Sladkorna bolezen ali diabetes je kronično neozdravljivo obolenje, ki sčasoma lahko vodi v zelo resne zaplete in predstavlja največje tveganje za nastanek srčno-žilnih zapletov. V Sloveniji s to boleznijo po ocenah, kajti uradnih podatkov o obolelih in registra sladkorne bolezni še vedno nimamo, živi več kot 125.000 ljudi, pri čemer so zdravniki različnih vej medicine, ki zdravijo diabetične paciente, prepričani, da je v resnici število obolelih še enkrat večje. Zato so aktualna prizadevanja – ne le pri nas, ampak tudi na globalni ravni – za čim bolj celovito zmanjšanje tega naraščajočega bremena sodobnega časa, ki ga je v dobršni meri (če gre za diabetes tipa 2) mogoče preprečiti. Kako ukrepati, kako bolezen (za)držati čim dlje od sebe?

»Sladkorni bolniki praviloma ne umirajo zaradi sladkorja, ampak zaradi zapletov, ki jih sčasoma povzroči sladkorna bolezen. Zato je pri tem obolenju, pri sladkorni bolezni tipa 2, res ključnega pomena, da je diagnoza postavljena čim bolj zgodaj. Pravočasno ukrepanje in ustrezno zdravljenje namreč izrazito podaljšata ne le kakovost življenja, ampak tudi življenje obolelega – brez srčnega popuščanja, brez izgube vida pa tudi brez potrebe po amputaciji noge, do česar pride, če je bolezen bodisi prepozno prepoznana bodisi neustrezno obvladovana in vodena. 

Kako pomembno je pravilno ukrepanje, pove podatek, da po nadkolenski amputaciji noge skoraj 50 odstotkov pacientov umre v roku enega leta – in temu bi se lahko izognili, če bi bolezen pravočasno odkrili,« poudarja prim. Matija Cevc s Klinike za žilne bolezni ljubljanskega UKC in predsednik Društva za zdravje srca in ožilja Slovenije.

Ob tem Cevc spomni na izsledke raziskave, v kateri so pol leta spremljali bolnike po srčnem infarktu. Študija je pokazala, da je kar 40 odstotkov obolelih imelo diabetes, vendar tega niso vedeli, skoraj vsi pa so imeli tudi motnje v presnovi maščob.

Pri diabetesu je srčno-žilno obolenje najpogostejši vzrok za prizadetost ali za smrt

Kot opozarja dr. Dragan Kovačić, specialist interne medicine, kardiologije in vaskularne medicine iz celjske splošne bolnišnice, »diabetes povzroča neskončno trpljenje, zaradi te bolezni vsako leto umre okoli 4,9 milijona ljudi. Za 60 odstotkov obolelih so usodni srčno-žilni zapleti – pojavnost srčnega popuščanja kot končne točke srčno-žilnega kontinuuma je pri moških z diabetesom 2,4-krat višja kot pri njihovih vrstnikih, ki nimajo sladkorne bolezni, medtem ko je pri ženskah z diabetesom kar 5-krat višja kot pri njihovih nediabetičnih vrstnicah.«

S srčnim popuščanjem so pri nas, tako dr. Kovačić, še vedno povezane neprave, porušene percepcije v smislu: 'Ah, saj ne more biti nič hudega, če srce malce popušča ...', medtem ko je odziv pri diagnozi rak povsem drugačen, bistveno bolj resen. 

V resnici pa so razlogi za zaskrbljenost in argumenti za dosledno skrb za zdravje pri diagnozi sladkorna bolezen še kako utemeljeni, je prepričan Dragan Kovačić. »Naj to ponazorim s podatkom, da je po infarktu pri bolniku, ki ni diabetik, verjetnost za ponovni infarkt povsem enaka verjetnosti, da bo sladkorni bolnik doživel (prvi) infarkt; pri posameznikih, ki so že doživeli srčno kap, obstaja 40-odstotna verjetnost, da se bo ta dogodek v naslednjih petih letih ponovil. Zato je res grozno, da je pri nas toliko ljudi, ki ne vedo, da živijo z diabetesom tipa 2, z boleznijo, pri kateri je srčno-žilno obolenje najpogostejši vzrok za prizadetost ali za smrt.« 

Približno polovica obolelih za svojo bolezen ne ve

Specialist interne medicine in diabetolog iz UKC Ljubljana dr. Aleš Skvarča je pri opozarjanju na veliko srčno ogroženost pri sladkorni bolezni izpostavil skupino angiopatij (pozni, predvsem mikrovaskularni zapleti) – na očeh (retinopatija, ki lahko povzroči izgubo vida), ledvicah (nefropatija, ki lahko vodi v popolno odpoved ledvic) in živčevju (nevropatija, ki, denimo, na stopalu lahko povzroči izgubo občutenja, posledično je za obolelega nevarna tudi najmanjša rana, ki lahko povzroči gangreno in amputacijo bodisi prstov bodisi večjega dela noge).

Kot diabetologu se dr. Skvarči zdi povsem nesprejemljivo, da danes dobra polovica obolelih, pri katerih sladkorna bolezen poteka (še) brez simptomov in ki (še) nimajo katere od srčno-žilnih bolezni, nima opravljenih meritev, ki bi diagnostično potrdile prisotnost diabetesa. Po drugi strani pa mnogi, kot poudarja zdravnik, težav s sladkorjem ne jemljejo dovolj resno – in to se mora spremeniti, zato spomni na misel, po kateri »v prvih letih bolezni izgubljamo kilometre, da lahko na koncu lovimo zelo drage milimetre«. In kako to spremeniti?

Pri posameznikih, ki za bolezen vedo in jo poskušajo čim bolj aktivno (pomagati) obvladovati in tako ustaviti ali vsaj upočasniti njeno napredovanje, je v veliko pomoč že možnost, da (si) lahko sami merijo raven glukoze v krvi. »Ko bolniki dobijo to možnost, se zgodi čudež; ko vidijo, kako se krvna slika spremeni po zaužitju določene hrane, se bistveno povečajo nefarmakološki ukrepi in njihovi učinki,« pove dr. Skvarča.

Kako obvladati resno bolezen, ki je bila nekdaj »rezervirana« za starejše, danes pa jo imajo že otroci?

Pri zaščiti pred sladkorno boleznijo tipa 2, ki je bila včasih bolezen starejših, medtem ko danes za njo zbolevajo tudi mladi, celo otroci, je z zdravim načinom življenja mogoče narediti res veliko.

Najpomembnejša pri obvladovanju sladkorne bolezni sta (tako kot tudi pri drugih kroničnih nenalezljivih boleznih oziroma pri vzdrževanju dobrega počutja nasploh) gibanje in ohranjanje primerne telesne teže, tudi s pomočjo ne prevelikih porcij hrane, ki jo zaužijemo. Nastanek sladkorne bolezni tipa 2 je namreč z zdravim načinom življenja mogoče preprečiti – ali vsaj odložiti njen nastanek – v kar 80 odstotkih primerov.

Kot poudarjata tako podpredsednik društva za srce Franc Zalar kot podpredsednik Zveze društev diabetikov Slovenije Alojz Rudolf, je treba doseči preskok, kajti v Sloveniji najmanj 50.000 ljudi ne ve, da živijo s sladkorno boleznijo, ki bo sčasoma pustila nepopravljiv odtis na njihovi zdravstveni sliki. Spodbujata pa tudi k včlanjevanju v društva bolnikov, saj je preverjeno in dokazano, da člani tovrstnih društev, ki dejavno pomagajo pri izboljševanju zdravstvene slike obolelih, pri njihovi rehabilitaciji in spodbujanju čim bolj aktivnega življenja, precej bolje skrbijo za zdrav način življenja kot tisti posamezniki, ki ostajajo prepuščeni sami sebi.

Telesna dejavnost in mediteranska prehrana

In kakšna naj bo telesna dejavnost? »Telesna dejavnost ima veliko obrazov. Zdrav in koristen je že 30-minutni sprehod, tek na maratonu pa ne. Človek po infarktu, ki bo pretekel deset kilometrov, lahko zaradi tega umre,« opozarja prim. Cevc. Ob tem spomni na najbolj prepoznavni znak sladkorne bolezni – povišano telesno težo in neurejene lipide – to je, kot pravi, »zagotovo nekaj, kar je mogoče zmanjšati oziroma obvladati«.

Dr. Skvarča pa dodaja, da ničesar ne sme biti preveč, kar je zlato pravilo tudi v življenju nasploh. Priporočljiva je vadba do 150 minut na teden, tako aerobna kot anaerobna (po priporočilih WHO, Svetovne zdravstvene organizacije, pa tudi do 300 minut na teden). Seveda pa je pri tem treba upoštevati tudi kontraindikacije, na primer nekatere oblike nevropatije, zaradi katerih lahko pride do poškodb stopal in gangrene.

Predvsem pa mora biti načrtovanje in stopnjevanje aktivnosti premišljeno. Priporočljivo je obremenilno testiranje, ocena telesne zmogljivosti in na tej osnovi priprava načrta telesne dejavnosti, pri čemer danes aktivno vlogo odigrajo tudi koronarni klubi.

Diete niso priporočene, tudi zdaj aktualna LCHF ne

In diete? Niso priporočene, nasprotno. Še nikoli doslej se nobena izmed diet, ki izločujejo določeno vrsto hrane, dolgoročno ni obnesla, trdi Matija Cevc. 

»Najbolj zanesljiv izbor je, v kombinaciji z gibanjem, zaščitna mediteranska prehrana. Zdaj aktualni pristop, tako imenovana LCHF (low carbo, high fat) dieta, pri kateri ogljikove hidrate nadomestijo z maščobami, pa je dieta, ki ni zdrava. S tako dieto je sicer mogoče shujšati, lahko se izboljša raven krvnega sladkorja, vendar maščobe spremenijo mikrobiom v prebavnem traktu. Zato so ljudje s tako prehrano bolj nagnjeni k alergijam in vnetnim procesom. Po drugi strani pa je pri taki dieti težko dolgo vztrajati, zato ti, ki se prehranjujejo z dieto LCHF, sčasoma spet preidejo na 'običajni' način prehranjevanja in ponovno pridobijo staro telesno težo, skupaj z 'obrestmi'.«