COVID-19: cepiti se ali ne cepiti se, to je zdaj vprašanje

COVID-19: cepiti se ali ne cepiti se, to je zdaj vprašanje

»Tveganje za pojav resnih stranskih učinkov po cepljenju je bistveno manjše od tveganja za nastanek usodnih zapletov med prebolevanjem bolezni COVID.« To je osnovni postulat, na katerem pri zagovarjanju zaščite s cepljenjem temelji skrb za javno zdravje – in cepljenje je najverjetneje edina možna pot, po kateri se bo treba odpraviti, da se bo sodobna civilizacija lahko iztrgala iz primeža aktualne pandemije. Da COVID ni primerljiv z gripo, je jasno vsakemu laiku – tako kot to, da ni politika tista, ki bo presegla zdajšnje stanje, ampak bomo morali to doseči sami. Vsak posebej in vsi skupaj. Seveda pa je razumljivo, da se porajajo tudi dvomi. Pa za to ni kriva le slaba komunikacija, ampak tudi preveč pogosto pojavljajoči se redki neželeni učinki, ki se končajo s smrtjo.

COVID-19: cepiti se ali ne cepiti se, to je zdaj vprašanje

Verjetnost, da bo posameznik kljub cepljenju še vedno lahko prenašal okužbo s koronavirusom SARS-CoV-2, je tri- do petkrat manjša kot sicer. Že to pomembno pripomore k zmanjšanju tveganja za širjenje okužb. Predvsem pa je pomembno, da prejeto cepivo zaščiti pred težkim prebolevanjem bolezni COVID, ki je bistveno bolj tvegano in prinaša neprimerljivo več nevarnosti kot stranski, neželeni učinki cepiva. Od obolelih, ki zaradi zapletov pri prebolevanju COVID potrebujejo zdravljenje v bolnišnici, jih namreč kar 20 odstotkov doživi vensko trombozo ali pljučno embolijo, med dolgoročnimi tveganji, ki jih prinaša ta bolezen, pa so poškodbe srčne mišice, pljuč, žilja, lahko pride tudi do kapi, epilepsije, motenj spomina ali nastanka guillain-barréjevega sindroma (omrtvičenosti okončin). In kaj (po drugi strani) kažejo danes objavljeni podatki o doslej zabeleženih neželenih učinkih po cepljenju proti COVID pri nas?

Prof. dr. Janez Tomažič s Klinike za infekcijske bolezni in vročinska stanja ljubljanskega UKC ob rob trditvam in navedbam zagovornikov teorij zarote in nasprotnikov cepljenja izpostavlja »kar nekaj neprijetnih postulatov glede COVID-19: bolezen je bolj kužna, kot smo si predstavljali; najmanj tretjino prenosov okužbe je mogoče pripisati tistim okuženim, ki niso imeli simptomov; temeljna preventiva nikakor ni enostavna, čeprav se na prvi pogled zdi tako; možen je prenos z aerosolom (prenosi v zaprtih, slabo zračenih prostorih); nove različice virusa lahko pripomorejo k povečanju nalezljivosti, zmanjšanju učinkovitosti cepiv in (ponovnemu) zvišanju umrljivosti obolelih.

Po drugi strani pa imamo na voljo cepljenje – možnost, ki jo je svet pričakoval z velikim upanjem, mnogi pa se nanjo odzivajo s skepso in zavračanjem. Toda ta možnost za zaustavitev epidemije po zaslugi znanstvenih dognanj in napredka medicine predstavlja kakovosten in varen način preprečevanja najtežjih, najnevarnejših nalezljivih bolezni pa tudi obet za preživetje – kot vemo iz preteklosti, to velja predvsem za tista obolenja, ki so (bila) pred iznajdbo in uvedbo tovrstne zaščite neozdravljiva in so kot po tekočem traku ugašala življenja. 

Zdaj imamo na voljo cepljenje – možnost, ki jo je svet pričakoval z velikim upanjem, mnogi pa se nanjo odzivajo s skepso in zavračanjem.

Zanimivo je, da je pandemija COVID pripomogla k absolutnemu preobratu (tudi) na tem področju, nenazadnje podkrepljena z novimi komunikacijskimi kanali, v katerih (vsaj zdi se tako) najglasneje odmevajo teorije zarote. 

Zdaj se glas nasprotnikov cepljenja, ki se jim pri nas pridružujejo tudi nekateri zdravniki, zdi glasnejši, argumenti pa skrbneje nanizani. Zagovorniki teorij zarote v zaščiti s cepivom, s katerim naj bi preprečili najtežje zaplete pri bolezni, povzročeni z okužbo z novim koronavirusom, ter onemogočili širjenje še vedno aktualne epidemije, vidijo predvsem zavajanje, zlorabo in nevarnost – in pri tem pozabljajo na najbolj izpostavljene, katerih življenja ugašajo zaradi zapletov pri prebolevanju te bolezni, povzročene z eno od različic koronavirusa SARS-CoV-2. 

Zagovorniki teorij zarote v zaščiti s cepivom, s katerim naj bi preprečili najtežje zaplete pri bolezni, povzročeni z okužbo z novim koronavirusom, ter onemogočili širjenje še vedno aktualne epidemije, vidijo predvsem zavajanje, zlorabo in nevarnost – in pri tem pozabljajo na najbolj izpostavljene, katerih življenja ugašajo zaradi zapletov pri prebolevanju te bolezni.

Dilem je veliko, stisk, povzročenih z edino epidemijo v zadnjih sto letih, še več. Posledice so že zdaj le težko popravljive, pa ne le v zdravstvu. 

In kaj si, ob vsej tej razdvojenosti slovenskega prebivalstva, ki ga lahko spremljamo v javnosti in na družbenih omrežjih, lahko obetamo od celovite zaščite s cepljenjem; ta naj bi omogočila, da se družba čim hitreje vrne v »normalo«? 

Negotovost, dvom, skepsa, strah, ogroženost in grožnje so dejavniki, ki politično in interesno narekovanim potezam, kakršnim smo priča v zadnjem času, dajejo notranje gorivo in povečujejo možnost za njihov uspeh, ki preprosto ni dopusten. In prav zaradi tega prizadevanja za premaganje epidemije preprosto ne smejo obstati na politični podstati. 

Dilem je veliko, stisk, povzročenih z edino epidemijo v zadnjih sto letih, še več. Posledice so že zdaj le težko popravljive, pa ne le v zdravstvu. 

Ne smemo pozabiti, da gre za epidemiološke ukrepe, namenjene obvarovanju javnega zdravja – seveda pa je res, da po vsej dosedanji neposrečeni komunikaciji s slovensko javnostjo ljudje slišijo le še tisto, kar želijo slišati. Veliko je bilo napak pri obvladovanju epidemije COVID; ko bo ta končno izzvenela, pa ne bo težav nič manj, saj bodo prišle na dan tudi vse diagnoze in bolezni, ki so zdaj, zaradi spremenjenega načina delovanja zdravstva, ujete v stiski posameznika, zaprte med štirimi stenami doma.

Zato bi bilo res nujno, da širjenje okužb z novim koronavirusom čim prej čim učinkoviteje zaustavimo. In tega ne bo mogoče doseči drugače kot s cepljenjem. Pa smo na Slovenskem pripravljeni doseči precepljenost, ki bo zagotovila predvsem zaščito najranljivejšim in posledično pripomogla tudi k vrnitvi običajnega življenjskega utripa? 

Veliko je bilo napak pri obvladovanju epidemije COVID; ko bo ta končno izzvenela, pa ne bo težav nič manj, saj bodo prišle na dan tudi vse diagnoze in bolezni, ki so zdaj, zaradi spremenjenega načina delovanja zdravstva, ujete v stiski posameznika, zaprte med štirimi stenami doma.

Napovedi kažejo, da naj bi se zdaj celotna država spet obarvala zeleno, kar pomeni, da se približuje poletje, ko bomo lahko spet kolikor toliko normalno zaživeli, epidemiji navkljub. Toda kaj nas čaka jeseni, če precepljenost ne bo dosežena ali če se bodo, denimo, pojavili novi sevi koronavirusa SARS-Cov-2, močnejši od zaščite s cepivom? To sicer ne ščiti pred okužbo, ampak predvsem pred težko obliko prebolevanja bolezni COVID in njenimi posledicami, ki so bistveno hujše od morebitnih neželenih učinkov cepljenja.

Petina slovenskega prebivalstva je trenutno že prejela tovrstno zaščito, z obema odmerkoma cepiva, medtem ko je bila z enim odmerkom cepljena dobra tretjina Slovencev. Mnogi pa še vedno oklevajo, dvomijo – čeprav je jasno, da precepljenost prebivalstva predstavlja tako rekoč edino pot do vrnitve v življenje, kakršnega smo bili vajeni pred letom 2020. 

Resnici na ljubo se zdi, da nikoli več ne bo tako, kot je bilo.

Petina slovenskega prebivalstva je trenutno že prejela tovrstno zaščito, z obema odmerkoma cepiva, medtem ko je bila z enim odmerkom cepljena dobra tretjina Slovencev. Mnogi pa še vedno oklevajo, dvomijo – čeprav je jasno, da precepljenost prebivalstva predstavlja tako rekoč edino pot do vrnitve v življenje, kakršnega smo bili vajeni pred letom 2020. 

Seveda Slovenija ni edina, ki se srečuje s takšnim prepletom odzivov na nove okoliščine, ki jih je v naša življenja vnesla epidemija. Tudi drugod podatke o razpoložljivih cepivih in njihovih neželenih učinkih spremljajo s strahom in skrbjo – toda bolj ko je cepivo dostopno, opazneje se zmanjšuje skepsa glede cepljenja. 

V Avstriji, denimo, kjer so v začetku leta pripravljenost za zaščito s cepljenjem preverili pri 1000 anketiranih, so ugotovili, da je 39 odstotkov neomajno odločenih za cepljenje, medtem ko 22 odstotkov sodelujočih v raziskavi še koleba pri tej odločitvi, a se bodo za tak preventivni korak po vsej verjetnosti vendarle odločili. Da se v sosednji državi pripravljenost za cepljenje vztrajno povečuje, potrjuje tudi primerjava s podatki iz lanskega decembra. Sodeč po navedbah v zdravniškem glasilu Ärzte Steirmark se je pripravljenost za cepljenje (z učinkovitim, varnim cepivom) v mesecu dni povečala za 12 odstotnih točk.

Tudi pri nas se delež cepljenih – tako kot tudi delež tistih, ki se nagibajo v prid zaščiti s cepljenjem – povečuje, sorazmerno z dostopnostjo verodostojnih informacij o učinkovitosti in varnosti cepiv. 

Tudi pri nas se delež cepljenih – tako kot tudi delež tistih, ki se nagibajo v prid zaščiti s cepljenjem – povečuje, sorazmerno z dostopnostjo verodostojnih informacij o učinkovitosti in varnosti cepiv. 

Pričakovane posledice cepljenja so praviloma blage in kratkotrajne in so zgolj pokazatelj tega, da se je imunski sistem cepljenega odzval na prejeto cepivo. Najpogostejši simptomi po cepljenju so bolečina, oteklina ali rdečina na mestu cepljenja, bolečine v mišicah in sklepih, utrujenost, povišana telesna temperatura, lahko tudi mrzlica, glavobol, slabost, bruhanje, otečene bezgavke. Simptomi izzvenijo hitro – če pa vztrajajo oziroma so težave po cepljenju resnejše od naštetih (na primer hud, dolgo trajajoč glavobol in otekanje nog), je treba takoj poklicati osebnega zdravnika ali nujno medicinsko pomoč.

Bistveno drugačna pa je zgodba o resnih, usodnih neželenih učinkih, zaradi katerih je pred kratkim po cepljenju s cepivom Janssen ugasnilo življenje mlade ženske, soproge slovenskega diplomata.

Bistveno drugačna pa je zgodba o resnih, usodnih neželenih učinkih, zaradi katerih je pred kratkim po cepljenju s cepivom Janssen ugasnilo življenje mlade ženske, soproge slovenskega diplomata.

V tem kontekstu so povedni tudi najnovejši, danes objavljeni podatki Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ), predstavljeni v spodnjih tabelah.

Število cepljenj in prijav neželenih učinkov
po posameznih cepivih

  Pfizer/BioNTech Moderna AstraZeneca J&J/Janssen
Število cepljenj
(poročanih v eRCO)
637.904 104.423 190.703 15.784
Število prijav
neželenih učinkov
2.766 140 2.355 83
  0,43 % 0,13 % 1,23 % 0,53 %
Vir: NIJZ, 23. maj 2021        

AstraZeneca: Število prijavljenih neželenih učinkov po organskih sistemih

Na začetek članka

Seveda je razumljivo, da so dileme, povezane s cepljenjem, resne, vse prej kot zanemarljive. Sicer je res, da so najhujši neželeni učinki izjemno redki, vendar so. Obstajajo. O njih poslušamo. Poslušamo o posameznikih, ki so se s cepljenjem želeli zaščititi pred najtežjo obliko bolezni COVID in posledično prispevati tudi k dobri precepljenosti v družbi, pa se je to dejanje zanje slabo končalo. Naj je usodni zaplet še tako redek pojav, gre za življenje konkretnega človeka, za smrt, ki prizadene mnoge. Zato je tehtanje pri odločanju za cepljenje upravičeno in opravičljivo – in le še dodatni argument v prid zavedanju, kako zelo pomembna je dobra, strokovna, razumljiva informacija o tem, zakaj brez cepljenja epidemije (še dolgo) ne bo konec.

Kateri so torej ključni strokovni argumenti v prid cepljenju proti COVID-19? Infektolog prof. dr. Janez Tomažič je v odgovoru na to retorično vprašanje neposreden: »Zaradi odgovornosti do sebe, kajti bolezen COVID in njene posledice so bistveno hujše od morebitnih neželenih učinkov cepljenja – pa tudi zaradi odgovornosti do drugih družinskih članov, prijateljev, sodelavcev in celotne družbe. Zato, ker bo družba potem, ko bomo dosegli določen delež precepljenosti, k čemur lahko prispeva vsakdo od nas, svobodnejša. In predvsem zato, ker bi s slabo precepljenostjo koronavirusu SARS-CoV-2 omogočili razvoj novih, bolj kužnih različic, na katere bi se naš imunski odziv slabše odzval, virulentnost pa bi bila večja.«

Profesor Tomažič ob tem navaja konkreten primer stanovskega kolega, ki potrjuje, kako mukotrpno in dolgotrajno je lahko prebolevanje COVID – pa ne le pri starejših in bolnikih s kroničnimi obolenji, ampak tudi pri mlajših, sicer zdravih ljudeh. »Strastni rekreativni športnik in zdravnik, star 44 let, je prebolel blago obliko COVID-19 – ambulantno, brez hospitalizacije, brez dodajanja kisika. Toda dva tedna od začetka bolezni ga ni spremljala 'le' izguba vonja in okusa, ampak je bil še vedno močno izčrpan, pri vsakem naporu se je pojavila zasoplost, mučil ga je glavobol, imel je motnje koncentracije in blage anksiozno-depresivne težave; 35 dni sploh ni bil sposoben za vrnitev v službo, nakar se je počasi spet začel vključevati v delo. Tri mesece po postavitvi diagnoze je povedal, da šele drugi teden spet dela po osem ur; čeprav ni imel več glavobolov, je bil še vedno utrujen, še vedno brez vonja in okusa – na ukvarjanje s športom pa niti pomisliti ni mogel ...«.

Posledice te bolezni na človeku puščajo bistveno hujši pečat kot cepljenje. O tem ni dvoma.

Da bi se torej izognili ponavljanju zgodbe, ki jo doživljamo in podoživljamo že več kot leto dni, je treba nekaj ukreniti. Razmisliti, ne le bentiti in se pritoževati po družbenih omrežjih. Se razumno in umirjeno pogovoriti z nekom, ki je vreden zaupanja, z nekom, ki ve, o čem govori, ko beseda teče o strokovno priporočenem, učinkovitem in varnem ravnanju pri premagovanju epidemije. Z nekom, ki mu je politika španska vas, politiziranje zadnji nebodigatreba, poceni politikantstvo nekaj, kar je vredno vsega obsojanja, njegova glavna skrb pa je usmerjena v zagotavljanje normalnega življenja, s katerim bomo našim potomcem lahko tlakovali pot v boljšo prihodnost.

In potem dilema cepiti se ali ne cepiti se ne bo več vprašanje brez odgovora.

Dileme glede cepljenja

Simbolične fotografije: iStock

Vaš komentar?

Komentirate lahko na naši facebook strani.



Značke

Epidemija in cepljenje

Najbolj brano

logotip

 

Video

video ikona