Čakalne dobe

»Država pacienta usmeri na zdravljenje čez mejo, namesto da bi okrepila domačo zdravstveno mrežo« – Sabina Markoli in Miha Lukač o sistemskih nepravilnostih, zaradi katerih odtekajo milijoni evrov v tujino

Če slovenski pacient zaradi akutnega zobozdravstvenega problema, ki bi se po nedopustno dolgem čakanju na ortodonta ali endodonta v javnem zdravstvu lahko močno poslabšal in imel konkretne posledice, stomatološko oskrbo poišče pri zobozdravniku, ki nima koncesije, mora za zdravljenje plačati iz lastnega žepa. Istemu pacientu, ki obupa nad čakanjem v našem javnem zdravstvu in se za povsem enako storitev, ki bi mu jo sicer lahko zagotovil slovenski stomatolog, odpravi k zasebniku v tujino, pa zavod za zdravstveno zavarovanje (ZZZS) stroške zdravljenja povrne. Na račun te sistemske anomalije se iz slovenskega zdravstva milijoni evrov prelivajo čez mejo, čakalne dobe v ortodontiji in endodontiji pa pri nas še naprej ostajajo nedopustno dolge.

Čakalne dobe

Hrvaške klinike so slovenskim zobozdravnikom začele ponujati 10-odstotni delež za slehernega pacienta, ki bi ga preusmerili k njihovemu ortodontu ali endodontu

Verjetno ga ni starša, ki se ne bi spraševal, kam neki je zašlo slovensko zdravstvo, če njegov otrok potrebuje pregled pri ortodontu – in prav nič drugače ni pri odraslih pacientih, ki pred nadaljevanjem stomatološkega zdravljenja potrebujejo natančnejši, bolj filigransko usmerjeni pregled pri endodontu. Kajti čakalne dobe so še vedno tako nedopustno dolge, da človek preprosto ne ve, kaj narediti. Naj človek z akutnim zobozdravstvenim problemom na strokovno mnenje res čaka tri ali štiri leta? Naj starši, ki vedo, da bi njihov otrok že zdaj potreboval ortodontsko zdravljenje, več kot pet let nemočno trpijo, dokler ne bodo učakali, da bo njihovemu potomcu iz sredstev obveznega zdravstvenega zavarovanja vendarle omogočeno zdravljenje? Takšna je resničnost slovenskega javnega zdravstva. Problem pa je, ker ta resničnost dobiva povsem nove odseve – onkraj meje.

Varnost in kakovost

»Pričakujemo, da se bodo čakalne dobe, če bo zakon o psihoterapevtski dejavnosti sprejet, še podaljšale«

Vlada je soglašala z vsebino zakona o psihoterapevtski dejavnosti, ki naj bi v Sloveniji uzakonil najnižje kriterije za izvajanje psihoterapije v EU. Podobno sporočilo dobivamo tudi od zakonodajne oblasti, saj so poslanci predlaganemu dokumentu v sklopu prve obravnave prižgali zeleno luč za nadaljevanje zakonodajnega postopka. Je mogoče, da bodo oporekane rešitve – kljub vsem opozorilom medicinske stroke ter številnih združenj bolnikov – zaživele tudi v praksi? Ali sploh še obstaja možnost, da odločevalci prisluhnejo klinični stroki?

Čakalne dobe

»Glede stavke zdravnikov se bo premier zadnji smejal – a kaže, da se bo smejal sam«

»Bojim se, da je za mediacijo zmanjkalo časa. Zdravniška stavka se bo, skupaj z agonijo, ki jo povzroča, tako ali drugače končala. Kaj pa bo ostalo? Eno veliko nezaupanje,« je v pogovoru za Zdravstveniportal.si že pred petimi meseci opozorila dr. Damjana Pondelek, strokovnjakinja za strateško komuniciranje v kriznih situacijah. Mediacija med vladno in sindikalno stranjo se je kasneje sicer odvila, vendar ni bila uspešna. Stavka zdravnikov in zobozdravnikov – od njenega začetka bo kmalu minilo sedem mesecev – pa še vedno traja. Odvija se delovno – deloma zato, ker je vlada po normativno-zakonodajni plati onemogočila stavkovni protest zdravništva zoper njeno neučinkovitost, deloma pa zaradi tega, ker pravi zdravnik, ki prisega na bit svojega poslanstva, obolelega nikoli ne bi prostodušno prepustil naravnemu poteku bolezni in mu odrekel pomoč.

Reforma

»Smo na poti proti koncu javnega zdravstvenega sistema, kar je za nas nesprejemljivo!« ali zakaj zdravniki z resornim ministrstvom in vlado dialog ohranjajo le še prek opozorilnih javnih pisem

Tokrat se je za javni apel odločilo 43 zdravnikov ptujske splošne bolnišnice, ki jim v ušesih odzvanja slabšalno etiketiranje, kakršnega so se naposlušali v zadnjih tednih in mesecih. V času zdravniške stavke, ki se je prevesila že v 14. teden, je gradacija zmerljivk v javnosti neverjetna, med najpogosteje uporabljenimi besedami in besednimi zvezami prevladujejo bogovi v belem, dvoživke, požrešneži, zelo pogosto pa mnogi, ki o Hipokratu ne vedo nič, s prsti kažejo na zdravnike, češ da so povsem pozabili na svoje poslanstvo ter na zavezo prisegi, ki je srž njihovega poslanstva. Toda zdravniki, ki v ordinacijah, ambulantah, na bolnišničnih oddelkih in tudi v operacijskih dvoranah med pacienti dobivajo povsem drugačne odzive, kot bi lahko sklepali po posploševanju, ignoranci in obsojanju v javnosti in politiki, sporočajo, da ne bodo popustili. Vladi, ki ima polna usta zagotovil o ohranjanju javnega zdravstva, pa v današnjem javnem pismu sporočajo: kdor seje veter, žanje vihar, pri čemer še ni bilo neposredno ubesedeno, koga (vse) naj bi ta vihar odpihnil.

Čakalne dobe

»Kot če bi rekam prepovedali, da prestopijo bregove – in to šele potem, ko je povodenj že davno zapustila struge in teče skozi hiše ter odnaša še zadnje ljudi, ki so pripravljeni ostati in poskušati pomagati«

Kaj ukreniti, če se kljub (pre)počasnemu krpanju zdravstva, v katerem v različnih specialnostih in na različnih ravneh zdravstvenega varstva vse bolj škriplje, razmere le še dodatno poslabšujejo? Kaj poreči na to, da kadrovske zagate že na terciarni ravni, kjer, na primer, skrbijo za otroke z najtežjimi nevrološkimi obolenji, najsi bo to spinalna mišična atrofija (SMA) ali epileptični sindrom, močno vplivajo na strokovno oskrbo obolelih otrok z zelo zahtevnimi stanji? Mladi zdravniki opozarjajo na stiske, s katerimi se vsi po vrsti – ne glede na bolnišnico, oddelek ali ambulanto, v kateri delajo – spopadajo iz dneva v dan, sindikat zdravnikov in zobozdravnikov Fides pa je zaradi aktualnih razmer in (ne)reševanja akutnih sistemskih problemov napovedal stavko.

Reforma

Danijel Bešič Loredan, minister za zdravje: »Popolnoma nepošteno, nestrokovno in nesmiselno bi bilo, če bi ljudem dajali upanje, da bomo razmere uredili že v treh mesecih!«

Danijel Bešič Loredan je bil vedno med tistimi zdravniki, ki so si upali javno opozoriti na anomalije v našem zdravstvenem sistemu, na nepravilnosti, sistemsko in individualno pogojene, ki so onemogočale udejanjanje ažurne, strokovno neoporečne, kakovostne in varne storitve v dobro bolnikov. Zdaj je pristal na drugi strani. Postal je minister za zdravje in v njegovih rokah ter rokah njegove ekipe, ki jo v teh dneh še dopolnjuje, so težke odločitve in poteze. Te bodo pomembno vplivale ne le na prihodnost slovenskega zdravstva, ampak tudi na verodostojnost tega nadvse pomembnega stebra družbe, od katerega je odvisno dobro celotnega prebivalstva. Kakšne so napovedi nove ministrske ekipe in kaj v resnici lahko pričakujejo zavarovanci oziroma bolniki, ki v zdravstvenem sistemu zaradi številnih nedoslednosti, anomalij in korupcije v zadnjih letih niso pristali v središču dogajanja, ampak na obrobju, odrinjeni v nepregledne čakalne vrste? Bo novi minister za zdravje kos izzivom, pred katerimi so vedno znova klecnili njegovi predhodniki?

Redke bolezni

Bolniki z redkimi boleznimi vendarle dočakali pomembne sistemske premike – vključno z obljubo o vzpostavitvi specializiranih multidisciplinarnih timov

Čeprav pojavnost redkih bolezni ni pogosta, je bolnikov z redkimi obolenji, ki jih danes medicina pozna približno 8000, veliko. Samo pri nas naj bi katero od teh bolezni, pa naj gre za redke krvne bolezni, distrofije, za bulozno epidermolizo, fabryjevo, gaucherjevo ali huntingtonovo bolezen, fenilketonurijo, distonijo, marfanov sindrom ali za katerokoli drugo redko obolenje, imelo več kot 100.000 posameznikov. Toda mnogi med njimi tega ne vedo, ker (še) nimajo prave diagnoze. Te bolezni so še vedno pozno prepoznane, kar je za obolele lahko tudi usodno – po drugi strani pa za ta obolenja nemalokrat ni zdravil, ki bi preprečila napredovanje bolezni ali omogočila ozdravitev, saj farmacevtska industrija zaradi redke pojavnosti teh obolenj pogosto ni zainteresirana za dolgo raziskovalno pot, na kateri bi se v znanstveno-raziskovalnem fokusu našlo najboljše možno zdravilo. Po drugi strani pa se slovenska medicina tudi na tej ravni lahko pohvali s številnimi inovacijami, z izjemnimi dosežki in vse bolj spodbudnimi obeti za obolele; da bi se vsi postopki obravnave odvijali nemoteno, je nujna vzpostavitev sistemskih okvirov, kjer jih še ni – ali pa so ti preveč ohlapni, zgolj začasni.

Ukrepi

Zakaj v Sloveniji cepiva proti COVID-19 ni mogoče izbirati

Ker cepivo podjetja AstraZeneca povzroča nepričakovane, vse prej kot blage neželene učinke, v nekaterih državah pošiljke tega cepiva zavračajo. Pri nas je drugače – 1. aprila, na precej simboličen datum, je Slovenija prejela 45.600 odmerkov tega cepiva, s katerim bodo po novi različici nacionalne strategije za cepljenje proti COVID-19, sprejeti prav tako 1. aprila, cepili posameznike v starostni skupini od 60 do 64 let, lahko pa tudi vse starejše, »če izrazijo interes za cepljenje s tem cepivom in želijo cepljenje opraviti čim prej«.

Ukrepi

Sto dni je mimo. Kaj je minister za zdravje Aleš Šabeder naredil doslej in kaj obljublja za naprej?

Sto dni ministrovanja Aleša Šabedra je mimo. Njegova strokovna pot v zdravstvenem menedžmentu ni dolga, po nekaj več kot leto dni trajajočem vodenju Univerzitetnega kliničnega centra (UKC) Ljubljana, je po predčasnem odhodu prejšnjega ministra za zdravje Sama Fakina prevzel vodenje tega resorja. Počitka v tem času ni bilo, kajti izzivi, začenši z revoltom zdravnikov družinske medicine, so zahtevali takojšen in neprekinjen angažma. Je bil ta dovolj ažuren in verodostojen? Iskanje rešitev za ureditev najbolj akutnih problemov slovenskega zdravstva, med katerimi zagotovo izstopajo nedopustno dolge in nenehno daljšajoče se čakalne dobe, se je v resnici šele začelo, dela bo še ogromno. Kaj vse se je znašlo na agendi resornega ministra in kakšne so njegove obljube za ureditev razmer v zdravstvu, tudi ali predvsem v dobro pacientov?