Bo s prihodom nove vlade zavel nov veter v jadrih našega zdravstva, bo interventni zakon, katerega obrisi se že jasnijo, pomagal k rešitvi najbolj perečih težav v zdravstvu? Velja verjeti. Pravzaprav bi morali, kot je v sklopu torkovega posveta o osnovnem zdravstvu in dobrih praksah na tem področju medicine poudaril predstavnik Društva za zdravje srca in ožilja Franc Zalar, nujno treba nadgraditi moto, ki ga poslušamo že leta in desetletja, po katerem je pacient v središču dogajanja v zdravstvu: »V središču naj bosta kakovost in varnost pacienta – nenehno, ne šele takrat, ko gre nekaj narobe.« 

Pacienti in združenja, ki zastopajo njihove potrebe in interese, zdravnike spoštujejo in jih potrebujejo, poudarja Franc Zalar in dodaja, da v tem smislu želijo prispevati tudi k urejanju zdravstvenega sistema – če je le mogoče, v sklopu sveta pacientov, ki naj bi ga, če se bo odzval na njihovo pobudo, minister za zdravje Danijel Bešič Loredan ustanovil po zgledu zdravstvenega sveta. 

Zakaj bi bilo to tako zelo pomembno? Naj ponovno spomnimo na misli, ki jih je Mojca Senčar v enem zadnjih intervjujev nanizala za zdravstveni portal: »Glas pacientov je danes bolj prepoznaven kot pred nekaj desetletji – vendar drži, da bolniki težko porabljamo energijo v boju za (svoje) pravice. Te nam preprosto zmanjka, ko se borimo za svoje zdravje, ko čakamo na začetek zdravljenja, na udejanjanje pravic, ki nam pritičejo in ki morajo biti kakovostne in varne, predvsem pa pravočasne.«

Bo interventni zakon omogočil prave rešitve?

Na tej ravni je danes veliko težav. Pacienti so ujeti v dolgih, vse daljših čakalnih vrstah, ki jih narekuje preživeta organiziranost sistema in posledični kratki stiki, ki jih je treba odpraviti. 

Vsi dobro vemo, da je v zdravstveni sferi ogromno izzivov – in praktično vsakomur med nami je jasno, da je najprej treba urediti najnujnejše težave. Te izstopajo predvsem v osnovnem zdravstvu in v zdravstveni negi; z njihovimi predstavniki se je ekipa resornega ministra sestala danes, teden dni po začetku delovanja nove vlade.

O izkupičku pogovorov, seveda, še ni mogoče govoriti, je pa jasno, da oboji sogovorniki resornega ministrstva – zdravniki, ki delajo na primarni ravni, in predstavniki zdravstvene nege – verjamejo v dobre rešitve. Te so v Sloveniji, če želimo ohraniti doseženo raven zdravstveno-varstvenih storitev, nujne, prinesel pa naj bi jih interventni zakon. 

Prva »duela« sta pokazala, da bodo predstavniki stroke morali čim prej pripraviti izhodišča za ureditev razmer, ki krnijo delovanje zdravstva – to zagotovo ne bo težko, saj gre za logistiko, na katero opozarjajo že leta. Na ministrstvu naj bi iz zbranega gradiva potem izluščili najbolj pereče probleme in poiskali rešitve. Za pripravo resnih ukrepov pa, kot poudarjajo, potrebujejo tudi konkretne podatke, ki bodo osvetlili resnično stanje v stroki.

Kateri ukrepi bodo »zagotovili dovolj kisika« za kakovostno, varno, celovito delo?

Problemov, ki zahtevajo prednostno reševanje, ni malo. Zdravnik Rok Ravnikar, predsednik zborničnega odbora za osnovno zdravstvo, pri tem izhaja iz primerov, ki dokazujejo in potrjujejo, kaj in koliko izvajalci v osnovnem zdravstvu zmorejo, seveda le, »če se jim omogoči dovolj kisika«. Toda vse predolgo zanemarjani problemi – ti so vodili v stanje, v kakršnem preprosto ni več mogoče govoriti o primarnem zdravstvu, kakršnega smo imeli nekoč –, so po njegovem prepričanju osnovno zdravstvo potisnili v stanje prostega pada. Zato bi, tako Ravnikar, resorno ministrstvo moralo najprej potegniti zasilno zavoro in tako zaustaviti beg kadra iz osnovnega zdravstva.

Ob tem zdravnik Rok Ravnikar opozarja na dejstvo, ki ga poznamo vsi: čarobne paličice, s katero bi pričarali dodatni kader, ni. Zato je z obstoječim bazenom zdravstvenih delavcev treba narediti največ, kar je mogoče – predvsem jih velja razbremeniti administrativnih bremen in postopkov, zagotoviti dodatni kader v timu, srednjeročno pa narediti vse, da bi mlade zdravnike spodbudili k odločanju za specializacijo iz družinske medicine oziroma za delo v osnovnem zdravstvu. 

V prehodnem obdobju bo treba pospešeno poskrbeti tudi za približno 140.000 prebivalcev, ki so danes brez osebnega zdravnika, predvsem pa narediti vse, da bi ohranili koncept primarnega zdravstva, ki nam ga (še vedno) zavidajo tudi v razvitih državah. Po drugi strani pa si, tako Rok Ravnikar, zagotovo ne želimo sledimo primerom držav, med katerima izpostavlja Srbijo in BiH, kjer so zaradi razpadanja javnega zdravstva tovrstne storitve postale nedostopne in drage – za vse državljane. 

Po njegovi oceni bi z nekaj deset milijonov evrov vrednim vložkom (na letni ravni) v primarno raven zdravstvenega varstva lahko brez težav odpravili omenjene probleme, pri čemer je ta vsota v primerjavi z milijardami evrov, kolikor jih vsako leto namenjamo za celotno zdravstvo, tako rekoč zanemarljiv znesek, ki pa se bo v prihodnje zelo obrestoval.

Kaj je treba ukreniti, da se ne bo zrušila tudi pediatrija?

Tudi pediatrinja Bernarda Vogrin opozarja, da se je sanacije razmer v pediatriji treba lotiti celovito in usmerjeno. Po sistemski plati je, tako Vogrinova, z delom treba nadaljevati tam, kjer ga ministrovemu predhodniku ni uspelo dokončati – pri noveli pravilnika za izvajanje preventivnega zdravstvenega varstva na primarni ravni. Ta je že dve desetletji le mrtva črka na papirju in država tudi potem, ko je bil program lani vendarle objavljen, zanj ni zagotovila denarja. 

Bernarda Vogrin kot pediatrinja in šolska zdravnica dela v Lenartu, kjer so iz dveh zapuščenih in ene razpadle ambulante trije zdravniki ustvarili tri šolske ambulante, ki danes na zavidljivo visoki ravni pokrivajo osem osnovnih šol. Da so se umestili v 1-odstotni delež izvajalcev, ki jim je kljub obstoječim zakonodajnim in sistemskim okvirom uspelo organizirati takšno oskrbo pacientov, ki izrazito presega običajne pristope, je bilo, kot poudarja zdravnica, potrebnega ogromno osebnega angažmaja. Pediatri koncesionarji so nenehno v stiku z direktorjem zdravstvenega doma, v sklopu katerega imajo ambulante, pa tudi z lokalno skupnostjo, z župani – in z vso predanostjo opravljajo svoje strokovno delo.

Ker starostna struktura tudi v tej veji medicine ni obetavna, bo, tako Bernarda Vogrin, »treba zagotoviti stalen pritok mladih zdravnikov, sicer se bo tudi pediatrija kmalu zrušila«. Po drugi strani pa opozarja na manko sistemskih ukrepov; v sklopu sistematskih pregledov, denimo, je udeležba 98-odstotna, kar pomeni, da je nabor podatkov izjemen. »Kljub temu pa je na državni ravni zaznava problemov prepozna, zato je v sklopu Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ) treba poskrbeti za centralno vodenje tovrstnih podatkov in posledično tudi za pravočasno načrtovanje in udejanjanje ustreznih ukrepov«.

Ob tem zdravnica opozori, da smo v Sloveniji pri sistemski ureditvi povsem pozabili na mladostnike in mlade odrasle, problem pa je dodatno eskaliral še na račun pomanjkanja družinskih zdravnikov. Posledično ima pri nas nekaj tisoč odraslih za izbranega zdravnika še vedno pediatra. 

Sicer pa pediatrinja, ki v tej strokovni oceni nikakor ni osamljena, ocenjuje, da bi čimprejšnja uvedba elektronskega medicinskega kartona pomagala rešiti veliko težav, s katerimi se danes zdravstveni timi ubadajo v praksi. Da bi tako zagotovili večjo preglednost in tudi ali predvsem večjo sistematičnost ukrepanja v celotnem sistemu, potrjujejo tudi izkušnje držav, v katerih so elektronski zdravstveni karton že uvedli.

Ob vsem navedenem se je zdelo samoumevno, da so zdravniki s primarne ravni danes podprli že začrtane ukrepe ministrstva, med katerimi so administrativne razbremenitve, ureditev mreže nujne medicinske pomoči, opredelitev deficitarnih poklicev in plačilo vseh opravljenih storitev.

Dialog se je začel spodbudno, a počakajmo do epiloga ...

Čeprav predstavniki osnovnega zdravstva, ki so v torek pripravili odmevno konferenco, na kateri so izpostavili izvrstne primere dobrih praks v pediatriji, ginekologiji, družinski medicini, istočasno pa opozorili na nujne sistemske rešitve, dogodka, kot pravijo, niso namerno umestili v čas, ko nova vlada začenja z delovanjem s polno paro, se je tovrstna izmenjava mnenj izjemno dobro »pokrila«. Tudi tako, da je resorni minister lahko že vnaprej poglobljeno prisluhnil izzivom, na katere se bo v funkciji, ki jo opravlja, moral pospešeno odzvati. 

Na sestanku s predstavniki zdravstvene nege pa je bilo govora predvsem o pomanjkanju medicinskih sester ter o razlogih, ki so botrovali odločitvi za vzpostavitev direktorata za zdravstveno nego. Predsednica sindikata delavcev v zdravstveni negi Slavica Mencingar je v sklopu prvega srečanja vzpostavila nujnost čimprejšnjega sprejetja kadrovskih standardov in normativov, takojšnjega nadaljevanja le delno zaključenih pogajanj, ki so se začela lani, pa tudi ureditve pogojev za delo v zdravstveni negi, ki so nevzdržni. 

Po oceni Monike Ažman, predsednice zbornice zdravstvene in babiške nege, bo nujno treba ugotoviti, kako obstoječi kader, ki je vse starejši, zadržati v zdravstveni negi in babištvu – in kako mlade navdušiti za te poklice. Predvsem pa vodstva stanovskih združenj na področju zdravstvene nege ustanovitev direktorata za zdravstveno nego razumejo kot možnost in priložnost za ažurnejše urejanje številnih težav, ki se pojavljajo in ponavljajo na vseh ravneh, tako v zdravstveni negi kot v socialnem varstvu. 

Minister za zdravje Danijel Bešič Loredan je prepričan, da bo interventna zakonodaja prinesla rešitve za najbolj pereče težave, s katerimi se spopada zdravstvo – in teh ni malo. Z ugotovitvijo, da je aktualne razmere v zdravstvu, ki so vse prej kot optimalne, treba urediti, se strinjata tudi državna sekretarja Breda Božnik in Tadej Ostrc.

Danes so bili torej, kot so po obeh srečanjih sporočili z resornega ministrstva, vzpostavljeni »temelji za čvrsto sodelovanje«. Minister Bešič Loredan, ki ocenjuje, da »vsi vidimo enake težave, kar je dobro izhodišče«, v kratkem načrtuje nadaljevanje tovrstnih pogovorov, ki naj bi pripomogli k reševanju akutnih problemov slovenskega zdravstva, med katerimi se bodo v prednostnem fokusu znašli pediatrija, ginekologija in nujna medicinska pomoč.

Simbolične fotografije: iStock; posnetki zaslona (Franc Zalar, Rok Ravnikar, Bernarda Vogrin) narejeni med tiskovno konferenco ZZS; portret Danijela Bešiča Loredana: Diana Zajec

Vaš komentar?

Komentirate lahko na naši facebook strani.