Reforma

Lahko verjamemo, da bo ministrici za zdravje uspelo presekati gordijski vozel zdravstva?

V zdravstveni politiki piha nov, drugačen veter. Čutimo ga vsi – ker o tem ne padajo velike besede, ampak poskušamo prisluhniti predvsem zgovornemu molku, katerega posledic (še) nihče ne zna, ne želi, noče ali jih ne upa opredeliti. V slovenskem zdravstvu so posledice dolgoletnih turbulentnih dogajanj, včasih primerljivih s tramontano, občasno celo s tornadom ali cunamijem, spet drugič pa z umirjeno bonaco, danes na dlani. In niso optimalne – ne za bolnike, kajti nekateri med njimi zdaj ne le mesece, ampak že kar leta čakajo na preiskave in diagnostiko, in ne za zaposlene. Teh je vedno manj, saj odhajajo novim, prijaznejšim izzivom naproti, Slovenija pa se je znašla v začaranem krogu, v katerem številne čakalnice samevajo, klinični oddelki se praznijo, na urgenci pa oboleli nemalokrat prenočujejo kar na hodniku – namesto da bi jih prepeljali v najbližjo bolniško sobo, ki je prazna, a kaj, ko tam ni (vsaj ne vedno) tima, ki bi lahko bdel nad hospitaliziranimi bolniki. Kakšen veter bo moral zaveti, da se bodo razmere in razmerja v zdravstvu spet postavila na svoja mesta, da bo zdravstvo prestalo sistemske ujme, ki so počasi, a vztrajno izničile njegovega duha, pacienta pa zvrtinčile v komaj prepoznavno točko, ki v sistemskem kolosu postaja vse bolj izgubljena?

Reforma

»Bojim se, da bolnika ne vidimo«

»Veliko govoriti, preden sploh kaj narediš, zagotovo ni smiselno – prav tega pa smo se v Sloveniji v preteklosti že nagledali in naposlušali. Prevečkrat. Po drugi strani pa je moteče, da vsakršne spremembe in novosti, četudi so te skrbno domišljene, pri nas vedno pričaka 'fronta', ki si ne želi sprememb. Zato sem bil raje tiho – čeprav je težko verjeti, da sem lahko tiho,« je v sklopu jesenskega posveta o zdravstvu na Bledu pojasnil dr. Erik Brecelj, v konkretnem primeru predvsem v vlogi predsednika strateškega sveta za zdravstvo. V sklopu omenjenega dogodka je v pogovoru za Zdravstveniportal.si nanizal kar nekaj vzvodov, s katerimi naj bi že hudo majavi voz slovenskega zdravstva vendarle potegnili iz sistemskega živega peska, ki ogroža vse – paciente in v zdravstvu zaposlene.

Otroška srčna kirurgija

Kako ustaviti kalvarijo programa otroške srčne kirurgije?

»Od leta 2007, ko je iz UKC Ljubljana odšel srčni kirurg Vladimir Sojak, se do leta 2023 pri programu otroške srčne kirurgije ni zgodilo nič. Slovenija v 15 letih ni bila sposobna usposobiti lastnega kirurga, zato lahko rečem le, da smo zdaj še na slabšem, kot smo bili leta 2007. Zdravniki, ki smo zaradi nevzdržnih razmer odšli iz UKC Ljubljana, saj ni bilo niti prave vizije niti možnosti za zagotavljanje kakovostne in varne oskrbe bolnih otrok s prirojenimi srčnimi napakami, smo tako odločitev sprejeli, ker se je takrat zdelo, da smo na tem področju dosegli strokovno dno. Vendar je ta program zdaj pristal še nekaj stopnic niže,« se je v pogovoru za zdravstveni portal pediater Gorazd Kalan danes odzval na sporočilo vodstva UKC Ljubljana, da se je zdaj, dva meseca po odhodu češkega kirurga Romana Gebauerja, za nepreklicno odpoved delovnega razmerja odločil še slovenski kirurg Miha Weiss. In tako je v sklopu programa otroške srčne kirurgije ostal en sam kirurg.

Redke bolezni

»Akcije za zbiranje denarja, ki naj bi otroku z redko boleznijo omogočile zdravljenje v tujini, so lahko zavajajoče in za bolnike tudi škodljive«

Neizmerni sta stiska in nemoč staršev, ki izvedo, da ima njihov malček redko, neozdravljivo bolezen, ki bo pomembno vplivala na njegovo življenjsko pot. Naredili bi vse, da bi pomagali svojemu otroku, hodili od Poncija do Pilata, da bi prišli do zdravila ali do zdravljenja, ki morda pri nas še ni na voljo ali pa se raziskovalna pot, ki vodi do zdravila, šele odvija. To področje medicine zajema več kot 6000 različnih redkih obolenj in je še vedno prepredeno s sivino, ki pa jo sodobna znanost z vedno novimi dognanji o kompleksnih, praviloma genskih vzrokih tovrstnih bolezenskih pečatov, počasi, a vztrajno odstranjuje. Za starše je, razumljivo, čakanje na nove možnosti zdravljenja preveč negotovo in predolgo trajajoče, v želji po otrokovi ozdravitvi ali vsaj preprečitvi napredovanja neozdravljive bolezni želijo doseči več, hitreje, učinkoviteje. Zato iščejo strokovne obete v tujini, včasih tudi s pomočjo različnih organizacij, ki spodbujajo akcije zbiranja denarja za zdravljenje v tujini. To pa je, kot opozarja predstojnik Kliničnega oddelka (KO) za otroško, mladostniško in razvojno nevrologijo Pediatrične klinike (PK) ljubljanskega UKC prof. dr. Damjan Osredkar, vsaj v določenih primerih lahko dvorezna poteza.

Zavajajoče oglaševanje

Nov primer zavajajočega spletnega oglaševanja »zdravila«, ki temelji na kraji identitete slovenskih zdravnikov ter izmišljotinah o »čudežnem« učinkovanju

Informacij o prehranskih izdelkih, pripravkih, zdravilih, storitvah ali preiskavah nikoli ne bi smeli sprejemati lahkomiselno, zgolj na podlagi navidezno obetajočih ponudb izdelkov, ki naj bi »zdravili« kronične, neozdravljive bolezni. Opozorilo velja zlasti za takšne ponudbe na spletu, pri katerih ni mogoče preveriti, kakšno podjetje ali kateri posameznik se skriva za obljubami, katerih edini cilj je izkoriščanje stiske obolelega in njegovih svojcev. Pristopi, ki si jih dovolijo prodajalci nepreverjenih »čudežnih« pripravkov, namreč niso le nedopustni in etično nevzdržni, ampak nemalokrat tudi nezakoniti – ne le zaradi poskusa goljufije, ampak tudi zavoljo vse pogostejše kraje imen znanih slovenskih zdravnikov ali zdravstvenih institucij; tem pripisujejo nikoli izrečene izjave in trditve, ki z resnico nimajo nič skupnega. Kajti ta »zdravila« vsebujejo nepreverjene učinkovine, ki lahko obolelemu povzročijo še dodatne bolezenske tegobe in zaplete.

Cepljenje

S cepljenjem otrok proti pnevmokoknim okužbam se je mogoče izogniti hudim zapletom

Čeprav je danes znano in nedvoumno dokazano, da je s cepljenjem mogoče preprečiti številne hude okužbe in posledično neizogibno ter nemalokrat invazivno zdravljenje v bolnišnici – eden takih primerov je, denimo, zaščita otrok s cepljenjem proti pnevmokoknim okužbam –, pri nas ozaveščenost na tem področju (p)ostaja nizka. Enako je tudi pri odločanju za zaščito s cepljenjem. Pomisleki glede kakovosti in varnosti cepiva so vedno znova nadgrajevani z dvomi in ti v javnosti odmevajo bistveno močneje kot glas stroke, ki cepljenje še vedno priporoča kot resnično smiselni ukrep za preprečitev, denimo, pljučnice, gripe, klopnega meningoencefalitisa ali različnih rakov, ki nastanejo kot posledica okužbe s humanimi papiloma virusi (HPV). Nesorazmerje med miti in resnicami se je izdatno povečalo v času pandemije, v obdobju, ki je že tako ali tako močno porušilo razmere in razmerja v družbi.

Revolt

Slovenci, ujeti v nedopustno dolgih čakalnih vrstah za diagnostične preiskave ali za operacije, 30-odstotni dvig premije za dopolnilno zdravstveno zavarovanje razumejo zelo nedvoumno: »To je sramota!«

Ta teden bo tako v analih zdravstvene politike in medicine kot tudi z zornega kota uporabnikov zdravstvenega sistema ostal zabeležen kot svojevrsten unikum. Kot preplet dogajanja, ki smo ga na Slovenskem le stežka pričakovali, in dogodkov, za katere smo si srčno želeli, da do njih ne bo prišlo. Po eni strani smo dočakali začetek zdravstvene reforme, ki je bila za Slovenijo neuresničena želja in nuja več kot dve desetletji, po drugi strani pa se čakalne vrste, v katerih bolniki, ki bi potrebovali hitro diagnostiko in nemalokrat tudi operativno zdravljenje, nezadržno daljšajo, bolezensko stanje se posledično poslabšuje. In v tem kontekstu je prva od zavarovalnic, ki tržijo dopolnilno zdravstveno zavarovanje, »svoje« zavarovance obvestila, da se bo premija za tiste storitve, ki jih ne dočakajo, povečala za tretjino. Za tretjino! Si lahko predstavljamo, kako se ob tem počutijo mnogi, ki jih je prizadela še bolezen, od katere je oziroma bo odvisno njihovo življenje? Zdaj pa jim zavarovalnica sporoča, da bodo morali plačati in po možnosti še doplačati bistveno več, če bodo želeli, da bo – po desetletjih plačevanja za zdravstveno zavarovanje – spodobno poskrbljeno za njihovo zdrav(ljen)je in življenje ...

Presejalni programi

Recept za zgodnejše odkrivanje in učinkovitejše zdravljenje pljučnega raka prinaša nacionalni presejalni program, a tlakovanje poti do uvedbe tega programa bo, kot poudarja doc. dr. Martina Vrankar, trajalo še nekaj let

Rak pljuč je huda bolezen. Tako pri nas kot po svetu je na prvem mestu po umrljivosti, pri ženskah in pri moških – v dobršni meri zaradi tega, ker bolezen vse predolgo ostane neprepoznana. Ob postavitvi diagnoze je namreč bolezen pri približno polovici obolelih že tako napredovala, da ni več ozdravljiva. Po drugi strani pa danes tudi pri pljučnem raku obstajajo dobre možnosti za ozdravitev, a le, če je bolezen odkrita dovolj zgodaj. Ker v zgodnjem stadiju bolezen odkrijejo le pri petini bolnikov, želi medicina fokus usmeriti v iskanje posameznikov, pri katerih bi čim zgodnejše odkritje predrakavih in rakavih sprememb pomenilo dober obet za ozdravitev. Na področju raka pljuč naj bi v prihodnjih letih tovrstni premik dosegli po zaslugi uvedbe novega organiziranega presejalnega programa.

Revolt

»Če bodo na ministrstvu za zdravje delali tako, kot mislimo, da delajo, imamo tako zdravniki kot bolniki vendarle razlog za optimizem,« meni predsednik sindikata Praktik.um Igor Muževič, ki namerava tožiti Glas ljudstva

»Mislim, da je treba ljudem iskreno povedati, da osnovnega zdravstva, kakršnega smo poznali, ni več – deluje le še na papirju, osebni zdravnik pa postaja privilegij,« je v izčrpnem pogovoru za zdravstveni portal že pred poldrugim letom poudarila Polona Campolunghi Pegan, ki v sklopu novogoriškega zdravstvenega doma kot specialistka družinske medicine skrbi za varovance dveh domov za starejše, v Novi Gorici in v Podsabotinu. Toda že v tistem obdobju je dolgotrajno bitje plati zvona za družinsko medicino odzvanjalo v prazno, družinski zdravniki – in skupaj z njimi tudi pediatri, ginekologi ter zobozdravniki – pa so bili primorani opazovati ugašanje sistema osnovnega zdravstva, ki ga niso zakrivili sami. A takrat so bile razmere v primerjavi z aktualnimi še dokaj dobre, kar najbolje ve sleherni pacient, ki mu je danes kratena tako dostopnost do osebnega zdravnika kot tudi z njo povezana kakovostna in celovita obravnava. Scenarijev, kako povrniti status družinski medicini, ki ji pritiče, je veliko – na to, da niso vsi optimalni, pa opozarja tudi sindikat zdravnikov družinske medicine Praktik.um, o čemer smo se za Zdravstveniportal.si pogovorili s predsednikom sindikata mag. Igorjem Muževičem.

Varnost in kakovost

Kako obvladati številne obraze nasilja, s katerimi se srečujejo zaposleni v zdravstvu

Petnajstletna deklica iz družine s šestimi otroki je zaradi težav s hranjenjem in samomorilne ogroženosti morala na zdravljenje v bolnišnico. Dekletove težave so se začele kopičiti med epidemijo, v času šolanja na daljavo. Pred tem je bila v šoli uspešna, imela je veliko prijateljev, med šolanjem od doma pa se je zaprla vase, se umaknila od vrstnikov, prenehala je zahajati v družbo. Starši, ki so videli, da ima resne težave, temu niso posvečali pozornosti. Sledil je poskus samomora ... V bolnišnici je dekle psihologinji in medicinski sestri sčasoma zaupalo, da se mama in oče pogosto prepirata in sta drug do drugega tudi fizično nasilna. Počasi pa je spregovorila tudi o tem, da je bila pred letom dni žrtev spolnega nasilja. Storilec je bil sorodnik; starši kljub temu, da so za to kaznivo dejanje izvedeli, niso ukrepali. V bolnišnici pa so ukrepali – na podlagi žrtvine izpovedi so podali prijavo zaradi suma storitve kaznivega dejanja nad mladoletno osebo, sledila pa je tudi prijava na center za socialno delo.