Prof. dr. Igor D. Gregorič: »Slovenski zdravstveni sistem je več kot očitno zastarel«

Prof. dr. Igor D. Gregorič: »Slovenski zdravstveni sistem je več kot očitno zastarel«

Prof. dr. Igor D. Gregorič kot srčno-žilni in torakalni kirurg že več desetletij živi in dela v ZDA; zadnjih šest let v bolnišnici Memorial Hermann Hospital, ki deluje v sklopu teksaške univerze, vodi oddelek za srčno kirurgijo in srčno popuščanje. V Sloveniji je vpet v aktivnosti za odpravo nevzdržnega in nedopustnega stanja, ki smo mu bili priča v primeru otroške srčne kirurgije.

Prof. dr. Igor D. Gregorič: »Slovenski zdravstveni sistem je več kot očitno zastarel«
Prof. dr. Igor D. Gregorič (Foto: Diana Zajec)

Ministrstvo za zdravje je lani poleti prof. dr. Gregoriča povabilo, da pomaga urediti težave z otroško srčno kirurgijo v ljubljanskem Univerzitetnem kliničnem centru (UKC). Tako je bil septembra v sklopu UKC ustanovljen projektni svet pod vodstvom profesor Gregoriča, ki naj bi vodil urejanje teh problemov; ker pa je decembra zaživel novoustanovljeni Nacionalni inštitut za otroške srčne bolezni (NIOS), so projektni svet soglasno razpustili. NIOS bo oskrbo in zdravljenje otroških srčnih obolenj prevzel predvidoma letos poleti.

Zapleti, povezani s otroško srčno kirurgijo, so dosegli zadnjo kulminacijo, ko sta novembra 2017 zaradi nevzdržnih razmer v strokovno-delovnem okolju omenjeni program zapustila dva zdravnika, kardiolog in kirurg, aprila pa se jima bo pridružila še ena zdravnica, specialistka pediatrije in intenzivne medicine.

Prof. dr. Igor D. Gregorič je aktivno vpet v zagon novega inštituta za srčne bolezni, ki bo sicer samostojni javni zavod, deloval pa bo v prostorih Pediatrične klinike Ljubljana. Pa ima novi center sploh realne možnosti za polno zaživetje? Za zagotavljanje kakovostne in varne, strokovno neoporečne in z etiko prežete zdravstvene dejavnosti, pri izvajanju katere se sicer zatika tudi v marsikateri drugi specialnosti, težave pa se najbolj nedvoumno kažejo v še vedno nedopustno daljšajočih se čakalnih dobah in zapletih, povezanih z njimi?

Profesor Gregorič, kakšen je vaš recept za zagotovitev tako dolgo pričakovanih izboljšav v slovenskem zdravstvu? Kako končno vendarle izpeljati zdravstveno reformo, ki bo zadostila željam in potrebam tako pacientov kot zaposlenih v zdravstveni sferi? Kako poskrbeti za boljšo kakovost in varnost?

Pogled (od zunaj) na Slovenijo in njeno zdravstvo daje jasno sporočilo: slovenska javnost glede te problematike ni ustrezno ozaveščena. Ljudem je treba pokazati alternativo, zgled dobrega sistema, kakršen bi lahko deloval tudi v Sloveniji. S primerjavo predvsem evropskih pa tudi drugih dobro delujočih sistemov bi lahko hitro našli rešitve, ki bi se najbolje vklopile v slovenski sistem – in tako končno omogočili izvedbo reforme v smislu boljše kakovosti, večje konkurenčnosti, predvsem pa boljšega zdravstvenega varstva, ki si ga slovensko prebivalstvo zasluži.

Tu je mogoče doseči veliko. Slovenski zdravstveni sistem je več kot očitno zastarel, zato potrebuje korenite spremembe, predvsem v smislu vzpostavljanja konkurenčnosti med javnim in zasebnim. Še vedno namreč govorimo le o javnem in zasebnem zdravstvu, ne pa o javni in o zasebni lastnini prostorov, opreme. Zdravstvo je eno. Javna in zasebna je le lastnina!

Zdravstvo in njegove storitve morajo biti dostopne slehernemu prebivalcu, ne glede na to, ali je zdravstveni zavod v zasebni ali v državni lasti. Seveda pa to potegne za sabo konkretno finančno reformo v zdravstveni sferi, kajti  plačevanje zdravstvenih zavodov in storitev se mora spremeniti.

Pri tem so Sloveniji lahko za zgled Švedska, Nizozemska, Nemčija – ti sistemi so domišljeni, odlično delujejo. Pri pripravi reforme, ki mora zaživeti in ne ostati zapisana zgolj na papirju, se bo treba zgledovati po dokazano dobrih praksah.

Povsem jasno je, da nam ni treba izumljati novih pristopov, ampak se zgolj zgledovati po najboljših, te modele pa potem prilagoditi slovenskim posebnostim. A se vendarle, vedno znova, dogaja prav to: iskanje novih formul, »originalnih« rešitev, ki bodo samo »naše« –  trenutno spet s pomočjo tujih strokovnjakov, ki naših specifik ne poznajo ...

Prav zato je o vsem tem treba jasno spregovoriti, povedati prebivalstvu, zakaj so te spremembe tako zelo nujne, zakaj tako zelo zastareli sistem preprosto ne more več delovati, ne v spremenjenih ekonomskih okvirih, niti v razvojni viziji in sploh ne v demokraciji.

Prepričan sem, da bi bili ljudje pripravljeni pristati tudi na participacijo, doplačati evro ali dva – če bi vedeli, da bodo tako tudi sami pomagali spremeniti zdravstvo na bolje, mu zagotoviti boljše pogoje za delovanje. Seveda pa je treba povedati, kaj točno bodo za to dobili.

Boljši sistem, več kadra, varnejše in kakovostnejše storitve? O tem je veliko govora, zlasti v zadnjih letih – zgodi pa se ne kaj dosti ...

Nekatere dejavnosti v slovenski medicini so že zdaj vrhunske. Med njimi zagotovo prednjači program za transplantacije srca, ki je v svetovnem vrhu. Tak bi moral biti celotni sistem, pa ni – sistem na splošno je slab, ne daje vedno možnosti za odličnost.

Nujne so spremembe – take, ki bodo zaposlene spodbujale k nenehnemu izobraževanju, nadgrajevanju znanja doma in v tujini. Izboljšati je treba področje medsebojnih komunikacij, povečati konkurenčnost in nagraditi tiste, ki so dobri, ki izstopajo po rezultatih zdravljenja, po strokovnosti.

Konkurenčnost pa bo po drugi strani tiste posameznike, ki pri svojem delu niso dovolj dobri  in tudi ne učinkoviti, primorala, da to spremenijo – sicer se bodo v spremenjenem sistemu znašli na stranskem tiru. Sprijazniti se bo treba s tem, da se bo tudi v Sloveniji – tako kot se je povsod drugod v razvitem svetu – to slejkoprej zgodilo.

Za takšno spremembo pa je seveda nujna zrelost sistema in edukacija javnosti.

Do takrat pa bo mlad, perspektiven kader še naprej bežal v tujino, na bolje ...

Zakaj mladi bežijo v tujino? Zato, ker tam vidijo boljši jutri. Veliko jih poznam, ki bi se z veseljem vrnili v Slovenijo – a le, če bi sistem dopuščal enake pogoje za delovanje, tako tistim, ki delajo v javnih zavodih, kot tistim, ki se odločijo za zasebno prakso.

Zakaj mladi bežijo v tujino? Zato, ker tam vidijo boljši jutri. Veliko jih poznam, ki bi se z veseljem vrnili v Slovenijo – a le, če bi sistem dopuščal enake pogoje za delovanje, tako tistim, ki delajo v javnih zavodih, kot tistim, ki se odločijo za zasebno prakso.

Pa tudi tako, da bi na vseh ravneh temeljiteje in celoviteje skrbeli za menjavo amortizirane, dotrajane opreme, za katero se nemalokrat ne ve, ali bo svoje sodelovanje odpovedala kar med posegom, pa tudi za dovolj kadra in za optimalno delovanje zdravstvenih timov, kar bi že samo po sebi pripomoglo k skrajšanju čakalnih vrst ...

Res je, preplet vseh dejavnikov, ki vplivajo na končne rezultate, danes ni optimalen. Korenito je treba spremeniti vse po vrsti. Najprej zakonodajo, z njo pa tudi finančni sistem, ki naj začne spodbujati kakovost in varnost – ta dva parametra sta pri zdravljenju, v skrbi za dobro obolelih, ključnega pomena.

V ZDA, kjer delam že skoraj 35 let, nacionalne komisije in zavarovalnice preverjajo kakovost. Enako bi moral ravnati tudi zavod za zdravstveno zavarovanje (ZZZS) in posledično, glede na ugotovljeno, zdravstvene institucije, klinične oddelke, ordinacije, posameznike nagrajevati ali pa jih opozoriti, da se morajo prilagoditi obstoječemu sistemu in pravilom, ki so v skladu z mednarodnimi smernicami – sicer pa zahtevati spremembe, denimo menjavo vodstva oddelka, spremembo načina dela ali, v skrajni različici, zaprtje takega oddelka.

Pri nas to deluje. Zakaj ne bi bilo tako tudi v Sloveniji? Nagrade za kakovost so izjemne, posledice nekakovosti pa morajo biti prav tako odločne in odločilne.

Kaj pravzaprav sploh je (lahko) pomembnejše od kakovostne in varne skrbi za pacienta?

Kakovost dela in skrb za varnost pacientov morata biti v zdravstvu prioriteta. Ne glede na državo, ne glede na sistem. Deleži zapletov so znani, pri vsaki specialnosti, v vsaki veji medicine – takoj, ko pride do odstopanj, je treba ugotoviti, zakaj se to dogaja, in ukrepati. Takoj!

Kakovost dela in skrb za varnost pacientov morata biti v zdravstvu prioriteta. Ne glede na državo, ne glede na sistem. Deleži zapletov so znani, pri vsaki specialnosti, v vsaki veji medicine – takoj, ko pride do odstopanj, je treba ugotoviti, zakaj se to dogaja, in ukrepati. Takoj!

Tega seveda pri nas še vedno ni, kljub v zadnjem obdobju pogostejšim razpravam o pomenu skrbi za kakovost in varnost.

Nujna je sprememba zakonodaje. Kolikor mi je poznano, v Sloveniji pogosto ni ne meril kakovosti in ne ukrepov, ki so nujni v primeru neizpolnjevanje meril kakovosti v vsaki veji medicine.

To je vendar uzus, predpogoj za dobro delo.

Seveda, o tem so napisane knjige, pravila na tem področju so znana in uveljavljena, dokazano učinkovita. Prej ali slej bo to moralo zaživeti tudi v Sloveniji.

Nekateri klinični oddelki so takšno prakso uvedli sami, sporadično, kot nekaj samoumevnega in nujnega. Tako je pri programu presaditev srca – vodenje evidenc je celovito in dosledno, o rezultatih poročajo na mednarodni ravni in pri nekaterih kazalnikih so celo boljši od drugih držav – ali vsaj na enaki ravni.

Te podatke, evidence bi moral imeti vsak zdravnik, vsak oddelek – jasno pa je, da v slovenskih zdravstvenih zavodih tovrstne statistike večinoma ni. Tako kot, denimo, še vedno šepa tudi elektronska obravnava pacientov; e-recepti obstajajo, e-napotnice tudi, elektronskega zdravstvenega kartona pa še vedno ni. Ko bo vse to zaživelo v polni meri, bo tudi spremljanje podatkov o kakovosti opravljenega dela bistveno lažje.

To se je pokazalo tudi pri vpogledu v delovanje otroške srčne kirurgije.

Ko smo delali revizijo tega programa, je manjkala polovica dokumentacije!

Preprosto ne razumem, kako nekdo lahko deluje brez vsega tega, to je neodgovorno, tako statistike ni mogoče preverjati, kaj šele nadzorovati. Te poti so protokolarizirane in uzakonjene, kot take morajo biti spoštovane in seveda tudi ustrezno vrednotene. Kdor se teh osnov ne drži, mora odgovarjati oziroma  biti »kaznovan« – ne najdem lepšega izraza.

Dokler tega v slovenskem zdravstvu ne bo, na vseh ravneh, v celotnem sistemu, je govorjenje o boljšem zdravstvu verjetno utopija.

Prof. dr. Igor D. Gregorič

Bo torej v sklopu novega centra za otroško srčno kirurgijo to zagotovljeno?

Absolutno! O tem sploh ne sme biti razprave. Dobro je, ker bo novi inštitut za otroške srčne bolezni organizacijsko majhna enota, kajti v majhnih enotah je implementacija, uvedba takšnih pravil, ki so predpogoj za dobro strokovno delo, lažja, učinkovitejša.

In kaj se trenutno dogaja s centrom?

Novi center je dobil zeleno luč vlade, imenovana je bila v. d. direktorica, Aleksandra Stjepanović Vračar.

Zdaj bo treba sestaviti ekipo, ki bo homogena, ki bo delovala in sodelovala z enim samim ciljem: doseganje vrhunske kakovosti zdravljenja v skladu z mednarodnimi smernicami in protokoli, s primerljivimi rezultati, v želji, malim bolnikom zagotoviti najboljše. To pa je mogoče doseči le, če so pravi ljudje na pravih mestih – in če ti ljudje med seboj tudi sodelujejo.

Poznam kar nekaj takih centrov, v Teksasu, Cincinnatiju, Bostonu, Londonu, Leidnu, Münchnu, Pragi in Göttebergu – vsi po vrsti so se osamosvojili, se ločili od drugih kliničnih oddelkov, zato, da kolektiv, ki skrbi za te bolnike, deluje pod eno streho, je povezan in je usmerjen k čim boljši zdravstveni oskrbi bolnikov, ki potrebujejo njihovo pomoč, v kakovost, varnost in v javno objavljanje rezultatov zdravljenja.

Poznam kar nekaj takih centrov, v Teksasu, Cincinnatiju, Bostonu, Londonu, Leidnu, Münchnu, Pragi in Göttebergu – vsi po vrsti so se osamosvojili, se ločili od drugih kliničnih oddelkov, zato, da kolektiv, ki skrbi za te bolnike, deluje pod eno streho, je povezan in je usmerjen k čim boljši zdravstveni oskrbi bolnikov, ki potrebujejo njihovo pomoč, v kakovost, varnost in v javno objavljanje rezultatov zdravljenja.

Tole je čisto nasprotje temu, kar se je leta dogajalo pri nas v sklopu otroške srčne kirurgije – pa tudi še kje drugje.

Nadzor smo opravili pred štirimi leti, leta 2015 smo o tem napisali izčrpno poročilo, v katerem smo opozorili na te pomanjkljivosti.

Kot mi je znano, se je v tej zadevi sploh prvič zgodilo, da je mednarodna komisija prišla v Slovenijo in filigransko pregledala vse parametre dejavnosti, od medsebojnih odnosov in komunikacije do kakovosti dela in beleženja rezultatov, izobraževanja strokovnega kadra, odnosa do pacienta oziroma svojcev, izvajanja pojasnilne dolžnosti ...

Pripravili smo poročilo, kakršno mora biti pripravljeno v ZDA ali Evropi za nadzornike, pa naj gre za interni ali za zunanji nadzor, za zavarovalnico ali za akreditacijsko komisijo (Joint Commission for Accreditation), ki preverja točno te kazalce.

Do takega preskoka mora priti v celotnem slovenskem zdravstvu, ki se mora znebiti zadržkov in strahu pred zunanjim vpogledom v rezultate zdravljenja.

Res je, to bi bil lahko vzorčni model – najprej pa ga moramo izpeljati.

V ta center verjamem, ta cilj bo mogoče uresničiti – a le, če bo tim homogen, komunikativen, usmerjen k istemu cilju. Kot univerzitetni center mora biti odličen na vseh ravneh – na klinični, raziskovalni, izobraževalni, administrativni pa tudi na finančni, kjer mislim predvsem na logistično učinkovito poslovanje.

Do delovanja na načelih odličnosti pa bo v resnici treba prehoditi še dolgo pot.

Pa verjamete, da se bo to tudi v resnici zgodilo?

Če v to ne bi verjel, že doslej ne bi sodeloval pri načrtih za rešitev centra. Slovenskim otrokom je treba zagotoviti strokovno oskrbo, ki je primerljiva tudi z najboljšimi na svetu – nikakor pa si malčki s prirojenimi srčnimi napakami in drugimi obolenji srca ne zaslužijo tega, kar se je v sklopu UKC Ljubljana dogajalo zadnjih 15 let. To je treba popraviti.

Slovenskim otrokom je treba zagotoviti strokovno oskrbo, ki je primerljiva tudi z najboljšimi na svetu – nikakor pa si malčki s prirojenimi srčnimi napakami in drugimi obolenji srca ne zaslužijo tega, kar se je v sklopu UKC Ljubljana dogajalo zadnjih 15 let. To je treba popraviti.

In kaj se je zgodilo od leta 2015, po izčrpnem poročilu, ki je jasno pokazalo na bedo, skrito za strokovnim pročeljem tega programa? Dogovarjanj je bilo veliko, dogovorov malo ...

Do premika je sicer prišlo, vendar ta ne gre vzporedno s svetovnimi parametri kakovosti in varnosti.

Zato mora center začeti z delovanjem do poletja – da bo res zaživel in deloval s polnim zagonom, pa bo trajalo nekaj let.

Poglejmo, na primer, program transplantacij srca, ki deluje v sklopu Slovenija-transplanta in ki ga najbolj poznam, saj pri njegovi izvedbi tesno sodelujem že dobrih 15 let. Pred tem so presaditve v Sloveniji sicer izvajali, vendar pred letom 2000 to področje ni bilo izstopajoče. Toda potem, ko je ključni strokovni kader končal z izobraževanjem v tujini in nova dognanja prenesel v slovensko medicino, so transplantacije srca z »dobrega« prešle na raven odličnega in od tam v sam svetovni vrh.

To je normalen razvoj univerzitetnega centra. In tak bo tudi razvoj centra za otroško srčno kirurgijo.

To je primerljivo z vzponom na najvišje vrhove sveta; na vrhu je običajno mogoče opaziti majhno skupino ljudi, medtem ko se za njimi »skriva« množica ljudi, ki jim ta podvig omogočijo. Podobno je lahko tudi z novim NIOS centrom – rezultati bodo vidni šele čez nekaj let, podpora, pa naj bo ta državna, finančna ali strokovna, pa mora biti stalna in najširša. Ključno je, da imata tim in administrativno vodstvo isto vizijo, kajti tim le tako lahko deluje uigrano, kot simfonični orkester. Doslej je bil največji problem v tem, da je hotel vsak igrati po svoje, končni produkt »igranja« pa je bil nemogoč in nedopusten. Škodljiv pravzaprav.



Vas zanima več vsebin s podobnimi ali istimi značkami?
Vabimo vas k raziskovanju in branju.
kakovost in varnost kardiologija kirurgija napake otroška srčna kirurgija pediatrija reforma zapleti zdravljenje

Zakaj je nujna reforma zdravstva

Slovenski zdravstveni sistem je več kot očitno zastarel, zato potrebuje korenite spremembe, predvsem v smislu vzpostavljanja konkurenčnosti med javnim in zasebnim. Še vedno namreč govorimo le o javnem in zasebnem zdravstvu, ne pa o javni in o zasebni lastnini prostorov, opreme. Zdravstvo je eno. Javna in zasebna je le lastnina!

Zdravstvo in njegove storitve morajo biti dostopne slehernemu prebivalcu, ne glede na to, ali je zdravstveni zavod v zasebni ali v državni lasti. Seveda pa to potegne za sabo konkretno finančno reformo v zdravstveni sferi, kajti plačevanje zdravstvenih zavodov in storitev se mora spremeniti.

Pri tem so Sloveniji lahko za zgled Švedska, Nizozemska, Nemčija – ti sistemi so domišljeni, odlično delujejo. Pri pripravi reforme, ki mora zaživeti in ne ostati zapisana zgolj na papirju, se bo treba zgledovati po dokazano dobrih praksah.

Najbolj brano

IZ PRVE ROKE

RAK PROSTATE

rak prostate

Gregor Hlebič, specialist urologije, Tina Burgar, diplomirana medicinska sestra s specialnimi znanji in pacient Mitja Rovanšek o vseh vprašanjih, dilemah, pomislekih in razmislekih, s katerimi se sreča bolnik, ko mu postavijo diagnozo rak prostate.