O tem, kaj nas čaka v prihodnjih mesecih, je minister za zdravje Janez Poklukar, zdravnik, ki prihaja iz zdravstvene družine (njegova mama je delala na urgenci, oče je bil reševalec, soproga je diplomirana medicinska sestra), spregovoril v intervjuju za Zdravstveniportal.si. Kaj so sporočali bližnji zvoki helikopterja in tulečih siren, ki so že v jutranjih urah ustvarili zvočno kuliso pogovoru o izzivih na področju slovenskega zdravstva – pa tudi politike, ki se je odločila, da je napočil čas, da odslej v zgodbi o epidemiji novega koronavirusa odgovornost prevzame posameznik? 

Vsakdo bo s svojimi odločitvami sam določil, kako in na kakšen način bo v prihodnje poskrbel za zaščito sebe in svojih bližnjih – in kakšen bo njegov vpliv na nemoteno delovanje družbe, v kateri od druge polovice avgusta hitro testiranje ne bo več brezplačno, življenje pa naj bi se v prihodnje odvijalo bolj ali manj nemoteno, vendar ob doslednem upoštevanju pogoja PCT. Zdravstvo pa leto in pol od začetka tiči pred še večjimi izzivi, ki so se, resnici na ljubo, nizali v zadnjih desetletjih, celovitega odziva nanje pa ni bilo – z izjemo posameznih gasilskih akcij, s katerimi pa so odločevalci pogasili le posamezne iskrice, medtem ko se celotnega problema ni upal dotakniti nihče.  

Kot direktor jeseniške splošne bolnišnice in potem še ljubljanskega UKC ste se dodobra seznanili s paleto sistemskih težav in anomalij, ki krnijo delovanje slovenskega zdravstva, zato se zdi logično, da ste si v vlogi ministra za zdravje zadali vizionarski cilj, na katerega Slovenija čaka že desetletja: z rešitvijo kadrovske, prostorske in logistične podhranjenosti omogočiti učinkovito delovanje sistema in obolelim, za katere vemo, da so že leta ujetniki nedopustno dolgih čakalnih dob, zagotoviti najboljšo možno oskrbo. Verjamete, da vam bo uspelo?

Sem optimist, vedno usmerjen v iskanje rešitev. V zadnjih mesecih smo na ministrstvu za zdravje oblikovali res dobro ekipo – verjamem, da so strokovnjaki, ki so na ministrstvo prišli tako rekoč iz vseh zdravstvenih logov, sposobni najti rešitve in jih tudi implementirati v praksi.

Katere pa so ključne kratkoročne, urgentne sistemske rešitve, ki bodo omogočile kakovostno, varno in ažurno obravnavo pacientov? Če morda začneva pri zakonu o nujnih ukrepih na področju zdravstva ...

Ta zakon po eni strani omogoča odpravljanje posledic epidemije, po drugi strani pa zdravstvo pripravlja na morebitni četrti val. Z vidika zagotavljanja vzdržnosti sistema oziroma odpravljanja posledic epidemije so pomembne določbe, ki omogočajo izvedbo nacionalnega razpisa za odpravo čakalnih vrst, saj so te nedopustno dolge. 

Spremembe določb zakona omogočajo tudi prenos programa med izvajalci, če kateri od izvajalcev iz kakršnegakoli razloga svojih programov ne more realizirati. Istočasno pa zakon – da bi zagotovili zadostnost vseh virov – prinaša tudi štipendije za zdravstvene poklice, vsako leto dodatnih 100, v štirih letih torej 400 dodatnih štipendij za zdravstvene poklice. Podaljšali pa smo tudi obdobje, v katerem morajo medicinske sestre s srednješolsko izobrazbo opraviti šolanje, da jim priznajo kompetence diplomiranih medicinskih sester, kajti med epidemijo izvedba tega izobraževanja ni bila izvedljiva.

Kar se tiče priprav na jesen, omenjeni zakon prinaša financiranje klicnega centra, ki bo epidemiologom omogočil obravnavo bistveno večjega obsega rizičnih stikov kot po zdajšnjem sistemu. Zagotavlja se financiranje sekvenciranja testov, saj je to bistvenega pomena pri odkrivanju novih različic novega koronavirusa in njihovega širjenja.

V kolikšni meri so po vaši oceni pri nas kršene pravice pacientov? Čakalne vrste so se v zadnjem letu in pol še dodatno podaljšale, zaradi epidemije COVID – breme bolezni se je po ocenah stroke povečalo, a to se bo v resnici odrazilo šele čez čas, v dodobra spremenjeni patologiji, z boleznimi, ki bodo diagnosticirane pozno, v že napredovali fazi, s še večjim pritiskom bolnikov na že zdaj slabo dostopne zdravstvene storitve ...

Zagotovo, pred nami niso lahke naloge. Epidemija bo od nas terjala tudi ta davek. Zato smo med drugim v sklopu zakona o nujnih ukrepih v prihodnjih treh letih omogočili deset dodatnih specializacij iz klinične psihologije – in tako področje duševnega zdravja pomembno nadgradili in okrepili, kajti epidemija je na tem področju pustila pomembno sled, zlasti med mladimi.

Kar se tiče čakalnih vrst na drugih področjih, pa rešitve prinašata dva pomembna ukrepa: nacionalni razpis za skrajševanje čakalnih vrst in možnost letnega prenosa programa. 

V sklopu aktualne vlade ste pripravili kopico zakonodajnih predlogov, med drugim tudi o dolgotrajni oskrbi, na katere je slovenska družba čakala leta oziroma desetletja in v primerjavi z drugimi razvitimi družbami nedopustno zamujala. Kako pa bo z realizacijo zakonodajnih rešitev?

Verjamem, da je zakon v tem trenutku najboljša različica od vseh, ki so bile pripravljene v zadnjih 18 letih; z nadgrajevanjem dela drugih ekip smo prišli do najboljšega možnega zaključka in zdaj je zakon pripravljen tako, da bo starejšim omogočal boljše, primernejše življenje v starosti. Zato si želim, da bi premogli skupno odgovornost in tudi politično voljo za sprejetje tega dokumenta, da bi lahko čim prej začeli z udejanjanjem rešitev, ki jih prinaša zakon. 

Ko bomo korakali po začrtani poti, bomo najverjetneje odkrili tudi nove rešitve, morda kakšno zadevo nadgradili, jo izboljšali – tak je pač proces vzpostavljanja novega sistema. In da, seveda, do leta 2025 sprejmemo tudi zakon o zavarovanju za dolgotrajno oskrbo; tako bo zagotovljeno tudi dolgoročno financiranje. Prej ko bomo s tem začeli, prej bomo pripravljene rešitve lahko tudi udejanjili.

V zadnjem času je, kar se tiče vprašanj, povezanih s stroko in etiko, z varnostjo in kakovostjo, v javnosti izstopal poziv skupine zdravstvo.si. Njeni člani, med katerimi sta tudi prof. dr. Marko Noč in dr. Blaž Mrevlje, so javno opozorili na problem perkutane vstavitve biološke aortne zaklopke v Splošni bolnišnici Celje (kjer je, mimogrede, proti COVID cepljenih največ zaposlenih). Zakaj problematiziranje tega dosežka? Zato, ker v Celju nimajo oddelka za srčno-žilno kirurgijo in tudi ne specializirane ekipe za tovrstne posege – kar bi predstavljalo resen problem, če bi prišlo do zapleta, ki bi zahteval operacijo na odprtem srcu. Zaradi neupoštevanja smernic evropskega kardiološkega združenja so tako zdravniki iz omenjene skupine pozvali pristojne institucije k ukrepanju. Kakšen je bil oziroma je vaš odgovor?

Osebno se pridružujem mnenju zdravnikov skupine zdravstvo.si. Pomembno je, da Splošna bolnišnica Celje poskrbi za kakovostno in varno obravnavo pacientov. Verjamem in želim si, da v Celju delajo na tak način – in da bodo v skladu s tem ravnali tudi v konkretnem primeru.

Kako pa v kontekstu epidemije, ki nam je dodobra spremenila življenje in mnogo prezgodaj ugasnila številna življenja, komentirate aktivnosti skupine, poimenovane iniciativa slovenskih zdravnikov, ki oporeka zaščitnim ukrepom in odsvetuje cepljenje? Kakšen je po vaši oceni njihov vpliv na etične in deontološke uzuse zdravniškega poklica?

Dejanja in mnenja omenjene skupine zdravnikov obžalujem. Menim, da gre za neodgovoren in neprimeren pristop dela stroke. V širšem, ne le slovenskem, ampak svetovnem merilu je jasno, kaj je tisto, kar zagovarja stroka: cepiva so varna, učinkovita in edino cepljenje je tisto, ki nas lahko pelje nazaj v življenje, kakršnega smo poznali pred epidemijo. Verjamem, da bodo tako zdravniška zbornica kot druge pristojne institucije z omenjeno skupino opravile razgovore – če bo treba, pa poskrbele tudi za ustrezne postopke.

Čeprav smo še sredi poletja, epidemija spet trka na naša vrata – zaradi pospešenega širjenja najnovejše delta različice novega koronavirusa, bistveno kužnejše od ostalih. Kako pri Slovencih, ki že pregovorno niso najbolj naklonjeni cepljenju, vzbuditi zaupanje v smotrnost tovrstne zaščite? Med drugim je dobra poteza, da je v tem tednu znova začel delovati klicni center za informacije o novem koronavirusu, ki mu ljudje zaupajo ...

Kar se tiče cepljenja, računam, da bomo Slovence opolnomočili s pravimi podatki o varnosti in učinkovitosti cepiv – in da se bomo vsi skupaj solidarno in družbeno odgovorno odločili za cepljenje. Ves čas poudarjamo solidarnost. To pomeni, da moramo k temu prispevati vsi, ki se lahko cepimo. To pomeni, da ne govorimo o 60-odstotnem deležu, ampak o deležu, ki je bliže 100 kot pa 60 odstotkom.

Nihče, ki so ga doslej zaradi COVID zdravili v kateri od slovenskih bolnišnic, ni bil cepljen – gre za več kot 16.000 hospitalizacij, od katerih so 7700 pacientov obravnavali zaradi težjih zapletov te bolezni, 2600 so jih zdravili v enotah intenzivne terapije. Več kot 4000 tistih, ki so umrli, je imelo tudi COVID. Na drugi strani pa imamo več kot 1,5 milijona porabljenih odmerkov cepiv, ki ščitijo pred težjo obliko te bolezni, nihče pa ni bil zaradi njih hospitaliziran.

In če postavimo drugačno, jasno sliko o tem, kaj še prinaša cepljenje: obvladovanje epidemije in normalno delovanje zdravstvenega sistema. Trenutno je osnovno zdravstvo obremenjeno z izvajanjem testiranja in s cepljenjem, vemo pa, da poslanstvo primarne ravni predstavljata preventiva in nujna kurativa. In dokler bo primarno zdravstvo obremenjeno s COVID, osnovnega poslanstva ne more opravljati – in tako se nam nalagajo posledice, ki bodo prišle na površje v prihodnosti.

Do zdaj smo za vse teste – hitre in PCR teste – namenili več kot 100 milijonov evrov. Vsi vemo, koliko je to zdravstvenih programov. Več kot 300 milijonov evrov smo namenili za dodatke v zdravstvu za izvajanje COVID zdravljenja; zdravljenje teh bolnikov v času epidemije nas je stalo približno 200 milijonov evrov. Skupaj je to 600 milijonov evrov. Za cepiva smo namenili 32 milijonov evrov, za izvedbo cepljenja pa še dobrih 20 milijonov evrov.

Med pet in deset odstotki tistega, kar smo namenili za zdravljenje in za celotni angažma, da smo obvladali epidemijo, nas je torej stalo samo cepljenje in vse, kar je z njim povezano. 

Cepljenje prinaša povsem drugačne prednosti – na prvem mestu je razbremenitev zdravstva v smislu vseh dejavnosti in storitev, ki jih je treba izvajati zaradi COVID – da lahko opravlja svoje poslanstvo. Ključna prednost pa je tudi delujoče gospodarstvo. Vsak mesec plače. Delovna mesta. Odprte šole. Odprte servisne dejavnosti, kot sta gostinstvo in turizem. In če prednosti primerjamo s posameznimi skeptiki in njihovimi bojaznimi, prednosti zagotovo pretehtajo. 

Treba je vedeti, da so vprašanja in dvomi vedno obstajali – odkar imamo cepiva, odkar imamo zdravila. Pri vseh zdravilih, ki jih uporabljamo danes, si lahko preberemo tudi o njihovih stranskih učinkih. Tudi pri kontracepciji. Pri praviloma eni od tisoč žensk zaradi kontracepcije pride do trombotičnega zapleta, kar je najmanj stokrat pogostejši neželeni učinek kot pri cepljenju proti COVID. Seveda imajo tudi cepiva določene stranske učinke – toda v primerjavi z zdravili, ki jih pacienti bolj ali manj redno jemljejo, so ti učinki bistveno redkejši in v primerjavi s koristmi zanemarljivi.

V Nemčiji, kjer so okužbe prav tako v porastu, so se odločili, da cepljenje ne bo obvezno; z obema odmerkoma je cepljenih 43 odstotkov prebivalcev. Po anketah se jih je pripravljenih cepiti skoraj še enkrat toliko, dobrih 80 odstotkov – pri nas so številke bistveno skromnejše, tudi med zdravstvenim kadrom. Se vam zdi, da je mogoče doseči preobrat – takšnega, denimo, ki bi bil primerljiv z odzivnostjo javnosti, kakršni smo bili priča v sklopu nedavnega referenduma o noveli zakona o vodah?

Absolutno verjamem, da je preobrat možen. Absolutno verjamem, da smo v Sloveniji ne le solidarni, ampak tudi družbeno odgovorni. Verjamem pa tudi, da znamo ponovno vzpostaviti zavedanje o pomenu javnega zdravja, ki je morda v zadnjih desetletjih nekoliko razvodenelo. Slovenija je verjetno prav zaradi nekakšne cone udobja popustila pri vzgajanju ljudi o pomenu javnega zdravja.

Vsi vemo – in to smo se naučili že v osnovni šoli –, da je čista voda osnova za življenje, vendar javno zdravje in normalno življenje potrebujeta še kaj drugega, med drugim cepljenje in cepiva, kar danes dokazuje aktualna kriza. Vendar to ni nič novega, saj to vemo že vsaj od epidemije črnih koz ali, na primer, davice; o tem se lahko prepričamo, če se sprehodimo po slovenskih pokopališčih.

V zadnjih letih se nam je dogajalo, da je bila precepljenost proti gripi 4- do 6-odstotna, medtem ko je v Angliji ali na Portugalskem 50- do 70-odstotna. Otroke moramo začeti vzgajati o tem, kako pomembno je javno zdravje, zato menim, da bi morali to snov vključiti že v osnovnošolsko izobraževanje.

Kakšne so vaše napovedi za jesensko obdobje, kakšen recept za čim bolj benigno sobivanje s SARS-CoV-2 kot minister predlagate slovenstvu, ki si ne želi več zaprtja družbe, delovanja šol na daljavo, kratkih stikov v gospodarstvu in motenega delovanja zdravstva? Kaj bo treba ukreniti, da se to bolezen, ki je na globalni ravni med prebolevanjem različice z najtežjimi zapleti ugasnila že skoraj štiri milijone življenj, ukroti in tako zelo zmanjša kužnost virusa, da bo ta sčasoma lahko povzročil le še težavo, primerljivo s sezonskim prehladom?

Osnovni korak k jeseni, kakršno si želimo, je cepljenje. Zato moja prošnja vsem odločevalcem in vsem oblikovalcem javnega mnenja, da skupaj vsem prebivalcem Slovenije zagotovimo informacije o varnosti in učinkovitosti cepljenja – in da vsakomur, ki iz kakršnegakoli razloga ne more priti na cepljenje ali do izvedbe cepljenja, pri tem pomagamo. In ko bomo v polni meri precepljeni, verjamem, da bomo lahko živeli tako, kot smo živeli pred epidemijo. 

Zato je vse odvisno od nas – ne od ministra niti od kateregakoli drugega predstavnika družbe, ampak od vsakega posameznika. Če se vsak od nas tega zaveda – in če se istočasno zaveda tudi tega, kakšne prednosti in ugodnosti si s tem lahko zagotovi za jesen in zimo –, verjamem, da bomo zmogli.

Kakšne spremembe, ki se nanašajo na preprečevanje širjenja novega vala epidemije, so trenutno v pripravi? Kaj ste sklenili na zadnjem sestanku s strokovno skupino in predstavniki različnih ministrstev?

Ključno je védenje, da test ne preprečuje bolezni; test bolezen odkriva, cepljenje pa jo preprečuje. V tem je bistvena razlika, zato bo naš apel šel v smeri spodbujanja čim številčnejšega cepljenja. Pomemben bo tudi ukrep izvajanja PCT (preboleli, cepljeni, testirani) – tako rekoč na vsakem koraku, zato, da bomo lahko imeli odprto družbo. Na ta način bomo imeli manj okuženih prebivalcev, na ta način bo družba lahko bolj odprta, na ta način bomo skupaj lahko zagotovili, da bodo šole odprte in da se bo življenje odvijalo nemoteno. 

Testiranja se bodo v prihodnje v sklopu zdravstva odvijala nemoteno, sicer pa bo za test vsak posameznik moral poskrbeti sam.

Predsedovanje svetu EU prinaša številne izzive pa tudi priložnosti. O teh ne bova govorila z vidika politike in z njo povezanih turbulenc ne le na domačem, ampak tudi na mednarodnem političnem parketu, ampak z vidika zdravstva in čim celovitejše skrbi za zdravje prebivalstva. Te teme se boste dotaknili tudi v tem tednu, na dvodnevni konferenci o inovativnih rešitvah za odporne zdravstvene sisteme. Kje na tem zemljevidu je danes slovenski zdravstveni sistem in kakšna je vizija njegovega razvoja?

Če se najprej vrnem k prejšnjemu vprašanju in nadgradim razmišljanje, kako in s katerimi ukrepi ohraniti družbo čim bolj odprto. Na prvem mestu je zagotovo izvajanje protokola PCT prek digitalnega potrdila; to je pomemben napredek, ki se je zgodil v zadnjem letu. Danes imamo praktično vsi prebivalci digitalni zdravstveni karton, vsi podatki se stekajo v eno bazo – pred letom in pol smo s poročanjem o bolezni začeli na papirju, danes pa je vse digitalizirano. In to je pomemben prispevek k obvladovanju tega resnega problema. 

Lahko, da bomo po zgledu Italije, Grčije, Hrvaške in še nekaterih držav prešli na uvajanje evropskega spletnega obrazca za sledenje potnikov (digital passenger locator form, PLF) – ne samo za morski in letalski promet oziroma prehajanje meje, ampak tudi za kopenskega. V prihodnjih dneh se bo pokazalo, ali bodo primeri pozitivnih okužb na dnevni ravni še vedno naraščali; glede na to, kakšen bo tempo porasta okužb, bomo poskrbeli za zaščito oziroma za preprečitev vnosov novega koronavirusa v Slovenijo. In povsem mogoče je, da se bomo odločili za ta sistem.

In pri tem je usklajenost oziroma sinhronost z ukrepanjem na mednarodni ravni oziroma na ravni EU ključnega pomena, kajne?

Tako je. Evropa je test za PLF že izvedla v praktično vseh državah, tudi mi smo januarja sodelovali v njem. V kratkem bo zaživel vsaj za tisti del prometa, v sklopu katerega prihajajo potniki izven EU. Glede na situacijo – vsi vemo, da je pri nas nedavno prišlo do vnosov koronavirusa iz Španije – bomo tudi na ta način morali spremljati gibanje potnikov znotraj EU in na ta način zamejevati širjenje okužbe.

Kar pa se tiče prednostnih nalog v sklopu predsedovanja, smo že konec prvega tedna predsedovanja imeli konferenco, na kateri smo se posvetili predvsem problemu zaradi pomanjkanja zdravil v Evropi. Vemo, kakšen izziv nam je po eni strani povzročalo zagotavljanje zadostnih količin cepiva pa tudi osebne varovalne opreme, kjer gre za evropsko avtonomijo. Po drugi strani pa problem predstavlja pomanjkanje zdravil, za katera ni več pravega ekonomskega interesa; med temi so, na primer, protimikrobna zdravila ali stara generična zdravila za zdravljenje raka – citostatiki. Beseda pa je tekla tudi o tem, kako zagotoviti najnovejše postopke zdravljenja oziroma zdravila vsem prebivalcem, saj vemo, kako draga so določena zdravljenja, ki dosegajo tudi milijonske zneske.

In prav ti izzivi, ki jih naštevate, so tudi sestavni del vsebine konference o vzdržnosti zdravstvenih sistemov?

Tako je, v tem tednu imamo konferenco na visoki ravni, z ministri za zdravje, katere ključni cilj je najti rešitve za bolj vzdržne zdravstvene sisteme. Dobre prakse bodo predstavili ministri Češke, Avstrije, Finske; mi bomo predstavili slovenski model centrov zdravja, v sklopu predstavitve različnih evropskih projektov pa bo govora o možnosti povezovanja med državami, zlasti na področju raka, bolezni, ki je bila glavna tema našega predsedovanja že v letu 2008.

Kako pa je z novim strateškim načrtom, ki ga je treba pripraviti v sklopu državnega programa za obvladovanje raka za prihodnje obdobje? Je ta že nared?

Strateški načrt za obdobje od leta 2022 do leta 2026 bo v teh dneh v javni obravnavi, zato verjamem, da ga bomo jeseni lahko tudi sprejeli. 

In še glede digitalizacije – na evropski ravni si prizadevamo za vzpostavitev sistemov, v katerih bo podatke mogoče uporabljati na varen način. Na prvem mestu je, seveda, varnost podatkov.

Lahko bi rekla, da je vprašanje digitalizacije – zlasti pri nas, zlasti v zdravstvenih ustanovah – zelo pomembno, če vemo, da so ponekod na tem področju še vedno »v kameni dobi« ...

Zavedamo se izziva na področju informacijskih tehnologij v slovenskem zdravstvu. Zato smo tudi digitalizirali proces cepljenja in poročanja o COVID v zadnjem letu. Zdaj pa je ta sistem treba nadgrajevati. Tako smo v načrt za okrevanje in odpornost umestili projekte v višini 83 milijonov evrov – in verjamem, da je to podlaga za pomemben preboj na tem področju v naslednjih letih.

Kje se vidite v prihodnje, potem, ko ne boste več v vlogi ministra za zdravje?

Ves čas in vedno se vidim v zdravstvu. Svoje delo rad opravljam, zato še vedno delam v ambulanti, opravljam tudi dežurno službo; kadar le utegnem, ohranjam stik s svojim poklicem, s svojim poslanstvom. Vse, kar bom lahko naredil na ministrstvu za zdravje, za naše prebivalce in za njihovo zdravje, je nekaj, kar sem si vedno želel – da tudi na ta način pripomorem k boljšemu zdravstvenemu sistemu, ki bo kos izzivom tudi leta 2030 ...

V času, ko nam greni življenje epidemija – kljub temu, da ta v tem trenutku ni uradno razglašena –, se nasveti glede zdravega načina življenja nekako kar porazgubijo v prepletu drugačnega vsakdana, v katerega smo potisnjeni. A skrb za zdravje kljub temu ostaja ključnega pomena. Zato me zanima, kako za to skrbite vi.

Po najboljših močeh, ki mi jih dopuščajo službene aktivnosti. Sem namreč štejem tudi aktivnosti z družino, ki so na prvem mestu. Vse minute, ki jih ne posvečam službi, posvečam družini, otrokom. Ključno je – če je le izvedljivo – naše vsakotedensko obiskovanje gora, sicer pa tudi vse druge aktivnosti, ki jih v svoji otroški radoživosti izvajajo otroci – pri tem sem vedno zraven in polno aktiven.

Celotni video intervju:

Intervju je bil posnet 15. julija 2021.

Portreti in video: Diana Zajec

Vaš komentar?

Komentirate lahko na naši facebook strani.