»Če v zgodnji fazi sladkorne bolezni izgubimo več kot 15 odstotkov telesne teže, obstaja velika verjetnost, da se bomo znebili tudi bolezni, vsaj za nekaj časa. Zato je zelo pomembno, da nasploh, ne le v povezavi z diabetesom, govorimo o športu, o kilometrih, o gibanju,« poudarja prof. dr. Tadej Battelino, predstojnik Kliničnega oddelka za endokrinologijo, diabetes in presnovne bolezni Pediatrične klinike Ljubljana. Da bi se zavedanje o razsežnostih te bolezni, ki jo ima po ocenah Mednarodne zveze za diabetes danes že vsak 11. Zemljan – pa tudi o preprostih spremembah v življenju, ki ne stanejo veliko, so pa neprecenljive, saj je z njihovo pomočjo vsaj za določen čas, lahko pa tudi za vedno mogoče bolezen in njene zaplete odsloviti –, Zveza društev diabetikov Slovenije z akcijo »Darujem kilometre« ruši tabuje o tem, kakšno je življenje z diabetesom.
Član kolesarske ekipe pri projektu Darujem kilometre Aljaž Bratkovič je prepričan, da bi se moral vsakdo takoj, ko izve za diagnozo, čim bolje poučiti o štetju ogljikovih hidratov, saj ima to znanje pomembno vlogo pri obvladovanju sladkorne bolezni. »Potem, ko ugotoviš, koliko ogljikovih hidratov hrana vsebuje, je bistveno lažje – izkaže se, da sladkorna bolezen ni nič groznega in da tudi s tem obolenjem lahko živimo lepo življenje.«
Sicer pa so, kot izpostavlja prof. dr. Tadej Battelino, »tudi zdravila za sladkorno bolezen, ki so na voljo danes, tista, ki bolniku z diabetesom omogočajo, da ozdravi oziroma da se bolezni reši vsaj za nekaj časa. Če namreč začnemo ukrepati dovolj zgodaj, če smo pripravljeni prisluhniti in sprejeti nasvete, in, seveda, če pravočasno prejmemo ustrezna zdravila, nam to omogoča, da spremenimo potek sladkorne bolezni tipa 2 – in s tem tudi potek življenja.«
Pri tem pa nikakor ne velja pozabiti, da so, kot pravi prof. dr. Vojko Strojnik s fakultete za šport, »mišice tisti organ, ki najbolj 'kuri' ogljikove hidrate. Formula je povsem preprosta: mišice, ki niso aktivne, tega ne delajo – zato jih moramo aktivirati. In pri tem niti ni pomembno, na kakšen način bomo to naredili – pomembno je samo to, da jih aktiviramo.«
Bo Sloveniji uspelo podariti 384.400 prehojenih, pretečenih ali prekolesarjenih kilometrov?
In aktiviramo jih lahko prav vsi, na lastno pobudo ali pa v sklopu akcije, s katero želijo organizatorji letos zbrati 384.400 prehojenih, pretečenih ali prekolesarjenih kilometrov. Toliko, kot znaša razdalja od Zemlje do Lune. Kajti prepričani so, da tudi to – kot metaforični odraz ukrepanja pri sladkorni bolezni – ni nemogoče.
O tem, kako doseči navidezno nemogoče in ustaviti napredovanje bolezni, ki ima sicer lahko res hude posledice, med drugim amputacijo noge, srčni infarkt ali možgansko kap, sem se pogovarjala s klinično dietetičarko s pediatrične klinike Andrejo Širco Čampa, z ambasadorko projekta Darujem kilometre Ano Turšič, s predstojnikom Centra za upravljanje programov preventive in krepitve zdravja pri NIJZ Radetom Pribakovićem Brinovcem ter s predsednikom zveze društev diabetikov Robertom Grattonom. Več o tem v spodnjih video pogovorih.
Andreja Širca Čampa, vodja Službe za dietoterapijo in bolniško prehrano, Pediatrična klinika Ljubljana
»Pravzaprav ne gre za dieto, ampak za zdrav prehranjevalni režim. Takšno prehrano bi morali imeti vsi, ne glede na to, ali imamo sladkorno bolezen ali ne«
Res je – ko se enkrat srečamo z diabetesom, je sprememba prehranjevalnih in gibalnih navad ključnega pomena, saj lahko za nekaj let zamakne tako začetek zdravljenja z zdravili kot tudi posledice. Seveda pa je spremembe težko uvesti. Kljub temu, da so posamezniki na začetku zelo motivirani, opažamo – in tudi statistični podatki to potrjujejo –, da se mnogi čez čas vrnejo k starim prehranjevalnim navadam. Kajti tisto, kar nam je 'položeno v zibko', tisto, kar se v povezavi z dobrimi prehranjevalnimi navadami naučimo v zgodnjem otroštvu, bomo ohranjali vse življenje. Zato so spremembe kasneje v življenju zelo težke.
Vsakomur z novoodkritim diabetesom prisluhnemo, ko nam pove, kakšne so njegove prehranjevalne navade, potem pa pojasnimo, da pravzaprav ne gre za dieto, ampak za zdrav prehranjevalni režim. Takšno prehrano bi morali imeti vsi, ne glede na to, ali imamo sladkorno bolezen ali ne.
V prehrani je pomemben red, ponovljivost, pa naj ima nekdo pet obrokov na dan, morda šest ali samo tri, kajti za nekoga tudi samo trije obroki na dan lahko predstavljajo zdravo prehranjevanje.
Pomembno je, da je poudarek na pretežno rastlinski hrani z veliko zelenjave, s sadjem, s polnovrednimi žiti ter s primernim kombiniranjem beljakovinskih živil in olivnega olja. Tak je pravzaprav mediteranski način prehrane, ki ga vsakdo med nami v določenih segmentih že izvaja, včasih pa nas preobilno obložena miza odpelje v smer, ki vodi v nastanek nenalezljivih bolezni, kakršna je tudi sladkorna bolezen tipa 2.
Kako pa je z izključevanjem ogljikovih hidratov?
Slovenske smernice se, tako kot tuje, vedno bolj ozirajo tudi v smer, po kateri je pri zelo motiviranih posameznikih mogoč tudi prehranski režim z izključevanjem predvsem škrobnih živil, ne pa tudi zelenjave in manjših količin sadja, pri čemer večino škrobnih živil nadomeščamo z večjim vnosom beljakovin. Te upočasnjujejo presnovo, kar pomeni, da lahko dosežemo boljšo urejenost sladkorne bolezni, hkrati manj stimuliramo trebušno slinavko, na ta račun pa lahko izgubimo tudi nekaj kilogramov, kar je velikokrat ključno za boljši izhod iz takšne težave, kakršna je sladkorna bolezen.
V življenju se soočamo z mnogimi izzivi, ki jih moramo premagati – nekatere premagamo zlahka, nekatere pa zelo težko, vendar ne kaže obupati. Enako je s sladkorno boleznijo.
Pozitivna volja, sprememba dosedanjega življenjskega sloga. Velja se vprašati, kam te je tvoj način življenja pripeljal doslej in ali si želiš tudi v prihodnjih desetletjih vztrajati pri tem načinu ter še dodatno poslabševati zdravje – ali pa zmoreš spremeniti prehranjevalne in gibalne navade, nenazadnje tudi pogled na svet, nase? Počasi, kajti tudi z majhnimi koraki se daleč pride. In četudi ti vedno ne uspe: naslednji dan obrni list in s spreminjanjem navad začni znova.
Pri tem potrebujemo zelo veliko podporo družine. Ko nekdo zboli za sladkorno boleznijo, sama pravim, da gre v resnici za bolezen družine. Če bodo vsi člani družine spreminjali prehranjevalne in gibalne navade, bo tudi tistemu, ki je zbolel za sladkorno boleznijo, lažje.
Pokojni profesor dr. Dražigost Pokorn nas je že na fakulteti učil, da ni dobrih in slabih živil – so samo dobre in slabe kombinacije. In zato so tudi naše odločitve dobre ali slabe.
Ana Turšič, ambasadorka projekta Darujem kilometre, o življenju s sladkorno boleznijo
»Pogledati je treba novonastali situaciji v oči, pridobiti čim več znanja, spoznati samega sebe in potem vse skupaj nekako vkomponirati v življenje, se obdati z ljudmi, ki ti znajo stati ob strani in so se pripravljeni tudi kaj naučiti. In živeti, dan za dnem, morda z nekoliko več organizacije in načrtovanja, toda – ni meja!«
Ko so mi postavili diagnozo, sem bila najstnica. In v prvem trenutku je bil moj največji strah, kako si bom znala dajati injekcije. Mislim, da so bili takrat v mnogo večji stiski moji starši, medtem ko sem sama preprosto 'zakorakala' v vse to, pri čemer nisem imela občutka, da bi imela kakršno koli izbiro. Mogoče o tem več razmišljam zdaj, ko sem starejša in imam tudi sama otroke. Menim, da ta diagnoza – če jo dobiš v taki starosti, kot sem jo jaz, ko sem bila stara 13 let – predstavlja bistveno večji šok za starše.
Kaj narediti? Pogledati je treba novonastali situaciji v oči, pridobiti čim več znanja, spoznati samega sebe in potem vse skupaj nekako vkomponirati v življenje, se obdati z ljudmi, ki ti znajo stati ob strani in so se pripravljeni tudi kaj naučiti. In živeti, dan za dnem, morda z nekoliko več organizacije in načrtovanja, toda – ni meja!
Zaenkrat 'trkam na les', da super 'furam' že dobrih 20 let – in naj tako ostane. Zagotovo so dnevna nihanja, kajti raven sladkorja, če je uravnavana umetno, ne more biti v popolnoma ravni črti, še posebno, če si v službi in z dvema majhnima otrokoma in razpršen vsenaokrog ... V takem primeru je to kar umetnost. Pride do odstopanj, ki te za trenutek ustavijo, povzročijo slabši občutek, padec energije. Dobro je, da to ozavestiš, da veš, zakaj je prišlo do tega – da se prihodnjič temu poskušaš izogniti.
Ves čas pa obstaja opomnik, kako zelo pomembno je, da postaviš sebe na prvo mesto – ali vsaj poskušaš to doseči. Kajti zdi se mi, da na to vse prepogosto pozabimo.
Rade Pribaković Brinovec, predstojnik Centra za upravljanje programov preventive in krepitve zdravja, NIJZ
»Epidemija je na marsikoga slabo vplivala, tudi glede življenjskega sloga – in to še dodatno povečuje breme kroničnih nenalezljivih bolezni, vključno z diabetesom«
Drži; ocenjujemo, da v Sloveniji živi dobrih 130.000 oseb s sladkorno boleznijo. Na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje smo med leti 2019 in 2021 izvedli nacionalno raziskavo z naslovom »Odkrijmo sladkorno«, ki je bila namenjena ugotavljanju števila oseb z neodkritim diabetesom med starejšimi od 18 let oziroma, še natančneje, predvsem med starejšimi od 55 let. V tej starostni skupini je namreč, kot ocenjujemo, približno 11 odstotkov prebivalcev, pri katerih bolezen še ni bila odkrita – v povprečju ta delež zajema več kot 96.000 oseb.
V Sloveniji imamo programe na pravih mestih. Imamo nacionalni preventivni program za preprečevanje kroničnih nenalezljivih bolezni pri odraslih, kar pomeni, da se lahko vsak odrasli od 30. leta dalje teh programov udeležuje. Pri tem pa moramo glede na ugotovitve omenjene raziskave posebno pozornost nameniti starejšim od 55 let, predvsem tistim, ki imajo povišano telesno težo oziroma povišan indeks telesne mase in že prehajajo v debelost.
Pa tudi sicer je mreža pomoči za osebe s sladkorno boleznijo dokaj široka. Po eni strani za to skrbijo društva bolnikov s sladkorno boleznijo, po drugi strani pa poleg preventivnih pregledov obstaja tudi obravnava v centrih za krepitev zdravja in v zdravstveno-vzgojnih centrih, kamor je mogoče usmeriti tudi posameznike z začetno sladkorno boleznijo. Tam dobijo ustrezno podporo, predvsem podporo pri začetnem soočanju z boleznijo, potem pa tudi pri udejanjanju načrtovanih sprememb, obvladovanju življenjskega sloga in vztrajanju pri spremembah.
Ja – če, na primer, pogledamo zadnje obdobje, ko je COVID razgalil to pomanjkanje. Dolgoročno pa bi težko rekli, da je tako, kajti sistematična preventiva obstaja že dolgo, od uvedbe referenčnih ambulant. Na žalost ugotavljamo, da se teh pregledov udeležuje premajhno število odraslih. To pomeni, da je pomembno izboljšati prepoznavnost teh programov, vabiti k udeležbi, pri čemer spet izpostavljam skupino starejših od 55 let, pri kateri bo ključnega pomena bistveno aktivnejši pristop.
COVID je namreč razgalil slabše stanje oseb s kroničnimi boleznimi nasploh, ne le s sladkorno boleznijo; zaradi slabše dostopnosti pa tudi zaradi strahu pacientov pred vstopanjem v sistem zdravstvenega varstva se je pri marsikom kronična bolezen poslabšala. Poleg tega je epidemija na marsikoga slabo vplivala, tudi glede življenjskega sloga – in to še dodatno povečuje breme kroničnih nenalezljivih bolezni, vključno z diabetesom.
Robert Gratton, predsednik Zveze društev diabetikov Slovenije
»Največji problem, ki smo ga zaznali v zadnjih letih, v COVID situaciji, je bil dostop do osebnega, do družinskega zdravnika. Posledično se je zmanjšalo tudi število oseb z novoodkrito sladkorno boleznijo«
Zveza društev diabetikov Slovenije združuje 39 društev po vsej Sloveniji – ta imajo osebni stik s posamezniki, ki prebolevajo sladkorno bolezen, medtem ko zveza deluje bolj na državni ravni, saj je v stiku tako z ministrstvom za zdravje kot z NIJZ in z zdravstveno zavarovalnico (ZZZS). Na tej ravni poskušamo za osebe z diabetesom doseči čim več.
Zveza zastopa vsa društva in posameznike, zato s svojim delovanjem poskuša vplivati na udejanjanje čim boljšega načina zdravljenja ter pripomoči k uvedbi najsodobnejših pripomočkov in zdravil, ki so na voljo v svetu.
Moram poudariti, da imamo v Sloveniji enega izmed najboljših zdravstvenih sistemov, kar jih poznam po svetu. Seveda pa tudi tu nastajajo problemi. Največji problem, ki smo ga zaznali v zadnjih letih, v COVID situaciji, je bil dostop do osebnega, do družinskega zdravnika. Posledično se je zmanjšalo tudi število oseb z novoodkrito sladkorno boleznijo.
Vemo pa, da je zdravljenje sladkorne bolezni tem bolj uspešno, čim bolj zgodaj je odkrita bolezen – in manj je zapletov, ki so pri sladkorni bolezni lahko zelo hudi. Kar pa se tiče ambulant za sladkorno bolezen oziroma diabetičnih ambulant, pa nismo opazili bistvenih problemov. Te ambulante so tudi v času epidemije dobro delovale, pacienti so vedno dobili informacije, ki so jih iskali.
Seveda pa smo pomagali tudi pri zvezi, med drugim z anketo, ki je pokazala stanje na terenu in je bilo posledično mogoče ukrepati tudi na podlagi teh podatkov. Predvsem pa bi rad poudaril, da dobro urejena sladkorna bolezen pomeni tudi manjše tveganje pri COVID obolenjih.
Portreti in video pogovori: Diana Zajec; simbolične fotografije: iStock
Vaš komentar?
Komentirate lahko na naši facebook strani.
