»Aneks številka dve ne bo pripomogel k ureditvi razmer, bo pa kupil nekaj časa za dodatno agonijo – da mine mandat in da ta vlada zdrži do konca, medtem ko s korenitimi popravki sistema spet ne bo nič. In javni zavodi bodo še naprej preplačevali materiale, zdravila in aparature (tu tiči bistveni del problema), medtem ko se bo kadrovska stiska poglabljala zaradi bega v tujino in v druge poklice,« je za Zdravstveniportal.si pojasnil svojo odločitev specialist splošne medicine Miro Lasbaher, ki že dolga leta opozarja na anomalije v sistemu.

Razmere v slovenskem zdravstvu, zaznamovane z nedopustno dolgimi čakalnimi dobami (te so zdaj dobile domicil celo v osnovnem zdravstvu) in številnimi pomanjkljivostmi ter anomalijami, ki onemogočajo njegovo nemoteno delovanje, niso nekaj novega – dolgoletno neukrepanje je pripomoglo h kulminaciji okoliščin, ki poslabšujejo dostopnost do zdravstvenih storitev. Aktualna vlada je zdravstvo resda umestila med prednostne naloge, a za zdaj izboljšav ne čuti nihče, ne zaposleni ne uporabniki. Nasprotno, iz dneva v dan se pojavljajo novi medklici, ki opozarjajo na nedopustnost stanja, v katerem je kakovost in varnost zdravljenja vedno bolj ogroženo.

Nevzdržni ukrepi ZZZS, ministrstva za zdravje in NIJZ?

Naj spomnimo, da je Miro Lasbaher zaradi nevzdržnih razmer podobno potezo (zaprtje ambulante) napovedal že pred petimi leti, zaradi ukrepov, ki naj bi tako rekoč uničili medicino na podeželju.

Kot Lasbaher opozarja, je danes delo zdravnikov v splošnih oziroma družinskih ambulantah postalo nevzdržno po »zaslugi« treh institucij – zavoda za zdravstveno zavarovanje oziroma ZZZS (neuspešna pogajanja s plačnikom), nerazumnih potez ministrstva za zdravje (katastrofalni »popravki« zdravstvene zakonodaje) in nenormalnih zahtev NIJZ (cepljenje in nerazumno administriranje storitev za potrebe statistike). Kako utemeljuje to trditev?

»Pravzaprav trenutno v ambulantah družinske medicine več kot polovico časa porabimo za zadovoljevanje potreb omenjenih treh institucij. To pri šestih minutah, kolikor imamo v povprečju časa za bolnika, pomeni, da za strokovno delo ostanejo le slabe tri minute. In to je zelo nevarno, za bolnike in za nas!« trdi zdravnik, ki je 29. junija na občino Juršinci in na mariborsko območno enoto ZZZS poslal obvestilo o odpovedi koncesijske pogodbe; odpovedni rok se izteče zadnji decembrski dan v tem letu.

»V tem času si pridržujem pravico, da odpoved umaknem, če mi uspe zaposliti specialista družinske medicine,« dodaja zdravnik, ki je pospešeno iskal nujno potrebno strokovno okrepitev, vendar brez uspeha. »Zaradi tega sem pač prisiljen v odpoved koncesijske pogodbe, saj takšnega tempa dela, kot smo mu v ambulanti priča zdaj, na daljši rok preprosto ni mogoče zdržati, ne da bi vsi, ki delamo v ambulanti, to občutili na zdravju.«

Ob tem pa Lasbaher izpostavlja tudi izvor težav, kajti »opozorila, ki so se vrstila v zadnjih dveh letih, na drugi strani niso 'našla ušes'. Zato predvidevam, da se v naslednjih osmih letih, kolikor mi je ostalo do upokojitve, na vasi ne more prav nič izboljšati – razen mogoče večjega plačila, ki pa ne more odtehtati prevelikega stresa. Četudi bi bilo plačilo desetkrat večje od zdajšnjega, ni ljudi, ki bi prišli delat na vas, ker so jim odločevalci vzeli vso voljo, da bi se sploh odločili za specializacijo iz družinske medicine.«

Po njegovi oceni »v resnici ni denarja, ki bi lahko nadomestil trenutni kaos na terenu. Delo postaja nevzdržno, po drugi strani pa se danes nihče ne odziva niti na bistveno boljše pogoje za delo, kot so, denimo, na voljo v zdravstvenem domu. Zdravniki se preprosto ne odločajo za delo na vasi, čeprav vedo, da bi imeli za deset odstotkov višje plačilo, prosti dan po dežurstvu, 7-urni delovni čas, delo po standardih in normativih ter 40 dni dopusta.« 

O odločitvi za odhod iz javnega zdravstva je Miro Lasbaher z dopisom, ki ga objavljamo na tej povezavi, obvestil plačnika in občino kot koncedenta – odgovorov doslej ni prejel, kar ga ne preseneča.

»V tej državi vsi računajo, da bo njihove probleme reševal nekdo drug – ali da bodo problemi kar sami izginili, če jih pustimo pri miru«. Vendar ne bo tako, kajti, kot meni Lasbaher, problemi so pereči, rešitve nujne. »Zagotovo tudi večjega zanimanja za družinsko medicino ne bo, če ne bo končno obveljalo, da je zdravnik svoboden v izbiri načina dela – in da bo plačan po tem, kaj naredi, kako naredi in koliko naredi.«

Vaš komentar?

Komentirate lahko na naši facebook strani.