In kakšne spremembe prinaša nova, resda le začasna ureditev? Družinska zdravnica Polona Campolunghi Pegan, ki dela tudi v domu za starejše in na ključne vrzeli obstoječe ureditve opozarja že leta, novost razume kot »korak v pravo smer za tiste uporabnike zdravstvenih storitev, ki so bili do zdaj odvisni od javnega prevoza – rešuje pa tudi dileme tistih, ki so potencialno okuženi in jim bo s pravico do sanitetnega prevoza omogočen dostop do zdravstvenih storitev, ne da bi s tem ogrožali svojce«. Problem pa je, ker decembrski ukrep prav v ničemer ne rešuje sistemske problematike prevozov.

Po novem se pravica do sanitetnega prevoza začasno spreminja tako zaradi okrnjene dostopnosti do javnega potniškega prometa pa tudi zato, ker bi bil v določenih primerih prevoz z osebnim avtom lahko škodljiv zaradi tveganja za prenos okužbe s koronavirusom SARS-CoV-2, ki so ji ljudje z oslabljenim imunskim sistemom in starejši bistveno bolj izpostavljeni. 

Zdaj torej velja, da zdravniku, če ta želi pacientu zagotoviti prevoz, ni treba ugotavljati in argumentirati, ali je pacient do takšnega prevoza upravičen iz zdravstvenih razlogov ali ne. Zdravnik po novem lahko odredi sanitetni prevoz (pred prevozom ali najkasneje naslednji dan) zato, ker je javni potniški promet okrnjen, kot razlog pa navede »škodljivost javnega prevoza«. Pri prevozu z osebnim avtom ali s taksijem pa je pacient upravičen do povračila stroškov.

Problem, ki se lomi na plečih osebnih zdravnikov ...

»Toda tudi nova ureditev ne postavlja jasnih pravil in ne rešuje mešanja socialne in zdravstvene problematike, ki se lomi na plečih osebnih zdravnikov. Ker, roko na srce: redki sanitetni pa tudi nenujni prevozi imajo povsem medicinsko indikacijo. V večini primerov potreba izhaja tako iz zdravstvenega stanja pacienta kot tudi iz pridruženih socialnih okoliščin – in je nedvoumno prisotna. In ker druge inštitucije, ki bi 'predpisovala' prevoze, ni, je 'na udaru' pacientov in nadzorov osebni zdravnik, ki naj bi upošteval le zdravstvene indikacije. V realnem življenju pa je to nemogoče, ker človeka ni mogoče 'razdeliti na poglavja',« na težave, ki jih povzroča neprožna sistemska ureditev, opozarja Polona Campolunghi Pegan. 

Problem je večplasten; že omenjenim dilemam se pridružuje tako način plačevanja sanitetnih prevozov kot tudi manko zmogljivosti za tovrstne potrebe, saj v času epidemije, na primer, ni mogoče zapolniti vseh mest v sanitetnem vozilu ...

Seveda so razlike med domovi za starejše in zdravstvenimi domovi pri pogostosti pisanja tovrstnih nalogov izrazite, tako kot so različna tudi zdravstvena stanja varovancev oziroma pacientov v eni in drugi ustanovi. 

Tako, denimo, Sašo Rebolj, zdravnik in direktor Zdravstvenega doma Kamnik, poudarja: »Seveda je res, da je vsakršno dodatno administrativno delo močno odveč, saj ga je ogromno že zdaj in gre vedno na račun časa, namenjenega bolniku. Res pa je, da nas omenjeno določilo ni posebej prizadelo, saj je kontrol pri specialistih v času epidemije manj – in tako povečanih želja bolnikov po omenjenih prevozih oziroma nalogih za prevoz za zdaj skoraj nismo zaznali.« 

Problem, ki ne spada v zdravniško ordinacijo ...

Seveda pa zdravniki že dolgo apelirajo k sprejetju sprememb, po katerih naj bi nenujne in sanitetne prevoze urejali izven zdravniških ordinacij. 

»Ali je pacient upravičen do prevoza ali ne, je stvar relacije zavarovanec – zavarovalnica. V ničemer se ne tiče diagnostike, zdravljenja in lajšanja simptomov, stvari, ki se jih zdravniki v času svojega izobraževanja učimo. 'Predpisovanju prevozov' pa je izrazito administrativna storitev, ki z našim znanjem nima nič skupnega,« na absurdnost veljavne ureditve opozarja Polona Campolunghi Pegan.

Resnost problema ponazori s povsem konkretno primerjavo: »Ni treba biti zdravnik, da ti je jasno, da 94-letna krhka gospa, ki težko hodi že po svoji sobi v domu za starejše, ni sposobna za samostojen obisk zdravnika v 50 kilometrov oddaljenem tujem mestu. Ima pa zdravnik veliko drugega strokovnega dela, ki mu ga zaradi tovrstnih administrativnih obremenitev ne uspe opraviti. Predpisovanje prevozov, plenic, iglic pa tudi potnih stroškov zdravniku samo jemlje čas, ki bi bil lahko veliko učinkoviteje porabljen – v dobro pacientov.«

Če bi odobritev nenujnih prevozov prevzela zavarovalnica, bi se po oceni Polone Campolunghi Pegan hitro izkristaliziralo, »kaj točno je mišljeno z vzpostavljenimi pravili. In mislim, da bi ta pravila tudi v resnici hitro postala takšna, da bi jih lahko razumeli takoj, brez slehernega dvoma. Prenehalo bi se sprenevedanje, ki se danes skriva za navedbo 'o tem odloča vaš osebni zdravnik'. Higiena v odnosih med zavarovanci in zavarovalnico pa bi se vsekakor povečala.« 

Ilustracija: iStock; portreta Polone Campolunghi Pegan in Saše Rebolja: arhiv zdravstvenega portala

Vaš komentar?

Komentirate lahko na naši facebook strani.