Zdi se, da se v slovenskem zdravstvu (samo)izpraševanje, kje smo in kam gremo, nadaljuje kot jara kača, ki ji preprosto ni videti konca – ker se ne zgodi nič konkretnega, kar bi (v) sistemu omogočilo kakovostnejše in varnejše delovanje. Tega si slovenski zavarovanci oziroma pacienti brez dvoma zaslužijo – vendar ga kot »ujetniki« čakalnih dob oziroma sistema, ki ga je čas že davno povozil, ne dobijo. Na te anomalije opozarjamo vsi, zgodilo pa se (še vedno) ni nič. Tegobe slovenskega zdravstva so, vsaj zdi se tako, vedno večje in vse bolj skrb vzbujajoče.

Veliko pa je tudi dilem, upravičenih. Čeprav nam je vsem jasno, da se slovenska medicina po eni strani ponaša z izjemnimi, tudi na svetovni ravni izstopajočimi, vrhunskimi rezultati, je na drugi strani jasno, da bolnik, ki potrebuje takojšnjo diagnostiko in postavitev diagnoze, na to pri nas nemalokrat čaka tako dolgo, da se njegova prognoza v tem času nedopustno in nepopravljivo spremeni.

Veliko je problemov, za katere je mogoče okriviti sistem, ki preprosto ne deluje tako, kot bi moral – veliko pa je tudi »malenkosti«, ki bi jih bilo mogoče izboljšati že v obstoječih okvirih. 

In kako se v teh okvirih počutijo pacienti, zdravniki, medicinske sestre in vsi drugi, zaradi katerih ta sistem v resnici sploh obstaja?

Zgodb je veliko in vse glasnejše so. Zdravniki bodo prihodnji mesec jasno in javno povedali, v kakšnih okoliščinah in pod kakšnimi pogoji so še pripravljeni delati v obstoječem sistemu, ki bi, resnici na ljubo, že davno moral biti posodobljen, začrtan in zasnovan tako, kot to pritiče razvitim državam, ki pacienta in skrb za njegovo zdravje dobesedno, ne le na papirju, postavljajo na prvo mesto.

Kako država uničuje slovenskega zdravnika in pacienta?

»Kako država uničuje slovenskega zdravnika in pacienta? Sistem je najprej ustvaril nerazumno dolge čakalne dobe – zato, da zdaj pacienti plačujejo zdravnike v EU, da jim ti opravijo storitve, ki jih ne morejo dobiti pri slovenskem zdravniku. Za sistem in državo ni pomemben bolnik, ampak samo ustanova, kjer se bolnik zdravi. Dokaz za to trditev boste našli na zadnji 'zdravstveni konferenci', kjer je bolnike zastopal gospod, ki vodi združenje betonskih stavb (združenje zdravstvenih zavodov). Država in sistem zagotavljata oskrbo tako, da čakajoči bolni državljani zdravstveni denar namenijo zdravniku v drugi državi Unije, kajti sistem raje ustvarja tabele glavarin, količnikov, deležev zasedenosti – in ob tem pacientu onemogoča, da izbere kateregakoli slovenskega zdravnika in pri njem dobi javno zdravstveno storitev,« opozarja zobozdravnik Krištof Zevnik v sklopu foruma Medikont.

In rezultat? Prosto po Zevniku: »Zdravniki odhajajo iz betonskih stavb sistema. Pacienti odhajajo v tujino po zdravljenje. Sistem pa živi dalje.« 

O Krištofu Zevniku in skupnosti Medikont smo na zdravstvenem portalu že pisali. Aktivnosti Medikonta se nadaljujejo, Krištof Zevnik pa je slovenske zobozdravnike v zadnjem strokovnem biltenu nagovoril k aktivnim prizadevanjem za spremembo obstoječega sistema: »Vsak posamezni zobozdravnik in zdravnik mora dvigniti glavo in se postaviti po robu sistemu, ki ni v prid pacientu. Prepričan sem, da bi se več kolegov odločilo za bolj pogumno in samostojno držo, če bi poznali resnične podatke, o katerih sistem molči ali jih celo prikriva.«

Da ima slovenski zdravstveni sistem v resnici vse preveč zabrisane obrise, je jasno vsem in vsakomur, predvsem pa tistim, ki so takšen sistem ustvarili. Zakaj, čemu?

Birokratizacija in razvrednotenje (zobo)zdravniškega poklica

»Morda veste, koliko je vredna vaša urna postavka? Najbrž ne. Zagotovo pa veste, koliko stane ura mehanika, vodovodarja ali gospodinjske pomočnice. Morda veste, za koliko denarja in katera podjetja z materiali in storitvami oskrbujejo vašo ambulanto? Kakšne so marže in kakšna je cena v primerjavi z drugimi zahodno-evropskimi državami? Vam je znano, koliko denarja je in bo sistem vložil v posodobitev informacijske tehnologije, medtem ko se vi še vedno ubadate s papirji? Pardon, z gorami papirjev – pri čemer je žalostno, da je to vseeno hitreje in učinkoviteje od neučinkovitega klikanja po ekranu v sklopu že 'posodobljenih programov'. Naj vam povem, koliko denarja bo šlo za vso to standardizacijo: do leta 2023 bo država po dostopnih podatkih temu namenila 134 milijonov evrov – polovica denarja pa je že porabljenega! Spomnite se tega, ko vam bo direktor rekel, da ni denarja za plačilo vašega dodatnega dela,« je neposreden Krištof Zevnik.

To je le nekaj iztočnic, v sklopu katerih zdravništvo v zadnjem času vse glasneje in vse odločneje opozarja, kako nemočno je v boju s sistemom, pa naj gre za družinsko medicino ali za katerokoli drugo specialnost.

»Birokratizacija našega poklica, omejevanje poklicne svobode, razvrednotenje poklica, medijsko umorjena podoba zdravništva in s tem povezane vse mogoče psovke in oznake so alarmi, ob katerih mora vsak posameznik dvigniti glavo,« opozarja Zevnik.

Veliko je tega, kar bi bilo treba spremeniti. V našem zdravstvenem sistemu, pri snovanju in oblikovanju novih prijemov za izboljšave na področju zdravstvenega varstva in zavarovanja, bolniki, denimo, še vedno niso dobili mesta, ki jim pritiče. Njihovega glasu preprosto ni. 

Po drugi strani pa močno odmeva nek drug glas, zlasti na socialnih omrežjih, glas nezadovoljnih, anonimnih kritikastrov, ki želijo izničiti prav vse, kar je še dobrega – pri čemer pa nimajo niti toliko poguma, etike in bontona, da bi se predstavili s pravim imenom. Ta »glas«, seveda, ni vreden resnega odziva, vendar je moteč – ob vseh sistemskih kratkih stikih, anomalijah in nepravilnostih, ki jih je treba rešiti v našem zdravstvu (oziroma v družbi nasploh) je taka komunikacijska motnja odveč. 

Odpraviti je treba številne resne probleme, ki, zlasti v zadnjih letih, zdravnika vse bolj odvračajo od pacienta. V tem kontekstu splošni zdravnik in pediater Dušan Baraga v svojem zadnjem zapisu na facebooku spet opozarja na tegobe slovenskega zdravstva, konkretno na nesmiselnost birokratskega določila, po katerem zdravnik v soboto ne sme opraviti hišnega obiska pri svojem pacientu. Čemu, od kod in zakaj takšne ovire za nemoteno in avtonomno izvajanje zdravniškega dela, na katere je Baraga že opozoril?

Birokratska načela, neumnosti in norosti?

»Birokrati (vsepovsod) so nam pokvarili telo in dušo – podobno kot hitra hrana (ki ima natančno predpisano sestavo, kjerkoli po svetu) pokvari naše telo. V ničemer, ampak prav v ničemer ni problem računalniku narediti obračun storitve hišnega obiska v soboto ali nedeljo. Problem je samo v tem, da to birokratu podre vzorec, ki si ga je zamislil; ukradel je kreativnost informatiku, predpisal, kaj računalnik lahko dela – in česa ne. Zato se nam delo sesuva. V roke so nam porinili računalnike, ki so polni takih birokratskih načel, neumnosti in norosti – namesto tega, da bi se pogovarjali s pacientom in izkoriščali naš umski potencial za razreševanje ugank bolnika, moramo s klikanjem zadostiti zahtevam birokratov. Namesto tega, da bi bil računalnik moj svetovalec z bazami podatkov o boleznih, simptomih, interakcijah in tako naprej, je poln shizofrenih navodil. In to človeka utrudi.«

Dušan Baraga ob tem izpostavlja tudi zdravnikovo profesionalno kartico, ki »nadzira«, kdo vnaša podatke, zato tega dela ne more prevzeti medicinska sestra – če pa ga, je to prekršek. 

»Medicinskim sestram so uzurpirali čas z drugimi bedarijami, na primer z naročanjem oziroma vpisovanjem v naročilno knjigo že pregledanih bolnikov, kar so menda zdaj preklicali, in s podobnimi administrativnimi zadevami. Tudi medicinska sestra skoraj ne more previti rane, se pogovoriti z bolnikom. Gleda v računalnik in se pogovarja s telefonom.«

Po Baragovem prepričanju je veliko število bolnikov resen problem – a še večji od tega je problem, ki ga predstavlja birokrat v obliki računalnika na zdravnikovi mizi.«

In bolniki?

»Bolniki le nemo opazujemo in čakamo, kdaj bo počilo«

»Bolniki le nemo opazujemo in čakamo, kdaj bo počilo – ter si želimo, da takrat ne bomo potrebovali pomoči, kajti ležati v bolnišnici danes in pred 20 leti je kot noč in dan,« ugotavlja naša bralka, ki se (retorično) sprašuje, kaj je pripeljalo do takšnih razmer. 

Na vprašanje, zakaj vendar za spremembo zdravnikom in medicinskim sestram ne stopijo v bran bolniki, pa odgovarja na podlagi nedavne izkušnje med zdravljenjem po operaciji: »Zanima me, kako naj stavkam, če ležim v postelji v intenzivni terapiji, po operaciji, ob odprtem oknu od štirih zjutraj, pokrita s tanko odejo, medtem ko se sestre prepirajo, katera je zadolžena za 'mojo' posteljo, kajti tista, ki je bila zadolžena zanjo, je imela delo z drugim pacientom ... Naposled je prišla na vrsto vizita – in ko je zdravnik videl, kako me trese od mraza, so v hipu vse medicinske sestre hitele k meni z odejami.«

Nekaj povednih situacij v sistemu, ki kleca pod bremeni, je zagotovo lahko razlog za stavko bolnikov oziroma zavarovancev, ki upravičeno zahtevajo svoje pravice. Navsezadnje pri nas vse preveč pozabljamo, da v zdaj veljavnem sistemu financiranja denar še vedno ne sledi pacientu. Upravljanje z denarjem, ki ni v lasti zavarovalnice ali države, ampak vseh državljanov, ki plačujejo prispevke za zdravstveno zavarovanje, zagotovo ni optimalno, sicer čakalnih vrst ne bi bilo – vsaj ne takih, ki bolnika (lahko) stanejo zdravja ali celo življenja.