Etika

Državni svet izglasoval odložilni veto na zakon o pomoči pri samousmrtitvi

Lanskoletni posvetovalni referendum o obravnavi ureditve pravice do pomoči pri prostovoljni prekinitvi življenja – za uzakonitev te možnosti je glasovalo 54,89 odstotka, medtem ko je sprejetju takšnega zakona nasprotovalo 45,11 odstotka vseh, ki so se udeležili referenduma – je dobil epilog konec minulega tedna. Poslanci so zakonu o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja tokrat prižgali zeleno luč, ne glede na zadržke, pomisleke, opozorila in nestrinjanje medicinske pa tudi drugih strok, ki skrbijo za obolele, njihovo zdravje in tudi življenje. Mnogi pacienti s katero od napredujočih, neozdravljivih bolezni danes tudi javno povedo, da jih obstoj možnosti, po kateri bi človek smel poseči res v skrajni sili, veselí, saj da je slovenska družba z zakonom naredila pomemben korak k priznanju dostojanstva in avtonomije posameznika. Pa je res tako?

Etika

»Zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja bo prinašal tudi tragične zgodbe – in zaradi tega zakona bodo nedvomno in nepreprečljivo umirali ljudje, ki bi sicer radi še živeli«

V več kot treh desetletjih, odkar pišem o najrazličnejših boleznih, njihovem zdravljenju in osebnih (pre)izkušnjah posameznikov, pri katerih določena bolezen počasi, a vztrajno ugaša njihove zmogljivosti, jim krade duha ter vse bolj omejuje njihovo življenje, med sogovorniki ni bilo nikogar, ki bi nad življenjem obupal, nikogar, ki bi svoje življenje, čeprav marsikdaj spremenjeno skorajda do neprepoznavnosti, želel predčasno končati. Fokus življenja se v takih primerih sicer močno spremeni, pomembne postanejo povsem drugačne vrednote kot pred boleznijo, saj človeku življenje sčasoma lajšajo, zaljšajo in bogatijo že majhne, včasih navidezno povsem nepomembne stvari. Vendar to nikakor ni dovolj. Poskrbeti je treba za sistemsko pomoč in podporo, ki lajšata življenje obolelemu pa tudi njegovim bližnjim – kajti v ne dovolj urejenih razmerah in z zgolj parcialnim ukrepanjem pot do verodostojnih, varnih in celovitih rešitev (p)ostaja zelo negotova, nemalokrat prežeta s številnimi tveganji in nevarnostmi.

Etika

Evtanazija: »Predlagani zakon ni prava rešitev – prihajalo bo do napak, prihajalo bo do zlorab ...«

»Upam, da pri nas ne bomo šli tako daleč kot v Kanadi, kjer trenutno razpravljajo o tem, ali bi evtanazijo lahko opravili tudi pri nekom, pri katerem je glavni vzrok trpljenja revščina,« izpostavlja enega od ekstremov na tem področju prof. dr. Matjaž Zwitter, predstojnik katedre za medicinsko etiko na mariborski medicinski fakulteti. Mnogi zdravniki nasprotujejo rešitvam, ki jih prinaša predlog zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, o katerem bo državni zbor odločal danes. Če bo predlagani dokument sprejet, ga bodo zdravniki spoštovali, ne bodo pa (vsaj večina njih) sodelovali pri prostovoljnem končanju življenja, ampak se bodo, kot smo slišali na včerajšnji novinarski konferenci dveh glavnih zdravniških asociacij, sklicevali na ugovor vesti.

Etika

»Družinski zdravniki nikakor ne sprejemamo vloge, ki nam jo želijo vsiliti,« poudarja prof. dr. Marija Petek Šter v pogovoru za zdravstveni portal o evtanaziji pa tudi o drugih izzivih na področju družinske medicine

V državah, kjer so postopki za prostovoljno končanje življenja s pomočjo evtanazije legalizirani, v povprečju tri do štiri odstotke ljudi, ki se zaradi kronične, napredujoče, neozdravljive bolezni, pa naj bo to rak, kronična obstruktivna pljučna bolezen (KOPB), srčno popuščanje, multipla skleroza ali amiotrofična lateralna skleroza (ALS) znajdejo v tako rekoč brezizhodni situaciji, prosi za pomoč pri končanju življenja. Pri nas vprašanje evtanazije ni niti dorečeno niti zakonodajno urejeno. Pripravljen je sicer osnutek zakona, oblikovan v sklopu civilne družbe, ki pa mu zdravniki – zlasti družinski zdravniki, ki bi jih uzakonitev predlaganih rešitev spravila v nezavidljiv in z njihovega zornega kota povsem nesprejemljiv položaj – nasprotujejo. Zavedajo se, da je ureditev tega področja nujna, vendar po drugačni poti, s širšim družbenim konsenzom in v dialogu s stroko.

Starejši

Napačno in etično nesprejemljivo bi bilo pomanjkljivosti zdravstva reševati z evtanazijami – nujno je sprejetje zakona o dolgotrajni oskrbi

»Napačno in etično nesprejemljivo bi bilo pomanjkljivosti zdravstva reševati z evtanazijami,« je prepričan doc. dr. Božidar Voljč, predsednik državne komisije za medicinsko etiko. Člani komisije se zavedajo, da se na vseh ravneh zdravstva »zaradi neustreznega zdravljenja, intervencij ali predolgega čakanja marsikatero zdravljenje, poseg ali življenje konča s prezgodnjo smrtjo – in da pomanjkljiva oskrba umirajočih lahko povzroča nepotrebno trpljenje in vsakršne stiske«, vendar v iskanju rešitev po njihovem trdnem prepričanju ni ključnega pomena uzakonitev evtanazije, temveč sprejetje nujno potrebnega zakona o dolgotrajni oskrbi.