Že dolgo je jasno, da bi slovenski zdravstveni sistem potreboval celovite spremembe, ki bi šle vštric z razvojem medicine, reformo, ki bi sledila v zadnjih desetletjih dodobra spremenjenim potrebam, tudi na račun na glavo obrnjene demografske piramide, drugačne patologije, novih metod zdravljenja. A s ključnimi, celovitimi spremembami je politika odlašala – davek takega početja pa je danes nedvoumen. Kadra je premalo, razmere v zdravstvu so vse prej kot optimalne, oprema v dobršni meri zastarela, stavbe dotrajane. Pustimo tokrat ob strani anomalije, odstopanja, korupcijo in afere. Poglejmo v jedro zdravstva, v srž njegove dejavnosti, v skrb za najmlajše, kjer so bili danes zelo neposredni pediatri, ki premiera Šarca in ministra Šabedra retorično sprašujejo: »Kako pa kaj zdravje otrok?«.

Po oceni pediatrov so razmere v primarni pediatriji in šolski medicini zaradi dolgotrajnega, desetletja trajajočega sistematičnega ignoriranja odgovornih – ministrstva za zdravje, zavoda za zdravstveno zavarovanje (ZZZS), nacionalnega inštituta za javno zdravje in drugih inštitucij in institutov – še veliko bolj skrb vzbujajoče kot v družinski medicini. 

Razmere v pediatriji še slabše kot v družinski medicini?

V sekciji za primarno pediatrijo, ki jo vodi zdravnica Katja Dejak Gornik, opozarjajo: »Neenakosti, ki jih zaznavamo pediatri, so žalostna realnost slovenskih otrok.« In te neenakosti so regijsko pogojene, kajti v nekaterih regijah je za pediatrično oskrbo na voljo celo do dvakrat manj denarja kot drugod. Nepravični razdelitvi denarja za zdravstveno oskrbo v zapostavljenih regijah pa, kot opozarjajo pediatri, piko na i daje še pomanjkanje pediatrov. Ti so ponekod dvojno obremenjeni, medtem ko na nekaterih območjih – denimo na Ravnah na Koroškem in v Idriji – za zdravje otrok skrbijo upokojeni pediatri.

Otroci imajo pravico do kakovostne preventivne in kurativne obravnave, časa za analize in seznanjanje s problemi pa je zmanjkalo, zato današnji poziv pediatrov odgovornim – premieru, resornemu ministru, vladi – k ureditvi razmer v celotnem osnovnem zdravstvu. 

»Gospodje, zelo boli. Boli otroke, njihove starše in njihove pediatre, ki smo priča umiranju stroke in, žal, tudi umiranju otrok in njihovih zdravnikov,« so še zapisali pediatri, ki zagotavljajo, da bodo tudi v prihodnje poskrbeli za otroke, skupaj z njihovimi starši – s pomočjo politike ali brez nje.

Minister za zdravje Aleš Šabeder je javno pismo pediatrov in šolskih zdravnikov prejel tik po objavi poslanice ob svetovnem dnevu zdravja, v kateri se je zavezal k ohranitvi najširše zdravstvene oskrbe, ki jo pri nas zagotavlja primarno zdravstveno varstvo.

Resnične razmere v zdravstvu, pa ne le na primarni ravni, so slabe. In bolniki to občutijo.

Položaj pediatrije ni nič bolj rožnat kot v družinski medicini, podobno je v ginekologiji pa tudi v ortodontiji oziroma zobozdravstvu. Zakaj? Ker je ovrednotenje storitev ostalo na ravni zelene knjige, sprejete v času, ko številnih storitev, ki jih v medicini izvajajo danes, sploh še ni bilo. In tako zobozdravnik, na primer, ki dela na primarni ravni, za izpulitev zoba od ZZZS prejme plačilo v višini 4,8 evra za zob z eno korenino oziroma 9,6 evra za zob z več koreninami.

Povsem jasno je, da to ne pokrije stroškov, nastalih pri posegu, ki od zobozdravnika zahteva vsaj pol ure časa – skupaj z vpisom pacienta, izpolnitvijo številnih formularjev, pregledom, injekcijo anestetika, puljenjem, čiščenjem, sterilizacijo instrumentov, pisanjem izvida ... Zato prenekateri zobozdravnik raje napiše napotnico za storitev, ki jo potem pacientu (ko pride na vrsto, seveda) opravijo na stomatološki kliniki v Ljubljani. 

Čakalne dobe pa se daljšajo, pacienti so nezadovoljni, nič manj kot zdravniki in ostali člani zdravstvenega tima. Kdaj se bo tak pristop spremenil?

To ni več javno zdravstvo, to je javna sramota ...

V tem kontekstu je zelo povedno razmišljanje doc. dr. Aleša Vesnaverja, specialista maksilofacialne kirurgije, s Kliničnega oddelka za maksilofacialno in oralno kirurgijo ljubljanskega UKC, ki v današnji objavi na forumu Medikont med drugim ugotavlja, da smo prebivalci Slovenije zavarovani slabše kot naši avtomobili. Če bi se pri okvari avta postopki odvijali tako upočasnjeno, nelogično in nedopustno, bi vsakdo zamenjal zavarovalnico in poiskal tako, kjer mu bodo avto nemudoma popravili. V zdravstvu pa ni tako.

»Dejstvo je, da bi v javnih bolnišnicah zdravniki z veseljem naredili več posegov, vendar ne moremo. Ker posegi niso plačani! Predstojnik našega kliničnega oddelka nas tako vsako leto nekje konec oktobra opomni, da lahko do konca leta operiramo samo še nujne primere, na primer poškodbe, karcinome in akutne infekcije.« Stroški za zdravljenje teh obolenj so pokriti drugače, ne iz vnaprej odmerjenih kvot, medtem ko »vse ostalo prinaša izgubo. Ker smo že izpolnili kvote, neovrgljivo določene in zabetonirane s strani ZZZS!«

Dr. Vesnaver ne more pristati na logiko plačnika, saj se zdravljenje danes odvija drugače kot pred 20 ali 30 leti: »Število posegov izpolnimo hitreje kot pred 20 leti. Logično, ne? Vam že mogoče, ZZZS pa tega ne more dojeti. Tako proti koncu leta pridemo v dilemo – naj nenujne paciente zavrnemo ali pa jih zdravimo in s tem bolnišnici ustvarjamo izgubo? Narobe svet ...«.

»Ob tovrstnem načinu dela, razmišljanja in financiranja seveda ni čudno, če javno zdravstvo drvi v propad. Kar je resnična škoda, saj je učinkovito javno zdravstvo ena izmed najsvetlejših pridobitev moderne, socialno usmerjene države, ki ji je resnično mar za lastne državljane. Poudarek je na besedi učinkovito. Javno zdravstvo, ki je podplačano in zaradi premalo kadrov preobremenjeno, kjer pravila igre določa zavarovalnica (namesto da bi plesala po njih!), kjer pacienti naletijo na nesramno dolge čakalne vrste in na mrke, zgarane, nezadovoljne obraze, ni več javno zdravstvo, temveč javna sramota.«

Vaš komentar?

Komentirate lahko na naši facebook strani.