Za diabetike po novem velja, naj z jedilnika umaknejo ogljikove hidrate, saj prehrana, ki naj po aktualnih strokovnih smernicah ne bi vsebovala kruha, riža, testenin in krompirja, dobro vpliva na krvni tlak, krvni sladkor, trigliceride in na dobri holesterol (HDL). Diabetiki morajo zaužiti čim več zelenjave, radikalno zmanjšati sladkor v prehrani, predvsem pa posegati po nepredelani hrani, pri čemer je zelo pomembno, da obroke, ki naj ne prekrijejo celotnega krožnika, ustrezno razporedijo čez dan. 

Ker prehrana z ukinitvijo oziroma pomembnim zmanjšanjem zaužitih ogljikovih hidratov pripomore k manjši porabi zdravil, saj se vrednosti krvnega sladkorja izboljšajo, zmanjša pa se tudi tveganje za nastanek katerega od srčno-žilnih obolenj, je logično, da bi se bilo tudi nasploh, ne le pri diabetesu, treba odločiti za takšen način priprave obrokov – vsaj za določeno obdobje).

Glede na naraščanje pojavnosti tega kroničnega obolenja, ki lahko vodi v hude, tudi usodne zaplete, se število diabetikov v prihodnjem desetletju (do leta 2030) utegne povečati za še dodatnih 97 milijonov. Zato je ključnega pomena preprečevanje nastanka te bolezni; če je diagnoza že postavljena, pa je pomembno ukrepanje v smislu preprečevanja zapletov, ki pri diabetesu lahko vodijo v, denimo, izgubo vida ali amputacijo noge. 

Po podatkih iz leta 2017 je sladkorna bolezen (posredno ali neposredno) povzročila 4.000.000 smrti. Za zdravljenje oziroma obvladovanje tega kroničnega obolenja pa zdravstvene blagajne vseh držav po svetu po podatkih Mednarodne fundacije za sladkorno bolezen (IDF) na letni ravni odštejejo kar 659,3 milijarde evrov.

Toda kljub tej osupljivi statistiki in kljub vse bolj celovitemu ozaveščanju o bremenu te bolezni, o prijemih, ki lahko pripomorejo k preprečevanju nastanka bolezni, o pomembnosti čim zgodnejše postavitve diagnoze in takojšnjega začetka zdravljenja, pri čemer je še vedno na prvem mestu sprememba življenjskega sloga z odpovedjo razvadam, vključno z novimi prehranskimi smernicami, se še vedno vsak drugi človek, ki ima danes diabetes, tega sploh ne zaveda, saj mu bolezni še niso odkrili.

Sladkorna bolezen, tip 1 in tip 2 – podobnosti in razlike

In kaj pravzaprav je tisto, kar botruje nastanku diabetesa, naj gre za sladkorno bolezen tipa 1 ali tipa 2?

Sladkorno bolezen tipa 1

povzroči avtoimunska reakcija, zaradi katere imunski sistem posameznika napade beta celice, ki proizvajajo inzulin, zato telo inzulin proizvaja le še v zelo majhnih količinah, če sploh. Vzroki za nastanek tega procesa, ki v telesu sproži pomanjkanje inzulina, še vedno niso povsem jasni; strokovnjaki krivdo za nastanek tega tipa sladkorne bolezni pripisujejo kombinaciji dedne, gensko pogojene dovzetnosti in sprožilcev iz okolja, med katerimi so izpostavljeni toksini, nekateri prehranski dejavniki in virusne okužbe. 

Čeprav se sladkorna bolezen tipa 1 najpogosteje pojavlja pri otrocih in mladostnikih, se lahko razvije v katerikoli starosti, nekje do 60. leta starosti. Ker pri obolelih propadejo beta celice v trebušni slinavki, ki izločajo inzulin, ti nujno potrebujejo zdravljenje z inzulinom (praviloma že v prvem letu po postavitvi diagnoze), brez katerega sicer ne bi mogli preživeti, saj le tako lahko ohranjajo ustrezno raven glukoze. 

Število obolelih za to obliko diabetesa se povečuje. Kot poudarjajo v Zvezi društev diabetikov Slovenije, lahko ljudje s to boleznijo s pravilnim dovajanjem inzulina in rednim preverjanjem glukoze v krvi, z vztrajanjem pri zdravi prehrani in zdravem načinu življenja živijo kakovostno ter se izognejo številnim zapletom, povezanim s sladkorno boleznijo.

Sladkorna bolezen tipa 2 

je prevladujoča oblika diabetesa (90-odstotni delež obolelih). Oboleli imajo večji indeks telesne mase, visok krvni sladkor pa je posledica tako nezadostne proizvodnje inzulina kot tudi nezmožnosti organizma, da bi se na inzulin odzvalo (tako imenovana inzulinska rezistenca). 

Čeprav tudi vzroki za nastanek te bolezni niso povsem jasni, pa je nedvoumna povezava s prekomerno telesno težo oziroma z debelostjo in s staranjem. Medtem ko je včasih veljalo, da je ta bolezen »rezervirana« za starejše, se danes pojavlja že pri otrocih, mladostnikih in mlajših odraslih – v sozvočju s fizično neaktivnostjo, slabimi prehranjevalnimi navadami, debelostjo in kajenjem.

Bolezen se razvija počasi, zato jo nemalokrat odkrijejo pozno. In kako se kaže, ko simptomi postanejo izrazitejši? Prepoznati jo je mogoče po večji žeji, pogostejšemu uriniranju, po dolgotrajnejšem celjenju ran, ponavljajočih se okužbah, večji utrujenosti, na rokah in stopalih pa se pojavlja bodisi mravljinčenje bodisi občutek otrplosti.

Diabetes v Sloveniji

Predvsem pa je na diabetes treba gledati kot na bolezen, ki je prerasla v epidemijo sodobnega časa – in ki bi jo bilo v dobršni meri mogoče preprečiti. V Sloveniji je približno 200.000 diabetikov, vendar jih ima diagnozo le približno 130.000, medtem ko tretjina obolelih ne ve, kakšni zapleti se jim najavljajo na življenjski poti. 

Da so ti vse prej kot zanemarljivi, poudarja tudi asist. dr. Boštjan Martinc, magister farmacije in nacionalni koordinator farmacevtske skrbi pri lekarniški zbornici, pri čemer izpostavi, da sladkorni bolnik na svojo bolezen pomisli približno vsakih 20 minut, vsak dan, vse življenje. »Poveden je podatek, da je pri nas zdravila za zniževanje glukoze v krvi leta 2008 prejemalo približno 84.000 oseb, leta 2017 pa že 111.400.« 

Vsako leto začne zdravila za diabetes oziroma za zniževanje glukoze v krvi na novo prejemati približno 2500 Slovencev.

Vaš komentar?

Komentirate lahko na naši facebook strani.