Andreja Škofljanec: »Odšla sem zaradi nevzdržnih in neurejenih razmer«

Andreja Škofljanec: »Odšla sem zaradi nevzdržnih in neurejenih razmer«

Enota za intenzivno terapijo, ki deluje v sklopu Kliničnega oddelka za otroško kirurgijo in intenzivno terapijo Univerzitetnega kliničnega centra (UKC) Ljubljana, je osrednja pediatrična intenzivna enota v Sloveniji in je tako rekoč zadnje upanje za ozdravitev otrok z najbolj zahtevnimi obolenji, tudi za tiste s prirojenimi srčnimi napakami. Po evropskih standardih bi v taki enoti moralo biti zaposlenih 20 zdravnikov, od konca aprila sta redno zaposlena le še dva specialista pediatrije. O resničnih razlogih za odhod sedmerice zdravnikov v zadnjem letu dni je za Zdravstveniportal.si spregovorila zadnja, ki se je odločila za tako potezo – Andreja Škofljanec, specialistka pediatrije in intenzivne medicine.

Andreja Škofljanec: »Odšla sem zaradi nevzdržnih in neurejenih razmer«
Andreja Škofljanec, specialistka pediatrije in intenzivne medicine, je ena od sedmih zdravnikov, ki so zapustili otroško intenzivno terapijo ljubljanskega UKC. Najin pogovor se je vrtel okrog besedne zveze »otroška srčna kirurgija«, pri čemer sva strinjali, da ima slovenska javnost pravico, da izve, zakaj tudi otroška intenzivna terapija počasi razpada v prafaktorje. Foto: Diana Zajec

Andreja Škofljanec je v tej enoti dobila prvo službo in tu delala 22 let in pol. Odšla je aprila. »Najtežja je bila odločitev za odhod, kajti svoje delo sem vedno opravljala profesionalno, z veseljem, predanostjo in skrbnostjo. A to preprosto ni več zadostovalo.« Najin pogovor se je vrtel okrog besedne zveze »otroška srčna kirurgija«, ki v slovenski javnosti takoj vzbudi pozornost, pa tudi upravičeno zaskrbljenost.

Prav zato je bilo to srečanje tako težko spodbuditi. Vendar ima slovenska javnost pravico, da izve, kaj se dogaja v ozadju, prav je, da se javno pove, zakaj tudi otroška intenzivna terapija počasi razpada v prafaktorje, se je strinjala sogovornica.

V letu dni odšlo sedem zdravnikov

Andreja Škofljanec je torej ena od sedmih zdravnikov, ki so v letu dni zapustili otroško intenzivno terapijo; eden od teh kolegov se je upokojil. 

»Ko sem razmišljala, da bi tudi sama dala odpoved, sem bila razdvojena, v primežu vesti, odločitev je bila izjemno težka. Vendar sem ugotovila, da bi s tem, če bi ostala, pripomogla le k nadaljnjemu podaljševanju agonije. Delo v intenzivni enoti je bilo namreč prežeto z bojaznijo, s strahom pred strokovno napako. V takšnem stresu, kakršnemu smo bili izpostavljeni zdravniki – bilo nas je bistveno premalo, poleg tega pa smo morali nenehno zagotavljati oporo tudi specializantom, ki še niso zreli za samostojno delo –, se človeku, pa naj bo še tako vesten, mimogrede lahko zgodi, da kaj spregleda. Poleg tega sem ugotavljala, da pri predstojnikih ni ne želje ne volje, da bi s korenitim posegom zagotovili pomembne in nujne spremembe. Z vztrajanjem na oddelku bi samo podaljševala nevzdržno stanje – in to je bil končni razlog za odhod. Za umik iz cone, ki ni bila prežeta z varnostjo za otroke,« pojasnjuje dolgoletna zdravnica kliničnega oddelka za otroško kirurgijo in intenzivno terapijo.

Andreja Škofljanec

V takšnem stresu, kakršnemu smo bili izpostavljeni zdravniki – bilo nas je bistveno premalo, poleg tega pa smo morali nenehno zagotavljati oporo tudi specializantom, ki še niso zreli za samostojno delo –, se človeku, pa naj bo še tako vesten, mimogrede lahko zgodi, da kaj spregleda. Poleg tega sem ugotavljala, da pri predstojnikih ni ne želje ne volje, da bi s korenitim posegom zagotovili pomembne in nujne spremembe. Z vztrajanjem na oddelku bi samo podaljševala nevzdržno stanje – in to je bil končni razlog za odhod. Za umik iz cone, ki ni bila prežeta z varnostjo za otroke.

Vodstvo se na opozorila ni odzivalo

Andreja Škofljanec je odšla v stiski, ki se ji ni mogel izogniti nihče od zaposlenih – prav zaradi tega so številni obupali, nekateri prej, drugi kasneje. 

»Nadrejene smo opozarjali, ves čas, konstantno. Opozarjali smo, kajti vedeli smo za veliko odstopanj in pomanjkljivosti, vendar vodstvo za naša opozorila preprosto ni imelo posluha. Če kot pediater zdraviš otroka po operaciji in nisi prepričan, da je bilo v postopkih zdravljenja res vse narejeno optimalno, na to opozarjaš, nenehno. In če nihče od vodilnih tega noče slišati, je nekaj hudo narobe.«

Kot poudarja Andreja Škofljanec, resna, zadržana, vidno zaskrbljena, a prijetna sogovornica, je bil njihov kolektiv izjemno homogen. 

V strokovnem trojčku (kirurgi, kardiologi in intenzivisti) – ta je skrbel za otroke s prirojenimi srčnimi napakami, ki so potrebovali kirurško zdravljenje – so se odnosi poslabšali, ko po strokovni plati ni vse šlo tako, kot bi moralo. »Ugovor vesti je bil skrajni ukrep, kajti nihče nam ni hotel prisluhniti in ukrepati. Ko pa je bilo napisano izčrpno mednarodno poročilo o programu, v katerem smo sodelovali, so se vsi trudili, da bi njegovo sporočilnost čim bolj izničili, da bi anomalije in napake v javnosti prikazali zgolj kot slabe odnose in slabo komunikacijo v kolektivu. Poročilo pa je v resnici potrdilo utemeljenost naših opozarjanj!«.

Ko je bilo napisano izčrpno mednarodno poročilo o programu, v katerem smo sodelovali, so se vsi trudili, da bi njegovo sporočilnost čim bolj izničili, da bi anomalije in napake v javnosti prikazali zgolj kot slabe odnose in slabo komunikacijo v kolektivu. Poročilo pa je v resnici potrdilo utemeljenost naših opozarjanj!

»Ne zmorem več!«

Glavna mantra zdravnikov na oddelku otroške intenzivne terapije, ki bi po evropskih normativih morala imeti 20 zdravnikov, od aprila pa tam delata le še dva redno zaposlena specialista pediatra, je: »Ne zmorem več!«.

Odgovorni iščejo rešitve, doma med upokojenimi pediatri, seveda pa tudi v tujini, predvsem na Hrvaškem. »Vendar to ni rešitev, ne prava in ne popolna. Na nas, ki smo se odločili za odhod, danes v UKC in na pediatrični kliniki gledajo kot na ljudi, ki so obrnili hrbet celotni instituciji, kliničnemu oddelku, kolegom, pacientom. Nihče pa se ne vpraša, zakaj so nam odgovorni tako dolgo obračali hrbet, da preprosto nismo videli druge možnosti, kot da odidemo,« opozarja zdravnica, ki je pred dokončno odločitvijo o odpovedi z dogajanjem v enoti za intenzivno terapijo otrok seznanila tudi predsednico zdravniške zbornice dr. Zdenko Čebašek Travnik.

Infografika: po evropskih standardih bi v enoti intenzivne terapije moralo biti zaposlenih 20 zdravnikov, v enoti intenzivne terapije Kliničnega oddelka za otroško kirurgijo in intenzivno terapijo UKC Ljubljana pa sta od konca aprila zaposlena le še dva zdravnika.

Pritisk na kritične in vse večji generacijski prepad

»Najprej smo poskušali srž problema predstaviti vodstvu UKC, a pri tem nismo bili uspešni. Zato sem predsednici zbornice predstavila svoje videnje problema, v katerem slabi odnosi med različnimi skupinami zdravnikov niso bili generator težav, ampak posledica njihovega nereševanja. Strokovni problemi so se reševali tako, da je postal problematičen tisti, ki je opozoril na napake, namesto da bi odgovorni poiskali in odpravili prave vzroke za njihov nastanek,« pojasnjuje sogovornica in pri tem omeni konkreten primer.

»Menjava generacij se je začela leta 2015, ko so enega izmed kolegov, ki je zelo jasno izražal svoje mnenje – zato, da bi opozoril na konkretne težave –, pospešeno odslovili in ga upokojili. Vodstvo UKC bi ga sicer z veseljem obdržalo v službi, a le v primeru, 'če ne bi več prilival olja na ogenj'; tako so namreč razumeli njegova opozorila.« 

Zdaj je tako, da je na oddelku specializantov veliko, vendar je generacijski prepad (pre)velik. »Pa tudi sodelovanje z UKC Maribor ni prava rešitev, kajti tam nimajo izkušenj z zdravljenjem najbolj zapletenih diagnoz, pacientov z res težkimi obolenji,« meni zdravnica, ki še pove, da v zadnjih dveh mesecih intenzivno terapijo vodi bivši kolega – »na daljavo«, kajti zdaj je zaposlen v porodnišnici in le deloma (10-odstotno) v intenzivni enoti kliničnega oddelka za otroško kirurgijo in intenzivno terapijo. 

Tudi sodelovanje z UKC Maribor ni prava rešitev, kajti tam nimajo izkušenj z zdravljenjem najbolj zapletenih diagnoz, pacientov z res težkimi obolenji.

En sam zdravnik za 14 težko bolnih otrok?

V zadnjih mesecih se je na omenjenem oddelku nemalokrat zgodilo, da je za vseh 14 postelj v enoti za intenzivno terapijo – za 14 otrok z resnimi, težkimi boleznimi, med katerimi jih je največ tretjina s srčnimi obolenji – odgovarjal en sam zdravnik specialist. 

»To je nemogoče, nedopustno! Sprašuješ se, ali si za bolnega otroka res naredil vse, kar je mogoče. Premlevaš, ali si ukrepal dovolj kompetentno. V zadnjem času je bil moj največji problem to, da sem imela prevelike obremenitve, morala sem prevzemati odgovornost za preveliko število otrok – ko sem odhajala domov, sem bila nenehno v dvomih, v skrbeh,« pripoveduje Andreja Škofljanec. In dodaja: »Na kliničnem oddelku je sicer veliko število specializantov, ki pa so na kroženju krajši čas, zato ne morejo biti v pomoč v tolikšni meri, kot so, denimo, v tujini. Tam specializanti v intenzivni terapiji krožijo pol leta ali leto dni, pri nas pa, vsaj doslej, maksimalno od enega do štirih mesecev.«

Odhod zaradi neurejenih in nevzdržnih razmer

Intenzivna terapija je enačaj za nenehno sprejemanje težkih odločitev. »Zato imamo konzilij, ki odloči, kako naprej, in ki takrat, ko je prognoza slaba, oceni, kako to povedati staršem. Te odločitve, ki so vse prej kot preproste in neobremenjujoče, je prav zaradi tega treba sprejemati skupaj, saj s tem ne smemo obremeniti enega samega zdravnika. Bili smo res dober tim, to delo smo opravljali z doseganjem konsenza in s poglobljenim razmislekom,« se spominja zdravnica. 

V zadnjih mesecih, ko so se zdravniške vrste vse bolj redčile, pa se zdravniki, ki so ostali na oddelku, preprosto niso mogli več z nikomer pogovoriti. »Teža strokovnih odločitev je padla na premajhno število ljudi, zelo obremenjujoč je bil občutek, da ta postopek ni več optimalen. To je bil in še vedno je resen in prav tako prezrt problem,« opozarja Andreja Škofljanec.

Teža strokovnih odločitev je padla na premajhno število ljudi, zelo obremenjujoč je bil občutek, da ta postopek ni več optimalen. To je bil in še vedno je resen in prav tako prezrt problem.

Delovno razmerje je odpovedala zaradi neurejenih in nevzdržnih razmer, na katere je pred tem večkrat opozorila, vendar neuspešno. Ocenila je, da so v trenutnih okoliščinah – zaradi pomanjkanja specialistov pediatrov z znanji s področja intenzivne medicine in zaradi neučinkovite organizacije dela – obremenitve tako velike, da zdravniki v enoti intenzivne terapije ne morejo zagotoviti varne in kakovostne obravnave otrok, ki so izpostavljeni prevelikim tveganjem.

»Vodstvo je bodisi podcenilo naša opozorila bodisi jih ni dojelo – ali pa preprosto ni znalo najti pravih rešitev,« ugotavlja sogovornica. In poudari, da zdravniki iz njihove enote o težavah na oddelku javno niso govorili. 

»Zavedali smo se, kako težko je staršem, ki imajo bolnega otroka, če se to odvija pred njihovimi očmi. Tak primer je otroška srčna kirurgija – kar se je zgodilo, je bilo preprosto nedopustno. Šlo je za strokovni problem, ki bi ga bilo treba učinkovito rešiti na interni ravni. Zato se nismo izpostavljali, kljub zelo resnim problemom – kajti ko enkrat zaseješ dvom, je težko. Resnično težko. Za vse.«

Razlaga o »skupinskem odhodu« kardiologov – povsem nedopustna

Zdravnica Andreja Škofljanec je konec aprila odšla v mirnejše okolje, kjer bo še naprej zdravila otroke. V Šentvid pri Stični.

»Najbolj grozno je bilo po novem letu, ko sta svoj odhod napovedala še dva kolega pediatra intenzivista, kolegica pa je odšla na izobraževanje v tujino. Takrat res nisem vedela, kaj naj naredim. Ko sem se odločila, je bilo bistveno lažje, saj sem uvidela, da je to edina pot, da se v enoti za intenzivno terapijo nekaj premakne,« še doda.

Zadnji dogodki na pediatrični kliniki je ne presenečajo. »Mislim, da je bilo le vprašanje časa, kdaj bo prišlo do takega razpleta. Tako razlaga o 'skupinskem odhodu' kardiologov kot pozivi k etičnem ravnanju se mi zdijo več kot neprimerni – pred tem namreč prav nihče ni hotel slišati našega etičnega klica na pomoč. Po več kot 20 letih službe težko daš odpoved samo zato, ker se je tako odločil kolega ali ker bi želel škodovati instituciji. Zdi se, kot da odgovorni še vedno niso dojeli, da so soodgovorni za nastalo situacijo, saj so povsem preslišali naše pobude.«

»Nadrejeni naj si končno nalijejo čistega vina – in korenito ukrepajo!«

Zdravnica, ki v srži pozna dogajanje, povezano z otroško srčno kirurgijo, je skeptična tudi na račun javnih pojasnil predstavnikov ministrstva za zdravje, češ da jih je vse skupaj presenetilo. 

»Tako razlago res težko sprejmem. Dejstvo je, da so pri načrtovanju Nacionalnega inštituta za otroške srčne bolezni sprva računali predvsem na tuje strokovnjake in prezrli domače zdravnike. Šele potem, ko so ugotovili, da tujci ne stojijo v vrsti za prihod v Slovenijo, so se začeli tudi pogovori z našimi zdravniki. Želim si, da bi prof. dr. Igorju Gregoriču, ki je izjemno sposoben, uspelo z novim inštitutom za otroške srčne bolezni. Žal pa je v slovenskem zdravstvu oziroma v Sloveniji nasploh prisoten povsem drugačen miselni tok kot v ZDA. In verjetno bo še dolgo tako, zato mu ne bo lahko.«

Andreja Škofljanec je zdaj že v novem delovnem okolju, pred novimi izzivi. Njeno sporočilo instituciji, v kateri je delala skoraj četrt stoletja, pa je še vedno zelo aktualno in predvsem izjemno povedno: »Univerzitetnemu kliničnemu centru Ljubljana, še posebej pa naši enoti za intenzivno terapijo otrok, želim, da bi se 'pobrala'. Moj odhod je bil zame osebno velika žrtev, vendar sem se sprijaznila s tem, da nevzdržnega položaja ne morem več reševati. Zdaj so na vrsti nadrejeni – naj si tudi oni nalijejo čistega vina, se soočijo z resničnim stanjem in začnejo korenito ukrepati. Če bo to doseženo, potem odločitev mene in mojih kolegov, ki smo se za odhod odločili v etični odgovornosti za bolne otroke in se s tem odrekli nadaljnji karieri, ne bo zaman.«

Moj odhod je bil zame osebno velika žrtev, vendar sem se sprijaznila s tem, da nevzdržnega položaja ne morem več reševati. Zdaj so na vrsti nadrejeni – naj si tudi oni nalijejo čistega vina, se soočijo z resničnim stanjem in začnejo korenito ukrepati. Če bo to doseženo, potem odločitev mene in mojih kolegov, ki smo se za odhod odločili v etični odgovornosti za bolne otroke in se s tem odrekli nadaljnji karieri, ne bo zaman.

 



Vas zanima več vsebin s podobnimi ali istimi značkami?
Vabimo vas k raziskovanju in branju.
Andreja Škofljanec enota intenzivne terapije Igor Gregorič Inštitut za otroške srčne bolezni otroška srčna kirurgija UKC Ljubljana varnost in kakovost

Otroška srčna kirurgija – ozadje zapletov, ki jim ni videti konca

Otroška srčna kirurgija. Zgodba o nenehnih zapletih in težavah pri zagotavljanju tega izjemno sofisticiranega in zahtevnega terciarnega medicinskega programa je resnično skrb vzbujajoča, bolj ali manj jo, čeprav le površinsko, pozna vsa Slovenija. Končne rešitve, ki naj bi omogočila kakovostno in varno zdravljenje, še vedno ni – nasprotno, zapletom (organizacijskim, kadrovskim in logističnim) kljub nenehnemu »reševanju« problematike preprosto ni videti konca.

 

Povezana vsebina

»Želim si, da bi prof. dr. Igorju Gregoriču, ki je izjemno sposoben, uspelo z novim inštitutom za otroške srčne bolezni. Žal pa je v slovenskem zdravstvu oziroma v Sloveniji nasploh prisoten povsem drugačen miselni tok kot v ZDA. In verjetno bo še dolgo tako, zato mu ne bo lahko.« Andreja Škofljanec

Najbolj brano