Domnevni »seznami smrti« in izgubljena etika

Domnevni »seznami smrti« in izgubljena etika

Danes bo aktualna politika verbalno zarezala v srž problemov, povezanih s strokovno oskrbo varovancev v domovih za starejše v času epidemije. Poslanci, člani dveh parlamentarnih odborov – za zdravje ter za delo, družino, socialne zadeve in invalide –, bodo na skupni nujni seji, sklicani zaradi »nepotrebnih smrti ter diskriminatorne in nezakonite obravnave starostnikov v domovih starejših občanov«, iskali odgovore na dogajanje v času epidemije. To je trenutno prežeto s številnimi obtoževanji, sumi in natolcevanji, z iskanjem najustreznejših priložnosti za knockoute na političnem oziroma interesnem podiju – z vsem mogočim, le z mislijo na dobro oskrbovancev v domovih ne. Tako se zdi. In tako je tudi v resnici.

Domnevni »seznami smrti« in izgubljena etika

Ob vseh dolgometražnih razpravah, polnih puhlic in politično-interesnih floskul, ter njihovih odmevanjih v javnosti v zadnjem času se zdi, da prav nikogar od velikih zagovornikov dobrobiti starejših pravzaprav ne zanima kaj dosti, kako informacije, nametane v eter v najbolj grobi komunikacijski maniri, občutijo in razumejo številni, ki jim ti socialno-varstveni zavodi v resnici predstavljajo dom v jeseni njihovega življenja. V obdobju, ki je sicer s seboj prineslo mnoge težave, a je vendarle lahko lepo in dragoceno. 

Kaj pomeni dejstvo, da se je v Sloveniji razširilo prepričanje, po katerem naj bi v teh domovih medicinska stroka, ki mora že v izhodišču delovati po najstrožjih etičnih postulatih, povsem nedopustno zlorabila svoj položaj in si drznila delati sezname, po katerih naj bi bilo določenim varovancem v času epidemije COVID-19 dano dobiti zdravljenje v bolnišnici, nekaterim pa ne?

»Dejstva«, ki jih porajajo osebne zamere in politični motivi

Zdravnica, ki je bila med epidemijo aktivno vpeta v pripravo in izvedbo celovitega ukrepanja v domovih za starejše, ob pogromu, ki se trenutno dogaja, ne želi biti imenovana, vendar se bom kljub vsemu sklicevala na njen pronicljivi razmislek, ki zelo neposredno in povedno odslikava resnično podobo dogajanja v domovih v času epidemije. Podobo, ki je ob vseh aktualnih odzivih in dogajanjih postala povsem popačena – govori pa tudi o občutjih vseh, ki so se trudili čim učinkoviteje zoperstaviti se nepoznani epidemiji in bolezni, ki je najbolj ogrozila starostnike, predvsem varovance domov za starejše.

Po prepričanju domske zdravnice, o katerih njeni pacienti govorijo v superlativih, večdimenzionalnih zadev ni mogoče korektno predstaviti s črno-belim pristopom, še posebno, če to počne nekdo, ki konkretne problematike ne pozna – niti se mu ne zdi smiselno in nujno, da bi se pobliže seznanil z njo, saj je bistveno laže stvari vrednotiti na podlagi pavšalno ustvarjenega mnenja, pa čeprav se to opira na neobstoječe ali zelo trhle temelje.

»Skrbi me velikanska samozavest nekaterih, ki javno predstavljajo 'dejstva'. Skrbi me tudi, ko vidim, da tega ne počnejo dobronamerno in v javnem interesu, ampak iz osebnih zamer in s političnimi motivi,« pravi zdravnica, trdno prepričana, da v družbi obstajajo številne občutljive teme, ki zahtevajo subtilen, spoštljiv pristop, kajti določene obtožbe »tako globoko zarežejo v domnevne 'zločince', domnevne 'žrtve' in druge vpletene, da bo škoda nepopravljiva.« 

Politika v zadnjih 20 letih ni naredila nič za izboljšanje skrbi za starejše ...

Tega, da se bo zdaj tako aktualna neznosna lahkost obsojanja vrnila kot bumerang, se ti, ki vse to dogajanje sprožanje, ne zavedajo. Ali pa se, vendar tega nočejo priznati. Prav tako se jim ne zdi vredno (s)poznati resničnega dogajanja, o katerem bi zdravnica, kot pravi, lahko pisala več dni ... »O vseh ukrepih in trudu, ki je bil vložen. O strahu pred neznanim, o iskanju najboljših rešitev v domovih, ki so prenaseljeni, kadrovsko podhranjeni, prostorsko neprimerni za izolacijo in pozabljeni s strani vseh političnih opcij zadnjih 20 let. O pomanjkanju zaščitne opreme, prostora, ljudi – pa tudi o dobrih zgodbah, ki so jih soustvarili ljudje različnih poklicev in profilov, operativci, ki so preigravali različne možne scenarije in poskušali ubrati najboljše poti s tistim, kar je pač bilo na razpolago. In tisti, ki so bili dejansko soočeni z okužbami znotraj domov – in ki edini vedo, kaj so doživljali, kako so garali in kako težke odločitve so morali sprejemati ...«.

Zdaj bo torej o »nepotrebnih smrtih ter diskriminatorni in nezakoniti obravnavi starostnikov v domovih starejših občanov« razpravljala politika – leva in desna, črna in bela, zelena in rdeča. Politika, ki je v srži zakrivila nedopustno stanje na področju sistemske skrbi za starejše, na področju dolgotrajne oskrbe, ki že leta, iz mandata v mandat, ostaja le zapis, pozabljen v predalu resornega ministra. Politika, ki se pri nas že od osamosvojitve dalje ne more in noče zediniti v želji, da bi sprejemala zakonodajo z eno samo vizijo: zagotoviti Slovencem lepe možnosti za življenje. Ne, pomembnejši so (bili) pritlehni interesi, lobiranje, korupcija, izkoriščanje naroda, ki mu je prekipelo ...

Ustvarjanje idealnega miljéja za izgubljanje in teptanje vrednot

Pa bo to vodilo v rešitve? Zdi se, da na Slovenskem javnost v resnici še nikoli ni bila tako razdeljena in destruktivna. Takšno dogajanje pa je najboljši miljé za izgubljanje in teptanje vrednot. In konkretne posledice so tu. Jih je že kdo poskušal razčleniti z retoričnim vprašanjem, kakšen pravzaprav mora biti um, ki si je sposoben izmisliti, da smo v naših domovih za starejše v resnici imeli opraviti s tako imenovanimi seznami smrti, potem tako izmišljotino argumentirati in iz tega napraviti konstrukt, ki obrača na glavo vse postulate sodobne družbe?

Pravzaprav se zdi, kot da ne bi bilo potrebe po takšni analizi. Zdi se, kot da v današnjem času eter prenese vse, četudi so posplošene navedbe o takšnih seznamih v opreki z resničnimi zgodbami, ki so se med epidemijo odvijale v domovih za ostarele. Zato se velja vprašati tudi to, kje je meja, pri kateri se bo danes ustavil medij oziroma posamezni novinar, ki se zaveda etičnih vodil, ki narekujejo njegovo delovanje.

Novinarsko pero je lahko prav tako odrešilno ali usodno kot skalpel v rokah kirurga

Informacija je ključ, komunikacija pa sredstvo za njegovo pravilno uporabo, temelj, ki tlakuje pot odličnosti poročanja in narekuje njegovo sporočilnost, istočasno kritično in konstruktivno – takšno, ki pomaga dosegati napredek, spodbujati izboljšave v družbi, takšno, ki ne prestopa meja dostojanstva, ampak spodbuja k spoštovanju, na vseh ravneh in pri vseh ljudeh. 

Toda kakšna je v konkretnem primeru vrednost informacije, koliko so v njeno uporabo, razčlembo in iskanje resničnih ozadij vtkana ključna etična vodila, ki so zagotovilo za odličnost v novinarskem (s)poročanju – in ki jih mora sleherni novinar vtkati v svoje delo, če naj to ostane zapisano pravim vrednotam dobrega novinarstva, ki s senzacionalizmom ali zagovarjanjem določene politične ali lobistične opcije nimajo nič skupnega? 

Nujno je nenehno zavedanje, da je novinarsko pero lahko – v pozitivnem in v negativnem smislu – prav tako odrešilno ali usodno kot skalpel v rokah kirurga, kajti konstruktivna kritika je eden od temeljev za izpolnjevanje novinarskega poslanstva, korektnega prispevanja k izboljšavam v družbi.

Toda trenutno dogajanje je ušlo iz okvirov korektnosti. 

Zakaj je trenutno dogajanje ušlo iz okvirov korektnosti?

Ne gre le za poskus razvrednotenja truda zaposlenih v domovih za starejše, ki so v obstoječih, kadrovsko in prostorsko nevzdržnih danostih naredili največ za varovance. Ne gre le za strokovno smiselna navodila, ki naj bi olajšala urgentno ukrepanje in odločanje tistim zdravnikom, ki bi v času epidemije obolele videli prvič, a so bila ta nerodno spisana in v nekaterih primerih tudi napak razumljena in posledično lahko tudi povsem napak uporabljana. Zagotovo pa niso bila tako etično in strokovno sporna, kot bi lahko sodili po pavšalnem javnem parlamentiranju o tej izjemno subtilni temi, ki se dotika zelo občutljivih in ranljivih ljudi, ki bi jim morali in smeli izkazovati zgolj spoštovanje. Kajti varovanci domov za starejše so ljudje, ki imajo za seboj izjemno preteklost – vsak svojo in samosvojo, a vsakdo med njimi si zasluži dostojno staranje in lepo starost.

Zaposleni v domovih se trudijo, da bi jim to omogočili. A po zdajšnjem skorajda vseobsegajočem revoltu so se začele vrstiti napovedi o odhodih iz okolja, ki je v zadnjem času prežeto z zunanjimi pritiski in očitki; koliko so ti (ne)upravičeni, bo pokazal čas. O tem bodo poročali izredni strokovni nadzori, na katere se tako zdravniška zbornica kot zbornica zdravstvene in babiške nege že pripravljata. 

Nadzor tudi v domu, kjer ni bilo ne okužb z novim koronavirusom niti spornih seznamov

Igor Muževič
Igor Muževič

Vsekakor je zanimivo, da se bo iskanje nepravilnosti odvijalo celo v tistih domovih za starejše, ki so epidemijo novega koronavirusa prestali brez ene same okužbe tako med varovanci kot med zaposlenimi. Takšen primer je, denimo, dom starejših občanov v Kamniku, v katerem kot domski zdravnik za tamkajšnje varovance skrbi mag. Igor Muževič, ki pravi takole: »V našem domu ni bilo ne seznamov ne okužb z novim koronavirusom, zato resnično ne vem, kaj točno bodo pri nas nadzorniki nadzirali.«

Indic za strokovni nadzor bi namreč v osnovi moral biti sum, ki se tiče strokovne pomanjkljivosti ali strokovne napake. V točno določenem primeru, pri točno določenem pacientu. Toda, kot poudarja Igor Muževič: »Suma ni. Je pa veliko obupanosti in negotovosti med kadrom ter zaskrbljenosti med varovanci. Ti so pritisk medijev in politike, na katerega sem osebno postal že imun in ga sprejemam stoično, razumeli drugače. Od vsega povedanega so si zapomnili edino omenjanje 'seznamov smrti' – in razmere so posledično postale obupne. Nemogoče.« 

Zdajšnjega dogajanja, kot poudarja zdravnik družinske medicine, »ne razume nihče, saj ne gre več za nekaj razumnega. Ni več optimizma, ni več motivacije, da bi, kadar je to nujno, delali prek svojih zmožnosti; to smo v polni meri počeli pred in med epidemijo, zdaj pa se lahko le še sprašujemo, kaj vse bi še morali narediti, da bi zadostili trenutnim pričakovanjem v javnosti. To, kar se je zgodilo pri nas, je nepopravljivo. Lahko rečem le, da se nadzora ne bojim – naredili smo prav vse, kar smo lahko; občutek tistih, ki so se med epidemijo najbolj razdajali in se trudili, da bi čim učinkoviteje preprečili vstop in širitev COVID-19 v domove, je zdaj neopisljiv: vedo, da njihov trud doma ni bil nič vreden, medtem ko v tujini slovenske dosežke ocenjujejo v superlativih. Zdaj se lahko le še vprašamo, kdo sploh bo v prihodnje še hotel opravljati to delo?«

Mag. Igor Muževič, zdravnik varovancev v domu za starejše v Kamniku:

Suma ni. Je pa veliko obupanosti in negotovosti med kadrom ter zaskrbljenosti med varovanci. Ti so pritisk medijev in politike, na katerega sem osebno postal že imun in ga sprejemam stoično, razumeli drugače. Od vsega povedanega so si zapomnili edino omenjanje 'seznamov smrti' – in razmere so posledično postale obupne. Nemogoče.

Največji kritiki sistema, ki narekuje delovanje domov za starejše in ki resda ni najboljši, ker mu družba ni zagotovila pogojev za udejanjanje odličnosti, ne bodo nikoli priznali, da so za dobre dosežke zaslužni tudi ali predvsem požrtvovalni in predani posamezniki, ki odgovornim strukturam ne pustijo, da bi s svojimi igricami ubile njihovega duha.

Kakšne bodo posledice počasnega ubijanja duha?

Zato bo toliko bolj zanimivo videti, kaj bodo v resnici pokazali nadzori. Zanimivo bo slišati, kaj bodo jutri o tem povedali predstavniki zdravniškega stanu (zdravniško društvo in medicinska akademija) ter najvišjega strokovnega organa na področju medicinske etike, državne komisije za medicinsko etiko. Bo ta ocena preglasila mnenje politike? In katera od teh skupin bo dobila priložnost, da pusti v etru in posledično v naših mislih neizkrivljeno sporočilo o dogajanju na tem področju? Čemu bomo v prihodnje dali prednost?

Vzorčni primer, česa nikoli in za nobeno ceno ne bi smeli dopustiti, če ne želimo poteptati vseh civilizacijskih standardov, je dogajanje na Gorenjskem. Univerzitetna klinika za pljučne bolezni in alergijo Golnik je kljub temu, da je epidemije konec, spet morala zapreti vrata za obiskovalce – ne zaradi epidemije, ampak zaradi nedopustnega odnosa svojcev, ki so prihajali na obisk k svojim bližnjim; zavračali so uporabo zaščitnih mask, čeprav bi s tem obvarovali zdravje obolelih in zaposlenih, na opozorila pa so se odzivali sovražno, z žaljivkami in grožnjami ...

Tudi zato bi se poslanci in vsi, ki so jih povabili k sodelovanju v razpravi in ki bodo danes razglabljali o izjemno resnem problemu, v katerem se je znašla celotna slovenska družba, morali odreči običajnim floskulam in poskušati iskreno spregovoriti tudi o etiki, zaupanju in vrednotah, na katere odgovorni (na vseh ravneh in v vseh političnih opcijah) vse prepogosto pozabljajo, namerno ali nenamerno. 

Le tako bo mogoče preseči zdajšnje dogajanje; to dobiva odsev v razčlenjevanju dogajanja v domovih za starejše, ki pa ni nič drugega kot popačena zrcalna slika želje, da bi končno vendarle dosegli preboj, v dobro vseh. A pristop ni pravi.

 

Foto: STA; kreativna izvedba: Zdravstveniportal.si

 

Vaš komentar?

Komentirate lahko na naši facebook strani.



Značka

pročelje dz