova okrogla miza z omenjeno retorično (samo)spraševalno iztočnico je presegla pričakovanja, v vseh ozirih. Predvsem pa je brez besed pustila predstavnike in predstavnice te poklicne skupine. 

Ti so v dialogu z državno sekretarko ministrstva za zdravje, ki je bil zaznamovan s prenekatero opazko in nejevoljnim medklicem iz dvorane, izvedeli, da resorni minister ne namerava podpisati dokumenta, ki govori o poklicnih aktivnostih in kompetencah in je osnova za vzpostavitev kadrovskih standardov in normativov v zdravstveni negi, ampak se je odločil za drugačen ukrep: imenoval je nov strateški svet za zdravstveno nego. Ta se bo sestal v marcu in razpravljal o tej problematiki.

Resorni minister ne namerava podpisati dokumenta, ki govori o poklicnih aktivnostih in kompetencah in je osnova za vzpostavitev kadrovskih standardov in normativov v zdravstveni negi, ampak se je odločil za drugačen ukrep.

Imenoval je nov strateški svet za zdravstveno nego. Ta se bo sestal v marcu in razpravljal o tej problematiki.

Ko je državna sekretarka Pia Vračko obelodanila ministrove načrte, je med članstvom dobesedno završalo. Vzdušje v dvorani, kjer se je okrogla miza odvijala, je zapolnila precej nepredvidljiva mešanica obupa in ogorčenja, jeze in malodušja; zdela se je kot miniaturni odraz dogajanja v našem zdravstvu, ki vse glasneje brbota pod površjem, kot vulkan pred erupcijo.

Poglejmo ozadje konkretnega primera, navsezadnje tudi ali predvsem zato, ker vsaka sistemska anomalija tako ali drugače pušča odtis na vseh, ne le na konkretno prizadetih – predvsem pa na pacientih.

Ko je državna sekretarka Pia Vračko obelodanila ministrove načrte, je v dvorani dobesedno završalo.

Vzdušje je zapolnila precej nepredvidljiva mešanica obupa in ogorčenja, jeze in malodušja; zdela se je kot miniaturni odraz dogajanja v našem zdravstvu, ki vse glasneje brbota pod površjem, kot vulkan pred erupcijo.​​​

Okrogla miza, ki jo je pripravila Zbornica zdravstvene in babiške nege Slovenije – Zveza strokovnih društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije, ki ima nekaj nad 16.000 članov, je imela jasen namen: izpostaviti aktualno problematiko, ki jo povzročajo vse večje pomanjkanje kadra, preobremenjenost in slabo plačilo. Dogodek bi moral izzveneti simbolično – kot prijazen opomnik aktualnemu zdravstvenemu ministru, ki prošenj in pozivov za srečanje tako rekoč ne sprejema –, v smislu sporočila, naj vsaj izpolni obvezo in sprejme omenjeni dokument, k čemur ga navsezadnje zavezuje tudi zakonodaja.

Stroka je, kot smo slišali, svoje delo izpolnila. Dokument je pripravilo 30 strokovnjakov s področja zdravstvene nege, potrdil ga je tudi razširjeni strokovni kolegij za zdravstveno nego, medtem ko se je zdravstveni svet, ki je najvišji posvetovalni organ ministra za zdravje, do dokumenta opredelil, vendar brez soglasja.

Dokument je pripravilo 30 strokovnjakov s področja zdravstvene nege, potrdil ga je tudi razširjeni strokovni kolegij za zdravstveno nego.

Zdravstveni svet, ki je najvišji posvetovalni organ ministra za zdravje, pa se je do dokumenta opredelil, vendar brez soglasja.

Odločitev Sama Fakina je pojasnila mag. Klavdija Kobal Straus, generalna direktorica direktorata za dolgotrajno oskrbo pri ministrstvu za zdravje, rekoč, da ima Slovenija zelo dober vertikalen sistem zdravstvene nege – »pri čemer pa je treba razmišljati o vseh, ne le o diplomiranih medicinskih sestrah, kajti tudi bolničar in zdravstveni tehnik sta pomemben del tima«. Ob tem je Kobal Strausova zagotovila, da bo do 3. marca, ko naj bi bil dokument v skladu z regulativo podpisan, »znano, ali bo potrjen ali ne«.

Na ministrstvu za zdravje v tem mandatu pri pripravi ukrepov in sprememb, kot pravijo, dajejo prednost ukrepom, ki bodo v korist pacientov in sistema, pri čemer trenutno ni čutiti navdušenja nad povečevanjem števila diplomiranih medicinskih sester, čeprav naj bi po aktualnih izračunih, ki jih je v nedavnem pogovoru za Zdravstveniportal.si izpostavila dr. Brigita Skela Savič, predstojnica katedre za zdravstvene vede na fakulteti Angele Boškin na Jesenicah, na bolnišničnih oddelkih za kakovostno in varno delovanje potrebovali še 1374 diplomiranih medicinskih sester in 700 tehnikov zdravstvene nege.

Mnenja o tem so deljena, čeprav podatki temeljijo na trdnih izračunih in mednarodnih primerjavah. Očitno je, da na ministrstvu ne bodo odstopili od ponovnega uvida v porazdelitev in opredelitev kompetenc, najverjetneje tudi zaradi hudih krivic – stanovskih, etičnih, moralnih in finančnih –, ki so jim bile v preteklosti izpostavljene srednje medicinske sestre.

Na ministrstvu očitno ne bodo odstopili od ponovnega uvida v porazdelitev in opredelitev kompetenc, najverjetneje tudi zaradi hudih krivic – stanovskih, etičnih, moralnih in finančnih –, ki so jim bile v preteklosti izpostavljene srednje medicinske sestre.

»Zadovoljstvo pacientov z obravnavo je v veliki meri odvisno od kakovosti zdravstvene nege, od tega, kako medicinska sestra skrbi za bolnika v bolnišnici, od tega, kakšen je odnos medicinske sestre do pacienta v osnovnem zdravstvu, v socialno-varstvenih ustanovah ali drugje, kjer medicinska stroka opravlja svoje delo. Želimo zagotoviti, da bo za paciente, zlasti za hospitalizirane, na voljo dovolj negovalnega kadra, kajti ni sprejemljivo, da ni nekoga, ki bi skrbel za obolelega, za umivanje, nego, mu pomagal pri hranjenju, če je ta nemočen ...,« pravi Vračkova, zato poudarja, da bo treba (ponovno) doreči kompetence.

»Gneva ne morem dovolj jasno izraziti. Zdravstvena nega zagotavlja varno zdravstveno varstvo v slovenskem prostoru – treba ji je dati ustrezno mesto v sistemu, pristojnosti in ustrezno plačilo, kajti na alturistični pogon to, žal, ne gre več,« pa je bila neposredna predsednica zbornica zdravstvene in babiške nege Monika Ažman potem, ko je namesto pričakovane obljube o vzpostavitvi dialoga in skorajšnjemu sprejetju težko in dolgo pričakovanega dokumenta, ki bi zdravstveno nego vendarle umestil na zemljevid slovenskega zdravstvenega sistema, dobila hladno verbalno prho – kot tudi vsi predstavniki te stroke, ki so se dogodka udeležili. 

Namesto pričakovane obljube o vzpostavitvi dialoga in skorajšnjemu sprejetju težko in dolgo pričakovanega dokumenta, ki bi zdravstveno nego vendarle umestil na zemljevid slovenskega zdravstvenega sistema, smo bili priča hladni verbalni prhi.

Na jasno podobo zdravstvene nege in nedvoumno opredelitev razmerij znotraj nje, za kar naj bi poskrbel pred letom dni pripravljeni dokument o kompetencah, ki naj bi končno »postavil stvari na svoje mesto«, bo očitno treba še malo počakati.

A pri tem je jasno, da zaposleni v zdravstveni negi niso edini, ki bijejo plat zvona ter pričakujejo in zahtevajo spremembe na bolje. Nič drugače ni, denimo, z zdravniki. Tudi njihovi standardi in normativi so »na čakanju«, tudi na njihove pobude za konstruktiven dialog z aktualno zdravstveno politiko ni pričakovanih odzivov resornega ministra.

Kljub temu (se) je predsednica zbornice zdravstvene nege vprašala, ali bi se na ministrstvu tako vedli tudi do dokumenta, ki bi ga pripravila zdravniška stroka. Vprašanje je v bistvu retorično, kajti znano je, kako klavrno je v prejšnjem mandatu propadel poskus zdravništva, da bi vzpostavili dialog s takratno ministrico za zdravje in ji s pripravljeno strategijo za celovito prevetritev sistema pomagali pri njegovem reformiranju. Stvari so takrat šle v povsem drugo, neobvladljivo in v marsičem nepopravljivo smer. 

In na tej ravni tudi danes ni pravega dialoga.

Predsednica zbornice zdravstvene in babiške nege (se) je vprašala, ali bi se na ministrstvu tako vedli tudi do dokumenta, ki bi ga pripravila zdravniška stroka.

»Poleg standardov in normativov, kompetenc (vsebinskih, organizacijskih, strokovnih) je še nekaj, v čemer vidimo enega od bistvenih elementov kakovosti obravnave naših državljanov. To je timsko delo, ki ga ne uspemo realizirati do te mere, kot bi ga morali; razlogov za to je veliko,« je na enega izmed ključnih momentov kakovostne in celovite obravnave obolelega opozoril prim. asist. Dean Klančič, podpredsednik zdravniške zbornice.

Zakaj po njegovi oceni drobljenje na poklicne skupine, brez upoštevanja tega vidika, ni in ne more biti dobro? 

»Če tima ni, delujemo vsak po svoje; če ni koordinacije, je kakovost obravnave brez dvoma nižja. Če ni povezave in skupnega dela, je v sistemu – za državljana pa sploh! – lahko marsikaj narobe,« poudarja Klančič.

Mag. Brane Bregar, predsednik RSK za zdravstveno nego, ministrovo odločitev glede dokumenta razume kot nezaupnico stroki in kot sporočilo, da ima ekonomski vidik prednost pred strokovnimi argumenti, kar preprosto ne more biti dobro za nikogar, predvsem pa ne za pacienta. 

»Zdravstvo bo treba reformirati, zaposleni v zdravstveni negi se bodo končno morali dogovoriti, kaj bo kdo delal,« trdi Bregar in dodaja, da je kompetence treba sprejeti, sicer bodo tveganja pri obravnavi pacientov večja. Popraviti pa je treba tudi krivice, ki se dogajajo srednjim medicinskim sestram, saj jih menedžment že leta sili opravljati delo, ki ni v njihovi pristojnosti in za katerega niso plačane.

Popraviti je treba krivice, ki se dogajajo srednjim medicinskim sestram, saj jih menedžment že leta sili opravljati delo, ki ni v njihovi pristojnosti in za katerega niso plačane.

Res je, da ima menedžment zdravstvenih zavodov pomembno vlogo v tej kolobociji, ki je zdravstveno nego močno prizadela. Povedne so trditve, da bo zaposlovanje bolj izobraženih medicinskih sester povečalo stroške – istočasno pa v tujini analitično ugotavljajo in dokazljivo zagotavljajo, da tak pristop stroške znižuje.

Neposredna je bila tudi predsednica sindikata delavcev v zdravstveni negi Slavica Mencingar, s prostodušno in zelo povedno ugotovitvijo: »Od takrat, ko je Samo Fakin delal v zdravstvu, so se okoliščine spremenile za 300 odstotkov!« 

Od takrat, ko je Samo Fakin delal v zdravstvu, so se okoliščine spremenile za 300 odstotkov!

Slavica Mencingar, predsednica sindikata delavcev v zdravstveni negi

Priliv pacientov je velik, tudi na račun pritiska na time, ki delajo v osnovnem zdravstvu, češ da naj se zmanjša število napotitev pacientov na sekundarno raven, da bi vsaj nekoliko skrajšali čakalne dobe; pacienti, ki jih danes iz bolnišnic pošljejo domov bistveno hitreje, tako rekoč direktno iz intenzivne nege, potrebujejo dodatno oskrbo lečečega zdravnika, ki je, skupaj z medicinsko sestro, obremenjen še s številnimi e-zadevami, podobno je v patronažni službi ... – »Kadrovski normativi pa so enaki kot pred 30 ali 40 leti!« opozarja Mencingarjeva.

Kadrovski normativi so enaki kot pred 30, 40 leti.

»Medicinske sestre nismo še nikoli zapustile pacienta. Zagovarjamo njegove pravice, prav je, da dobi to, kar mu pripada. Treba se je odločiti, kaj oziroma koliko bomo pacienti v Sloveniji sploh še lahko dobili,« je z obžalovanjem, da se okrogle mize ni udeležil niti en predstavnik plačnika, zavoda za zdravstveno zavarovanje, izpostavila Monika Ažman.

Veliko je bilo izrečenih besed, v različno visokih tonah in v izstopajočih disonancah, vendar eno ostaja gotovo: treba bo ukrepati. Pospešeno. 

Ta mantra se v slovenskem zdravstvu ponavlja že leta, pravzaprav desetletja, vendar ostaja zgolj ne(u)slišana sopotnica vsakokratne politike in njenih interesov, ki vedno znova pozabi na bistvo svojega poslanstva: poskrbeti za izboljšave v tej naši skupni državi, ki jih je mogoče zagotoviti le s (so)delovanjem, z delovanjem za skupno dobro. Podobno pravzprav, kot to velja timsko delo v zdravstvu. Brez sodelovanja ni mogoče pričakovati napredka, izstopajočih dosežkov in uspehov, pri katerih šteje predvsem strokovna, kakovostna, varna in celovita skrb za pacienta.

Treba bo ukrepati. Pospešeno. 

Ta mantra se v slovenskem zdravstvu ponavlja že leta, pravzaprav desetletja, vendar ostaja zgolj ne(u)slišana sopotnica vsakokratne politike in njenih interesov, ki vedno znova pozabi na bistvo svojega poslanstva: poskrbeti za izboljšave v tej naši skupni državi, ki jih je mogoče zagotoviti le s (so)delovanjem, z delovanjem za skupno dobro.

medicinske sestre
Udeleženci okrogle mize (z leve proti desni): Monika Ažman, Pia Vračko, Slavica Mencingar, Brane Bregar, Brigita Skela Savič, Dean Klančič. Foto: Diana Zajec

 

Vaš komentar?

Komentirate lahko na naši facebook strani.



Je čas za ukrepanje?

S stavkovnim sporazumom je bilo določeno, da minister za zdravje poda soglasje k dokumentu, ki ga je pripravila in na udejanjenje katerega čaka zdravstvena nega. 

To je bila podlaga za 38. člen novele zakona o zdravstveni dejavnosti, po katerem bodo končno lahko priznali kompetence srednjim medicinskim sestram, ki opravljajo delo diplomiranih medicinskih sester, in jih posledično (lahko) tudi razporedili na ta delovna mesta. Morda vsaj pred upokojitvijo – kajti danes je že 9500 medicinskih sester starejših od 50 let, upokojile se bodo čez dobrih deset let, če zaradi izgorelosti ne bodo ušle iz poklica ali pristale v dolgotrajnem bolniškem staležu.

Je čas za ukrepanje, za pravilno in pravično? Je, zagotovo. Kajti, kot (se) sprašujejo medicinske sestre, vse po vrsti, ne glede na stopnjo izobrazbe: »Kaj bo z bolniki, kdo bo skrbel zanje, ko nas ne bo več?«.

Najbolj brano

IZ PRVE ROKE

RAK PROSTATE

rak prostate

Gregor Hlebič, specialist urologije, Tina Burgar, diplomirana medicinska sestra s specialnimi znanji in pacient Mitja Rovanšek o vseh vprašanjih, dilemah, pomislekih in razmislekih, s katerimi se sreča bolnik, ko mu postavijo diagnozo rak prostate.