Gorazd Kalan o otroški srčni kirurgiji: »Izničen je še tisti minimalni standard, ki smo ga z muko vzdrževali«

Gorazd Kalan o otroški srčni kirurgiji: »Izničen je še tisti minimalni standard, ki smo ga z muko vzdrževali«

Kako nekdo, ki je bil dolga leta aktivno vpet v program otroške srčne kirurgije in bil tako neposredno seznanjen z vsemi odstopanji od strokovnosti in varnosti v sklopu te sicer izjemno sofisticirane dejavnosti ter bil med tistimi zdravniki, ki so se zaradi anomalij sklicevali na ugovor vesti, ko zdravljenje ni bilo več varno, danes vidi ta program? Program, za katerega vodstvo UKC Ljubljana zatrjuje, da je zdaj kakovosten in varen, da so odstopanja od strokovnih standardov sanirana in da ni nikakršnega razloga za skrb glede varnosti zdravljenja otrok s prirojenimi srčnimi napakami, s čimer se je strinjal tudi minister za zdravje Samo Fakin, ko je odločil, da ta program ostane v sklopu ljubljanskega UKC. Kaj pravi mag. Gorazd Kalan, zdravnik, ki je bil od maja do decembra 2017 tudi vodja Centra za kirurško zdravljenje bolnikov s prirojenimi srčnimi napakami – dokler vlada ni razrešila tedanjega vodstva UKC in sprejela sklepa o ustanovitvi NIOSB, ki ga danes ni več?

Gorazd Kalan o otroški srčni kirurgiji: »Izničen je še tisti minimalni standard, ki smo ga z muko vzdrževali«
Mag. Gorazd Kalan, pediater in specialist intenzivne medicine (Foto: Diana Zajec)

Mag. Gorazd Kalan, pediater in specialist intenzivne medicine, nekdanji vodja Enote za intenzivno terapijo, ki je del Kliničnega oddelka za otroško kirurgijo in intenzivno terapijo, kljub dolgoletnemu, izjemnemu strokovnemu znanju, veščinam in izkušnjam, ki so nujne za zdravljenje otrok z najtežjimi obolenji, danes ne deluje več v terciarni dejavnosti.

Je eden tistih strokovnjakov, ki so ljubljanski UKC zapustili, ker ni bilo več zagotovila, da je zdravljenje otrok v sklopu programa otroške srčne kirurgije varno in kakovostno. V zgodbi o otroški srčni kirurgiji se ne vidi več, ni in ne more pa mu biti vseeno, kaj se s tem programom dogaja. 

Minister za zdravje Samo Fakin je decembra lani, skupaj z vodstvom UKC Ljubljana, javnosti sporočil, da je program otroške srčne kirurgije varen in kakovosten, da so razmere in razmerja znotraj multidisciplinarnega tima, okrepljenega s strokovnjaki iz tujine, sanirane, in da bo program kot (ponovno) ustanovljeni center odslej nemoteno deloval v sklopu UKC. Se strinjate s temi navedbami odgovornih?

V tej zgodbi se vedno vračam na eno stvar, ki je ostala preveč spregledana – ugovor vesti desetih zdravnikov. Ta ugovor še vedno velja, saj ga nikoli nismo preklicali. Zakaj ne? Zato, ker se razmere niso uredile; vsi poskusi, da bi se to vendarle zgodilo, pa so bili blokirani ali celo minirani.

Ljudje, ki zdaj »rešujejo« ta problem, imajo isto ozadje in isti izvor. In iz tega resnično ne more nastati nekaj dobrega. Ne bi bil rad črni prerok, toda doslej se je vse, kar sem napovedal glede dogajanja z otroško srčno kirurgijo, uresničilo.

Ljudje, ki zdaj »rešujejo« ta problem, imajo isto ozadje in isti izvor. In iz tega resnično ne more nastati nekaj dobrega.

Ne bi bil rad črni prerok, toda doslej se je vse, kar sem napovedal glede dogajanja z otroško srčno kirurgijo, uresničilo.

In kako v tem kontekstu komentirate trditev, češ da so razmere sanirane?

S trditvijo, da so težave odpravljene in situacija sanirana, se zelo težko strinjam. Tisti, ki to trdi, in tisti, ki mu verjame, bi morala preveriti kompetence in standarde, ki veljajo za to področje. Ljudje, ki so zdaj porinjeni – ne bom rekel prisiljeni, ker je to kljub vsemu pretežka beseda – v to delo, ne delajo ne po standardih niti ne izpolnjujejo vseh kompetenc, ki so za tako delo nujno potrebne. 

Ljudje, ki so zdaj porinjeni – ne bom rekel prisiljeni, ker je to kljub vsemu pretežka beseda – v to delo, ne delajo ne po standardih niti ne izpolnjujejo vseh kompetenc, ki so za tako delo nujno potrebne. 

Strokovnjake, ki so prišli iz tujine, predvsem s Hrvaške in iz BiH, poznamo zelo dobro, saj so se bodisi pri nas izobraževali bodisi smo se srečevali na strokovnih srečanjih in izobraževanjih. In nihče od njih ni v domačem strokovnem okolju nikoli delali na tako strokoven način in na tako visoki zahtevnostni ravni kot mi v Sloveniji.

Je res mogoče, da se kaj takega – ponovno in očitno vedno znova – dogaja v tako sofisticirani veji medicine, v kateri so življenja malčkov odvisna od res kakovostnega in varnega dela vrhunsko usposobljenih strokovnjakov v multidisciplinarnem timu, v katerem mora vsak svojo vlogo odigrati do popolnosti? 

Je mogoče. 

Toda kako, zakaj?

Iz meni nerazumljivih razlogov. Sicer mi je povsem jasno, zakaj se to dogaja – nerazumljivo pa je, da se to dopušča. In da so nekateri ljudje pripravljeni prevzeti nase tveganje, da delajo mimo standardov, da delajo stvari, za katere niso kompetentni.

Nerazumljivo pa je, da so nekateri ljudje pripravljeni prevzeti nase tveganje, da delajo mimo standardov, da delajo stvari, za katere niso kompetentni.

Prav zato smo se deset let borili, da bi delali po veljavnih mednarodnih standardih, da bi sledili evropskim standardom in trendom v medicini.

Znano je, da ta borba ni bila uspešna, saj ste iz UKC Ljubljana odšli praktično vsi zdravniki, ki ste delovali v sklopu tega programa.

To potrjuje, da je veliko drugih in drugačnih interesov, ki imajo prednost pred bolniki in pred stroko. 

Menite, da si pri nas v resnici sploh kdo od odgovornih želi zagotoviti absolutno vrhunskost tega programa, v katerega javnost preprosto ne bi smela dvomiti, pa se že vse predolgo dogaja prav to?

Ljudje, ki so program aktivno rušili in tako prispevali k njegovemu razpadu, zagotovo nimajo ne interesa ne sposobnosti, da bi njegovo delovanje vzpostavili na način, kakršnega si slovenski bolniki zaslužijo.

Strinjam se s prof. dr. Jorgejem D. Salazarjem iz Houstona, ki je javno povedal, da je tak način dela, kakršen se je v sklopu programa otroške srčne kirurgije pri nas odvijal od leta 2007, za slovenske bolnike, ki potrebujejo tovrstno zdravljenje, nesprejemljiv. 

Dejstvo je, da smo glede otroške srčne kirurgije in intenzivne terapije nazadovali za 20 let.

Danes je program daleč od tega, kar smo imeli še novembra, decembra 2017, ko smo bili najbliže temu, da bi se stvari na tem področju začele urejati, saj smo imeli zagotovljeno stalno prisotnost kompetentnih čeških kirurgov. To so bili, če upoštevamo stanje od leta 2007 dalje, »medeni meseci« tega programa. Takrat smo namreč začeli delovati po mednarodnih strokovnih standardih. 

Dejstvo je, da smo glede otroške srčne kirurgije in intenzivne terapije nazadovali za 20 let.

Znano je, kaj se je zgodilo potem – iz programa so umaknili dva kirurga, za katera je bilo predvideno, da se bosta šolala v tem programu. Našo skupino so začeli razdirati – najprej tako, da so zavrnili podaljšanje pogodbe o zaposlitvi dvema zdravnikoma, ki sta se bila prisiljena upokojiti. Sledili so številni pritiski, nepričakovana odhoda dveh kolegic, preostali smo ugotovili, da nam »jemljejo tla pod nogami« – premeščali so medicinske sestre, ustavile so se naložbe v kader in s tem v program ... 

Ko smo videli, da ni kirurgov, ki bi jih izobraževali, da so dosegli tudi odstavitev strokovne direktorice in generalnega direktorja UKC, smo vedeli, da je vrag odnesel šalo. 

Ti, ki so delovali iz ozadja, so bili preprosto premočni.

Ko omenjate delovanje iz ozadje, mislite s tem na interno dogajanje ali na ukrepe, ki so se začeli vrstiti iz političnih, vladnih krogov?

V Sloveniji hitro začnemo omenjati politiko. Politika ima svoje mesto – in, seveda, namešča svoje ljudi na odgovorne javne položaje. Odgovorna politika izbere in namesti kompetentne ljudi, nato pa jim da čas in prostor ter zaščito, da lahko uresničijo program, h kateremu so se zavezali. Če tega ne storijo, če obljub in zavez ne izpolnijo, pa morajo za slabo delo odgovarjati.

Če standardov, zavez in odgovornosti ni, sistemi delujejo tako, kot pač delujejo – tudi v konkretnem primeru, o katerem se pogovarjava. UKC Ljubljana namreč ni nobena izjema. 

Znotraj kliničnega centra so na določeni ravni ljudje, ki so zelo vplivni in zelo močni – interesno. In pri tem ne gre le za otroško srčno kirurgijo. Ta je zgolj vrh vrha ledene gore, ki smo ga pravzaprav nenamerno razkrinkali tako v globino.

Znotraj kliničnega centra so na določeni ravni ljudje, ki so zelo vplivni in zelo močni – interesno. In pri tem ne gre le za otroško srčno kirurgijo.

Otroška srčna kirurgija je zgolj vrh vrha ledene gore, ki smo ga pravzaprav nenamerno razkrinkali tako v globino.

Razlog za vaše oporečništvo, za vztrajanje pri ugovoru vesti, so bili torej tisti, ki so narekovali dogajanje v sklopu programa. Kaj točno se je dogajalo?

Silili so nas v organizacijske oblike, ki so bile strokovno nevzdržne in kot take nevarne za bolnike, posledično pa tudi za nas zdravnike. 

Zavedam se, da je ugovor vesti moja najmočnejša zavarovalna polica.

Zavedam se, da je ugovor vesti moja najmočnejša zavarovalna polica.

In ne morem si predstavljati, da bi danes, v teh razmerah, še delal v UKC, in bi bil kriv za vse nestrokovnosti, ki se dogajajo.

Pravite, da ste razkrili zgolj vrh vrha ledene gore, kar se tiče nedoslednosti in nepravilnosti, odstopanj od strokovnosti in tudi varnosti v ljubljanskem UKC. Tega ne bi trdili, če ne bi bilo res. Pa vendar, kaj se v resnici skriva za vsem tem dogajanjem?

Kar se tiče otroške srčne kirurgije in problemov v UKC Ljubljana, je treba poudariti, da Slovenija zdaj nima ne kongenitalnega srčnega kirurga ne domačih pediatrov kardiologov ne domačih pediatrov intenzivistov. 

Prej nam je manjkal le en kirurg z dovolj znanja na tem zahtevnem področju medicine. 

Zainteresiran mlad kirurg se lahko po končani specializaciji iz srčne kirurgije v kakovostnem učnem centru v dveh do štirih letih dospecializira v kongenitalnega kirurga. Potem pa potrebuje še tri do pet let podpore starejših kirurgov, da se usposobi za samostojno delo. Z infrastrukturo vseh ostalih strok in z vsemi zdravstvenimi podsistemi, ki smo jih imeli in so v takem timu nepogrešljivi, smo imeli dobro osnovo, sicer ne vrhunsko, vendar na evropski ravni, da bi v osmih letih izobrazili domačega kirurga in v Sloveniji imeli kakovosten in za bolnike varen center.

Zdaj pa smo ostali brez pediatrične kardiologije in brez pediatrične intenzivne terapije. Ti, ki poskušajo prepričati javnost in s tem tudi mene, da so zadeve sanirane in pod nadzorom, morajo pokazati in dokazati kompetence ljudi, ki zdaj delajo v programu, in standarde, po katerih delajo.

Ti, ki poskušajo prepričati javnost in s tem tudi mene, da so zadeve sanirane in pod nadzorom, morajo pokazati in dokazati kompetence ljudi, ki zdaj delajo v programu, in standarde, po katerih delajo.

Kako pa gledate na vmesno fazo, na poskus prof. dr. Igorja D. Gregoriča, da program otroške srčne kirurgije reši v sklopu Nacionalnega inštituta za otroške srčne bolezni, NIOSB? Danes je jasno, da je politika ime prof. Gregoriča grdo zlorabila. Kakšno je vaše mnenje o tej eno leto trajajoči neuspeli zgodbi?

Ta zgodba je pravzaprav tekla vzporedno s poskusom povezave s češkim centrom Motol in našim poskusom vzpostavitve centra znotraj UKC – in tak center zdaj tisti, ki so ga zrušili, ponovno vzpostavljajo oziroma poskušajo vzpostaviti njegovo kopijo.

Ta center, ki sem ga leta 2017 vodil pol leta, je sledil standardom, ki veljajo na tem področju, pa tudi vsem priporočilom, ki jih je vsebovalo poročilo mednarodne komisije, ki je opravila nadzor nad delovanjem programa otroške srčne kirurgije v letih od 2007 do 2014. In to komisijo, v kateri so sodelovali res izjemni, vrhunski tuji strokovnjaki, je vodil prof. Gregorič. 

Na poti, ki smo si jo začrtali, nismo prišli do konca, koraki pa so bili pravi, vodili so v pravo smer. Vendar so nas ustavili. 

Center, ki sem ga leta 2017 vodil pol leta, je sledil standardom, ki veljajo na tem področju, pa tudi vsem priporočilom, ki jih je vsebovalo poročilo mednarodne komisije, ki je opravila nadzor nad delovanjem programa otroške srčne kirurgije v letih od 2007 do 2014.

Na poti, ki smo si jo začrtali, nismo prišli do konca, koraki pa so bili pravi, vodili so v pravo smer. Vendar so nas ustavili. 

Pri udejanjanju vizije glede delovanja centra sem se pogovarjal in dogovarjal tudi s profesorjem Gregoričem, bil pri njem pred dvema letoma na obisku, kar mi je on osebno omogočil – še danes pa mi je povsem nerazumljivo, zakaj je potem z mano povsem prekinil stike in NIOSB poskušal vzpostaviti brez nas. 

Zdravniki, ki smo uveljavljali ugovor vesti, prof. Gregoriča pri njegovih prizadevanjih nismo ovirali, nasprotno. Potihem smo pričakovali povabilo k sodelovanju, dobili pa smo jasne signale, da naše sodelovanje ni zaželjeno. 

Zdravniki, ki smo uveljavljali ugovor vesti, prof. Gregoriča pri njegovih prizadevanjih nismo ovirali, nasprotno.

Potihem smo pričakovali povabilo k sodelovanju, dobili pa smo jasne signale, da naše sodelovanje ni zaželjeno. 

Kako pa ocenjujete kadrovsko mrežo, ki je nastajala v sklopu NIOSB?

Kadri, ki so jih prof. Gregoriču »vgrajevali« v ekipo, so bili še dodaten kazalec, da ne spadamo v to ekipo, v to zgodbo. To, kako hitro so vse skupaj hoteli izpeljati in na nekakšen prekucniški način vzpostaviti ta program v nekaj mesecih, je bilo nekaj nemogočega. Točno vemo, kdo je prežal na napake in šibke točke tega projekta – vsi so se pokazali.

Zame osebno, sploh zdaj, ko sem od vsega tega dogajanja odmaknjen in nimam več nobene ambicije, da bi v prihodnje počel to, kar sem sicer delal najraje in najbolje, kot znam, se zdi izguba te izredne priložnosti preprosto katastrofalna. Kajti če bi to priložnost izkoristili, bi se lahko ustvarila sinergija s centrom iz Prage in z ameriškimi strokovnjaki, ki bi vodili, nadzirali in usmerjali strokovno delo v skladu z najnovejšimi standardi.

Zame osebno, sploh zdaj, ko sem od vsega tega dogajanja odmaknjen in nimam več nobene ambicije, da bi v prihodnje počel to, kar sem sicer delal najraje in najbolje, kot znam, se zdi izguba te izredne priložnosti preprosto katastrofalna.

Texas Children's Hospital iz Houstona je prepričljivo med vodilnimi centri za otroško srčno kirurgijo na svetu, ne le v ZDA. In v tem smislu bi ljubljanski center lahko predstavljal franšizo, ki bi v tem okolju doživela razcvet. 

Če bi nam to uspelo narediti še kakšno leto prej, da bi ohranili prednost, ki smo jo imeli znotraj prostora bivše Jugoslavije, dela severne Italije, tudi Avstrije, predvsem pa Madžarske, bi lahko dobili nabor pacientov, ki bi zagotavljal udejanjanje vseh strokovnih standardov – vendar smo tudi to, žal, zapravili.

In zdaj? Kje smo, kam gremo?

Zdaj je minilo preveč časa, kajti na takem področju, kot je otroška srčna kirurgija, teče čas nezadržno hitro. 

Preden bodo v ta program prišli pravi ljudje in se bo vzpostavila ustrezna struktura, bo spet preteklo veliko (preveč) časa, od najmanj dveh do petih let, stalo pa bo vsaj trikrat toliko, kot se je zdaj nakazovalo, da bi utegnilo stati. 

In če upoštevamo, da nas je prej v multidisciplinarnem timu sodelovali približno 20 zdravnikov, kako torej naj bi zdaj programu na hitrico iz tujine zagotovili adekvatno število zdravnikov? Ker je jasno, da ti zdravniki ne bodo prišli živet v Slovenijo, pa v resnici potrebujemo 2- do 3-krat toliko ljudi, da se bodo izmenjevali naslednjih pet ali šest let ... 

Če za čim lahko žalujemo, žalujmo za to zamujeno priložnostjo.

Če za čim lahko žalujemo, žalujmo za to zamujeno priložnostjo.

V tem kontekstu se zdijo zagotovila uradnih struktur UKC Ljubljana, češ da je kakovostno in varno zdravljenje v sklopu tega programa zagotovljeno, zelo vprašljiva. Je mogoče, da sta se kakovost in varnost, z etiko vred, izgubili neznano kam?

Seveda je mogoče. Tisti, ki so največji samooklicani etiki, so v resnici najbolj nevarni. 

Tisti, ki so največji samooklicani etiki, so v resnici najbolj nevarni.

Težko je tudi razpravljati z nekom, ki z vidika moči in denarja zagotavlja, da je vse v redu. Kaj narediti s takim »argumentom«? V tem trenutku sem le član družbe, običajni državljan, ki je brez kakršnekoli moči, tudi strokovne.  

Zato me res čudi, kako je, kar se tiče ugovora vesti, slovenska (tudi strokovna) javnost ta akt skorajda povsem spregledala. Da deset zdravnikov v državi, ki zdravijo najbolj bolne otroke, ne le po operacijah na srcu, ampak tudi vse ostale, in ki izvajajo prevoz najbolj kritično bolnih otrok z vseh koncev Slovenije v UKC, izrazi tako glasen dvom ... 

Ni višjega instituta v zdravništvu, ki bi lahko bolj verodostojno opozoril na problem.

V tem trenutku sem le član družbe, običajni državljan, ki je brez kakršnekoli moči, tudi strokovne.  

Zato me res čudi, kako je, kar se tiče ugovora vesti, slovenska (tudi strokovna) javnost ta akt skorajda povsem spregledala.

Ni višjega instituta v zdravništvu, ki bi lahko bolj verodostojno opozoril na problem.

Struktura, proti kateri smo se uprli in ki zdaj ta sistem vodi, trdi, da to lahko naredi vsak, kar je le še ena od neresnic. Mi smo ugovor vesti podpisali šele potem, ko smo v desetih letih odgovornim v državi, ki delujejo na različnih ravneh, poslali 156 dokumentov, v katerih smo opozarjali na nepravilnosti, a se na to ni nihče odzval! Ugovor vesti smo podpisali šele po posvetu s tedanjim, zdaj žal že pokojnim predsednikom državne komisije za medicinsko etiko, akademikom prof. Jožetom Trontljem, ki nas je pri tem podprl.

In ne smemo pozabiti, da je bil tudi zdajšnji minister za zdravje Samo Fakin del sistema, zdaj pa želi dobiti nove podatke in analize. Kako vendar, če je bil tako dolgo del vrha sistema? Če ni imel informacij, pa je imel vse možnosti, da jih dobi ...

Nočem reči, ali je oziroma bo rešitelj ali krivec; Samo Fakin je pač del sistema.

Kot del sistema in kot nosilec aktualne funkcije pa je odgovoren.

Tako je. On se je odločil, kako bo ravnal v primeru otroške srčne kirurgije. Politiki imajo možnost odločanja, za kar pa morajo tudi odgovarjati – ne le z glasovi volilcev.

Minister za zdravje Samo Fakin se je odločil, kako bo ravnal v primeru otroške srčne kirurgije.

Politiki imajo možnost odločanja, za kar pa morajo tudi odgovarjati – ne le z glasovi volilcev.

V sklopu tega programa so nekateri otroci umrli, pa ne bi bilo treba, da je tako. Nekateri so doživeli okvare, ki jih ne bi smeli. To je bilo v mednarodnem strokovnem nadzoru, v katerem so sodelovali vrhunski tuji strokovnjaki – ti prihajajo iz kulturnega okolja, po katerem se radi zgledujemo, in se ponašajo z visoko stopnjo integritete –, nedvoumno dokazano.

O tem ni všečno govoriti, je pa nujno, zlasti če gredo v strokovnih krogih stvari svojo pot. Pa vendar: kako je z varnostjo zdravljenja, ki ga danes zagotavlja otroška srčna kirurgija?

To je največje prekletstvo. Ko greš tako daleč z ukrepanjem in opozarjanjem ... 

Veste, ugovor vesti ni bil medijski ukrep. To je bilo sporočilo, resno strokovno opozorilo, da te nadrejeni ne more siliti v nekaj, česar iz strokovnih razlogov nisi pripravljen delati. 

Veste, ugovor vesti ni bil medijski ukrep.

To je bilo sporočilo, resno strokovno opozorilo, da te nadrejeni ne more siliti v nekaj, česar iz strokovnih razlogov nisi pripravljen delati. 

Ljudje to na splošno bolje razumejo na področju splava, kjer gre za versko, filozofsko ozadje. V tem primeru pa se vse ustavi na strokovni ravni.

Zanima me, kako bi ravnali, če bi še vedno sodelovali v tem programu. Bi tudi v zdajšnjih, bistveno spremenjenih okoliščinah, uveljavljali ugovor vesti?

Seveda. Ugovor vesti je danes še bistveno bolj aktualen kot pred štirimi ali petimi leti. Zdaj je izničen še tisti minimalni standard, ki smo ga vzdrževali z veliko muko. Govoriti o varnosti v takšnih okoliščinah ni in ne more biti odgovorno.

Ugovor vesti je danes še bistveno bolj aktualen kot pred štirimi ali petimi leti.

Zdaj je izničen še tisti minimalni standard, ki smo ga vzdrževali z veliko muko. Govoriti o varnosti v takšnih okoliščinah ni in ne more biti odgovorno.

Vaš komentar?

facebook.com/zdravstveniportal.si



Več o problematiki otroške srčne kirurgije si lahko preberete na tej povezavi.

Najbolj brano

IZ PRVE ROKE

RAK PROSTATE

rak prostate

Gregor Hlebič, specialist urologije, Tina Burgar, diplomirana medicinska sestra s specialnimi znanji, in pacient Mitja Rovanšek o vseh vprašanjih, dilemah, pomislekih in razmislekih, s katerimi se sreča bolnik, ko mu postavijo diagnozo rak prostate.