Fasada javnega zdravstva, kakršno si vztrajno prizadeva naslikati aktualna vlada, ne odseva vsakodnevnega kliničnega dogajanja. Da bi človek dobil pravo predstavo, si mora sistemsko sliko ogledati z zornega kota obolelih – pa tudi v zdravstvu zaposlenih. In ta je, če strnem nedavne vtise iz čakalnice ene izmed terciarnih klinik, žalostna, predvsem pa aktualnemu času povsem neprimerna. Prostori se zdijo kot prizori, ki bi jih našli v propadajočih socialnih stavbah tam nekje v drugi polovici 19. stoletja. Vzdušje, v katerem bolniki čakajo na pogovor z zdravnikom, je vse prej kot spodbudno, močno načeti interier stavbe vzbuja slabe občutke, ki se le še stopnjujejo v ordinaciji, v kateri ni dolgo pričakovanega pogovora z izkušenim specialistom – kajti večina njih se je odločila za zaposlitev drugje, kjer je okolje tako za bolnike kot za zdravnike in zdravstvene time spodbudnejše. Kaj se bo torej v bližnji prihodnosti dogajalo in zgodilo z našim zdravstvom? Vlada ga, kot pravi, rešuje – v resnici pa se javno zdravstvo, če človek pogleda z vidika zaposlenih in uporabnikov, pogreza v sistemski živi pesek, iz katerega ga bo zelo težko rešiti.
Bo pri tem v pomoč novelirani zakon o zdravstveni dejavnosti, ki so mu poslanci matičnega državnozborskega odbora prižgali zeleno luč? Slabo kaže.
Fasada javnega zdravstva, kakršno si vztrajno prizadeva naslikati aktualna vlada, ne odseva vsakodnevnega kliničnega dogajanja. Da bi človek dobil pravo predstavo, si mora sistemsko sliko ogledati z zornega kota obolelih – pa tudi v zdravstvu zaposlenih. In ta je, če strnem nedavne vtise iz čakalnice ene izmed terciarnih klinik, žalostna, predvsem pa aktualnemu času povsem neprimerna.
Napovedi so sicer visokodoneče, a ko jih proučiš podrobneje, opaziš, da nimajo trdnih temeljev, ki bi lahko omogočili izboljšanje vse prej kot optimalnih razmer v javnem zdravstvu. Večinska odločitev poslancev odbora za zdravstvo se je, kot poudarja mag. Igor Muževič, družinski zdravnik in predsednik sindikata zdravnikov družinske medicine Praktik.um, oprla na dokazljivo neresnične podatke. Ob tem mag. Muževič izpostavlja tudi navajanje mnogih neverodostojnih argumentov, ki naj bi zagotavljali, da bo novela, ko oziroma če bo sprejeta, v resnici učinkovita. Pa bo res tako?
»Ni res, da smo v Sloveniji pred več kot 15 leti imeli najučinkovitejši zdravstveni sistem, v katerem so bile neizpolnjene potrebe po zdravstveni oskrbi minimalne. In ni res, da je z 'razmahom' zasebništva in dvojnih praks ta trend šel v povsem nasprotno smer,« trdi Igor Muževič in dodaja: »Uradni in mednarodno primerljivi podatki kažejo povsem obratno sliko, ki argumentacijo podpornikov novele povsem ovržejo, skupaj s podatki s terena in iz tujine pa dokazujejo, da bo novela zakona – kljub omejevanju ustavnih pravic delavcev – ustavno varovano pravico prebivalstva (zlasti najranljivejših skupin) do dostopnega zdravstvenega varstva kvečjemu poslabšala.«
Zakaj? Zato, ker smo v Sloveniji, kot izpostavlja mag. Muževič, v zadnjih 15 letih »ob vsem razmahu koncesionarstva in dvojnih praks po uspešnosti delovanja zdravstvenega sistema prvič dohiteli in v povprečju celo prehiteli zahodnoevropske države.«
Napovedi so sicer visokodoneče, a ko jih proučiš podrobneje, opaziš, da nimajo trdnih temeljev, ki bi lahko omogočili izboljšanje vse prej kot optimalnih razmer v javnem zdravstvu. Vzorčni primer takega pristopa je bilo odločanje članov matičnega odbora o novostih, ki naj bi zaživele s sprejetjem novele zakona o zdravstveni dejavnosti.
In kako bo v prihodnje? Obstoječa vlada je na začetku mandata pripoznala obstoječi pristop, ki je pomagal (čeprav iz leta v leto teže) ohranjati delovanje javnega zdravstva. Vlada je na začetku še priznala, da so zdravniki v osnovnem zdravstvu, če so želeli ohraniti delovanje nujne medicinske pomoči (NMP), morali opraviti dodatnih 136.000 ur dela – kar je 300 dodatnih ur na zdravnika na leto; ta številka pa bi bila še enkrat višja, če 123.000 ur ne bi opravili še zdravniki specializanti ter zdravniki po opravljenem strokovnem izpitu.
Že samo ti podatki, ki zajemajo le ozek segment zdravstvene dejavnosti, so dokaz, s kakšno lahkoto se lahko na izvršilni ravni odvija preigravanje s številkami – pa naj gre za zaposlene, za opravljene storitve, za čakalne vrste ali za udejanjanje političnih obljub, ki se vse pogosteje preprosto razblinijo v sistemski megli in za to ne odgovarja nihče.
Posledice pa so in bodo resne.
Težko je razumeti, s kakšno lahkoto se na izvršilni ravni odvija preigravanje s številkami – pa naj gre za zaposlene, za opravljene storitve, za čakalne vrste ali za udejanjanje političnih obljub, ki se vse pogosteje preprosto razblinijo v sistemski megli in za to ne odgovarja nihče.
Vsi vemo, da se (ne)urejanje javno-zdravstvenih sistemskih okvirov vleče že nekaj desetletij, a nikoli doslej ni bilo uspešno. Nikoli. In posledice so tu. Kažejo se v daljšajočih se (nedopustno dolgih) čakalnih dobah (podatki o njihovem skrajšanju niso verodostojni, saj jih velja pripisati spremembi oznak stopnje nujnosti), odražajo se v akutno slabšajoči se dostopnosti do specialistov, ki jih marsikje že dolgo ni.
Brezup in stiska bolnikov se krepita – podobno pa je tudi pri zdravnikih, medicinskih sestrah in drugih zaposlenih v javnem zdravstvu. V prenekateri specialnosti imajo tako rekoč zvezane roke in ostajajo nemočni, ko morajo zapreti določene oddelke, odpovedovati storitve zaradi okvarjenih naprav ali zasedenih bolnišničnih postelj – ali pa preprosto nemočno gledati v tla, ko bolniki zrejo vanje z neizrečenimi vprašanji, ki odsevajo v njihovih z bolečino prežetih očeh.
(Ne)urejanje javno-zdravstvenih sistemskih okvirov vleče že nekaj desetletij, a nikoli doslej ni bilo uspešno. Nikoli. In posledice so tu. Brezup in stiska bolnikov se krepita – podobno pa je tudi pri zdravnikih, medicinskih sestrah in drugih zaposlenih v javnem zdravstvu.
Politiki ali politikanti se v takšni vlogi nikoli ne bodo znašli – na splošno jim manjka empatije, čustvovanja in iskrenosti; bistveno lažje je opletati s floskulami kot pa svoje poslanstvo udejanjiti z iskrenimi, verodostojnimi in dobronamernimi dejanji. Toda če se bo takšna zgodba, kakršni smo na področju javnega zdravstva priča zdaj, nadaljevala tudi v prihodnje, to ne bo dobro za nikogar – tudi za politike in njihove bližnje ne, kajti vsakdo nekoč, na določeni točki, potrebuje zdravstveno oziroma zdravniško pomoč.
Predvidevam, da se ti, ki zdaj načrtujejo, oblikujejo in sprejemajo spremembe v zdravstvu – pa ne le tiste, ki se tičejo novele zakona o zdravstveni dejavnosti –, v resnici ne zavedajo, da bodo na novo ustvarjene razmere občutili tudi sami. In občutki ne bodo dobri. Tako kot zdaj niso dobri pri vseh, ki še vztrajajo v javnem zdravstvu, ki pomagajo, kolikor v danih razmerah lahko, ki rešujejo življenja in ki še vedno ohranjajo tudi vrhunsko medicino – v očeh dela javnosti, žal tudi vladnega, pa si namesto zahvale in spodbude v zadnjem obdobju zaslužijo le zmerljivke.
Če se bo takšna zgodba, kakršni smo na področju javnega zdravstva priča zdaj, nadaljevala tudi v prihodnje, to ne bo dobro za nikogar.
Kadar se sistemske težave začno »reševati« na tak način, je to znak, ki zahteva absoluten preobrat – zlasti v tako občutljivem sistemu kot je zdravstvo. Pa bomo preusmeritev k iskanju rešitev, ki bodo v praksi v resnici učinkovite, ki bodo zakonite in ki ne bodo prezrle opozoril, s katerimi stavkajoči zdravniki po 14 mesecih še vedno vztrajno opozarjajo na nevzdržne razmere in razmerja v javnem zdravstvu, sploh dočakali?
V iskanju odgovora na to retorično vprašanje je iz leta v leto teže ostati optimističen – in ni težko razumeti bolnikov, ki so v vedno večji stiski – in o tem vse težje spregovorijo.
Problem je, ker tisti, ki odločajo, to počno na »višji« ravni, zato, hote ali nehote, zgrešijo stik z resničnostjo. Bi pa bilo zelo priporočljivo, da vsaj v prihodnje poskušajo prisluhniti iskrenim in verodostojnim sporočilom s »terena«, ne ihtavim medklicem tistih, ki sami niso znali, zmogli ali želeli urediti zdravstvenega sistema tako, da bi ta res lahko deloval optimalno. Ne bo namreč zadostovalo, če se bodo odgovorni šele potem, ko bo povzročena škoda še večja od zdajšnje, začeli spraševati, kam plove zdravstveni titanik, kdo je za krmilom in ali sploh kdo (še) gleda na kompas pri iskanju najboljše poti do cilja.
Ne bo zadostovalo, če se bodo odgovorni šele potem, ko bo povzročena škoda v zdravstvu še večja od zdajšnje, začeli spraševati, kam plove zdravstveni titanik, kdo je za krmilom in ali sploh kdo (še) gleda na kompas pri iskanju najboljše poti do cilja.
Simbolične fotografije: iStock
Vaš komentar?
Komentirate lahko na naši facebook strani.
