Srčno popuščanje je neozdravljivo stanje, ki človeku dodobra spremeni življenje. »Toda življenje, ki je lepo, je treba živeti naprej – vredno je,« trdi Stanislav Jenko, ki je prvi infarkt doživel decembra 2015. Bil je doma, počel stvari, ki jih ponavadi počne, nenadoma pa ga je zagrnila tema. 

»Zbudil sem se v reanimaciji, na intenzivni negi v UKC Ljubljana – začuden, šokiran, priklopljen na aparature. Nič nisem mogel, vse me je bolelo. To je bila moja prva izkušnja s tovrstnim zdravljenjem, ki se je nadaljevala z rehabilitacijo v Šmarjeških toplicah, temu je sledilo zdravljenje oziroma okrevanje doma,« se spominja Stanislav Jenko.

Po dveh infarktih poln upanja in veselja do življenja

Januarja letos bi moral začeti z ambulantno rehabilitacijo. »Prišel sem, oddal kartico zdravstvenega zavarovanja, nato pa me je spet 'zmanjkalo', tokrat neposredno v rokah strokovnjakov. Ko sem se tokrat zbudil, sem vedel, kaj se je zgodilo.« 

Sledila je ponovitev zdravljenja, rehabilitacija v zdravilišču in potem na polikliniki ljubljanskega UKC. Jenko je sprijaznjen z diagnozo, vesel, ker ima danes medicina na voljo kar nekaj možnosti za obvladovanje tega resnega obolenja, pri čemer pa mora pacient absolutno sodelovati, tako pri zdravljenju kot pri rehabilitaciji, saj je oboje pomemben del boja proti zapletom, ki pri tem obolenju niso redki.

»Srčno popuščanje je bolezen, ki človeku temeljito spremeni življenje. Sreča je, ker sem bil prej dobro kondicijsko pripravljen, alkohola nisem pil, sem pa občasno kadil, vendar sem se kajenju odpovedal takoj po prvem infarktu. Ko zboliš, ti bolezen veliko vzame, toda živeti je lepo, splača se – zato lahko rečem le: gremo veselo naprej,« ostaja poln entuziazma.

Pri tej hudi bolezni ključna čim zgodnejša diagnoza

Če je srčno popuščanje, ki ni ozdravljiva bolezen, pri obolelem prepoznano dovolj zgodaj, če je diagnoza postavljena pravočasno in obolelega takoj začnejo zdraviti, je napredovanje bolezni, ki povzroča res hudo trpljenje, mogoče preprečiti oziroma bistveno upočasniti, poudarja prim. Matija Cevc iz društva za zdravje srca, ki je nedavno ustanovilo Klub srčnega popuščanja. Izmenjava izkušenj in spoznanj v sklopu kluba naj bi bolnikom in njihovim svojcem olajšala sobivanje s to zahrbtno boleznijo, pri čemer pri društvu zagotavljajo tudi zdravniško strokovno pomoč ter nasvete s področja zdravstvene nege.

»Človek s srčnim popuščanjem ponoči ne more dihati, ker ga duši, ima težko sapo, pogosto mora na malo potrebo, kajti 'zaliva' ga voda, otekajo mu gležnji, stopala, trebuh, zelo ga žeja, a vode ne sme piti, saj je zanj kot strup ... ... Kdor ima take težave, mora pomisliti tudi na možnost, da njegovo srce ne deluje več tako, kot bi moralo. Zato naj se odpravi k osebnemu zdravniku, kajti s pravočasno postavitvijo diagnoze in zdravljenjem je napredovanje srčnega popuščanja danes mogoče upočasniti,« poudarja prim. Cevc.

Po njegovem prepričanju namreč »ni hujšega od ždenja v postelji in čakanja na bridko smrt – a brez diagnoze in zdravljenja se zgodi prav to. Življenje s srčnim popuščanjem je izjemno težko, zato je zdravljenje predpogoj, nakar je z rehabilitacijo mogoče zelo izboljšati kakovost življenja.«

Po 40. letu vsak peti, po 55. vsak tretji, po 80. vsak drugi ...

Podatki kažejo, da se bo eden od trojice vrstnikov, starejših od 55 let, v bližnji ali malo manj bližnji prihodnosti pobliže srečal s to diagnozo. Srčno popuščanje se pojavi zaradi poškodb srčne mišice, ki jo lahko povzročijo bodisi bolezni srčnih zaklopk, vnetje (ali druge bolezni) srčne mišice, srčni infarkt, bolezni srčnih zaklopk, kriv pa je lahko tudi povišan krvni tlak. 

Pomemben sprožilni dejavnik srčnega popuščanja so motnje srčnega ritma, ki vplivajo tudi na poslabšanje bolezni; včasih pa to zakrivijo tudi drugi razlogi, ki jim tega pravzaprav niti ne bi pripisali – tak »banalen« primer je, denimo, respiratorni infekt.

Ključni moment, ki vpliva na srčno popuščanje, je zmanjšanje črpalne sposobnosti srca; ko ta organ ne zmore več načrpati dovolj krvi, preprosto ne more več zadostiti presnovnim potrebam ostalih organov in tkiv. 

Bolj zdravo življenje, kombinirano zdravljenje, po potrebi transplantacija

Zato je tako zelo pomembno pravočasno zdravljenje. Kot pojasnjuje prof. dr. Bojan Vrtovec, vodja oddelka za napredovalo srčno popuščanje in transplantacije srca ljubljanskega UKC, mora oboleli najprej korenito spremeniti svoj dotedanji način življenja, čemur sledi kombinirano zdravljenje z zdravili – ena lajšajo simptome in ne vplivajo kaj dosti na prognozo, medtem ko druga pomembno zmanjšujejo umrljivost bolnikov s srčnim popuščanjem. »Pri srčnem popuščanju sta ključnega pomena čimprejšnja postavitev diagnoze in takojšnji začetek zdravljenja – v tem primeru do najtežjih zapletov, ki zahtevajo presaditev srca, ne pride.«

Pri približno 20 odstotkih bolnikov pa kljub zdravljenju pride do napredovalega srčnega popuščanja. »Pri bolj napredovalih oblikah so na voljo različni načini kirurškega zdravljenja – zdravljenje z resinhronizacijskim spodbujevalnikom, mehanska podpora levega prekata ali presaditev srca. V zadnjem času pa se vse bolj uveljavlja še ena oblika zdravljenja, s presaditvijo matičnih celic, ki lahko delno obnovijo poškodovano srčno mišico. Srce se sicer obnavlja že samo, z matičnimi celicami pa poskušamo ta proces pospešiti,« pove profesor Vrtovec. 

Zakaj je rehabilitacija, zlasti vseživljenjska, tako zelo pomembna

Zaradi zdravil, ki odvajajo elektrolite, je nujno stalno preverjanje zdravstvenega stanja obolelih in prilagajanje terapije. Po drugi strani pa precej pogosto prihaja do kratkih stikov pri jemanju predpisanih zdravil v fazi, ko ta začno učinkovati in se oboleli počuti bolje. Takrat marsikdo pozabi na terapijo – dokler se težave v enaki ali še težji obliki ne ponovijo, opozarjajo poznavalci analogije srčnih obolenj.

Zato je tako pomembna rehabilitacija, ki ne sme biti kratkotrajna, zdraviliški rehabilitaciji in ambulantni rehabilitaciji (ti centri so zdaj v kaskadnem ustanavljanju) mora slediti tako imenovana življenjska rehabilitacija, v sklopu katere bolniki nadaljujejo s to dejavnostjo, kardiorespiratorna sinhronizacija se odvija pod nadzorom strokovnega kadra (na primer v sklopu koronarnih klubov), a v bistveno bolj sproščujočih okoliščinah kot tik po akutnem dogodku. Poznavalci pravijo, da je s takim pristopom mogoče spremeniti ne le počutje, ampak tudi dušo obolelega, ki, če sodeluje v takšni obliki rehabilitacije, ne bo nikoli prenehal z jemanjem zdravil.

Podpredsednik društva za srce Franc Zalar je ob tem spomnil, da so v sklopu predlogov, s katerimi je društvo hotelo prispevati k sprejetju čim bolj smiselne in celovite zdravstvene reforme, predlagali, da bi del rehabilitacije smele izvajati tudi nevladne organizacije – te združujejo bolnike, v njih sodelujejo različni strokovnjaki s področja zdravstva oziroma medicine, izvajanje dejavnosti bi bilo cenejše. Vendar je predlog, tako kot številni drugi, ostal prezrt.

Pet let po postavitvi diagnoze preživi le polovica obolelih

Po zaslugi različnih možnosti zdravljenja se je preživetje bolnikov z diagnozo srčno popuščanje v zadnjih letih precej izboljšalo, vendar je umrljivost še vedno zelo visoka – pet let po postavitvi diagnoze namreč živi le še polovica obolelih.

Zato strokovnjaki, ki se ukvarjajo z zdravjem srca, skupaj s civilno družbo, ki želi čim bolj učinkovito pomagati obolelim in njihovim svojcem, opozarjajo: 

Diagnozo je mogoče potrditi oziroma jo ovreči z ultrazvokom srca; če je preiskava negativna, verjetnost za srčno popuščanje sicer še vedno ni povsem ovržena, je pa tako rekoč skorajda nična.