Pri nas ima sladkorno bolezen približno 175.000 oseb. Po podatkih Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ) je lani zdravila za zniževanje glukoze v krvi prejemalo 113.793 sladkornih bolnikov, 282 jih je boj s to boleznijo izgubilo, približno 20.100 posameznikov, ki so jim postavili diagnozo diabetes, pa bolezen obvladuje brez zdravil – z vzdrževanjem priporočene telesne teže, ustrezno prehrano in redno telesno aktivnostjo. V ambulantah družinske medicine so izvedli približno 67.500 preventivnih obravnav, ki vključujejo presejanje in svetovanje v zvezi s sladkorno boleznijo.

Večina diabetikov ima sladkorno bolezen tipa 2, za katero velja, da bi jo bilo v več kot polovici primerov – po najnovejših podatkih celo v 90 odstotkih – mogoče preprečiti. Po drugi strani pa je pri posameznikih z diabetesom tipa 2 ogroženost, da bodo izgubili življenje zaradi možganske kapi ali srčnega napada, do štirikrat večja. Pravilen izbor zdravljenja, temelječ na celostnem strokovnem pristopu ter sodelovanju kardiologov in diabetologov pa bo pripomogel k boljšemu obvladovanju sladkorne bolezni in k preprečevanju zapletov, med katerimi srčno-žilna obolenja za diabetike predstavljajo največjo grožnjo.

Udeleženci konference so izpostavili kar nekaj pomanjkljivosti – organizacijskih, logističnih, kadrovskih in sistemskih. Med drugim je beseda tekla o, denimo, delu medicinskih sester s specialnimi znanji, ki naj bi v diabetoloških ambulantah delale kot tako imenovane edukatorke in pacientom pomagale pri čim boljšem obvladovanju bolezni. Zdaj te medicinske sestre marsikje nimajo niti prostorov niti osnovnih pogojev za delo s pacientom. 

Slaba dostopnost do novih zdravil in pripomočkov za diabetes?

V odgovoru na javne očitke, ki jih je bilo mogoče slišati v zadnjem času, češ da ZZZS kot plačnik ne zagotavlja ažurnega uvajanja pomembnih novih zdravil za diabetes, je predstavnik direkcije ZZZS Boris Kramberger dejal, da »do zamika prihaja edino pri tistih zdravilih, za katera ni pravih dokazov, da ta lahko prispevajo k boljšim rezultatom zdravljenja. Ko komisija za zdravila, ki deluje v sklopu ZZZS, dobi take dokaze, je odločitev drugačna.« 

Povsem drugačno sliko pa prikazuje javna trditev prof. dr. Tadeja Battelina, predstojnika Kliničnega oddelka za endokrinologijo, diabetes in presnovne bolezni Pediatrične klinike Ljubljana, ki sicer priznava, da je bila v Sloveniji donedavnega dostopnost do zdravil in pripomočkov za obvladovanje sladkorne bolezni resda zavidanja vredna, istočasno pa opozarja, da je »danes bistveno drugače, saj v zadnjih treh letih pri uvajanju novih pristopov vse bolj zaostajamo«. Kot poudarja, sta nas pri zagotavljanju pravice do merilnikov za stalno merjenje ravni krvnega sladkorja, ki naj bi bila krita iz sredstev obveznega zdravstvenega zavarovanja, že prehiteli tudi Hrvaška in Črna Gora. 

Po prepričanju prof. Battelina ZZZS s tem, ko te pravice ne zagotavlja čim širšemu krogu obolelih, pravzaprav »zapravlja denar. Uporaba merilnikov namreč pomaga preprečevati srčno-žilne zaplete, dialize, amputacije – zaplete, ki predstavljajo bistveno večje breme, tudi po finančni plati. Pri nas pa celo inovativna zdravila oziroma zdravila za sladkorno bolezen tipa 2, ki učinkujejo tudi na srčno-žilne bolezni, bolnikom kljub evropskim smernicam niso dostopna.«

Generalni direktor ZZZS Marjan Sušelj je na konferenci sicer zagotovil, da bo zavod še bolj intenzivno kot doslej spremljal potrebe tako po zdravilih kot po pripomočkih za zdravljenje diabetesa, vendar je po njegovem mnenju »potrebno celostno ukrepanje – ne le zdravstva, ampak vseh vladnih sektorjev, kajti le spremembe znotraj zdravstvenega sistema in družbe kot celote bodo omogočile strateške premike.«

Kratki stiki v diabetološki praksi

Diabetolog Damjan Justinek pa opozarja na drug problem – pravi, da pogreša vertikalno povezavo s centri za krepitev zdravja, ki delujejo na primarni ravni, »kajti danes specialist, ki dela na sekundarni ravni zdravstvenega varstva, preprosto nima možnosti, da bi (svojega) pacienta usmeril v tak center«. Prav tako diabetologi ne dobijo možnost uvida v parametre, ki jih centri vodijo po naročilu resornega ministrstva, dodaja Justinek.

Kaj torej pove pogled na (pogoje za) zdravstvena skrb za osebe z diabetesom? Stanje je precej raznoliko. Pri tem po mnenju predsednice koordinativne skupine za izvajanje nacionalnega programa za obvladovanje sladkorne bolezni Vesne-Kerstin Petrič z ministrstva za zdravje ne gre le za različno dostopnost do oskrbe na primarni ravni, ampak tudi za ogromna razhajanja v preskrbljenosti z diabetološkimi timi, kar povzroča velike razlike tudi v dostopnosti do oskrbe v specialistični diabetološki dejavnosti. Oskrba je nemalokrat razdrobljena, čeprav je jasno, da bi se morala odvijati integrirano in sinhrono.

»In seveda še vedno ostaja nekaj problemov, ki jih je v prihodnje treba odpraviti. Pravzaprav bi bilo nenavadno, če teh problemov – pa naj gre za nujno poenotenje podpore z informacijsko tehnologijo, za e-kartone ali za financiranje – ne bi bilo,« pravi Petričeva.

WHO: ukrepi za obvladovanje diabetesa so v Sloveniji učinkoviti, nujno pa je sprejetje nove strategije

Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) si je do leta 2030 zadala konkretne cilje: število prezgodnjih smrti zaradi kroničnih nenalezljivih bolezni, vključno z diabetesom, zmanjšati za tretjino; prepoloviti naraščanje sladkorne bolezni in debelosti; za 30 odstotkov zmanjšati škodljivo uživanje alkohola; podatke o telesni aktivnosti izboljšati za deset odstotkov ... A na tej poti stoji mnogo ovir, med drugim je približno 40 odstotkov otroške hrane pripravljene mimo strokovnih priporočil, vsak tretji otrok na območju, ki ga »pokriva regionalni urad WHO za Evropo, je predebel, eden od petih 15-letnikov pa priznava, da v povprečju popiva enkrat tedensko ... 

Velik problem pa je tudi to, da v evropski regiji, kot poudarja predstavnik regionalnega urada WHO za Evropo dr. Joao Raposo, kar 40 odstotkov sladkornih bolnikov nima postavljene diagnoze in za svojo bolezen kljub težavam, s katerimi se spopadajo, ne ve. Skrb povzroča tudi naraščanje prevalence debelosti. Proučitev razlogov za hospitalizacijo sladkornih bolnikov pa je pokazala, da bi bilo razloge, ki so narekovali zdravljenje v bolnišnici, v najmanj 40 odstotkih mogoče preprečiti.

A kljub vsemu tako dr. Raposo kot tudi predstavnik urada WHO za Slovenijo dr. Juan Tello vidita Slovenijo kot eno izmed držav, v kateri so ukrepi za obvladovanje sladkorne bolezni učinkoviti – je pa v tem smislu nujno sprejetje nove desetletne strategije, saj bo ta v pomoč pri odzivanju na izzive, ki jih na tem področju še dolgo ne bo zmanjkalo.

Primer: program za zgodnje odkrivanje diabetične retinopatije

Po mnenju državne sekretarke ministrstva za zdravje prim. Simone Repar Bornšek sladkorna bolezen dobiva vedno večjo strokovno pa tudi politično pozornost, kajti »vedno več je mladih bolnikov s sladkorno boleznijo tipa 2, ki bi jo lahko preprečili z zdravim načinom življenja. Gre namreč za bolezen, pri kateri lahko z zgodnjim odkrivanjem ter zagotavljanjem dostopne in kakovostne zdravstvene obravnave bolnikom omogočimo dolgo in kakovostno življenje, posledično pa pomembno zmanjšamo breme, ki ga ta bolezen predstavlja za posameznika in njegove bližnje – pa tudi za družbo kot celoto.«

Novosti je veliko, najsi gre za nadgradnjo timov družinske medicine in nadgradnjo centrov za krepitev zdravja z novimi programi, za izboljšanje koordinacije oskrbe v celotnem sistemu zdravstvenega varstva, prenovitev kliničnih smernic za obravnavo sladkorne bolezni ali za, denimo, vzpostavitev sistema zgodnjega odkrivanja diabetične retinopatije.

Ob tem Vesna-Kerstin Petrič opozarja na nujnost skupnega iskanja rešitev za probleme, do katerih prihaja v praksi. To se je zgodilo tudi pri novem oftalmološkem programu za zgodnje odkrivanje diabetične retinopatije, ki je na začetku iz neznanega razloga ostajal brez pacientov; ni bilo jasno, zakaj se ti ne udeležujejo sicer zelo težko pričakovanega programa. Razlog za to je bil preprost in, resnici na ljubo, precej banalen: šlo je za organizacijsko-komunikacijski kratki stik, zaradi katerega osebni zdravniki za delovanje tega programa sprva sploh niso (iz)vedeli. 

Seveda se človek vpraša, kako je sploh mogoče, da se nekaj takega zgodi, vendar so takšni primeri le odraz splošnega stanja v zdravstvu, ki ni optimalno.

Navsezadnje tudi Petričeva opozarja, da »smo v zadnjih desetih letih zamenjali osem ministrov za zdravje. Ključno za izvajanje vsakega nacionalnega programa je politična podpora – potem pa se ni več mogoče izgovarjati na politiko. V teh desetih letih nam je uspelo vzpostaviti trdna, dobra partnerstva, čeprav na začetku ni bilo lahko. Nismo bili uspešni v vsem; želeli smo si močnejši program, ki bi vključeval tudi laične svetovalce, a očitno bo to prišlo na vrsto v prihodnjem desetletju, v katerem bo nujno skupno iskanje rešitev.« 

Kako doseči, da v prihodnje nihče ne bo ostal brez ustrezne obravnave?

Dr. Jelka Zaletel, diabetologinja iz UKC Ljubljana in podpredsednica koordinativne skupine, pa opozarja tudi na nujne spremembe, ki jih bo treba uvesti v odnosu do obolelih. »Ne moremo več delati tako kot doslej, potrebujemo prebojne spremembe,« je prepričana. Po njeni oceni je treba poskrbeti za zdravstveno pismenost – »da bo vsakdo vedel, kaj določena stvar pomeni za njegovo zdravje in bo znal o tem vprašati tudi zdravstvenega strokovnjaka«.

»Besedo bolnik bo treba zamenjati z besedo oseba, kajti ljudje imajo v svojem življenju še marsikaj drugega kot 'le' svojo (sladkorno) bolezen. Če nekdo ni prišel na kontrolo, ga ne smemo takoj označiti kot nekoga, ki ni pripravljen sodelovati. Kaj, če doma skrbi za ostarele starše, od katerih je eden dementen in se je izgubil? Poskrbeti pa je treba tudi za opolnomočenje pacientov – jim dati moč, da tudi sami odločajo –, kajti zdravstveno okolje je še vedno pogosto naravnano tako, da takšno moč človeku v resnici jemlje. Predvsem pa je treba poskrbeti za spoštovanje, ki si ga zasluži prav vsak posameznik,« poudarja Jelka Zaletel.

Prim. Simona Repar Bornšek ob tem izpostavlja tudi vlogo nevladnih organizacij, ki po njeni oceni pri ozaveščanju javnosti, konkretno na področju obvladovanja bolezni, opravljajo res pomembno vlogo – na področju diabetesa sta to Zveza društev diabetikov Slovenije in Zavod za izobraževanje o diabetesu, ki si prizadevata za opolnomočenje bolnikov in njihovih bližnjih. »V prihodnjih letih bomo iz evropskih sredstev financirali tudi projekt za krepitev zdravstvene pismenosti; gre za informiranje o vsem, kar naš zdravstveni sistem ponuja – tako, da nihče ne bo ostal brez ustrezne obravnave, ker ni znal ali si ni upal vprašati.« 

Čeprav je v svetu že dolgo znano, da se naložbe v zdravje obrestujejo ne le na individualni ravni, ampak tudi v smislu razvoja celotne družbe, pa bo pri nas treba opraviti še veliko dela, da bo v vseh vladnih resorjih dobilo domicil zavedanje, kako pomembno je sprejemanje odločitev, ki vplivajo na boljše zdravje prebivalstva – pa ne le pri sladkorni bolezni. To bo zagotovo eden izmed ključnih izzivov, na katerega bo novi desetletni program za obvladovanje diabetesa moral odgovoriti tako, da mu bodo prisluhnili vsi odgovorni v državi.

Vaš komentar?

Komentirate lahko na naši facebook strani.