»Vsak mesec opravimo za najmanj 1000 evrov dela več, kot dobimo plačanega. In mogoče bi bilo prav teh 1000 evrov že zadosten razlog za prihod še enega specialista v našo ambulanto. Ne vem. Vem pa, da bi lahko, če grem po odhodu med zasebnike na 'minimalca', novemu zdravniku ponudil za deset odstotkov višje plačilo, kot bi ga ta prejel v zdravstvenem domu. In to sem pripravljen storiti, samo zato, da bi ambulanta v Juršincih lahko delala še naprej. V nasprotnem primeru bi namreč moja koncesija prešla na ptujski zdravstveni dom, ki nima kadra za pokrivanje te ambulante, zato bi prebivalci Juršincev izgubili stalnega zdravnika,« pravi zdravnik Miro Lasbaher, ki pa v resnici ne verjame, da bi bilo plačilo tisto, ki naj bi v prihodnje privabilo mlade zdravnike na podeželje oziroma jih pritegnilo k študiju družinske medicine.

In kaj pravi plačnik? Po podatkih mariborske območne enote zavoda za zdravstveno zavarovanje (ZZZS), ki jo vodi Stane Frim, je omenjeni zdravnik »podpovprečno obremenjen s številom opredeljenih zavarovanih oseb«.

Lasbaher je bil po podatkih ZZZS 1. junija izbrani zdravnik 1538 pacientov, medtem ko je povprečje v Sloveniji 1673. Ker je število pacientov z vidika plačila izraženo v glavarinskih količnikih, je obremenjenost smiselno predstaviti tudi v tej obliki: ambulanta splošnega zdravnika Lasbaherja je po podatkih ZZZS v začetku junija »pokrivala« 2178,88 glavarinskega količnika, medtem ko je povprečna obremenitev 2395,20 količnika.

​

Lasbaher se na navedbe ZZZS o njegovi »podpovprečni obremenjenosti« odziva z očitkom, češ da  »ZZZS ves čas manipulira s podatki o obremenjenosti. Resnica je, da zdravniki delamo preveč, da bi bilo to še lahko varno. Naše delo je eno samo divjanje in lovljenje ravnotežja med potrebami bolnikov in časom, ki ga imamo na voljo za obravnavo – in to razmerje postaja vedno slabše, vse manj varno.« 

Preobremenjenost ali podpovprečna obremenjenost?

Katera plat medalje je torej prava, čigavi podatki so verodostojni, katerim navedbam velja verjeti?

Znano je, da sindikat družinskih zdravnikov Praktik.um s podporo sindikata (zobo)zdravnikov Fides že dolgo zahteva ureditev razmer v osnovnem zdravstvu, k čemur naj bi, predvsem z vidika zagotavljanja celovite, kakovostne in varne obravnave, pripomoglo predvsem zmanjšanje obremenitev, tako z vidika števila opredeljenih pacientov kot na račun administrativnih opravil. V tem kontekstu je pomembna tudi določitev meje obremenjenosti, ko bodo zdravniki oziroma njihovi timi lahko odklanjali sprejemanje novih pacientov.

»Meja, ki po strokovni oceni še jamči za kakovost in varnost dela, je 1500 glavarinskih količnikov – nad to mejo pa se začne preobremenjenost, ki ni in ne more biti varna. Povsod po svetu je obremenitev ambulant na podeželju avtomatično nižja, zaradi precej večjega terena, ki ga mora v sklopu obiskov na domu 'pokrivati' zdravnik, ki dela na tem območju. V kontekstu razprave o preobremenjenosti bi bilo, na primer, treba upoštevati tudi to, da sem že presegel starost, po kateri se norma lahko zniža za 20 odstotkov. Poleg tega sem imel lani, denimo, samo 17 dni letnega dopusta. Zakaj? Ker preprosto ni pametno zapreti ambulante, saj pred odhodom na dopust in po vrnitvi frekvenca obiskov preseže številko 100 v enem samem delovnem dnevu,« Lasbaher našteva razloge, zaradi katerih ne more več jamčiti za varnost svojega dela.

Na kritične medklice v javnosti pa se Miro Lasbaher, ki se mu koncesijska pogodba izteče konec tega leta, odziva skeptično, v zavedanju, da so »ljudje, ki ne opravljajo zdravniškega dela, tako ali tako vedno polni idej, kako rešiti razmere v zdravstvu – in ne zmanjka jim besed v očitanju, češ da si zdravniki preobremenitve izmišljujemo, saj da v resnici ni tako zelo hudo, kot se zdi. Oziroma kot trdimo, da je. Vendar je hudo, zelo. Javno lahko povem, vedno znova, da dela preprosto ne zmorem več obvladovati tako, da bi bilo to varno zame in za paciente, za katere skrbim – ker sem preobremenjen, dokazano in dokazljivo.« 

Podatke, ki si jih že nekaj časa javno izmenjujejo izvajalci in plačniki, je težko razumeti; v resnici se še sami ne strinjajo o njihovi verodostojnosti, na kar opozarjajo tudi na resornem ministrstvu, kjer v dolgih letih niso bili sposobni napraviti reda in uvesti smiselnih, celovitih in nujnih sprememb. 

Da se tem spremembam poslej ne bo več mogoče izogibati, je jasno vsem. Konkretni primer potrjuje, da je zdravnik v zdajšnjih razmerah preobremenjen celo v primeru, če ne dosega povprečja pri številu opredeljenih pacientov, saj so zdravniki na Slovenskem zaradi kadrovskega pomanjkanja primorani delati več, kot bi bilo varno – v povprečju, seveda, pri katerem institucije niso na isti »podatkovni dolžini«.

Najprej bo prišel na vrsto aneks številka dva, potem je že tako rekoč tukaj tudi prelomni 15. september, ko bodo zdravniki družinske medicine z različnih koncev Slovenije, ki so si do takrat izposlovali podaljšanje odpovednega roka, povedali, ali odhajajo ali ostajajo. Prihajajo tudi zakonodajne spremembe in z njimi, kot smo že vajeni, merjenje moči med odločevalci in različnimi političnimi opcijami. Šele potem, ko se bodo odvili vsi ti postopki, bo jasno, kakšne bodo posledice za zavarovance oziroma paciente. Za ljudi, ki naj bi bili v središču vsega dogajanja v tem sistemu – a za zdaj ni tako, kajti trenutno so ti razpršeni po različnih čakalnih vrstah, v zadnjem času celo v osnovnem zdravstvu.

In če sklepamo po konkretnem primeru, ki ga opisujemo, bo v prihodnje, če ne bo konkretnih, celovitih sprememb, le še slabše.

Vaš komentar?

Komentirate lahko na naši facebook strani.