Ukrepi

Je mogoče, da vlada z načrtovanimi interventnimi ukrepi na področju zdravstva želi stlačiti krog v kvadrat?

V kontekstu petkovega sprejetja interventnega zakona za zdravstvo na vladi, ki mora, seveda, prestati še zakonodajno pot, se družinski zdravnik Rok Ravnikar, donedavnega član strateškega sveta za zdravstvo, javno sprašuje o smiselnosti, upravičenosti in sprejemljivosti predlaganih ukrepov. V smislu parodije jih vzporeja s šolstvom, kjer bi, če bi bil načrtovan in sprejet takšen zakon, obveljalo, da bodo zaradi pomanjkanja učiteljev uvedli »povečanje razredov na 60 učencev, obvezne premestitve učiteljev med šolami, prepoved izrabe letnega dopusta in obvezno vključevanje vseh s končano pedagoško fakulteto v šole«. Kakšni so torej ukrepi, ki jih je vlada v petek popoldne po sprejetju na dopisni seji po nujnem postopku predlagala poslancem v obravnavo?

Reforma

Lahko verjamemo, da bo ministrici za zdravje uspelo presekati gordijski vozel zdravstva?

V zdravstveni politiki piha nov, drugačen veter. Čutimo ga vsi – ker o tem ne padajo velike besede, ampak poskušamo prisluhniti predvsem zgovornemu molku, katerega posledic (še) nihče ne zna, ne želi, noče ali jih ne upa opredeliti. V slovenskem zdravstvu so posledice dolgoletnih turbulentnih dogajanj, včasih primerljivih s tramontano, občasno celo s tornadom ali cunamijem, spet drugič pa z umirjeno bonaco, danes na dlani. In niso optimalne – ne za bolnike, kajti nekateri med njimi zdaj ne le mesece, ampak že kar leta čakajo na preiskave in diagnostiko, in ne za zaposlene. Teh je vedno manj, saj odhajajo novim, prijaznejšim izzivom naproti, Slovenija pa se je znašla v začaranem krogu, v katerem številne čakalnice samevajo, klinični oddelki se praznijo, na urgenci pa oboleli nemalokrat prenočujejo kar na hodniku – namesto da bi jih prepeljali v najbližjo bolniško sobo, ki je prazna, a kaj, ko tam ni (vsaj ne vedno) tima, ki bi lahko bdel nad hospitaliziranimi bolniki. Kakšen veter bo moral zaveti, da se bodo razmere in razmerja v zdravstvu spet postavila na svoja mesta, da bo zdravstvo prestalo sistemske ujme, ki so počasi, a vztrajno izničile njegovega duha, pacienta pa zvrtinčile v komaj prepoznavno točko, ki v sistemskem kolosu postaja vse bolj izgubljena?

Reforma

»Bojim se, da bolnika ne vidimo«

»Veliko govoriti, preden sploh kaj narediš, zagotovo ni smiselno – prav tega pa smo se v Sloveniji v preteklosti že nagledali in naposlušali. Prevečkrat. Po drugi strani pa je moteče, da vsakršne spremembe in novosti, četudi so te skrbno domišljene, pri nas vedno pričaka 'fronta', ki si ne želi sprememb. Zato sem bil raje tiho – čeprav je težko verjeti, da sem lahko tiho,« je v sklopu jesenskega posveta o zdravstvu na Bledu pojasnil dr. Erik Brecelj, v konkretnem primeru predvsem v vlogi predsednika strateškega sveta za zdravstvo. V sklopu omenjenega dogodka je v pogovoru za Zdravstveniportal.si nanizal kar nekaj vzvodov, s katerimi naj bi že hudo majavi voz slovenskega zdravstva vendarle potegnili iz sistemskega živega peska, ki ogroža vse – paciente in v zdravstvu zaposlene.

Ukrepi

Išče se minister za zdravje

»Še naprej bom vztrajal pri delu v medicini in skrbel za bolnike, vloge ministra za zdravje pa ne bi sprejel, ker mislim, da nisem pravi človek za to – toda v strateškem svetu, v katerem bom še naprej z veseljem sodeloval, je kar nekaj ljudi, ki bi bili primerni za to vlogo. Dosedanjemu zdravstvenemu ministru Danijelu Bešiču Loredanu sem hvaležen – ne le zato, ker je sprejel odstopno izjavo, saj tako ni šlo več naprej, ampak tudi zato, ker je pokazal, česa v zdravstvu ne smemo delati,« je v odzivu na novico o odstopu Danijela Bešiča Loredana za Zdravstveniportal.si povedal njegov dolgoletni strokovni kolega dr. Erik Brecelj, sicer tudi vodja strateškega sveta za zdravstvo, ki deluje pod okriljem premiera Roberta Goloba.

Reforma

»Ne pozabimo: brez zdravnikov in medicinskih sester zdravstvenega sistema ne bo!«

»Za bolnike z rakom je v Sloveniji, gledano na splošno, dobro poskrbljeno, vendar izzivov ne zmanjka. Med glavnimi je (pre)dolga pot do diagnoze in do začetka specialistične obravnave. Dostop do osnovnega zdravstva je slab, kakovost in varnost se občutno krhata, saj se dogaja, da, na primer, bolnik med prejemanjem onkološkega zdravljenja izgubi osebnega zdravnika. Seveda pomagamo, vendar je nujna sistemska ureditev tega problema, nujna je zagotovitev dostopnosti do primarnega zdravstvenega varstva, ki je vstopna točka v zdravstveni sistem, vendar je zdaj močno okrnjena. Na področju onkologije sistemsko še vedno ni poskrbljeno za celostno rehabilitacijo, bolniki z rakom nimajo na voljo poklicne in zaposlitvene rehabilitacije ... Državni program za obvladovanje raka je sicer odličen, predvideva izvrstne rešitve, tako glede rehabilitacije kot paliativne oskrbe, vendar manjka izvedba.«

Reforma

»Ko se ne bomo več pogovarjali o tem, ali zdravstveni zavodi sploh vodijo čakalne sezname, se bomo lahko začeli pogovarjati zgolj in samo o zadovoljnem pacientu, o dobro opravljeni storitvi, o skrbi za bolnika ...«

Da zdravstvena politika že vrsto let tako ali drugače, hote ali nehote – z ohranjanjem nedopustnih razmer za delo s pacienti, okoliščin, v katerih se prostor za zagotavljanje res celovite, kakovostne in varne obravnave vse bolj oži – pospešuje privatizacijo javnega zdravstva, je znano. Danes, ko se razmere in razmerja med bolniki, zdravniki in ostalimi strokovnimi profili, zaposlenimi v zdravstvu, ter zdravstveno politiko opazno zaostrujejo, Slovensko zdravniško društvo javno svari pred nepopravljivimi posledicami tega, da zdravnik vse bolj postaja uradnik, ki mora iz meseca v mesec povečevati svojo produktivnost – predvsem na področju birokracije, kajti po njihovi oceni je »proces prišel do skrajnega roba, od koder ne bo več poti nazaj v kakovostno, dostopno in solidarno javno zdravstvo.«

Reforma

»Urejanje zdravstva ne bo preprosto, kajti v ozadju so lobiji, ki si ne želijo sprememb, saj je v urejenem sistemu bistveno teže ribariti v kalnem«

Dr. Erik Brecelj ni le kirurg, kajti že leta vihti tudi družbeno-kritični, analitični skalpel, s katerim si je med prvimi drznil zarezati v najbolj bolno tkivo naše družbe, v preplet žilja in živčevja korupcijskih hobotnic, ki od denarja, sicer namenjenega zdravstvu oziroma bolnikom, v nekakšni neprepoznavni in neotipljivi, vendar izrazito prisotni obliki nadvse udobno živijo – in si, jasno, ne želijo nikakršnih sprememb. Do teh pa mora pospešeno priti, kajti aktualne razmere v zdravstvu nikakor niso optimalne. Številnih kadrovsko-logističnih kratkih stikov, ki so jim izpostavljeni tako pacienti kot zaposleni in ki izrazito vplivajo na kakovost in varnost, predvsem pa na ažurnost dela v zdravstveno-varstveni sferi, ni mogoče sanirati zgolj z dodatnim financiranjem, ampak je nujna radikalna sprememba sistemskega ustroja; ta mora upoštevati vse nove razsežnosti, vključno z dokaj spremenjeno patologijo slovenstva, in odločno sanirati neustrezne razmere in razmerja na tem področju.

Čakalne dobe

Ker na 500 vrst zdravstvenih storitev ne čaka nihče, kar 5000 pacientov pa čaka na »ostalo«, bo zdravstveni svet pospešil prečiščenje in posodobitev šifranta storitev

Težavam z nepreglednostjo še vedno daljšajočih se čakalnih vrst ter neverodostojnostjo podatkov o številu čakajočih na posamezne zdravstvene storitve in posege naj bi pomagal narediti konec tudi novoimenovani zdravstveni svet, ki ga vodi kardiologinja prof. dr. Mirta Koželj. Zdravstveni svet se je že na prvi seji odzval na pobudo Alenke Kolar, vršilke dolžnosti generalnega direktorja direktorata za digitalizacijo v zdravstvu, ki je pri proučevanju čakalnih vrst naletela na številne anomalije in nepravilnosti. Da je za ureditev seznamov treba nemudoma poskrbeti tudi s posodobitvijo šifranta teh storitev, so se, med drugim na podlagi lastnih (kliničnih) izkušenj, ko je iskanje prave šifre nemalokrat tako rekoč misija nemogoče, strinjali vsi člani zdravstvenega sveta.

Ukrepi

Se bodo domine, ki resno ogrožajo stabilnost zdravstva in onemogočajo dostopnost do storitev, končno nehale podirati?

Izjemno oslabljena dostopnost do zdravstvenih storitev, vztrajno daljšajoče se čakalne vrste, zamujanje pri diagnostiki in zdravljenju, zdravstvene ustanove v milijonskih rdečih številkah ter ohromljenost delovanja v osnovnem zdravstvu je le nekaj težav, ki niso nove, a jih je obdobje pandemije z vso silo potisnilo na površje. Na ministrstvu za zdravje in vladi pravijo, da se zavedajo resnosti problema, ki iz leta v leto dobiva novo, vedno slabšo podobo. Tako je, denimo, danes že več kot polovica slovenskega prebivalstva ujeta v dolgih čakalnih vrstah. Zato je vlada na današnji dopisni seji sklenila, da bo zavoljo »resnih motenj, ki ogrožajo stabilnost zdravstvenega sistema«, v skladu z določbami zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju določila vsebino programa storitev obveznega zdravstvenega zavarovanja, opredelila zmogljivosti, potrebne za njegovo izvajanje, in določila obseg finančnih sredstev za pokritje na novo določenega programa.

Javno naročanje

Zapiranje vrat korupciji na področju medicinskih pripomočkov in materialov

Je vlada z ukinitvijo novele zakona o javnem naročanju res naredila korak nazaj in tako ponovno odprla vrata korupciji in dogovorni ekonomiji dobaviteljev medicinskih pripomočkov in materialov na Slovenskem, kjer na račun monopola domačih distributerjev te plačujemo bistveno dražje kot, na primer, v Nemčiji ali Skandinaviji? Zdravniki, ki si v sklopu skupine zdravstvo.si prizadevajo za takšno ureditev zdravstvenega sistema, ki bi bolniku ne le na papirju, ampak tudi v resnici zagotavljala ažurno dostopnost do pravočasnih, celovitih, kakovostnih in varnih zdravstvenih storitev, so prepričani, da je tako. Zato so ministrstvo za zdravje in vlado pozvali, naj bi novelo zakona zgolj dopolnili in poskrbeli za ustrezne pravne formulacije, saj bo Slovenija edino tako »končno stopila na pot transparentnega naročanja in normalnih evropskih cen medicinskega materiala in pripomočkov«.