V video intervjuju za Zdravstveniportal.si Marko Noč brez zadržkov spregovori o trenutno najbolj perečih, bolečih in nedopustnih problemih v sistemu, ki jih ne občutijo le zdravniki in drugi zaposleni, ampak predvsem bolniki, pri čemer opozori, da so prostorske zmogljivosti oddelka, ki ga vodi, nespremenjene že 48 let, čeprav so takrat zdravili 400 bolnikov na leto, danes pa 1000 – in da takšne razmere ne ustrezajo prav nobenim strokovnim standardom, niti afriškim, kaj šele zahodno-evropskim.
In v tej maniri sva se pogovarjala o številnih aktualnih problemih v zdravstvu, od novega koronavirusa in pogojev za delo v obdobju virusnih obolenj pa do sistemskih problemov in koruptivnih dejanj, ki se jim v treh desetletjih nihče ni zmogel, upal ali hotel postaviti po robu. Predvsem pa, kot ugotavlja Marko Noč, politika ni našla volje in moči, da bi presegla strankarsko pogojena nasprotovanja in sprejela zakone in ukrepe v dobro zdravstva in bolnikov, ki so posledično (p)ostali ujetniki čakalnih vrst, zastarele opreme in kadrovskega pomanjkanja.
Tako je profesor Noč v pogovoru za zdravstveni portal spregovoril tudi o sistemsko-politični realnosti, ki vse predolgo pušča odtis na tem občutljivem področju, najsi gre za nedavno glasovanje poslancev o ukinitvi dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja ali za nujno potrebno reformo, ki je ni od nikoder; o politiki, ki ne zmore ali noče prepoznati tega, da ukrepanje na področju zdravstva simbolizira nacionalni interes; o (ne)ukrepanju po razkritjih v sklopu tako imenovane "afere žilne opornice"; o blišču in bedi slovenskega zdravstva, kjer politika vedno znova pošilja v eter informacije, s katerimi popači realno sliko.
Seveda pa se v intervjuju nisva izognila tudi problemu čakalnih vrst, ki jih do takrat, dokler razlogov zanje ne bo nihče podrobno proučil – za vsako vejo medicine posebej – , tudi milijoni evrov ne bodo rešili.
Če ne bo nujnih reform, ki bi se morale zgoditi že zdavnaj, prihodnost slovenskega zdravstva zagotovo ni prav obetavna. Na tem področju bi si želel prosvetljenega absolutista, ki bi imel parlamentarno večino in bi izpeljal vse potrebne spremembe, ki bi bile v začetni fazi morda tudi nekoliko nepriljubljene. Ker pa je nemogoče, da bi se pri nas zgodilo kaj takega, pa v resnici pričakujem konsenz politike, saj gre za nacionalni interes – kot pri osamosvojitvi. Potrebna je enotnost – politiki, naj bo leva ali desna, mora biti v skupnem interesu bolj urejeno zdravstvo.
Osebno pričakujem, da bi se v Sloveniji razvil podoben sistem zdravstvenih zavarovanj, kakršnega imajo v razvitih zahodno-evropskih državah, na primer v Skandinaviji ali v Nemčiji – da ne bi izumljali tople vode, ampak povzeli nekaj, kar deluje. Usoda ukinjanja dodatnega oziroma dopolnilnega zavarovanja se vleče kot jara kača – tako daleč, kot zdaj, še nismo prišli, a tudi tokrat ni uspelo. In to mi da misliti, da je v ozadju nekaj res močnega, nekaj, kar lahko povzroči, da zaradi tega pade tudi vlada.
Prepogosto menjavanje ministrov za zdravje pomeni vzdrževanje statusa quo. Nujen je konsenz politike in najmanj en poln mandat, v katerem bi bil minister za zdravje – človek, ki je neodvisen in dela v dobro ljudi, ne v dobro lobijev, človek, ki ga ni mogoče izsiljevati – pripravljen narediti tudi nekaj stvari, ki ne bodo priljubljene, vendar so nujne.
Zdravstvo ne more biti poligon, na katerem se igrajo z zdravjem in usodami bolnih ljudi na račun prikrivanja različnih ozadij.
Afera s stenti ni pripeljala do sistemskega ukrepanja, ki bi preprečilo ponavljanje takšnih zgodb. Politikom sem večkrat javno predlagal, naj sprejmejo zakon o javnih naročilih v zdravstvu in točno povedal, katere stvari so ključne: od referenčne cene, ki mora biti zahodno-evropska – skandinavska, na primer –, do tega, naj se v to vključi in pomaga celotna vlada, politika, gospodarska diplomacija. Do zdaj tega ni bilo, a morda bo v zdajšnjem medvladju prišel na plano in potem v parlament tak zakon, ki bo pomagal prihraniti ogromno denarja v dobro slovenskih bolnikov.
Skupina slovenskih zdravnikov, v kateri opozarjamo na nujne spremembe v sistemu in zahtevamo odpravo anomalij in korupcije, je prostovoljno združenje, katerega namen nikoli ni bil, ni in ne bo oblikovanje politične stranke ali političnega programa, ampak pomoč. Tisti, ki imamo izkušnje na področju zdravstva, želimo pomagamo politični opciji, ki bi končno imela voljo nakopičene probleme urediti oziroma jih sanirati.
Če bi bil deset let mlajši, bi po aferi s stenti in vsemu, kar je tej aferi sledilo, vključno z dvakratnim odvzemom dolgoletnega uspešnega raziskovalnega programa s strani javne agencije za raziskovalno dejavnost ARRS, verjetno odšel v tujino.
Direktnih napadov ali razgovorov, v sklopu katerih bi mi točno pokazali, kaj sem 'naredil narobe', ni. Žal prihajajo kakšne stvari zahrbtno – in to je tisto, kar najbolj sovražim.
Veliko je dogodkov, ki, če jih povežeš, verjetno niso naključni – so pa zelo težko dokazljivi. Toda moje načelo v življenju je bilo vedno tako, da ne tarnam; z določeno situacijo se sprijaznim in drugje poiščem rešitve, ki so pogosto boljše od prejšnjih.
Vsakoletno obdobje okužb z virusi in respiratornimi obolenji nas pripelje v vlogo gasilcev – ni prostora, ni opreme, premalo medicinskih sester, ogromen priliv bolnikov in sistem se zlomi. Vsako leto. Žal vodilni te diagnoze ne postavijo in, seveda, potem ne ukrepajo. V takih razmerah, ki se lahko potegnejo v pomlad, začnejo pa se že jeseni, in stalnih kadrovskih stiskah, predvsem na področju zdravstvene nege, UKC Ljubljana kot univerzitetna institucija ne more uspešno opravljati svojega poslanstva, ki ga vidim v kliničnem delu, uvajanju novih metod, v raziskovalnem in v pedagoškem delu. To so trije stebri, ki so med seboj neločljivo povezani. In le v primeru, ko vsi trije delujejo nemoteno, je klinika univerzitetna – sicer pa njeno delovanje preide na raven regionalnih bolnišnic, ki imajo (brez podcenjevanja) drugačno vlogo.
Ob stari in dotrajani glavni stavbi UKC že več kot 15 let gradimo novi urgentni intenzivni blok. Nobenega premika, nobene vizije – Kitajci pa so po izbruhu epidemije novega koronavirusa v dveh dneh naredili bolnišnico s 1000 posteljami.
Področje gradenj, investicij v našem zdravstvu je pošastno drago in neučinkovito. Področje informatike je v kameni dobi – in posledica tega je, da nimamo realne ocene praktično za nobeno čakalno vrsto, ne vemo, kakšne so čakalne dobe v resnici.
Problemi so se kopičili 30 let, nihče jih ni reševal, ministri so se menjali, stranke so se menjale, mandati so bili kratki – zdaj tega ne bo mogoče rešiti naenkrat, toda z reševanjem bo treba začeti. Slovensko zdravstvo si predstavljam kot Titanik, ki že dolgo, dolgo plove proti ledeni gori, kapitana, ki bi pravočasno začel obračati krmilo stran od ledene gore, pa ni od nikoder. Upam, da bo končno vendarle prišel in morda vsaj zmanjšal doslej povzročeno škodo, kajti tako ne bo šlo več naprej.
Ob tem, ko je zdravniška zbornica predlagala sprejetje zakona za skrajšanje čakalnih vrst – z njim bi z enakovredno vključitvijo koncesionarjev, ki so prav tako del javnega sistema in bi delali za isto ali celo nižjo ceno –, se mi zdi res šokantno, da del politike temu nasprotuje. Ni razloga za prastrah glede privatizacije. Gre za javni denar, ki ga dobi izvajalec, bodisi javni zavod bodisi koncesionar. Tveganje države je v tem primeru bistveno manjše, kajti pri koncesionarju ni potrebno investiranje v prostore, kader, opremo; plačaš storitev in nadzoruješ kakovost storitve – in za državo je zadeva rešena. Res ne razumem, zakaj tu ni mogoče doseči konsenza oziroma zakaj del politike tej rešitvi tako zelo nasprotuje.
Medicina ni zasebna, koncesionarska in javna – je le dobra ali slaba. Primeri ene in druge so navzoči v vseh segmentih. Naloga države je, da za denar, ki ga zberemo, bolnik dobi najboljšo in najcenejšo storitev. Država bi torej morala nadzirati samo ceno in kakovost, ne pa da se spušča v upravljanje, kjer je dokazano nesposobna.
Osebno mislim, da se pri nas namerno odriva na stran koncesionarje in da se preferira javne zavode, pri čemer je glavni vzrok to, da se samo v javnih zavodih preko javnih razpisov lahko (kasneje) krade denar, medtem ko pri koncesionarjih kraja ni mogoča. Če gre ves javni denar v javne zavode, potem vsi ti biznisi z javnimi razpisi veselo tečejo, medtem ko koncesionar samemu sebi ne bo kradel, ampak bo težil k pridobitvi najnižje cene medicinskega materiala – če ne na slovenskem tržišču, pa na enotnem evropskem trgu.
Ob tem, ko smo razkrivali preplačilo žilnih opornic, nikoli ni bil moj namen, da bi se komu maščeval ali da bi kateremu od kolegov škodil ali mu nakopal sodne procese. Želel sem doseči zgolj znižanje cene in s tem prihraniti denar za bolnike ter narediti tak sistem, ki onemogoča tovrstne ekskurze.
Kar se tiče oddelka, ki ga vodim – Centra za intenzivno interno medicino: smo v istih prostorih kot na začetku, leta 1972. Takrat smo imeli 400 bolnikov, zdaj jih imamo 1000. Kompleksnost bolnikov je neprimerljiva. Prostorske razmere, ko pet bolnikov, ki potrebujejo intenzivno zdravljenje, leži v isti sobi, ne ustrezajo nobenim standardom, verjetno niti afriškim ne več. Praktično vse druge bolnišnice po Sloveniji imajo bistveno boljše prostorske pogoje za intenzivno medicino, najtežje bolnike pa premeščajo k nam.
Imamo res zelo požrtvovalno ekipo, tako zdravniško kot sestrsko. In nekako gradimo na tem, da se dobra medicina dela z dobrimi ljudmi in dobro opremo. Prostori so sicer resda sekundarnega pomena, pa vendar zelo pomembni, kajti že samo prenos bolnišničnih okužb – če odmislimo vse ostalo – zmanjšuje uspešnost zdravljenja.
Mislim, da so številni segmenti slovenskega zdravstva, različni deli strok, zelo dobri – vendar to ni odvisno od sistema, sistem tega ne spodbuja. To je odvisno od entuziazma posameznikov. Na drugi strani pa obstajajo stroke, ki so zabetonirane v 90. letih prejšnjega stoletja in kjer preboja ni in ga ne bo.
Če si bolan, marsikdaj naletiš na kruto realnost v smislu čakalnih dob, prestavljanja terminov ..., kar ni prijetno – in to bi morali rešiti. Toda čakalna doba je simptom, tako kot sta simptom bolečina ali slabo počutje. Vedno je najučinkovitejše vzročno zdravljenje. Zato je treba analizirati tudi vsako čakalno dobo posebej, ugotoviti, ali je preveč napotitev ali pa je premalo zmogljivosti, kadra ali opreme – ali pa ZZZS plača premalo programa.
Vsaka čakalna doba ima svoj mehanizem – in če tega mehanizma ne ugotoviš, potem metanje milijonov evrov v skrajševanje čakalnih dob ne bo prineslo nobenih rezultatov, kar se je pokazalo in dokazalo tudi v zadnjih letih.
Vaš komentar?
Komentirate lahko na naši facebook strani.
