Veseli december in žalostna inventura

Veseli december in žalostna inventura

Začel se je december. Prvi dan tega meseca je na globalni ravni posvečen boju proti aidsu. Razmislek o izkušnjah, pridobljenih pri obvladovanju epidemije aidsa, pa lahko razširimo tudi na aktualno pandemijo, ki se preprosto mora končati. Čim prej. Zato, da v zdravstvu ali v družbi nasploh v prihodnje ne bo treba odpirati pandorine skrinjice, ki bi še dodatno izničila vrednote, na katere Slovenci tradicionalno prisegamo. 

Veseli december in žalostna inventura

Štiri desetletja mineva od takrat, ko se je bil svet primoran soočiti z dotlej eno največjih globalnih groženj zdravju – z virusom hiv in epidemijo aidsa, bolezni, ki jo je dolgo spremljal predikat usodnosti. Strah človeštva pred okužbo, ki se prenaša s tveganimi spolnimi odnosi oziroma z okuženo krvjo, se je postopoma manjšal in do danes skorajda izzvenel. Zasluge za to velja pripisati znanstvenim dognanjem. Ta so omogočila filigranski vpogled v delovanje tega retrovirusa, ki se razmnožuje le znotraj celice. In tako je danes na voljo zdravljenje, po zaslugi katerega je ta bolezen postala tako rekoč le še eno od kroničnih obolenj – a le, če oboleli pravočasno izve za okužbo in prejme takojšnje zdravljenje. Bistvenega pomena pri okužbi s hiv tako še vedno ostaja preventiva, ki vključuje tudi testiranje, s katerim je sum na okužbo mogoče potrditi ali ovreči. 

V COVID času, ki mu še vedno ni videti konca – nasprotno, pojavila se je nova različica novega koronavirusa, poimenovana omikron –, se ponuja zelo povedna vzporednica med obema virusoma in težnjo po preprečitvi njunega širjenja, po ohranitvi življenj in saniranju hudih posledic, ki se odražajo na različnih ravneh življenja, ne le pri obolelem, ampak tudi pri njegovih bližnjih in v družbi nasploh. Že bežen pogled na omenjeno problematiko pove, da smo bili pred 40 leti kot družba bistveno zrelejši, pa naj bo to na nacionalni ali na globalni ravni. 

Medtem ko slovensko zdravstvo v zadnjem obdobju dobesedno kleca pod bremenom priliva pacientov s težko obliko bolezni COVID, se precejšen del slovenstva še vedno distancira od cepljenja, s katerim bi bilo mogoče ohraniti bistveno več življenj in preprečiti velik del zapletov pri prebolevanju te bolezni, ki se še vedno pospešeno širi.

Pred 40 leti smo bili kot družba bistveno zrelejši. 

In temu širjenju se ne kaže čuditi. Kot družba smo, vsaj zdi se tako, padli na preizkušnji že pri osnovnih postulatih, ki se odražajo v zmožnosti empatije in prevzemanja odgovornosti. Vse prepogosto se zdi, kot da bi te vrednote izginile neznanokam – in ta trditev ni floskula, ampak temelji na vsakodnevnem izkustvu, ki kaže, da vse preveč Slovencev ne želi, noče ali ne zmore upoštevati in spoštovati niti najosnovnejših zaščitnih ukrepov, ki preprečujejo širjenje okužb s SARS-CoV-2. 

Nasprotno – že v trgovini se, čakajoč v vrsti pri blagajni, zdi ohranjanje poldrugega metra razdalje kot nekaj, kar je a priori treba zaobiti. Pa ne zato, da bi bil človek prej na vrsti, če čakajočemu pred seboj diha za ovratnik, ampak preprosto zato, ker ljudje (ne vsi, a mnogi) nimajo in ne zmorejo potrpljenja, bontona, osnovne civilizacijske kulture in empatije. Odgovornost do sočloveka je izginila neznanokam. 

Že v trgovini se, čakajoč v vrsti pri blagajni, zdi ohranjanja poldrugega metra razdalje kot nekaj, kar je a priori treba zaobiti. Pa ne zato, da bi bil človek prej na vrsti, če čakajočemu pred seboj diha za ovratnik, ampak preprosto zato, ker ljudje (ne vsi, a mnogi) nimajo in ne zmorejo potrpljenja, bontona, osnovne civilizacijske kulture in empatije. Odgovornost do sočloveka je izginila neznanokam. 

Se je odgovornost do sočloveka izgubila v novodobni odvisnosti človeštva, na družbenih medijih, kjer pa nošenje mask, čeprav simbolično, ne sproža nobenih zadržkov? Tam se namreč skrivanje za »maskami«, takšnimi in drugačnimi, privzemanje izmišljenih identitet in norčevanje iz resničnih problemov, ki bodo še dolgo vplivali na kakovost življenja nas in naših zanamcev, zdi izvrstna, tako rekoč idealna poteza, s katero posameznik poskuša v polnosti udejanjiti fikcijo in zaživeti virtualno življenje, ki z resničnostjo nemalokrat nima kaj dosti skupnega. V zadnjem času se na tovrstnih komunikacijskih kanalih nezadržno kopičijo zavržne trditve, ki vzbujajo in spodbujajo dvom v medicino, v znanost – v vede, ki predstavljajo osnovno podstat za razvoj civilizacije in obstoj človeštva.

In v takem družbenem kontekstu, ki ne obeta nič dobrega, se začenja veseli december. 

Na družbenih omrežjih in podobnih komunikacijskih kanalih se nezadržno kopičijo zavržne trditve, ki vzbujajo in spodbujajo dvom v medicino, v znanost – v vede, ki predstavljajo osnovno podstat za razvoj civilizacije in obstoj človeštva.

Še lani so bile v tem času oči vesoljnega človeštva uprte v znanost, v upanju, da bo ta na raziskovalni ravni našla rešitev, s katero bo medicini omogočila, da prepreči najhujše posledice pandemije COVID. Toda potem, ko je rešitev prišla, v obliki zaščite s cepljenjem, je prevladalo zavračanje te možnosti. Posledice so jasne, dejstva so neizprosna. 

Ne gre »le« za bistveno prezgodnje usihanje življenj zaradi zapletov, ki jih povzroča okužba z aktualnimi različicami koronavirusa, ampak tudi za skorajšnji zlom zdravstvenega sistema in za mnoge, premnoge bolnike z drugimi obolenji, ki so zaradi zdaj že skorajda dve leti trajajoče individualne, družbene in sistemske kalvarije ostali brez diagnostike in brez diagnoze, brez strokovne pomoči in brez zdravljenja, njihova bolezen pa nezadržno napreduje. 

In ti ljudje čakajo. Čakajo, da človeštvo sreča zdrava pamet. Da se končno vsi zavemo, kako nedopustno in ozkogledo je ravnanje tistih, ki so sposobni videti le svoje pravice, medtem ko so pravice drugih pripravljeni poteptati do neprepoznavnosti – pa naj bodo to politiki ali nasprotniki cepljenja, neozaveščeni posamezniki ali arogantni podpihovalci družbenih navzkrižij, ki si od nastale situacije obetajo kopico koristi.

Bolniki, ki jih tarejo različna obolenja, čakajo, da človeštvo sreča zdrava pamet. Da se končno vsi zavemo, kako nedopustno in ozkogledo je ravnanje tistih, ki so sposobni videti le svoje pravice, medtem ko so pravice drugih pripravljeni poteptati do neprepoznavnosti.

A vrnimo se k okužbam z virusom človeške imunske pomanjkljivosti (hiv). Pri nas je bilo letos do 22. novembra na novo postavljenih 28 tovrstnih diagnoz – ena več, kot v letu 2020, ko je po oceni Nacionalnega inštituta za javno zdravje pri nas živelo nekaj manj kot 1000 oseb s hiv, med katerimi pa jih približno desetina ni vedela za diagnozo, kar pomeni, da so okužbo lahko širili naprej. 

In čeprav so pri nas na voljo najsodobnejša protivirusna zdravila, še vedno mnogi posamezniki, ki so imeli tvegane spolne odnose oziroma so bili izpostavljeni okužbi s hiv, ostajajo brez diagnoze – tudi zato, ker se ne odločijo za pravočasno testiranje, po katerem je, če je okužba potrjena, z zdravljenjem mogoče doseči, da virus postane nezaznaven v krvi, posledično pa se okužba ne more (več) prenašati naprej.

Da je bil lani na globalni ravni delež na novo odkritih posameznikov z virusom hiv najnižji v več kot desetletnem obdobju, zagotovo velja pripisati tudi spremenjenemu delovanju zdravstvenih sistemov v času obvladovanja hudega bremena, ki ga prinaša aktualna pandemija. Po drugi strani pa se na tej ravni ponuja še ena vzporednica. 

Medtem ko so pri preprečevanju okužbe s hiv ključnega pomena varni spolni odnosi (poznavanje partnerja, uporaba kondoma, pri skupinah z visokim tveganjem pa uporaba zdravil pred izpostavitvijo), je pri preprečevanju širjenja okužb z novim koronavirusom na voljo povsem preprosta profilaksa, o kateri danes čivkajo že vrabci na strehi: pravilna uporaba mask in higiena rok, vzdrževanje priporočene fizične razdalje, zaščita s cepljenjem, testiranje, zračenje prostorov, v katerih se zadržuje veliko ljudi, izogibanje druženju v času, ko virus še ni izgubil svoje moči. 

Zakaj? Ne pozabimo: zato, da zaščitimo sebe in druge, predvsem tiste, ki še vedno kot po tekočem traku umirajo zaradi bolezni COVID, ki je povzročila nevzdržno stanje v slovenskem zdravstvu in v družbi nasploh. Če dvomite, se o tem lahko prepričate tudi pri pogrebnih službah; termini za njihove storitve so v zadnjem obdobju polno zasedeni. 

Medtem ko so pri preprečevanju okužbe s hiv ključnega pomena varni spolni odnosi, je pri preprečevanju širjenja okužb z novim koronavirusom na voljo povsem preprosta profilaksa, o kateri danes čivkajo že vrabci na strehi: pravilna uporaba mask in higiena rok, vzdrževanje priporočene fizične razdalje, zaščita s cepljenjem, testiranje, zračenje prostorov, v katerih se zadržuje veliko ljudi, izogibanje druženju v času, ko virus še ni izgubil svoje moči. 

Zakaj? Ne pozabimo: zato, da zaščitimo sebe in druge, predvsem tiste, ki še vedno kot po tekočem traku umirajo zaradi bolezni COVID, ki je povzročila nevzdržno stanje v slovenskem zdravstvu in v družbi nasploh. Če dvomite, se o tem lahko prepričate tudi pri pogrebnih službah; termini za njihove storitve so v zadnjem obdobju polno zasedeni. 

 

covid zaščita

Simbolične fotografije: iStock

Vaš komentar?

Komentirate lahko na naši facebook strani.



Značke

Pandemija covid

Najbolj brano

logotip

 

Video

video ikona