Dr. Erik Brecelj: »Zdravniki smo popolni klovni, ki garamo, da si primitivci – ne morem jih imenovati drugače – kupujejo jahte, vse to pa se dogaja s podporo politike«

Dr. Erik Brecelj: »Zdravniki smo popolni klovni, ki garamo, da si primitivci – ne morem jih imenovati drugače – kupujejo jahte, vse to pa se dogaja s podporo politike«

»Kraje in kriminalna dejanja v zdravstvu, onemogočanje zdravnikov in drugi škandali so posledica trgovanja z uslugami med ljudmi na najodgovornejših mestih; gre za klientelizem s podporo politične večine.« S temi in tudi bistveno ostrejšimi ter bolj določnimi besedami se je minuli teden enajsterica zdravnikov, ki se ne bojijo reči bobu bob, javno izpostavila in (kot že ničkolikokrat poprej) opozorila, da so takojšnje spremembe v sistemu nujne, če naj ta še naprej deluje v dobro bolnikov. Njihove besede še vedno odzvanjajo. Različno. Pojavljajo se ocene, po katerih naj bi svarila zdravnikov poganjala vodo na mlin zgolj določeni politični opciji, a resnih razlogov za takšne medklice ni. To med drugim dokazuje razčlemba dogajanja v zdravstvu, v kateri dr. Erik Brecelj argumentirano trdi, da se politika vedno okorišča na račun zdravstva, ne glede na barve, v katere se odene – in da »prenekatera jahta pluje po Jadranu prav po zaslugi koruptivnih dogajanj, povezanih z onkološkim inštitutom, marsikatera pa še bo«.

Dr. Erik Brecelj: »Zdravniki smo popolni klovni, ki garamo, da si primitivci – ne morem jih imenovati drugače – kupujejo jahte, vse to pa se dogaja s podporo politike«
Kaj narediti, da bi zdravstveni sistem (ponovno) uredili tako, da bo bolnikom pomagal, medtem ko jim zaradi številnih anomalij že nekaj časa bolj škodi kot koristi? Ali še naprej verjeti (predvolilnim) obljubam politike in se zanašati na pregovorno potrpežljivost Slovencev – ali ukrepati? Simbolične fotografije: iStock, fotografije z dogodka: Diana Zajec

»Zdravniki smo popolni klovni, ki garamo, da si primitivci – ne morem jih imenovati drugače – kupujejo jahte, vse to pa se dogaja s podporo politike. Sistem je mogoče spremeniti, toda zdravniki bi morali enotno nastopiti proti tem ljudem in včasih sprejeti kakšne ukrepe, ki bi bili škodljivi tudi za nas. Zdravstvena barka se namreč potaplja. Prihaja recesija – in ti, ki sistem izčrpavajo, dobro vedo, da je zdravstvo edini sistem, iz katerega lahko črpaš denar tudi takrat, ko je kriza. Če tega ne ustavimo, bomo čez deset ali dvajset let vsi svobodni zdravniki – ali pa na zavodu za zaposlovanje,« je bil dr. Erik Brecelj neposreden v predstavitvi, v sklopu katere je filigransko razčlenil razloge za vznikanje afer na Onkološkem inštitutu (OI) Ljubljana, ugotovitve pa ponazoril z delovanjem sveta zavoda OI v različnih sestavah pa tudi s konkretnimi imeni in političnimi opcijami, zaslužnimi za nastalo stanje. 

Erik Brecelj na javni tribuni
Nastop dr. Erika Breclja na javni tribuni

»Naučil sem se, da je vodenje bolnišnic preprosto, tudi v tako kaotičnem sistemu, kakršen je naš, vendar nam tega preprosto ne pustijo,« pravi Brecelj. Krivdo pripisuje politiki, za katero je prepričan, da se financira iz denarja, ukradenega iz zdravstva; po njegovi oceni ne more biti naključje, da je SMC namenil 136 milijonov evrov za poplačilo dobaviteljev, tako kot naj ne bi bilo naključno imenovanje prejšnje generalne direktorice Ane Žličar. 

»Danes govorite o potomcih komunizma, oficirjev in ne vem še česa – toda ne tolažite se s tem, kajti Ano Žličar je na mesto generalne direktorice postavila Janševa vlada, zato, da je delala usluge podjetju SCT. Zelo preprosto bi bilo, če bi v Sloveniji imeli eno samo politično opcijo, ki krade, in drugo, ki bi vse uredila. Toda nobena politična opcija v Sloveniji ni nič uredila – zato, ker imajo za seboj ljudi, ki jih vodijo!« je na javni tribuni izjavil dr. Erik Brecelj. 

Prav vsaka od afer na OI – in teh ni bilo malo – je po prepričanju kirurga »imela točno določeno ozadje: denar, lobije in podporo politike. Vedno. Do nobene afere v zdravstvu ne pride brez podpore politike in zdravnikov, ki sedijo v razpisnih komisijah, niti brez plenilcev, ki iz ozadja vodijo celotno zadevo,« je prepričan Erik Brecelj, ki že leta opozarja tako na sistemske anomalije v javnem zdravstvu kot na korupcijo in neodpustno vmešavanje politike v delovanje tega subtilnega, a danes povsem ranjenega sistema.

Dr. Erik Brecelj, kirurg, Onkološki inštitut Ljubljana:

Do nobene afere v zdravstvu ne pride brez podpore politike in zdravnikov, ki sedijo v razpisnih komisijah, niti brez plenilcev, ki iz ozadja vodijo celotno zadevo.

Zelo preprosto bi bilo, če bi v Sloveniji imeli eno samo politično opcijo, ki krade, in drugo, ki bi vse uredila. Toda nobena politična opcija v Sloveniji ni nič uredila – zato, ker imajo za seboj ljudi, ki jih vodijo!

​​​​​korupcija v zdravstvu

Fotografija je simbolična, odtujeni zneski so v resnici veliko večji.

Prihaja recesija – in ti, ki sistem izčrpavajo, dobro vedo, da je zdravstvo edini sistem, iz katerega lahko črpaš denar tudi takrat, ko je kriza.

Veliko problemov izvira tudi iz obstoječega načina upravljanja zdravstvenih zavodov. Bi v Sloveniji res potrebovali Nobelovega nagrajenca za ekonomijo, da bi mu uspelo urediti delovanje in poslovanje slovenskih bolnišnic, ker je to tako zelo zapleteno in zahtevno? Dr. Breclja so s konkretnim primerom prepričali, da ni tako – toda kaj, ko takšnim domišljenim prijemom bolnišnice niso pripravljene odpreti vrat.

»V iniciativi (iniciativa neodvisnih zdravnikov za transparentno javno zdravstvo danes ne deluje več, op. a.) nam je svojo vizijo predstavil ekonomist, ki je eni od bolnišnic na enem samem oddelku prihranil 400.000 evrov, nikogar niso odpustili, naredili pa so za 150.000 evrov več. Vendar potem tega gospoda niso sprejeli niti v eni bolnišnici več. Torej: tak pristop je mogoč, vendar ne v Sloveniji,« ugotavlja kirurg. 

Bi v Sloveniji res potrebovali Nobelovega nagrajenca za ekonomijo,

da bi mu uspelo urediti delovanje in poslovanje slovenskih bolnišnic, ker je to tako zelo zapleteno in zahtevno?

Več o tem v zgornjem videu, posnetem na javni tribuni med nastopom dr. Erika Breclja, ko razčlenja dogajanje na onkološkem inštitutu, ki so ga narekovali korupcija in politični interesi.

Nazaj na začetek članka.

Danes je jasno, da se slovensko zdravstvo ne more več kititi z lovorikami sistema, ki je uspešno prestal posttranzicijsko obdobje in ohranil trdne temelje. Dolgoletna zaverovanost v resničnost te trditve, ki je bila sprva utemeljena, vendar že dolgo ni več tako, in odlašanje s celovito reformo sistema, ki kleca na vseh koncih, sta pripomogla k stanju v zdravstvu, ki smo mu priča danes – in ki ni dobro.

Da je to res, potrjujejo nedopustno dolge čakalne vrste, ki so lahko tudi usodne ali pa se zaradi njih marsikomu bolezen močno poslabša, zdravljenje pa je zahtevnejše in bolj agresivno. V tem kontekstu so zbrani zdravniki, ki imajo dovolj praznih obljub politike in ukrepov, normativnih in zakonodajnih, ki stanje nemalokrat le še dodatno poslabšajo, pripravili primerjavo – med Francijo, Nemčijo, Veliko Britanijo in Slovenijo. 

Kaj torej narediti, da bi zdravstveni sistem (ponovno) uredili tako, da bo bolnikom pomagal, medtem ko jim zaradi številnih anomalij že nekaj časa bolj škodi kot koristi? Ali še naprej verjeti (predvolilnim) obljubam politike in se zanašati na pregovorno potrpežljivost Slovencev – ali ukrepati? In če ukrepati, kako?

Enajsterica zdravnikov je predstavila svoje poglede na stanje v zdravstvu, razloge zanj in možne rešitve. In (se) med drugim vprašala, kaj sploh je javno zdravstvo, na katerega danes prisegamo v Sloveniji. Kajti če je javno zdravstvo sinonim za dostopnost vsem pod enakimi pogoji, se lahko utemeljeno vprašamo, ali ga v resnici sploh (še) imamo.

Na kaj vse so še opozorili zdravniki, ki oporekajo obstoječemu zdravstvenemu sistemu?

Ugotovitve, opozorila in zahteve zdravnikov Krištofa Zevnika, Mateja Beltrama, Erika Breclja, Gorazda Kalana, Marka Noča, Blaža Mrevljeta, Igorja Muževiča, Andreja Robide, Matica Jurija Kališnika, Matije Krkoviča in Andreja Vraniča, ki sta se jim pridružila še vrhovni sodnik Jan Zobec in mag. Miha Skubic, pravzaprav niso nič novega. Novo je to, da je toliko oporečnikov, ki opozarjajo na anomalije obstoječega zdravstvenega sistema, stopilo skupaj in istočasno povzdignilo glas. 

Udeleženci javne tribune

Menjava aortne zaklopke – primerjava med Slovenijo in Nemčijo

Trenutno stanje je dobro ponazorila primerjava doc. dr. Jurija Matije Kališnika, srčno-žilnega kirurga s slovensko in nemško licenco; navedel je primer 65-letnega pacienta z astmo, pri katerem je prišlo do zožitve aortne zaklopke. 

Pacient v Sloveniji in Nemčiji dobi enako zaklopko, le da je ta v Nemčiji bistveno cenejša. V Sloveniji je bolnik osem mesecev čakal na kateterski izvid; ko je nekako vendarle prišel do tega, da se je lahko prijavil na nenujno srčno operacijo, je za poseg dobil datum – september 2020. »Do operacije bo izvid zastarel, povsem mogoče je, da se bo pacientu stanje astme poslabšalo, zato bo prišlo do zapletov po posegu – dobavitelj pa bo zadovoljen,« opozarja dr. Kališnik, ki danes dela v Nürnbergu.

»Slovenci smo preveč potrpežljivi, medtem ko v Nemčiji takoj skočijo pokonci, če se zgodi kaj takega. In prav je tako – to je etičnost! Pa še ena pomembna razlika je med obema državama: v Nemčiji bomo takega bolnika operirali že prihodnji teden,« poudarja doc. dr. Kališnik.

65-letni pacient z astmo,

pri katerem je prišlo do zožitve aortne zaklopke, v Sloveniji po 8-mesečnem čakanju na kateterski izvid izve, da bo na poseg moral čakati leto dni. V Nemčiji bodo takega bolnika operirali že čez teden dni.

Družinska medicina danes kot v času carske Rusije

Kaj pa nam, denimo, o stanju v našem zdravstvu pove primer družinske medicine, ki še vedno bije plat zvona?

»Da bi nudil kakršnokoli resno pomoč štiridesetim bolnikom med jutrom in kosilom, ni fizično mogoče, tako se vse skupaj spremeni v prevaro. V letu je pregledanih dvanajst tisoč ljudi, kar preprosto povedano pomeni, da je bilo dvanajst tisoč ljudi prevaranih. Da bi resno obolele zdravili po pravilih stroke, je torej nemogoče, saj kljub temu, da pravila so, stroke tu ni.« 

Kaj menite, kdo je s temi besedami priznal, da obravnava tako velikega števila pacientov ne more biti v skladu ne s strokovno doktrino ne s kakovostjo in varnostjo? Minister za zdravje? Vodstvo ZZZS? Vlada, ki napoveduje radikalne spremembe za odpravo najbolj nevzdržnih sistemskih anomalij v zdravstvu? Ne, avtor tega citata ne prihaja iz Slovenije, ampak iz Rusije – pravzaprav iz časov carske Rusije, kajti to resnico je leta 1892 zapisal Anton Pavlovič Čehov.

In kaj se trenutno dogaja v Sloveniji? »Kar 50 odstotkov zdravnikov družinske medicine je v julijski anketi reklo, da o odhodu iz tega poklica resno razmišljajo ali pa so se za to že odločili. Na razpisih, ki so pogosto 'delegirani' tako, da zdravniki sploh nimajo možnosti izbire, je zasedenost v zadnjih letih 23-odstotna. Pred nekaj dnevi pa smo dobili rezultate ankete, opravljene med študenti medicinske fakultete – odgovarjalo jih je skoraj 400; le 1,7 odstotka jih je odločenih, da bodo zdravniki družinske medicine,« je aktualne številke predstavil mag. Igor Muževič.

In kje obe anketirani skupini vidita ključne razloge za neustrezne razmere v družinski medicini? Kar 95 odstotkov zdravnikov družinske medicine, članov sindikata Praktik.um, je v julijski anketi ukrepe ministra za zdravje, ki obljublja ureditev razmer, ocenilo kot povsem neustrezne, saj da ne rešujejo nobenega izmed problemov. V anketi, izvedeni v sklopu medicinske fakultete, pa le 44 odstotkov študentov, bodočih zdravnikov, pravi, da bodo zagotovo ali skorajda zagotovo ostali v Sloveniji – 89 odstotkov pa jih ugotavlja, da je eden glavnih vzrokov za vse težave zdravstvena politika, ki je nestabilna. »Zdaj lahko vidimo, kaj je resničnost in kaj ne; vidimo, da so lahko določene resnice in tudi določene prevare, čeprav so stare najmanj 150 let – večne,« je k omenjenim številkam in citatu Čehova dodal Muževič.

Večne resnice

»Da bi nudil kakršnokoli resno pomoč štiridesetim bolnikom med jutrom in kosilom, ni fizično mogoče, tako se vse skupaj spremeni v prevaro. V letu je pregledanih dvanajst tisoč ljudi, kar preprosto povedano pomeni, da je bilo dvanajst tisoč ljudi prevaranih. Da bi resno obolele zdravili po pravilih stroke, je torej nemogoče, saj kljub temu, da pravila so, stroke tu ni.« 

Kaj menite, kdo je priznal to resnico? Minister za zdravje? Vodstvo ZZZS? Vlada, ki napoveduje radikalne spremembe za odpravo najbolj nevzdržnih sistemskih anomalij v zdravstvu? Ne, avtor tega citata, ki ga je napisal leta 1892 v zgodbi Ambulanta št. 6, je Anton Pavlovič Čehov.

Merila odličnosti pri nas in v razvitem svetu

Ne le v družinski medicini, tudi v drugih specialnostih (ali celotnih programih) je uveljavljanje pristopa, ki so mu zdravniki, zbrani na javni tribuni, javno oporekali, povzročilo strokovno opustošenje. Poveden primer je program otroške srčne kirurgije, v sklopu katerega naj bi zdaj pri nas (s pomočjo gostujočih zdravnikov) na leto izvedli približno 100 operacij. V drugih državah pa je tako, da že centri, v katerih na letni ravni opravijo od 300 do 350 operacij, ne spadajo (več) med centre, ki imajo z vidika kakovosti in varnosti dovolj velik obulus tovrstne prakse, zato je v skladu z merili odličnosti že utemeljen razmislek o tem, da bi jih veljalo zapreti. Pri nas se s takšnimi težavami spopadamo drugače ...

V tej zgodbi ne velja pozabiti na to, da smo izgubili vse pediatrične kardiologe. Kot pravi mag. Gorazd Kalan, eden izmed njih: »Do ugovora vesti ni prišlo čez noč, to je bil zadnji korak v procesu, ki je trajal pet let, kajti prisiljeni smo bili delati v programu, ki je bil škodljiv za naše paciente – otroke s prirojenimi srčnimi napakami. Uprli smo se sistemu, ki je katastrofalno organiziran, slabo voden in globoko skorumpiran. Toda namesto tega, da bi nadgradili obstoječo ekipo, se je zgodilo prekletstvo. Vsi podpisniki ugovora vesti smo leta 2018 zapustili svoja delovna mesta in nihče več ne dela tistega (vsaj ne v Sloveniji), kar dela najbolje in najraje. V sistemu je nujen preobrat, ki pa ga od politike ni več mogoče pričakovati.«

Status quo »zemljaričanskega zdravstva« 

Tudi dr. Andrej Robida je kritičen: »Zdravstva v tej državi ne vodi nihče. Letos sem pregledal deset zdravstvenih ustanov – med njimi ne obstajajo le velike razlike, mogoče je najti tudi takšno, za katero se, če bi potreboval zdravljenje, ne bi odločil. Meritev kakovosti ni, zato oznake SQ ne razumem kot slovensko kakovost, ampak kot status quo.«

In do kdaj bo še obveljal status quo, na račun katerega se nekateri okoriščajo, drugi – zlasti pacienti – pa za to drago plačujejo, včasih tudi z življenjem? 

»Zemljaričansko zdravstvo je največji podsistem v državi, ki ima v jedru organizirani kriminal in korupcijo. Oba v Sloveniji pogoltneta 3,5 milijarde evrov na leto – vsako leto za en zdravstveni proračun. V 28 letih je bilo torej ukradenih 100 milijard davkoplačevalskih evrov,« opozarja dr. Blaž Mrevlje.

Prof. dr. Marko Noč, ki je skupaj z dr. Mrevljetom razkril okoriščanja na račun medicinskega materiala – v primeru žilnih opornic so bile cene v Sloveniji do 200 odstotkov višje kot na Švedskem –, je polno zaposlen v UKC Ljubljana, delno pa dela v Medicorju. Povedal je, da Medicor za povsem enako (nenujno) storitev dobi 30 odstotkov nižje plačilo kot UKC, ki je terciarna ustanova, »kar pomeni, da je samo ta center za srčno-žilne bolezni ZZZS-ju z do zdaj opravljenimi posegi prihranil 22.000.000 evrov. To je eklatanten primer deprivilegiranosti koncesijske dejavnosti – in lahko rečem, da tako krivičnega primera financiranja nisem videl v nobenem drugem zdravstvenem sistemu.«

Je res mogoče,

da organizirani kriminal in korupcija v Sloveniji pogoltneta 3,5 milijarde evrov na leto – vsako leto torej za en zdravstveni proračun?

In kaj še povedo zdravniki, ki druge sisteme poznajo iz lastne izkušnje?

Podobni sistemi, vendar primerjave niso mogoče. Zakaj?

Nevrokirurg doc. dr. Andrej Vranič pravi, da imajo v Franciji podoben sistem kot v Sloveniji, vendar sta v resnici povsem neprimerljiva, kajti v Franciji imajo javni zdravstveni sistem, ki je dobro dostopen in visoko kakovosten, bolnik pa ima možnost proste izbire. Imajo 400 zavarovalnic, približno polovica zdravnikov je zaposlenih, medtem ko se je preostala polovica odločila za svobodni poklic (enako možnost imajo tudi medicinske sestre). Nad kakovostjo v zdravstvu bedi agencija za zdravje, na katero bolniki lahko naslovijo svoje pritožbe.

Tudi dr. Matija Krkovič, ortopedski kirurg, ki že skorajda ducat let dela v Veliki Britaniji, je opozoril na razlike med tamkajšnjim in slovenskim zdravstvenim sistemom. Kar se tiče britanskega sistema, je izpostavil svobodno izbiro zdravnika in kraja zdravljenja, razdelitev redke patologije (odprti zlomi, kostni rak, opekline, otroška srčna kirurgija ...) med bolnišnicami, za vsako patologijo velja točno določena terapevtska pot, pomembna je vloga medicinskih sester s specialnimi znanji, obravnava bolnika je vedno timska. Vsak zdravnik se potem, ko postane konzultant, lahko odloči tudi za zasebno prakso – v svojem prostem času, pri čemur mu delodajalec ne postavlja omejitev.

Kot pravi Krkovič, bolniki v Veliki Britaniji redko poskušajo priti do obravnave po zvezah, pritožni sistem je urejen na ravni bolnišnic in države, pritožbe in tožbe za malomarno zdravljenje so naslovljene na bolnišnico, ne na konkretnega zdravnika, stranka v postopku je vedno bolnišnica (razen v primeru kriminalnega dejanja). 

Po oceni Matije Krkoviča »se Slovenija še vedno neuspešno spopada s sindromom majhne države. Bolniki ne zaupajo zdravnikom, češ da brez zvez dobre obravnave ni. Zdravniki so razdvojeni med državno službo in zasebno prakso. Na (ne)delovanje zdravstva vpliva premočno vmešavanje politike v zdravstvo. Država ne zaupa zdravnikom, da se lahko nadzorujejo sami. Kadrovanje ni ustrezno, saj na strokovno zahtevna mesta ne pridejo vedno najboljši.«

Dr. Matija Krkovič, ortopedski kirurg, Velika Britanija:

Slovenija se še vedno neuspešno spopada s sindromom majhne države. Bolniki ne zaupajo zdravnikom, češ da brez zvez dobre obravnave ni. Zdravniki so razdvojeni med državno službo in zasebno prakso. Na (ne)delovanje zdravstva vpliva premočno vmešavanje politike v zdravstvo. Država ne zaupa zdravnikom, da se lahko nadzorujejo sami. Kadrovanje ni ustrezno, saj na strokovno zahtevna mesta ne pridejo vedno najboljši.

In kaj se bo v našem zdravstvu dogajalo v prihodnje? Ugotovitve, opozorila in zahteve zdravnikov, ki sta se jim po pravni plati v ugotovitvah pridružila še vrhovni sodnik Jan Zobec in mag. Miha Skubic, pravzaprav niso nič novega. Novo je to, da je toliko oporečnikov obstoječega sistema, ki preprosto ni več dober, stopilo skupaj in povzdignilo glas. 

Oporečniki obstoječega sistema so stopili skupaj in povzdignili glas. 

Diapozitiv z javne tribune

Zgornji napis se je pojavil na koncu uvodne projekcije na javni tribuni; v tej projekciji so zdravniki izpostavili škodljive dogodke in ukrepe, ki so v zadnjih desetih letih najbolj vplivali na poslabšanje razmer v zdravstvu.

Zdravniki pričakujejo konkretne spremembe, po katerih naj bolnik dobi pravico do proste izbire zdravnika in zavarovalnice, ki bo krila stroške njegovega zdravljenja, nujna pa da je tudi reforma upravljanja vseh javnih zdravstvenih zavodov, kajti posledice netransparentne porabe javnih sredstev občutijo bolniki tudi ali predvsem v obliki slabe obravnave.

Od politike zahtevajo radikalne ukrepe, ki bodo ukinili organizirani kriminal, uvedli ničelno stopnjo tolerance do korupcije in klientelizma tudi v resnici, ne le na deklarativni ravni – ter privarčevani denar vrnili v zdravstvo, kjer ga potrebujejo bolniki, da bodo na vrsto za zdravljenje prišli pravočasno, ko bolezen še ne bo načela njihovega telesa in duha, da bodo bivali v obnovljenih bolnišnicah, kjer jih bodo lahko zdravili z novimi, ne že povsem amortiziranimi napravami, po najsodobnejših metodah.

Vendar razloga za skrb ni, kajti politika bo, če ne prej, pa zagotovo pred volitvami – tako kot vedno in ne glede na barvo –obljubila vse, mar ne?

Zdravniki od politike zahtevajo radikalne ukrepe,

ki bodo ukinili organizirani kriminal, uvedli ničelno stopnjo tolerance do korupcije in klientelizma tudi v resnici, ne le na deklarativni ravni – ter privarčevani denar vrnili v zdravstvo, kjer ga potrebujejo bolniki, da bodo na vrsto za zdravljenje prišli pravočasno, ko bolezen še ne bo načela njihovega telesa in duha, da bodo bivali v obnovljenih bolnišnicah, kjer jih bodo lahko zdravili z novimi, ne že povsem amortiziranimi napravami, po najsodobnejših metodah.

Korupcija


Primerjava med francoskim, britanskim, nemškim in slovenskim zdravstvom

Omenjeni dogodek je moderiral Krištof Zevnik, zobozdravnik in zagovornik javnega (ne državnega) zdravstva ter ustanovitelj spletne (zobo)zdravniške skupnosti Medikont, ki material naroča neposredno pri proizvajalcu, torej bistveno ceneje.

Zevnik skupaj s stanovskimi kolegi poudarja, da »javni zdravstveni sistemi v Evropi delujejo – mi pa imamo takšnega, ki bolnikom škodi«. 

To trditev ponazarjajo tudi grafi, ki slovensko zdravstvo vzporejajo s francoskim, britanskim in nemškim. »Gre za oceno zdravnikov, ki so vpeti v delovanje sistema v različnih državah. In verodostojnejše subjektivne ocene ni mogoče dobiti nikjer drugje, kajti objektivne analize se teh vprašanj oziroma problemov sploh ne dotikajo,« poudarja Beltram.

Stopnja korupcije, graf

Možnost soupravljanja, graf

Samostojno opravljanje zdravniškega poklica, graf

Vpletenost politike, graf

Dostopnost do zdravljenja, graf


Iz našega arhiva
​​​
Z večino zdravnikov, ki so na javni tribuni izpostavili anomalije slovenskega zdravstvenega sistema in zahtevali takojšnje ukrepanje, v dobro bolnikov, sem se za Zdravstveniportal.si že pogovarjala oziroma pisala o njihovih prizadevanjih.

Članke in video pogovore si lahko ogledate na spodnjih povezavah:

Gorazd Kalan o otroški srčni kirurgiji: »Izničen je še tisti minimalni standard, ki smo ga z muko vzdrževali«

Igor Muževič: »Če je treba izbirati med življenji bolnikov in koalicijsko pogodbo, se politika vedno raje odloči za koalicijsko pogodbo«

Matej Beltram: »Stvari je treba postaviti na novo – in ne le še dodatno oživljati napol mrtvo truplo slovenskega zdravstva«

»Prednost v zdravstvu imata organizirani kriminal in korupcija, vse ostalo je temu podrejeno,« v video intervjuju poudarja dr. Blaž Mrevlje, zdravnik, ki ga UKC Ljubljana toži za 100.000 evrov zaradi domnevne razžalitve

Stenti pri nas do 200 odstotkov dražji kot na Švedskem (Marko Noč)

Korupcija v zdravstvu, otroška srčna kirurgija in medicinske sestre – kaj o teh znanilcih katastrofe meni dr. Erik Brecelj?

Krištof Zevnik: »To je vprašanje za vsaj 200 milijonov evrov, kolikor vsako leto v Sloveniji odteče v dobaviteljske kanale«

 

Vaš komentar?

Komentirate lahko na naši facebook strani.



Dr. Erik Brecelj – video

Povezave na nekaj tematskih sklopov:

Kako, da poslovanja bolnišnic v Sloveniji ni mogoče urediti? Odgovor je jasen.

Kakšen je interes lobijev na račun onkološkega inštituta

ZZZS onkološkemu inštitutu plača vse ...

Kam so izginjali milijoni

Zakaj je SMC spremenil sestavo sveta zavoda OI

Ko ne ukrepa nobena politična opcija

Na koncu nikoli nihče ne odgovarja

Na obzorju: nove afere in težave

Zdravnikom, ki so uveljavili ugovor vesti, bi morali pred UKC Ljubljana postaviti spomenik

Sistem je mogoče spremeniti (vendar politika tega ne dovoli)

Najbolj brano

IZ PRVE ROKE

RAK PROSTATE

rak prostate

Gregor Hlebič, specialist urologije, Tina Burgar, diplomirana medicinska sestra s specialnimi znanji, in pacient Mitja Rovanšek o vseh vprašanjih, dilemah, pomislekih in razmislekih, s katerimi se sreča bolnik, ko mu postavijo diagnozo rak prostate.